Jedro

Zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine zaradi predčasne prekinitve najemne pogodbe v konkretnem primeru predpostavlja vlaganja tožeče stranke v stanovanje, ki pa jih ta ob pomanjkljivi trditveni podlagi ni izkazala. Zaradi tega ni bilo mogoče slediti njenim navedbam, da je bila s predčasno odpovedjo najemne pogodbe oškodovana, in je bil njen odškodninski zahtevek posledično utemeljeno zavrnjen.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

III. Tožeča stranka mora v 15-ih dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti stroške revizijskega odgovora v znesku 4.057,72 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na ugotovitev izločitvene pravice tožeče stranke na nepremičnini ID št. 17, posamezni del št. 900 v stavbi št. 28, k. o. ... S sodbo pa je zavrnilo podredni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine zaradi predčasne prekinitve najemne pogodbe in posledično tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da v celoti razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne v ponovno sojenje istemu ali drugemu senatu sodišča druge stopnje. Tožeča stranka prav tako predlaga, da Vrhovno sodišče toženi stranki naloži plačilo stroškov revizije.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Prerekala je revizijske navedbe in zahtevala povrnitev stroškov revizijskega odgovora z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-E (Uradni list RS 10/2017), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E. **Relevantno dejansko stanje**

6. Revizijsko sodišče je svojo odločitev oprlo na naslednje dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP): − Tožeča in tožena stranka sta 29. 8. 2011 sklenili najemno pogodbo za nepremičnino, navedeno v prvi točki obrazložitve te sodbe, ki v naravi predstavlja trisobno stanovanje na A. V stanovanju kot najemnica živi tožeča stranka z družino.

− Iz najemne pogodbe izhajata mesečna najemnina v višini 1.000,00 EUR in rok trajanja 40 let. V pogodbi je določeno, da se plačilo najemnine izvrši tako, da se najemnici prizna nadomestilo za vlaganje v stanovanje v višini 360.000,00 EUR, preostanek najemnine pa se plača z mesečnimi plačili po 250,00 EUR.

− Po najemni pogodbi je najemnica v primeru odpovedi najemne pogodbe pred potekom roka upravičena do odškodnine v višini 750,00 EUR za vsak mesec do izteka najemne pogodbe.

− Nad pozneje najdenim premoženjem izbrisane družbe B., d. o. o. (tožene stranke) je bil 16. 12. 2013 začet stečajni postopek na predlog hipotekarnega upnika na nepremičnini, tj. Reiffeissenlandesbank iz Celovca.

− Stečajni upravitelj je najemno pogodbo odpovedal med stečajnim postopkom. V stečajnem postopku je nato prerekal terjatev tožeče stranke za plačilo odškodnine zaradi predčasne odpovedi najemne pogodbe.

**Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje**

7. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je bila najemna pogodba sklenjena z nedopustnim nagibom pridobiti tožeči stranki premoženje večje vrednosti brez ustreznega nadomestila in s tem oškodovati hipotekarne upnike. Ugotovilo je, da je bila najemna pogodba sklenjena za 40 let in je vsebovala določilo o priznanju vlaganj najemnice v višini 360.000 EUR, ne da bi jih najemnica tudi dejansko izvedla. Takšen dogovor nasprotuje morali in prisilnim predpisom; zato je ugotovilo ničnost najemne pogodbe najmanj v delu, v katerem pogodbeni stranki ugotavljata pobot najemnin z zatrjevanimi vlaganji. Zaključilo je, da tožeča stranka zaradi odpovedi najemne pogodbe ni bila oškodovana; zato je zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožeča stranka ni uspela dokazati, da je organizirala in plačala izvedena obrtniška dela. Z navedbami o teh dejstvih ni dopolnila svoje trditvene podlage, medtem ko predloženo izvedensko mnenje s popisom izvedenih del po oceni sodišča ne zadošča za zaključek, da je dela organizirala in plačala tožeča stranka. Ta ni navedla, katere storitve so izvajali posamezni izvajalci; ni navedla dokazov o plačilu materiala in opravljenih storitev; ni navedla, iz katerih finančnih virov naj bi se posamezna dela financirala; ni predložila ustreznih pogodb in potrdil o plačilih izvajalcem del; končno ni predložila primopredajnega zapisnika, iz katerega bi izhajal popis dejanskega stanja stanovanja in potrebnih gradbenih del za dokončanje stanovanja ob njegovi primopredaji.

8. Sodišče druge stopnje je zavrnilo vse pritožbene očitke in pritrdilo stališčem sodišča prve stopnje. Dodalo je, da je najemna pogodba nična, na kar po določbah 92. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) sodišče pazi po uradni dolžnosti; nanjo pa se lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba. Tožeča stranka ni zmogla trditvenega bremena, saj med drugim ni navedla imen izvajalcev del na stanovanju; zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ni dolžno izvajati dokazov. Zaslišane priče in izvedenec namreč ne morejo nadomestiti strankinih navedb.

**Revizijske navedbe**

9. Z revizijo tožeča stranka uveljavlja več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker naj se ne bi izjasnilo o pritožbenih navedbah tožeče stranke, ki se nanašajo na očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Po navedbah tožeče stranke naj bi namreč tožene stranke, ki je pravna oseba, ne zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, oziroma naj bi jo pri posameznih pravdnih dejanjih zastopal pooblaščenec, ki ni imel pooblastila za zastopanje. Tožeča stranka je prejela odgovor na tožbo brez priloženega pooblastila, zaradi česar bi bilo treba vlogo tožene stranke zavreči. Iz pooblastila tožene stranke ni mogoče razbrati, da je pooblastitelj stečajni upravitelj C. C.; sicer pa je tožena stranka izbrisana pravna oseba in C. C. niti ni mogel izkazati zastopstva neobstoječe družbe. Pravdna dejanja tožene stranke, vključno z udeležbo na naroku za glavno obravnavo, naj bi bila zato opravljena brez pooblastila in bi moralo sodišče šteti, da niso bila opravljena, ter posledično izdati zamudno sodbo. Prav tako naj bi bilo tožeči stranki zaradi navedenih nepravilnosti onemogočeno preverjanje pravilnosti zastopanja v pravdnem postopku, zaradi česar je vprašljiva upravičenost tožene stranke do povrnjenih stroškov pravdnega postopka. Nadalje naj bi iz lastnoročnega podpisa pooblaščenca tožene stranke na nekaj vlogah ne bilo mogoče razbrati imena in priimka podpisnika – iz podpisa torej naj bi ne bilo mogoče razbrati, da je vloge podpisal odvetnik D. D., zaradi česar bi morale takšne vloge šteti kot nepopolne. Kot take pa bi jih moralo sodišče druge stopnje obravnavati tudi iz razloga, ker vloge tožene stranke niso podpisane na zadnjih straneh.

10. Sodišče druge stopnje naj bi nadalje zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi bila obrazložitev sodbe tako pomanjkljiva, da naj je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Ni namreč pojasnilo, zakaj najemna pogodba nasprotuje morali in prisilnim predpisom. Prav tako naj bi sodišče zagrešilo bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj ne bi ustrezno obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov tožeče stranke za zaslišanje prič.

11. Tožeča stranka ne sprejema stališča sodišča druge stopnje, da izpovedbe prič in strank ne morejo nadomestiti manjkajoče trditvene podlage ter manjkajočih listin o tem, da je tožeča stranka naročila in plačala obrtniška dela, ki jih je izvedenec gradbene stroke ugotovil v svojem izvedeniškem mnenju. Stranka (po njenem mnenju) namreč ni dolžna dokazovati svojih trditev samo z listinskimi dokazi, četudi ti obstajajo.

12. Revidentka uveljavlja tudi kršitev 22. in 25. člena Ustave RS, ker se ni mogla pritožiti na vloženi stroškovnik tožene stranke že na sami glavni obravnavi še pred izdajo sodbe. Sodišče prve stopnje namreč tožeči stranki ni vročilo stroškovnika tožene stranke. Poleg tega bi moralo sodišče precizno navesti, po kateri tarifni številki so se priznali posamezni stroški, da bi lahko tožeča stranka, ki je pritožbo vložila sama, kot prava neuka stranka preizkusila vloženi stroškovnik. Tožeča stranka nadalje zatrjuje, da bi morale biti spisu priložene kopije računov pooblaščenca tožene stranke, da bi se lahko preverilo, katere storitve so bile dejansko opravljene in plačane. Revidentka oporeka tudi potrebnosti pravdnih stroškov tožene stranke.

13. Revizijski očitek se nanaša tudi na zmotno uporabo materialnega prava, ki naj bi jo sodišče druge stopnje zagrešilo, ko je sprejelo stališče, da najemna pogodba nasprotuje prisilnim predpisom in morali.

**Razlogi za zavrnitev revizije**

14. Revizijski očitki tožeče stranke, ki se nanašajo na nepravilnosti pri zastopanju tožene stranke oziroma na njeno zastopanje brez pooblastila, niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje je v 11. točki obrazložitve svoje sodbe v zvezi z zatrjevano kršitvijo iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pravilno pojasnilo, da lahko nepravilnosti pri zastopanju uveljavlja samo zastopana stranka, ne pa tudi njen nasprotnik. Gre namreč za vprašanje morebitne napake v notranjem razmerju (med zastopanim in zastopnikom). Sodišče druge stopnje se je pri tem med drugim sklicevalo na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 70/2013 z dne19. 3. 2015, v zvezi s katero je neutemeljen revidentkin očitek, da naj bi omenjena zadeva v tem postopku ne bila relevantna, ker je Vrhovno sodišče o njej odločalo po tem, ko je tožena stranka že podpisala pooblastilo za zastopanje. Gre namreč za razlago v času podpisa pooblastila za zastopanje veljavnih zakonskih določb, ki ni časovno omejena (vezana na datum), kot na primer uveljavitev zakonskih predpisov.

15. Glede revizijskega očitka tožeče stranke o nepopolnosti vlog zaradi nečitljivosti pooblaščenčevega podpisa in iz razloga, ker vloge tožene stranke niso podpisane na zadnjih straneh, revizijsko sodišče pritrjuje razlogom sodišča druge stopnje v 13. točki obrazložitve njegove sodbe. To je namreč v zadostni meri pojasnilo, da zadostuje pooblaščenčev podpis na prvi strani vloge in da je enak podpis oziroma enaka parafa navedena na vseh vlogah tožene stranke, kar zadostuje za izkazovanje istovetnosti pooblaščenca. Revizijsko sodišče ob tem dodaja, da je na vlogah tožene stranke tudi žig z navedbo pooblaščenčevega imena in priimka, kar skupaj s podpisom oziroma parafo zadostuje za identifikacijo pooblaščenca.

16. Neutemeljen je tudi revizijski očitek o pomanjkljivi obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje. Zakaj naj bi najemna pogodba nasprotovala morali in prisilnim predpisom, je sodišče prve stopnje pojasnilo v 8. točki obrazložitve svoje sodbe; pritožbeno sodišče pa je takšnemu stališču pritrdilo v 15. točki obrazložitve svoje sodbe, kar glede na obrazložitev sodišča prve stopnje zadostuje. Zahtevek tožeče stranke pa ni utemeljen niti, če najemna pogodba ne bi bila nična. Zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine zaradi predčasne prekinitve najemne pogodbe namreč predpostavlja vlaganja tožeče stranke v stanovanje, ki pa jih ta ob pomanjkljivi trditveni podlagi ni izkazala. Zaradi tega ni bilo mogoče slediti njenim navedbam, da je bila s predčasno odpovedjo najemne pogodbe oškodovana, in je bil njen odškodninski zahtevek posledično utemeljeno zavrnjen.

17. Neutemeljen je tudi revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker naj sodišči (prve in druge stopnje) ne bi ustrezno obrazložili zavrnitve dokaznih predlogov tožeče stranke za zaslišanje prič. Drži sicer revizijska navedba, da stranka ni dolžna dokazovati svojih trditev samo z listinskimi dokazi, četudi ti obstajajo, temveč lahko predlaga/predloži tudi kakšen drug dokaz. Vendar pa je v obravnavani zadevi nezadostna že trditvena podlaga tožeče stranke glede plačila vlaganj in vira financiranja za ta vlaganja, zaradi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo izvedbo nekaj dokazov. Izvedba teh namreč ne bi mogla vplivati na končno odločitev sodišča, saj »manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokazov« (glej npr. sodbo in sklep Vrhovnega sodiščaII Ips 170/2014 z dne 28. 1. 2016 ter sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 157/2010 z dne 3. 4. 2012). Sodišče druge stopnje pa je svoje stališče glede zavrnitve izvedbe dokazov, s katerim je pritrdilo sodišču prve stopnje, v zadostnem obsegu pojasnilo v 18. točki obrazložitve svoje sodbe.

18. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje v 21. točki obrazložitve svoje sodbe odgovorilo tudi na pritožbene očitke tožeče stranke o pravdnih stroških in pritrdilo odločitvi sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč v 11. točki obrazložitve svoje sodbe v zadostni meri pojasnilo, kateri stroški tožene stranke so bili za pravdo potrebni. Sicer pa tožeča stranka odločitvi o stroških postopka niti ni konkretizirano nasprotovala. Enako ugotavlja revizijsko sodišče, ki dodaja, da predložitev računov za opravljene odvetniške storitve ni ustaljena praksa in tudi ni videti utemeljenih razlogov, da bi jo spreminjali. Če stranko v pravdnem postopku zastopa odvetnik, ji s tem nastanejo stroški, o katerih se zastopana stranka in odvetnik (z določenimi zakonskimi omejitvami – glej 17. člen Zakona o odvetništvu) dogovorita v notranjem razmerju. Sodišče nato (ne glede na dejanske stroške) pravdni stranki prizna stroške, odmerjene na podlagi odvetniške tarife. Revizijsko sodišče zato zaključuje, da revidentki ni bila kršena pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS, saj se je zoper odločitev o stroških lahko pritožila, o njeni pritožbi pa je bilo tudi pravilno odločeno. Glede na obrazloženo sodišči prve in druge stopnje z odločitvijo in pojasnili o stroških pravdnega postopka tudi nista kršili revidentkine pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS.

**Odločitev o reviziji**

19. Glede na navedeno razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani; zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno (I. točka izreka).

**Odločitev o revizijskih stroških**

20. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških revizijskega postopka. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške revizije (II. točka izreka), medtem ko je toženi stranki v skladu s 155. členom ZPP dolžna povrniti stroške revizijskega odgovora. Sodni postopek na prvi stopnji se je začel 10. 7. 2014, kar je po uveljavitvi Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in pred uveljavitvijo Odvetniške tarife iz leta 2014. Zato se odvetniški stroški skladno z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife iz leta 2014 v tem postopku določajo po ZOdvT. Ob upoštevanju stroškovnika tožeče stranke jih je Vrhovno sodišče za revizijski odgovor odmerilo v skupnem znesku 4.057,72 EUR, in sicer 3.326,00 EUR stroškov za odgovor na revizijo ter 731,72 EUR za (22 %) DDV (III. točka izreka).