Jedro

Glede na določbo 21. člena Zakona o davku na dodano vrednost je osnova za obračun DDV vse, kar predstavlja plačilo (v denarju, stvareh ali storitvah), ki ga je ali bo davčni zavezanec prejel od kupca, naročnika ali tretje osebe za opravljen promet blaga oz. storitev, kar pomeni, da so tudi odvetniške storitve podvržene obračunu davka na dodano vrednost. V skladu z določbo 155. člena ZPP se med potrebne stroške za pravdo štejejo tudi stroški, ki jih mora stranka plačati odvetniku za opravljeno odvetniško storitev, ki zajemajo obračunani 19% DDV.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se znesek 26.220,00 SIT zviša na znesek 31.201,80 SIT.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 10.710,00 SIT, v roku 8 dni pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 26.220,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeni sklep se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava po 3. tč. 1. odst. 383. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožeči stranki prizna tudi 19 % DDV na odmerjene odvetniške storitve, pri čemer naj ustrezno odloči tudi o stroških v zvezi s pritožbo. Graja odločitev sodišča prve stopnje, ki ni priznalo tožeči stranki tudi stroškov za davek na dodano vrednost od odmerjenih odvetniških storitev, češ da za to ni pravne podlage v veljavni odvetniški tarifi in Zakonu o pravdnem postopku. Kaj predstavlja osnova, od katere mora davčni zavezanec obračunati DDV je določeno v 21. členu Zakona o davku na dodano vrednost, ki pa ga sodišče pri izdaji predmetnega sklepa ni upoštevalo.

Pritožba je utemeljena.

Pravilno opozarja pritožba, da je bilo sodišče ob odločanju o povrnitvi stroškov postopka dolžno upoštevati tudi Zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV - Ur. l. RS, št. 89/98), ki v 21. členu določa, da je osnova za obračun DDV vse, kar predstavlja plačilo (v denarju, v stvareh ali storitvah), ki ga je ali bo davčni zavezanec prejel od kupca, naročnika ali tretje osebe za opravljen promet blaga oz.

storitev, vključno s subvencijami, ki so neposredno povezane s ceno takega prometa, razen DDV, če ni z Zakonom o davku na dodano vrednost drugače določeno. Glede na tako določbo, je tudi odvetniška storitev podvržena obračunu davka na dodano vrednost. Po 155. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99), ki se na podlagi 1. odst. 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.

l. RS, št. 19/94) uporablja tudi v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči, sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva potrebne stroške za pravdo (individualni delovni spor). Glede na navedeno določbo so torej potrebni stroški tudi stroški, ki jih mora stranka plačati odvetniku za opravljeno odvetniško storitev, ki zajemajo tudi obračunani 19 % davek na dodano vrednost. Glede na navedeno je pritožbno sodišče pritožbi tožeča stranke ugodilo in spremenilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, tako da je priznane stroške postopka zvišalo za 19 %, kolikor znaša davek na dodano vrednost. Pritožbeno sodišče je tudi sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške, ki jih je odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (OT - Ur. l. RS, št. 7/95 - 39/2000) in sicer je priznalo zaznamovane stroške za pritožbo v znesku 100 točk, kar so potrebni stroški opredeljeni v tar. št. 10 Odvetniške tarife in zaznamovane stroške za 19 % DDV, tako da skupni stroški pritožbenega postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, znašajo 10.710,00 SIT.