Jedro

O zvišanju tožbenega zahtevka, spremembi tožbe ali o zatrjevanem delnem umiku tožbe sodišče prve stopnje ni odločilo, niti se opredelilo v razlogih sodbe. Odločitev o tožbi, ne da bi sodišče predhodno odločilo o njeni spremembi, bi samo po sebi pomenila relativno bistveno kršitev postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP). Ker pa v sodbi ni jasnih ugotovitev in razlogov, kaj je bilo predmet odločanja in v okviru katerega tožbenega predloga je sodišče odločalo, je tožnici kršena pravica do poštenega postopka, ker ne ve, o čem je bilo odločeno.

Sodišče prve stopnje se je v nasprotju z materialnopravnimi izhodišči, ki sta jih podala Ustavno sodišče RS in ESČP, nato pa uredil ZPŠOIRSP ter povzela domača sodna praksa, neupravičeno ukvarjalo predvsem z ugotavljanjem razlogov za izbris tožnice iz registra stalnega prebivalstva. Vzrok in odgovornost za zatrjevano škodo zaradi izbrisa, neurejenega statusa in nezaposlenosti je pripisalo tožnici.

Zmotna je ocena in ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica tudi brez izbrisa ne bi bila upravičena do prejemanja DSP, ker je bila sposobna za delo. Neurejen status tožnice je gotovo vplival na možnost zaposlitve in uveljavljanje socialnih pravic.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarno postavljeni tožbeni zahtevek za plačilo 91.747,93 EUR v petih enakih obrokih skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (točka I izreka). V točki II izreka je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek za plačilo 30.183,34 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega zneska do plačila. Tožnici je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 3.345,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne od prejema pisnega odpravka sodbe naprej.

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo. Smiselno uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP1. Predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba sodišču očita, da ni odločilo o spremembah tožbe z dne 12. 10. 2020 in 30. 1. 2021 ter ni upoštevalo, da je bil podredni tožbeni zahtevek umaknjen.

Napačno je uporabilo materialno pravo, kršilo ustavno pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in procesno pravo, ker ni upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča U-I-284/94, sodbe ESČP v zadevi Kurić in sodne prakse VS RS II Ips 174/2016 in II Ips 255/2016 ter navedb tožnice, ki se je sklicevala na to materialnopravno podlago. Napačno je le povzelo nekatere določbe ZTuj2. Neutemeljeno je ugotavljalo, da bi morala tožnica vedeti, da si bo morala urediti status prebivanja v Republiki Sloveniji (točka 21 sodbe), ji očitalo, da si ni pridobila državljanstva (točka 22), statusa prebivanja in da z možem nista storila vsega, da bi obdržala zaposlitev. Izbris je bil protipraven. Izbrisani niso mogli pričakovati, kakšne posledice jih bodo prizadele. Tožnica si je prizadevala za ureditev pravnega položaja, a ga je glede na zakonsko ureditev lahko pridobila šele po desetih letih. Če izbrisa ne bi bilo, ji ne bi bilo treba urejati pravnega statusa. Mož ni mogel ohraniti zaposlitve, ker ni izpolnjeval zakonskih pogojev o trajanju predhodne delovne dobe v Sloveniji (ZTuj in Zakon o zaposlovanju tujcev3). Državljani bivše SFRJ so bili v slabšem položaju kot tujci. Sodišče je napačno ocenilo listine, ki so bile kot garancija podpisane (le) zaradi zadostitve zakonskim pogojem za pridobitev dovoljenja za začasno bivanje, a se dejansko niso izvajale. Poročil ZPIZ o višini osebnega dohodka tožničinega moža, ki so relevantna za odločanje o odškodnini za materialno škodo, sodišče ni upoštevalo. Na istovrstne napake pri odločanju v istovrstnem postopku je bilo sodišče že opozorjeno (sklep VSL II Cp 1636/2022).

Zahtevek za materialno škodo je zavrnjen nezakonito, mimo materialnopravnih izhodišč iz odločb Ustavnega sodišča RS, sodbe ESČP v zadevi Kurić in sodne prakse VS RS (II Ips 274/2016, II Ips 40/2019 in II Ips 250/2005). ESČP je oškodovancem priznalo materialno škodo zaradi izbrisa. Vrhovno sodišče RS se je strinjalo, da gre pri izbrisanih za (hipotetično) premoženjsko prikrajšanje, o katerem je mogoče sklepati na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari. Ker natančen izračun ni mogoč, je merilo za izračun prikrajšanja lahko denarna socialna pomoč, ki je namenjena zadovoljevanju minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje. Dokazna ocena o vzrokih za nezaposlenost tožnice in o upravičenosti do socialne pomoči zanjo in za sina, je zmotna in nepopolna. Tožnica se je zaposlila 1. 10. 2002, torej takoj, ko si je 29. 3. 2002 uredila status. Dejstvo takojšnje zaposlitve po ureditvi statusa je po stališčih sodne prakse treba razumeti tako, da bi bila izbrisana oseba zaposlena tudi v času izbrisa (VS RS II Ips 274/2016). Trdila je, da med izbrisom ni bila zaposlena in ni prejemala denarne socialne pomoči iz razlogov, ki niso bili na njeni strani (izbris, izguba zaposlitve in prebivališča ter pravnega položaja njenega moža, h kateremu je prišla leta 1990, ko je imel še redno zaposlitev in urejen pravni status v Sloveniji). Nasprotne ugotovitve sodišča (o razlogih za nezaposlenost tožnice na njeni strani) so napačne, nerazumljive in neobrazložene. Glede na nizke moževe dohodke, ki jih je dokazovala z dokazi, do katerih se sodišče ni opredelilo (izpis osnov - obrazec M4 ZPIZ), bi bila upravičena do denarne socialne pomoči tudi za sina. Denarna socialna pomoč je po stališčih sodne prakse samo merilo za določitev višine odškodnine za materialno škodo. Ni treba dokazovati, ali je tožnica dejansko vložila zahtevo za plačilo DSP. Na podlagi 190. člena OZ4, ji pripada popolna odškodnina. Priznati bi ji bilo treba odškodnino za materialno škodo v višini zahtevane denarne socialne pomoči. Odločitev o nepremoženjski škodi je nejasna in sama s seboj v nasprotju. Če gre za priznano odškodnino v višini 6.000 EUR, je neobrazložena in napačna. Sodišče je navedlo sodno prakso, a ni upoštevalo meril, ki jih je ta oblikovala za odmero enotne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Neupravičeni so očitki o presplošni in pavšalni trditveni podlagi tožnice. Trdila in dokazala je, da je zaradi posebnih okoliščin na njeni strani hudo trpela (desetletno trajanje neurejenega statusa, nezmožnost zaposlitve, številni postopki za urejanje dokumentov, nezakonit odvzem dokumentov, policijska obravnava na meji in obiski policistov na domu, napetosti v družini zaradi pomanjkanja sredstev, iskanje najnujnejše materialne pomoči na Rdečem križu, iskanje garancij za urejanje začasnega statusa). Ugotovitve sodišča so nepopolne, neživljenjske ter dejansko in pravno zmotne. Za primerljive okoliščine oziroma škodo sodišča oškodovancem priznavajo odškodnino. Tudi ESČP je v zadevi Kurić priznal odškodnino za nepremoženjsko škodo. Na sodbo ESČP je sodišče vezano na podlagi 2., 5. in 8. člena Ustave RS.

Sodišče je prezrlo, da tožnica ne zahteva otroškega dodatka. Nezakonito je zavrnjen odškodninski zahtevek za materialno škodo v višini upravnih taks in prispevka za Helsinški monitor. Gre za stroške z urejanjem nezakonito odvzetega statusa, zato je tožnica upravičena do njihovega povračila.

Kot nezadostno obrazloženo in zmotno graja še stroškovno odločitev v delu, ki se nanaša na odmero 160 točk za čakanje na obravnavo.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev, potrditev izpodbijane sodbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

_O tožbenem zahtevku, spremembah tožbe in delnem umiku_

5. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni ugotavljalo in odločilo o spremembi tožbe in ni podalo jasnih razlogov, o katerem tožbenem zahtevku je odločalo. Ugovori toženke o nesklepčnosti teh pritožbenih očitkov, oprti na nedosledno navajanje datumov modifikacij tožbenega zahtevka, so protispisni in neutemeljeni.

6. Tožnica v tem postopku na podlagi ZPŠOIRSP5 vtožuje plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki ji je nastala zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v obdobju 26. 2. 1992 do 29. 3. 2002. Ni bilo sporno, da ji je bila za ugotovljenih 121 mesecev nezakonitega izbrisa v upravnem postopku določena odškodnina v višini 6.050 EUR6. V tožbi, vloženi 16. 6. 2017, je utemeljevala svojo škodo z odškodnino v skupni višini 65.034,06 EUR7. Tožbeni zahtevek je postavila v mejah, ki jih je določal zakon, in sicer na 12.100 EUR. Ob vložitvi tožbe je namreč veljala zakonska omejitev najvišjega možnega zneska dosojene odškodnine zaradi izbrisa v sodnem postopku. Ne glede na obliko in obseg pretrpljene škode je sodišče oškodovancu lahko dosodilo le odškodnino v višini trikratnega zneska odškodnine, ki mu je bila določena v upravnem postopku (tedanji 12. člen ZPŠOIRSP).

7. Po razveljavitvi navedene zakonske omejitve višine odškodnine8, je po pozivu sodišča tožnica prvič spremenila tožbo 6. 2. 2020. Brez posebne obrazložitve je tožbeni zahtevek zvišala na 45.034,06 EUR. Sodišče je o spremembi tožbe odločilo s sklepom z dne 10. 2. 20209. V nadaljevanju postopka je tožnica po ugovorih toženke dopolnjevala trditveno in dokazno podlago o oblikah in obsegu škode ter zviševala višino vtoževane odškodnine10. Tožena stranka je vsem „modifikacijam tožbenega zahtevka“ nasprotovala. Ob zvišanjih denarnega tožbenega zahtevka in spreminjanju dejanskih navedb o vsebini tožbenega predloga sodišče ni ugotavljalo, ali tožeča stranka spreminja istovetnost zahtevka, ali povečuje obstoječi zahtevek ali uveljavlja poleg že uveljavljenega zahtevka nov zahtevek (drugi odstavek 184. člena ZPP), ali pa ga le zmanjšuje (tretji odstavek 184. člena ZPP), ali delno umika tožbo (188. člen ZPP). O zvišanju tožbenega zahtevka, spremembi tožbe ali o zatrjevanem delnem umiku tožbe ni odločilo niti se opredelilo v razlogih sodbe. Odločitev o tožbi, ne da bi sodišče predhodno odločilo o njeni spremembi, bi samo po sebi pomenila relativno bistveno kršitev postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP). Ker pa v sodbi ni jasnih ugotovitev in razlogov, kaj je bilo predmet odločanja in v okviru katerega tožbenega predloga je sodišče odločalo, je tožnici kršena pravica do poštenega postopka, ker ne ve, o čem je bilo odločeno. Sodba je (zlasti glede premoženjske škode, ko obravnava otroški dodatek in podredni zahtevek), nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju, tako da je ni mogoče preizkusiti.

_O trditveni podlagi tožnice in odločitvi sodišča prve stopnje_

8. Tožnica je trdila in dokazovala, da je zaradi izbrisa in desetletnega izgubljenega pravnega položaja utrpela premoženjsko in nepremoženjsko škodo, za katero je upravičena do višje odškodnine, kot ji je bila določena v upravnem postopku11. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ocenilo je, da tožnica ni izkazala vzročne zveze in škode. Ugotovilo je, da je prišlo do izbrisa in neurejenega statusa zaradi okoliščin na njeni strani (ker ni pravočasno zaprosila in pridobila državljanstva, ker ni poskrbela za dovoljenje za začasno bivanje v celotnem obdobju izbrisa); da pred izbrisom ni bila zaposlena in da se v času od 1991 do 2002 ni zaposlila, ker se je sama odločila, da bo kot gospodinja skrbela za dom in družino z otrokoma, ki ju je rodila 1991 in 1992; da v času izbrisa ni izpolnjevala pogojev za denarno socialno pomoč, ker ni bila nezmožna za delo in ker ni bila legitimirana za uveljavljanje socialne podpore za mladoletnega sina; da je v drugo premoženjsko škodo privolila oziroma je ni zadosti specificirala; da ni dokazala, da je trpela duševne bolečine zaradi katerih bi ji bilo treba priznati dodatno odškodnino. Iz točke 52 sodbe izhaja, da je zahtevek za premoženjsko škodo v celoti zavrnilo, za nepremoženjsko škodo pa priznalo 6.000 EUR. Ker je „priznani“ znesek nižji od odškodnine, ki je bila tožnici določena v upravnem postopku, je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

_O materialnopravnih izhodiščih_

9. Skladno s prvim odstavkom 11. člena ZPŠOIRSP se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja: to je ZOR12, za škodo, nastalo pred 1. 1. 2002, oziroma OZ. Predmet sodnega postopka je le vprašanje, kakšna škoda, ki je v vzročni zvezi z nezakonitim ravnanjem države, je nastala oškodovancu (tožnici) in ali odškodnina zanjo presega znesek že priznane pavšalne odškodnine, določene v upravnem postopku po ZPŠOIRSP. Dokazno breme za obstoj in višino škode ter vzročne zveze je na oškodovancu. Protipravnosti toženkinega ravnanja oškodovancu v pravdi ni treba dokazovati. Tudi sodišče prve stopnje po eni strani ugotavlja, da protipravnost ravnanja toženke v tem postopku ni sporna (točka 16). Po drugi strani ugotavlja, da v ravnanju toženke pri preverjanju, ali ima tožnica urejene dokumente za bivanje, ni najti protipravnosti (točka 25 sodbe). Ne le, da so razlogi o protipravnosti ravnanja toženke protislovni, nekonsistentni in sami s seboj v nasprotju (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Tudi materialno pravno zmotni so.

10. Kot pravilno opozarja pritožba, se je sodišče prve stopnje v nasprotju z materialnopravnimi izhodišči, ki sta jih podala Ustavno sodišče RS in ESČP, nato pa uredil ZPŠOIRSP ter povzela domača sodna praksa, neupravičeno ukvarjalo predvsem z ugotavljanjem razlogov za izbris tožnice iz registra stalnega prebivalstva. Vzrok in odgovornost za zatrjevano škodo zaradi izbrisa, neurejenega statusa in nezaposlenosti je pripisalo tožnici (razlogi v točkah 21 do 23 ter 42 sodbe). Med pravdnima strankama ni bilo sporno protipravno ravnanje toženke niti dejstvo dolgotrajnega neurejenega pravnega statusa pritožnice. Zaradi protipravnega ravnanja in odgovornosti države je bila tožnici nesporno že v upravnem postopku določena pavšalizirana odškodnina. ZPŠOIRSP je bil po intervenciji ESČP sprejet z namenom sistemske ureditve poprave kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva. Upravičencem je bilo omogočeno olajšano uveljavljanje odškodninskih zahtevkov v upravnem postopku, kjer splošnih predpostavk odškodninske obveznosti ni bilo treba dokazovati. Za določitev višine odškodnine je bila odločilna ugotovljena doba izbrisa ter določena mesečna pavšalna odškodnina za vse običajne nevšečnosti, povezane z izbrisom. Ne glede na določeno pavšalno odškodnino v upravnem postopku lahko oškodovanci uveljavljajo dodatno odškodnino v sodnem postopku po splošnih pravilih civilnega prava. Spričo zakonske ureditve, ki priznava protipravnost ravnanja in odgovornost tožene stranke, ta dva elementa civilnega delikta nista več predmet ugotavljanja in presoje v sodnem postopku za uveljavljanje denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

11. Ob tožbenih trditvah in nespornih dejstvih, da je imela tožnica pred izbrisom v Sloveniji stalno bivališče, mož, h kateremu se je preselila, pa tudi zaposlitev, ter da je z izbrisom v celoti izgubila svoj pravni status, ki je bil neurejen vse dokler ji ga država po desetih letih ni priznala (za nazaj) in ji zaradi kršitev osebnostnih pravic že določila pavšalno denarno odškodnino, je sodišče prve stopnje neutemeljeno ugotavljalo, zakaj ni pridobila državljanstva. V nasprotju s predloženimi listinami in tedanjimi zakonskimi pogoji so nadaljnji očitki tožnici, da si ni uredila dovoljenj za bivanje. V celoti je treba pritrditi pritožnici, da ji dovoljenj za začasno in stalno bivanje ter delovnih dovoljenj ne bi bilo treba pridobivati, če ne bi bilo nezakonitega izbrisa.

_O odločitvi pritožbenega sodišča_

12. Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč ter napačne in nepopolne dokazne ocene je ostalo nepravilno ugotovljeno dejansko stanje o obstoju in obsegu škode, nastale kot posledice izbrisa. Zato je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti.

13. Ugotovljene procesne kršitve in obseg neraziskanega dejanskega stanja o temelju in višini odškodninskega tožbenega zahtevka so narekovale vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP in prvi odstavek 355. člena istega zakona). Pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti procesnih kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločanje o spremembi tožbe in umiku tožbe je pridržano sodišču prve stopnje. Enako velja za sestavo popolne obrazložitve sodbe.

14. Prav tako ni primerno, da bi dejansko stanje o vseh bistvenih vprašanjih pravde prvič ugotavljalo in o njem odločalo šele pritožbeno sodišče. Na ta način bi bilo pretirano poseženo v pravico strank do pritožbe (21. člen Ustave RS). Ponovno sojenje na prvi stopnji utemeljuje tudi načelo ekonomičnosti. Sodišče prve stopnje je namreč dokazni postopek v pretežni meri že izvedlo. Zaradi osredotočenosti na druga pravno relevantna dejstva ga bo moralo le ponoviti in, če bo potrebno, dopolniti. Pritožbeno sodišče pa bi ga moralo v celoti izvesti na novo. Izvedba dokaznega postopka na prvi stopnji torej postopka ne bo podaljšala, ampak kvečjemu skrajšala in ne bo nesorazmerno posegla v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

_O vzročni zvezi_

15. V okviru trditvene in dokazne podlage tožeče stranke bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju ugotavljati, ali je tožnici z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva nastala škoda, v kakšni obliki in v kakšnem obsegu. Upoštevati bo moralo tisto škodo, ki jo je mogoče po normalnem teku stvari pripisati izbrisu in ki tožnici brez izbrisa ne bi nastala. Izhajati bo moralo iz njenega statusa stalnega prebivalca RS, ki ga je imela pred izbrisom, in iz vseh zakonskih omejitev, ki so ji onemogočale pridobitev enakega pravnega statusa kot pred izbrisom. Pritožnica upravičeno opozarja na dosedanjo nepravilno uporabo materialnega prava (ZTuj, Zakon o zaposlovanju tujcev). Nepravilna in nepopolna je dokazna ocena glede pridobivanja dovoljenja za začasno prebivanje. Tožnica je s predloženimi odločbami dokazovala, kako in zakaj je morala pridobivati dovoljenja za začasno bivanje, zakaj so bile njene vloge glede na tedanje zakonske pogoje zavrnjene in tudi to, da pred izbrisom ni potrebovala dovoljenj niti za začasno niti za stalno bivanje. Vzročne zveze med izbrisom in zatrjevano škodo zaradi dolgotrajnega urejanja statusa ni mogoče izključiti. Tožnici tudi ni mogoče pripisati soprispevka za škodo, na katero sama glede na zakonsko ureditev ni mogla vplivati.

16. Natančneje bo moralo raziskati nadalje dejansko stanje o vzročni zvezi med nezaposlenostjo tožnice v celotnem obdobju izbrisa in izbrisom. Drži, da pred izbrisom ni bila zaposlena in da je v letu 1991 in 1992 rodila dva otroka. Zato je mogoče pritrditi oceni sodišča prve stopnje, da v prvih letih ni mogoče (v celoti) pripisati vzročne zveze z njeno nezaposlenostjo izbrisu, pač pa deloma tudi lastni odločitvi tožnice, da bo kot gospodinja skrbela za družino. Ob nadaljnjih dejanskih ugotovitvah, da je bila neuspešna pri urejanju dovoljenj za začasno bivanje, da se je redno zaposlila takoj po ureditvi statusa in da je zaposlena še danes, ter na drugi strani ob ugotovljenih dejstvih, da sta bila otroka vključena v vrtec in šolo, in da je bila tožnica ves čas (v okviru možnosti, ki jih je imela - obdelovanje vrta, reje domačih živali) delovno aktivna, čemur sodišče zmotno ni pripisalo nobene teže, pa je napačna ali vsaj preuranjena ugotovitev, da je bilo tako ves čas izbrisne dobe. Z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva je tožnica pridobila status tujca brez dovoljenja za prebivanje. Obstoj delovnega dovoljenja je bil pogoj za sklenitev delovnega razmerja ali pogodbe o delu s tujcem13. Tožničin položaj glede iskanja in pridobivanja zaposlitve je bil brez dvoma otežen. Okoliščino, da se je oškodovanec zaposlil nemudoma po ureditvi statusa, pa sodna praksa razume tako, da bi se zaposlil tudi po izbrisu oziroma izgubi zaposlitve, če bi imel urejen status14. Da je mati že med trajanjem dobe izbrisa iskala službo, a je bila zaradi neurejenega statusa pri tem neuspešna, je v obravnavanem primeru potrdila priča - tožničina hči. _O premoženjski škodi_

17. Zadeva Kurić, na katero se sklicuje pritožnica, je bila odločilnega pomena pri odpravi pavšalizirane omejitve višine odškodnine v sodnem postopku, ki jo je določal ob vložitvi tožbe veljavni in kasneje z odločbo Ustavnega sodišča razveljavljeni 12. člen ZPŠOIRSP15. Novelirana ureditev 12. člena16 je usklajena s stališči ESČP. Tako kot je ESČP razlikovalo med odškodninama za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, je sedaj v sodnem postopku oškodovancem glede na ugotovljeni konkretni obseg škode mogoče priznati odškodnino za obe obliki škode, ki ju tožnica utemeljuje in vtožuje v tej pravdi. Ustaljeno in že večkrat obrazloženo stališče sodne prakse je, da je glede obsega škode treba izhajati iz splošnih načel domačega odškodninskega prava: iz načela popolne odškodnine (190. člen ZOR in 169. člen OZ) za premoženjsko škodo in iz načela pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo (200. člen ZOR in 179. člen OZ) in da se ni mogoče enostavno sklicevati na zneske odškodnin, ki jih je po 41. členu EKČP kot samostojnem lastnem odškodninskem temelju dosodilo ESČP oškodovancem v zadevi Kurič.

_O premoženjski škodi_

18. Sodišče bo moralo v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank ponovno odločati o obstoju, obsegu in višini vtoževane premoženjske škode. Tožnica ves čas postopka uveljavlja in utemeljuje premoženjsko škodo zaradi nezmožnosti uveljavljanja socialnih transferjev oziroma prikrajšanja pri prejemanju denarne socialne pomoči za družino. Trdila in dokazovala je, da so bili moževi dohodki tudi v času, ko je bil zaposlen, tako nizki, da niso zadoščali niti za pridobitev dovoljenja za začasno bivanje, kar je dokazovala z odločbami, s katerimi so bile vloge za pridobitev dovoljenja za začasno bivanje zavrnjene, in s podatki o višini moževih dohodkov. Toženka je v odgovoru na tožbo opozorila na dve vrsti socialnovarstvenih dajatev po tedanjem ZSV17. Ugovarjala je, da tožnica ni dokazala zakonskih pogojev za upravičenost do denarne pomoči po 21. členu ZSV niti do denarnega dodatka po 25. in 26. členu ZSV. Podrejeno je ugovarjala višini, češ da je glede na zakonsko določene zneske denarnega dodatka tožbeni zahtevek previsok.

19. Zmotna je ocena in ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica tudi brez izbrisa ne bi bila upravičena do prejemanja DSP, ker je bila sposobna za delo. Neurejen status tožnice je gotovo vplival na možnost zaposlitve in uveljavljanje socialnih pravic. Oseba, ki si iz razlogov, na katere ni mogla vplivati, ni mogla zagotoviti sredstev za preživetje po merilih iz 26. člena ZSV, pa je bila upravičena vsaj do denarnega dodatka po 25. členu ZSV, če mesečni dohodek na družinskega člana ni dosegal višine, določene v 26. členu ZSV. Dajatve so se izplačevale upravičencu oziroma njegovemu zakonitemu zastopniku (prvi odstavek 37. člena ZSV), in sicer upravičencu za vso družino kot en denarni dodatek, pri čemer sta se morala starša sporazumeti, komu od njiju se bo izplačeval denarni dodatek za mladoletnega otroka (38. člen ZSV). Denarni dodatek se je lahko dodelil za šest mesecev. Če se okoliščine, ki so bile podlaga za dodelitev in določitev denarnega dodatka niso spremenile, pa se je lahko dodelil ponovno (35. člen ZSV).

20. Ob ponovnem odločanju bo moralo sodišče izhajati tudi iz te pravne podlage, ki jo je doslej prezrlo in napačno odločilo, da tožnica ni bila upravičena in legitimirana za uveljavljanje denarne socialne pomoči za družino. Posledično se sploh še ni ukvarjalo z ugotavljanjem obsega te škode niti njene višine, kar bo moralo storiti v ponovljenem postopku.

21. Enako velja za vtoževano odškodnino iz naslova stroškov za urejanje statusa tožnice. Obseg in višina škode iz tega naslova sta ostala neugotovljena zaradi napačne odločitve o pomanjkanju vzročne zveze. Zato ju bo moralo sodišče ugotoviti v ponovljenem postopku.

_O nepremoženjski škodi_

22. Duševne bolečine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva pomenijo enotno obliko škode, ki zajema vse posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, izhajajoče iz obdobja brez pravno urejenega statusa izbrisanih oseb. Upoštevati je treba vse okoliščine primera: trajanje izbrisa, družinske razmere, prizadetost časti in ugleda, odnos države do oškodovanca, morebitne zdravstvene posledice, strah itd.18. Pravni standard pravične denarne odškodnine je treba v vsakem primeru vsebinsko napolniti upoštevajoč merila iz 200. člena ZOR in 179. člena OZ: po načelu individualizacije ugotoviti konkretne okoliščine posameznega oškodovanca in po objektivnem merilu opraviti primerjavo odmerjene odškodnine z drugimi primerljivimi primeri iz sodne prakse.

23. Nakazuje se, da sodišče v obravnavanem primeru ni ustrezno individualiziralo in objektiviziralo (ovrednotilo) niti trajanja neurejenega statusa. Prisojena odškodnina je nižja celo od odškodnine, določene v upravnem postopku, kjer je bila odločilna le doba izbrisa.

24. Druge posebne okoliščine na strani tožnice, ki jih kot pravno relevantne upošteva sodna praksa pri kršitvah osebnostnih pravic zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, so zaradi napačnih ugotovitev o vzročni zvezi ostale neugotovljene, ali so zaradi nepopolne in nepravilne ocene dokazov napačno ugotovljene. Ponovno bo treba ugotavljati tožničino trpljenje zaradi upravnih postopkov pri urejanju statusa, odnosa države do nje in njene družine (vključno z odvzemom dokumentov na meji in policijskimi kontrolami na domu), strah pred izgonom, družinske razmere v širši in ožji družini, dejansko premoženjsko stanje, ter obstoj in stopnjo trpljenja tožnice zaradi zatrjevane revščine družine. Dosedanja dokazna ocena izpovedbe tožnice je neprepričljiva in enostranska. Upoštevana je le v tistem delu, ko je potrdila sklenitev sporazumov o preživljanju s tretjimi osebami, prezrta pa v delu, ko je pojasnila, zakaj so bili sklenjeni. Drugi dokazi (izpovedbe tožnice in prič ter listine o premoženjskem stanju in dohodkih tožničinega moža) niso ocenjeni. Tožnica je dovolj konkretizirano trdila in primerno dokazovala, da je trpela hude duševne bolečine zaradi revščine družine, ponižujočih in diskriminatornih postopkov, strah pred izgonom iz države in ločenostjo od družine. Očitki sodišča o presplošnih trditvah in nezadostnih dokazih so neutemeljeni. Razlogi, s katerimi je njeno trpljenje v celotni zanikano in zavrnjeno, so ne le neprepričljivi in nerazumljivi, pač pa tudi sami s seboj v nasprotju in jih ni mogoče preizkusiti. Po eni strani je duševno trpljenje tožnice povsem zanikano oziroma neugotovljeno (točke 24 do 35 sodbe), po drugi strani pa sodišče priznava, da ga je tožnica vendarle trpela (točka 36).

_O pravdnih in pritožbenih stroških_

25. Ponovno odločanje o glavni stvari narekuje tudi ponovno odločanje o stroških postopka, ki bo vključevalo tudi stroške tega pritožbenega postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Zakon o tujcih, Ur. list RS, št. 1/91-I in naslednje. 3 Ur. list RS, št. 33/92. 4 Obligacijski zakonik, Ur. list RS, št. 83/2001 s spremembami. 5 Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, Ur. list RS, št. 99/13 s spremembami. 6 Odločba Upravne enote Sežana z dne 3. 7. 2014 - priloga A19. 7 20.000 EUR za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic - zaradi nezakonitega izbrisa - ter 45.045,06 EUR za premoženjsko škodo, in sicer: 23.652 EUR za prikrajšanje prejemanja denarne socialne pomoči za družino, 20.960 EUR za prikrajšanje pri izplačilu ostroških dodatkov za dva otroka ter 245,97 EUR in 176,09 EUR zaradi taks in stroškov, povezanih z urejanjem statusa izbrisane osebe. 8 Odločba Ustavnega sodišča RS, U-I-80/2016-36, U-I-166/16-18 in U-I-173/16-33 z dne 15. 3. 2018. 9 Red. št. 24. 10 V pripravljalni vlogi na red. št. 39, vloženi 29. 2. 2020, je utemeljevala premoženjsko škodo iz naslova socialne podpore za družino v višini 48.663,78 EUR in otroškega dodatka za dva otroka v višini 29.741,80 EUR; po ugovoru toženke „modifikaciji tožbenega zahtevka“ z dne 6. 10. 2020 na red. št. 40, je v pripravljalni vlogi, oddani na naroku glavne obravnave 12. 10. 2020, navedla, da zahtevek za materialno škodo iz naslova socialne podpore zanjo in za sina po sedanji vrednosti socialne podpore znaša 48.663,78 EUR in 28.712,20 EUR - skupaj 77.375,87 EUR, in da podrejeno iz tega naslova zahteva znesek 30.183,34 EUR - to je po revalorizirani vrednosti socialne podpore, ki je veljala v času izbrisa; hkrati je navedla, da se bo o višini otroškega dodatka izjavila kasneje; po ugovoru toženke „ponovni modifikaciji“ je v pripravljalni vlogi z dne 26. 10. 2021 označila vrednost spora na 91.797,93 EUR in določno zvišala oziroma postavila tožbeni zahtevek za plačilo 91.747,93 EUR ter spremenila obrestni del zahtevka; v navedbah je pojasnila, da se tožbeni zahtevek nanaša na njeno premoženjsko prikrajšanje 77.375,87 EUR za denarno socialno pomoč za družino, 245,97 EUR za upravne takse in 176,09 EUR za druge stroške ter 20.000 EUR za nepremoženjsko škodo. 11 Ker so ji odvzeli pravni status in dokumente, se od 1992 do 2002 ni mogla zaposliti, uveljavljati socialnih transferjev in se svobodno gibati; mož je izgubil zaposlitev; ko je bil zaposlen, so bili njegovi dohodki tako nizki, da niso zadostovali za pridobitev potrdila o začasnem bivanju; pridobivanje dovoljenj za začasno bivanje je bilo oteženo zaradi absurdne zakonske ureditve, ki je pogojevala pridobitev dovoljenja za začasno bivanje z materialno preskrbljenostjo prosilca; z urejanjem pravnega statusa je imela stroške; kljub občasni pravici do začasnega bivanja ji je bila odvzeta pravica do socialne podpore, zdravstvenega varstva in zaposlitve; zaradi neurejenega statusa in revščine družine je trpela hude duševne bolečine, občutke sramu, ponižanja in diskriminacije ter strah pred izgonom in države in ločenostjo od družine. 12 Zakon o obligacijskih razmerjih, Ur. list SFRJ, št. 29/78 s spremembami. 13 3. člen v zvezi s 6. členom Zakona o zaposlovanju tujcev, Ur. list RS, št. 33/92. 14 VS RS, II Ips 274/2016 z dne 25. 1. 2018. 15 Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-80/16-36, U-I-166/16-28, U-I-173/16-33 z dne 15. 3. 2018. 16 Novela ZPŠOIRSP-A. 17 Zakon o socialnem varstvu, Ur. list RS, št. 54/92 s spremembami. 18 Sklep VS RS, II Ips 221/2017 z dne 24. 1. 2019.