Jedro

Ker je bilo gradbeno dovoljenje tožniku pravilno vročeno, tožnik ne more uspeti s tožbenim ugovorom, da teče rok za vložitev predloga za obnovo postopka od dneva, ko je izvedel za izdajo odločbe, s katero je bilo prvotno izdano gradbeno dovoljenje spremenjeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ zavrgel tožnikov predlog za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja št. 351-236/2008 z dne 23. 10. 2008, izdanega investitorju družbi A. d.o.o. iz Slovenske Bistrice za odstranitev obstoječega objekta in gradnjo poslovnega objekta s kotlovnico na lesno biomaso. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 8. 8. 2011 vložil predlog za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Ugotavlja, da je bil tožnik seznanjen z izdajo gradbenega dovoljenja, saj mu je bilo le-to vročeno dne 12. 11. 2008. Tožnik je torej imel možnost rednega pravnega sredstva zoper citirano gradbeno dovoljenje, vendar te možnosti ni izkoristil. Tožnik zato ne more zatrjevati in tudi ne zatrjuje, da ni imel možnosti sodelovanja v postopku izdaje gradbenega dovoljenja oziroma pravočasno vložiti pritožbo v smislu obnovitvenega razloga po 9. točki 260. člena ZUP. Tožnik zatrjuje samo, da je bilo citirano gradbeno dovoljenje naknadno spremenjeno z odločbo, s katero pa ni bil seznanjen in mu tudi ni bila vročena. Organ zaključuje, da predlog za obnovo postopka ni dovoljen, zaradi česar ga je bilo treba po 267. členu ZUP zavreči. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnil. Meni, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna glede na to, da je bil predlog podan po 9. točki 260. člena ZUP. V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ tožnika obravnaval kot stranskega udeleženca v postopku in mu je bilo gradbeno dovoljenje tudi vročeno dne 12. 11. 2008 ter zoper izdano gradbeno dovoljenje tožnik ni vložil pritožbe. To pomeni, da predlog za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP ni dovoljen, saj ga ni vložila oseba, ki ni imela možnosti udeležbe v postopku.

Tožnik v tožbi navaja, da je odločba z dne 28. 7. 2010 posegla v meje dokončnosti gradbenega dovoljenja in se roki za obnovo postopka štejejo od trenutka, ko je tožnik izvedel za odločbo z dne 28. 7. 2010. Dokončnost oziroma pravnomočnost odločitev sodnih kot upravnih organov je dvojna in sicer formalna in materialna. Z izdano spremembo gradbenega dovoljenja z dne 28. 7. 2010 je prvostopenjski organ spremenil tako imenovane meje formalne kot tudi materialne pravnomočnosti, saj je z odločbo posegel v predhodno izdano gradbeno dovoljenje in ga spremenil v izvršitvenem kot vsebinskem delu tako, da gre po mnenju tožnika za povsem novo odločbo. Ker gre za novo odločbo, bi jo prvostopenjski organ, skladno z določili ZUP o vročanju in načelom kontradiktornosti, moral poslati tudi tožniku, ki ima na podlagi določb ZGO-1 položaj stranke oziroma stranskega intervenienta v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Sodišču predlaga odpravo izpodbijanega sklepa. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, medtem ko odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopnem sklepu in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: Tožnik je vložil predlog za obnovo postopka, v katerem je bilo izdano zgoraj navedeno gradbeno dovoljenje, po 9. točki 260. člena ZUP. Na tej podlagi je mogoče postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnoviti, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Ko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, prejme predlog, mora preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana (prvi odstavek 267. člena ZUP). Če pogoji iz prejšnjega odstavka niso izpolnjeni, zavrže pristojni organ predlog s svojim sklepom (drugi odstavek 267. člena ZUP).

Sodišče se strinja z zaključki upravnih organov, da v obravnavanem primeru pogoji za obnovo postopka niso izpolnjeni. Iz spisovnih podatkov namreč izhaja, da je bilo gradbeno dovoljenje z dne 23. 10. 2008 tožniku dne 12. 11. 2008 vročeno in da tožnik zoper to gradbeno dovoljenje ni vložil pritožbe. Tožniku je torej v postopku izdaje gradbenega dovoljenja bila dana možnost udeležbe v postopku. Ker mu je ta možnost bila dana, je njegov predlog za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja po 9. točki 260. člena ZUP neutemeljen. Zato je prvostopenjski organ s tem, da je tožnikov predlog za obnovo postopka kot nedovoljen zavrgel na podlagi 267. člena ZUP, ravnal pravilno. Ker je bilo gradbeno dovoljenje z dne 23. 10. 2008 tožniku vročeno dne 12. 11. 2008, tožnik ne more uspeti s tožbenim ugovorom, da tečejo roki od dneva, ko je izvedel za odločbo z dne 28. 7. 2010, s katero je bilo prvotno izdano gradbeno dovoljenje spremenjeno. V zvezi s tem sodišče pripominja, da je o obnovi postopka izdaje spremembe gradbenega dovoljenja odločilo posebej in sicer v zadevi II U 311/2012. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in zakonit, zato je sodišče je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

Tožnik je zahteval tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.