Jedro

Glede na to, da zagorovnikov predlog ni bil usmerjen k razčiščevanju obtoženčeve prištevnosti, se je strinjati z razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev predloga za postavitev izvedenca psihiatra. Po določbi I. odstavka 265. člena ZKP sodišče izvedenca psihiatra postavi le takrat, kadar nastane sum, da je pri obtožencu zaradi trajne ali začasne duševne bolezni, začasne druševne motnje ali duševne zaostalosti ali zaradi kake druge trajne ali hude duševne motenosti prištevnost izključena ali zmanjšana. Zaključki sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga, da ni razlogov za razčiščevanje določenih pojmov iz psihiatrije s postavitvijo izvedenca psihiatra ob tem, da ni bil vnešen dvom v obtoženčevo prištevnost, so tako utemeljeni.

Izrek

Pritožbama obtoženca in njegovega zagovornika se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji tako spremeni, da se obdožencu izrečena kazen z n i ž a na 1 (eno) leto zapora, ter se mu nato ob upoštevanju pravnomočno določenih kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I K 624/98 z dne 13.3.1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Kp 600/99 z dne 20.7.1999 šest mesecev zapora, treh let zapora in enega leta in šestih mesecev zapora na podlagi določila 2. točke II. odstavka 47. člena Kazenskega zakonika i z r e č e e n o t n a k a z e n 5 (pet) let in 6 (šest) mesecev zapora.

Sicer pa se pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po III. odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu po istem zakonskem določilu izreklo kazen dve leti in šest mesecev zapora. Ob upoštevanju pravnomočno določenih kazni v sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I K 624/98 z dne 18.3.1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Kp 600/99 z dne 20.7.1999 in sicer za kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po II. odstavku 184. člena KZ šest mesecev zapora, za nadaljevano kaznivo dejanje posilstva po I. odstavku 180. člena KZ treh let zapora in za kaznivo dejanje posredovanja pri prostituciji po I. in II. odstavku 186. člena KZ eno leto in šest mesecev zapora, skladno z določbami o steku izreklo enotno kazen sedem let zapora, v katero je obtožencu vštelo čas prebit v priporu od 3.8.1998 dalje.

Obtoženca je na podlagi določila IV. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odstavka 92. člena ZKP. Na podlagi določila I. odstavka 97. člena ZKP pa je odločilo, da obremenjujejo potrebni izdatki in nagrada postavljenega zagovornika obtoženca proračun, enako tudi potrebni izdatki in nagrada pooblaščenke oškodovanke. Po II. odstavku 105. člena ZKP je oškodovanko z njenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožila obtoženec in njegov zagovornik. Obtoženec uveljavlja pritožbena razloga kršitve kazenskega zakona in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da ga oprosti obtožbe, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornik obtoženca pa se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Oba pritožnika pa v pritožbah navajata, da naj sodišče druge stopnje v primeru razveljavitve izpodbijane sodbe odredi, da se opravi nova glavna obravnava pri sodišču prve stopnje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Višja državna tožilka v Ljubljani je v svojem mnenju, podanem na podlagi določila II. odstavka 377. člena ZKP predlagala, naj sodišče druge stopnje obe pritožbi zavrne kot neutemeljeni.

Pritožbi sta deloma utemeljeni.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb obeh pritožnikov zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, navedlo pravilne dokazne zaključke in jih sprejemljivo obrazložilo. Neutemeljeno oba pritožnika navajata, da se je sodišče prve stopnje pri dokazni oceni oprlo le na mnenje izvedenke psihologinje in na navedbe S.D. dane organom za notranje zadeve. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo izpovedbo priče S.D. na glavni obravnavi dne 19.10.1999 v povezavi z oceno izpovedbe priče S.D. o tem, kaj ji je sestra S.D. navedla o spolnih dejanjih obtoženega zoper njo. Sodišče prve stopnje pa se je tudi pri svoji dokazni oceni utemeljeno oprlo še na navedbe priče Z.P. o spolni zlorabi oškodovanke s strani obdolženca. Na podlagi takšne ocene v kazenskem postopku izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje lahko obstoj obtožencu očitanega kaznivega dejanja presojalo tudi v povezavi z izvedenskim mnenjem izvedenke psihologinje, ki je opravila dva razgovora z oškodovanko, pri čemer je oškodovanka pri prvem razgovoru še opisovala dejanja obtoženega iz spolne sfere, usmerjene v zadovoljitev spolnega nagona. Sodišče prve stopnje je nato tudi pravilno, ob upoštevanju strokovnih ugotovitev izvedenke psihologinje o obstoju spolne zlorabe in razlogov oškodovanke za zanikanje le-te, ki ga je tudi pravilno ocenilo in utemeljeno sprejelo, lahko prišlo do zaključka, da je obtoženec spolna dejanja, ki se mu očitajo na škodo S.D. storil ter pri tem tudi zlorabil svoj položaj nadrejenega, torej očima nasproti pastorki. Zato tudi navedbe obeh pritožnikov, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje pomanjkljiva ter da ugotovitev odločilnih dejstev temelji na podatkih iz predkazenskega postopka, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je tako odločilna dejstva po oceni izpovedb vseh zaslišanih prič pravilno ugotovilo. Zato se tudi ni strinjati z obtoženčevim zagovornikom, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izjav S. in S.D., saj je v zvezi s tema izjavama podalo sprejemljivo dokazno oceno in tudi ne z navedbami obtoženca, da je sodišče prve stopnje ocenilo izpovedbe kot neprepričljive zaradi razmerja do njega, torej da gre za pastorki in na enak način ocenjevalo tudi izpovedbo njegove žene, češ da že zaradi povezave z obtožencem ne izpoveduje rasnice. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno zavrnilo obtoženčev zagovor, ki ga sedaj le-ta ponavlja v pritožbi, da spolnih dejanj na škodo S.D. ni izvrševal, ter da je bil le strog očim pri vzgoji otrok.

Neutemeljeno oba pritožnika grajata odločitev sodišča prve stopnje, da se ni odločilo za postavitev novega izvedenca psihologa. Enako velja za navedbe zagovornika obtoženca, da ni sledilo predlogu obrambe za postavitev izvedenca psihiatra za obtoženca. Strinjati se je z zaključki sodišča prve stopnje, da je izvedenka psihologinja podala celovito izvedensko mnenje v zvezi s svojo stroko in v okviru nje. Tako se tudi ni ni strinjati s pritožnikom, da je bil dokazni predlog za postavitev novega izvedenca psihologa zavrnjen le zaradi tega, ker je zagovornik predlagal postavitev druge poimensko navedene izvedenke. Oba pritožnika navaja, da je izvedenka v svoji izpovedbi na glavni obravnavi že po zaslišanju oškodovane dopustila tudi drugačne zaključke in motive mladostnika za obremenitev očima, ki bi lahko kazali na to, da dejansko spolne zlorabe ni bilo. Vendar pa le dopustitev te možnosti pri celotni presoji izvedenskega mnenja, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje, pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje o tem, da novega izvedenca psihologa ni potrebno postavljati ne morejo omajati. Namreč izvedenka je dovolj jasno in natančno opisala katere so tiste okoliščine v vedenju S.D., iz katerih je moč sklepati na spolno zlorabo, kar je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno sprejelo in pravilno ocenilo izvedensko mnenje izvedenke za popolno.

Utemeljeno pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi predlog za postavitev izvedenca psihiatra, saj sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da ta predlog, kar sedaj tudi v pritožbi ponavalja pritožnik, ni bil podan v smeri ugotavljanja obtoženčeve prištevnosti, ampak razčiščevanja psihiatričnih pojmov kot je pedofilija in ali gre pri obtožencu za človeka, ki je nagnjen k temu, da spolno zlorablja otroke. Glede na to, da zagorovnikov predlog ni bil usmerjen k razčiščevanju obtoženčeve prištevnosti, se je strinjati z razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev predloga za postavitev izvedenca psihiatra. Po določbi I. odstavka 265. člena ZKP sodišče izvedenca psihiatra postavi le takrat, kadar nastane sum, da je pri obtožencu zaradi trajne ali začasne duševne bolezni, začasne druševne motnje ali duševne zaostalosti ali zaradi kake druge trajne ali hude duševne motenosti prištevnost izključena ali zmanjšana.

Zaključki sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga, da ni razlogov za razčiščevanje določenih pojmov iz psihiatrije s postavitvijo izvedenca psihiatra ob tem, da ni bil vnešen dvom v obtoženčevo prištevnost, so tako utemeljeni. Zato tudi pritožnikovo ponovno zavzemanje v pritožbi za postavitev izvedenca psihiatra ni moglo uspeti. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva, pomembna za presojo ali je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje pravilno ugotovilo in tako na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilo uporabilo kazenski zakon.

Pritožbi vloženi iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, obsegata tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Pri preizkusu izpodbijane sodbe v tem delu pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri izreku kazni dveh let in šestih mesecev zapora v preveliki meri poudarilo okoliščino, da je obtoženec prepovedana spolna ravnanja usmeril od starejše pastorke (S.D.) k mlajši pastorki, to je oškodovanki. Izrečena kazen dveh let in šestih mesecev zapora ni sorazmerna z ugotovljeno kriminalno količino obtoženčevega ravnanja.

Obtoženec je bil res spoznan za krivega za spolna dejanja nasproti otroku, ki pa niso takšne teže in takšnega obsega po opisu dejanja, ki bi terjala izrek tako visoke kazni kot jo je izreklo sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje je zato ob presoji sodbe sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji obdolžencu izrečeno kazen dveh let in šestih mesecev zapora znižalo na eno leto zapora, ki jo sodišče ocenjuje kot sorazmerno z obsegom obtoženčeve kriminalne dejavnosti ter težo kaznivega dejanja. Ob upoštevanju že pravnomočno določenih kazni pa je sodišče druge stopnje obtožencu skladno z določili o steku izreklo enotno kazen v višini petih let in šestih mesecev zapora, v kateri se tudi odraža sorazmerje s težo kaznivih dejanj in jo pritožbeno sodišče ocenjuje kot pravično in takšno, da bo pri obtožencu tudi dosežen namen kaznovanja, torej da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj.

Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov deloma ugodilo pritožbama obtoženca in njegovega zagovornika. Ker pa je ugotovilo, da niso podani drugi razlogi, s katerimi pritožnika izpodbijata sodbo sodišča prve stopnje, jo je v nespremenjenih delih potrdilo.

Deloma je bilo odločeno v obtoženčevo korist, zato stroškov v obsegu iz II. odstavka 98. člena ZKP (povprečnina) ni dolžan plačati. Drugi stroški, o katerih bi bilo potrebno odločati, pa pri pritožbenem sodišču niso nastali.