Jedro

Toženka v pritožbi utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do odškodnine za ves dan tedenskega počitka, če ni 24 ur neprekinjeno prost vseh delovnih obveznosti. Glede na novejšo sodno prakso je pripadnik Slovenske vojske na mednarodni misiji upravičen do plačila za ure več opravljenega dela v času, ko bi moral biti zaradi izrabe dneva tedenskega počitka po evidencah prost (premoženjska škoda).

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se razveljavita prvi odstavek II. točke in III. točka izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožnika se zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku iz naslova razlike v dodatku za nevarne naloge za čas od 29. 4. 2015 do 31. 10. 2015 plačati znesek 1.744,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2020 do plačila (I. točka izreka). Toženki je naložilo, naj tožniku iz naslova odškodnine zaradi nezagotovljenega tedenskega počitka plača 4.100,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2020 do plačila (prvi odstavek II. točke izreka), v presežku, za znesek 328,57 EUR, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek II. točke izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 712,29 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se zahtevku ugodi tudi v tem delu. Navaja, da je bil na misiji razporejen na dolžnost vojaka vodje skupine. Poleg nalog vodenja ognjene skupine je opravljal tudi druge naloge (varovanje objektov posebnega pomena in baze, patruljiranje in zagotavljanje prisotnosti na območju delovanja, itn.). Toženka mu je z odločbo o plači priznala dodatek za nevarne naloge v višini 750,00 EUR po 2. točki prvega odstavka 9. člena tedaj veljavne Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, tožnik pa bi glede na delo, ki ga je opravljal na misiji, moral prejemati dodatek za nevarne naloge po 3. točki prvega odstavka 9. člena navedene Uredbe v višini 1.000,00 EUR. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da akt ministra določi konkretno višino dodatkov, saj bi se moralo upoštevati dejanske naloge, ki jih je izvajal. V zvezi s stroškovno odločitvijo nasprotuje ugotovitvi o zgolj 66‑odstotnem uspehu, saj je po temelju v celoti uspel, za štiri pripravljalne vloge pa so mu bile priznane prenizke nagrade. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka (prvi odstavek II. točke in III. točko izreka) se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo tega dela tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma njegovo razveljavitev in vrnitev v novo sojenje sodišču prve stopnje. Zatrjuje, da tožnik ni zmogel konkretnega trditvenega in dokaznega bremena, kaj konkretno in kdaj je delal na evidentirane proste dneve, s čimer bi izpodbil podpisane evidence, saj za noben dan, ko naj bi mu bila kršena pravica do tedenskega počitka, ni navedel, od kdaj do kdaj naj bi delal ter po čigavem ukazu. Sodišču prve stopnje očita, da je nepravilno sledilo posplošenemu zatrjevanju tožnika, da je vsak dan misije opravljal vse zatrjevane naloge, zato mu tedenski počitek ni bil omogočen. Zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v povezavi z 8. členom ZPP, saj sodišče prve stopnje nepravilno ni sledilo izpovedim prič A. A., B. B. in C. C., temveč izpovedim D. D., E. E. in F. F., ki so izpovedovali v tožnikovo korist, poleg tega pa je sprejelo dejanske zaključke, ki nimajo opore v trditveni podlagi, temveč slonijo na izpovedi tožnika in navedenih prič. Zatrjuje napačnost stališč, da počitek pomeni, da je tožnik neprekinjeno 24 ur prost vseh delovnih obveznosti in da v tem času delodajalcu ni na razpolago, ter da gre v tej zadevi za kršitev enovite pravice do tedenskega počitka. Trdi, da se zahtevek nanaša na premoženjsko škodo zaradi več opravljenega dela, in ne na nepremoženjsko škodo. Poudarja pomen dejstva, da tožnik ni zavrnil podpisa evidence prostih dni in s tem zmanjšal obsega škode, do navedb in predložene obsežne listinske dokumentacije v zvezi s tem pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo, prav tako ne do tožnikove obveznosti poročanja o več opravljenem delu. Zatrjuje, da odločitve ni mogoče preizkusiti, ker iz obrazložitve ni mogoče razbrati, kaj in koliko je tožnik na posamezni dan tedenskega počitka dejansko delal. Sodišče prve stopnje je tožniku materialnopravno napačno prisodilo odškodnino za celotnih 24 ur, kljub temu, da mu je bil vsakokratni dan tedenskega počitka zagotovljen v obsegu minimalno 20 ur, česar sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo. Meni, da ji je tako naloženo dvojno plačilo za ure, za katere je tedenski počitek tožnik dejansko koristil. Vztraja, da sodišče prve stopnje ni s stopnjo prepričanja ugotovilo, koliko ur je toženka dejansko kršila počitek tožniku, upravičen bi bil lahko le do plačila za toliko ur, za kolikor je bil ta skrajšan. Sklicuje se na novejšo sodno prakso v zvezi z zagotovitvijo tedenskega in dnevnega počitka ter strokovni članek. Nasprotuje metodologiji izračuna škode in se zavzema za način, po katerem se za vrednost ure na misiji plačo deli s številom dni v mesecu, dobljeno vrednost dneva pa s 24, to pa množi z ugotovljenim številom delovnih ur. Sklicuje se na odločbo sodišča EU C-742/19, saj se Direktiva 2003/88 ne uporablja za mednarodne misije. Priglaša stroške pritožbe.

4. Na pritožbo toženke tožnik odgovarja, prereka njene navedbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev s strani toženke izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba toženke je utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

6. Na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. – ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

**K pritožbi toženke**

7. Sodišče prve stopnje je odločalo o tožnikovem zahtevku za plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka skladno z določbami 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1) in 97.f člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl. – ZObr). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 29. 4. 2015 do 31. 10. 2015 napoten na opravljanje vojaške službe v okviru KFOR na Kosovo, in sicer kot vojak vodja skupine. Toženka bi mu morala zagotoviti 23 dni tedenskega počitka, česar po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni storila, zato je tožnik opravil več dela, kot bi ga v skladu s pogodbo o zaposlitvi moral in je upravičen do odškodnine 3.306,48 EUR.

8. Toženka v pritožbi utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do odškodnine za ves dan tedenskega počitka, če ni 24 ur neprekinjeno prost vseh delovnih obveznosti. Glede na novejšo sodno prakso je pripadnik Slovenske vojske na mednarodni misiji upravičen do plačila za ure več opravljenega dela v času, ko bi moral biti zaradi izrabe dneva tedenskega počitka po evidencah prost (premoženjska škoda). Toženka utemeljeno ugovarja, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja, kakšne so bile konkretne zadolžitve tožnika v času, ko naj bi koristil tedenski počitek, in koliko časa je ta opravila opravljal. Za odločitev o upravičenosti do odškodnine je odločilno, ali je tožnik opravljal delo na dneve, ki so v evidenci toženke označeni kot dnevi, na katere je bil prost, za katere naloge je šlo, ali so bile nujne, po čigavem ukazu ter koliko ur je delo opravljal (prim. odločbe vrhovnega sodišča VIII Ips 32/2019, VIII Ips 65/2019, VIII Ips 20/2021 in VIII Ips 41/2022). Ne zadostujejo splošne ugotovitve, da je moral tožnik vsakodnevno izvrševati naloge vodje skupine, ki so zajemale zlasti njeno vodenje in organiziranje njenih nalog, da je moral biti njenim članom vselej na razpolago, dan pred vsako nalogo pa sestankovati s pripadniki skupine in jim predajati informacije, ki jih je predhodno prejel od poveljnika voda, mednje razdeliti naloge ter se pripraviti na izvedbo naloge, ki jo je prihodnji dan tudi izvrševal, kar vse je po stališču sodišča prve stopnje od tožnika terjalo aktivno delovanje prav vsak dan misije. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da počitek pomeni, da je tožnik 24 ur neprekinjeno prost, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kaj konkretno je tožnik delal na vsakega od dni, za katere je toženka trdila, da je imel tedenski počitek1 in koliko časa je na vsak posamezni dan delo, ki šteje za prekinitev počitka, trajalo. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo, katere naloge je moral tožnik na prost dan opraviti na podlagi izrecne odredbe oziroma je bilo nujno, da se prav na ta dan opravijo, saj je skladno s sodno prakso le za take naloge upravičen do odškodnine za več opravljeno delo (prim. VIII Ips 34/2021).

9. Glede na novejšo sodno prakso pripadniki SV na mednarodnih misijah niso upravičeni do odškodnine že zaradi same prekinitve 24-urnega obdobja, ko naj bi bili zaradi izrabe tedenskega počitka prosti, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje. Če je tožnik na dneve, ko je toženka trdila, da je imel tedenski počitek, moral opravljati nujne naloge oziroma naloge po izrecnem ukazu, je upravičen do plačila le za toliko ur dela, kot jih je v času predvidenega tedenskega počitka dodatno opravil, in ne avtomatično za 8 ur, kot mu je dosodilo sodišče prve stopnje (prim. VIII Ips 41/2022). Posledično je pomembno, ne le, kaj je tožnik delal na dneve, ko bi moral imeti tedenski počitek, ampak tudi obseg tega dela, česar sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne predpostavke o kršitvi enovite pravice ni konkretno ugotavljalo. Tako je denimo glede načrtovanja naloge naslednjega dne in priprave nanjo ugotovilo, da je to tožniku vzelo "nekaj ur", kar pa ne more biti podlaga za priznanje plačila za 8 ur, pri čemer v sodbi niti ni ugotovitve o tem, katerim dnevom tožnikovega tedenskega počitka so sledile operativne naloge. Dejansko stanje je tako ostalo nepopolno ugotovljeno, saj niso bila ugotovljena pravno pomembna dejstva za odločitev o zahtevku za odškodnino za premoženjsko škodo zaradi več opravljenega dela na posamezne dneve tedenskega počitka, zato je bilo treba pritožbi toženke ugoditi.

10. Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da je trditvena podlaga tožnika nezadostna oziroma da glede kršitve pravice do tedenskega počitka ni zadostil trditvenemu bremenu. Tožnik je zatrjeval, da je moral službene naloge, ki so izhajale iz dolžnosti vojaka vodje (ognjene) skupine (samo vodenje skupine, vsakodnevna udeležba na sestankih, ki so trajali od pol ure do ure in pol, izvajanje sestankov, nadomeščanje poveljnika oddelka v času njegove odsotnosti), ali druge naloge (varovanje objektov posebnega pomena, varovanje baze, patruljiranje in zagotavljanje prisotnosti na območju delovanja, preglede vozil, usposabljanja, priprave na operativne naloge ipd.) na misiji opravljati vsakodnevno, vse dni v tednu. Nadalje je v prvi pripravljalni vlogi za določene dneve, za katere je toženka navedla, da je bil prost, še dodatno konkretiziral, katere delovne zadolžitve je opravljal. Taka trditvena podlaga je zadosten okvir za ugotavljanje odločilnih dejstev v zvezi s presojo, ali tožniku pripada odškodnina za premoženjsko škodo za ure dela, ko mu je bila kršena pravica do tedenskega počitka.

11. Zmotno je zavzemanje toženke za to, da na upravičenost do odškodnine vpliva dejstvo, da na tožnik misiji ni zavrnil podpisa evidence prostih dni oziroma da v času misije ni ugovarjal, da mu tedenski počitek ni bil zagotovljen (in s tem ni zmanjšal škode). Sodišče prve stopnje je skladno z ustaljeno sodno prakso tožniku dalo možnost dokazovanja, da predložene evidence ne odražajo dejanskega stanja glede dni tedenskega počitka. Toženka oporeka dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi s tem in meni, da bi moralo sodišče prve stopnje dati večjo težo listinskim dokazom. Ker ZPP ne pozna dokaznih pravil, je sodišče prve stopnje pravilno enakovredno presojalo tako listinske kot personalne dokaze. V zvezi z ugotovitvijo, da predložene evidence ne dokazujejo, kdaj dejansko je bil tožnik na misiji prost svojih obveznosti, je sodišče prve stopnje skladno z 8. členom ZPP ustrezno skrbno in vestno presojalo vsakega od izvedenih dokazov in vse skupaj ter ugotovitev sprejelo na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Obrazložilo je, zakaj ni sledilo evidencam obremenjenosti, ampak izpovedim nekaterih prič (D. D., E. E. in F. F.) in tožnika, izpovedim drugih pa ne, zato je neutemeljen očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP v zvezi s temi ugotovitvami. Zgolj to, da so nekateri tožnikovi sodelavci tudi sami vložili tožbo zoper toženko, ne pomeni, da so pristransko izpovedovali. Sodišče prve stopnje tako pravilno ugotovilo, da je bilo s strani nadrejenih vsem pripadnikom na misiji rečeno, da je podpis evidenc obvezen, šlo je za ukaz, ki so ga bili pripadniki, tudi tožnik, dolžni izvršiti. Glede na obrazloženo ni odločilna pritožbena navedba, da so se evidence obremenjenosti podpisovale konec meseca, da bi se tako zadostilo dejanskemu stanju, kateri dnevi so bili resnično prosti. Prav tako ni odločilno, da tožnik ni že med misijo ugovarjal glede pravilnosti evidenc in s tem uveljavljal kršitev pravice do počitka. To namreč ne pomeni, da v tem sporu ne more dokazovati kršitve pogodbe o zaposlitvi na račun nezagotovljenega tedenskega počitka oziroma več opravljenega dela.

12. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi toženke ugodilo in na podlagi 355. člena ZPP sodbo v II. točki izreka glede plačila 4.100,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posledično je bilo treba razveljaviti tudi odločitev sodišča prve stopnje v III. točki izreka sodbe glede stroškov postopka, saj končni uspeh strank še ni znan. Sodišče prve stopnje naj v novem postopku v okviru že podanih tožnikovih navedb, upoštevajoč navedeno ustaljeno sodno prakso in obrazložena stališča pritožbenega sodišča, dopolni dokazni postopek za ugotovitev konkretnih nalog, ki jih je tožnik moral opravljati na navedene dneve predvidenega počitka, ki so po svoji vsebini in obsegu pomenile kršitev pravice do tedenskega počitka. Če bo ugotovilo, da je tožnik opravljal delo prav na dan tedenskega počitka, naj še ugotovi, ali mu je bilo to ukazano oziroma ali je bilo nujno, da je to delo opravil prav na dan tedenskega počitka, in še, koliko časa je tako delo opravljal. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ugotovljenih pomanjkljivosti sodbe ne more samo odpraviti, saj je treba glede za odločitev bistvenih dejstev v pomembnem, širšem sklopu na novo oblikovati dokazno oceno in dopolniti dokazni postopek, še posebej zaradi presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini glede na število ur dela. Ni namen instančnega odločanja prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Z razveljavitvijo izpodbijane sodbe ter vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

**K pritožbi tožnika**

13. Sodišče prve stopnje je odločalo tudi o zahtevku tožnika za plačilo dodatka za nevarne naloge. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožniku z odločbo z dne 16. 4. 2015 za čas opravljanja vojaške službe izven države določena plača v znesku 1.476,96 EUR, dodatek za nevarnost na območju delovanja v višini 600,00 EUR, dodatek za nevarne naloge v višini 750,00 EUR, dodatek za posebne pogoje bivanja in delovanja v višini 300,00 EUR in dodatek za poveljevanje v znesku 300,00 EUR, skupaj 3.126,96 EUR. Tožnik vztraja, da je na misiji opravljal po vsebini takšne naloge, da je upravičen do dodatka za nevarne naloge v višini 1.000,00 EUR, in sicer na podlagi 3. točke prvega odstavka 9. člena v času misije veljavne Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl. – Uredba).2

14. Plače pripadnikov Slovenske vojske se na podlagi prvega odstavka 98.c člena ZObr in na podlagi prvega odstavka 3. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. – ZSPJS) določijo z Uredbo. Dodatek za nevarne naloge se v skladu z drugim odstavkom 9. člena Uredbe določi na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v mednarodno operacijo ali misijo (MOM) v skladu z mandatom in načrtom MOM. Iz navedene določbe sicer izrecno ne izhaja, kdo določi dodatek in na kakšen način oziroma s kakšnim aktom to stori, vendar iz 46. člena ZObr3 izhaja, da dodatek za nevarne naloge določi minister s posebnim aktom vodenja, tj. z odredbo. Navedeno izhaja tudi iz tretjega odstavka 9. člena Uredbe (ki sicer ureja spremembo višine dodatka zaradi spremenjenih okoliščin), saj ta izrecno določa, da dodatek določi minister na predlog Generalštaba Slovenske vojske.

15. Upoštevajoč navedeno, pravna podlaga za določitev dodatka za nevarne naloge posameznemu pripadniku na MOM ni zgolj ZObr in Uredba, temveč predvsem splošni akt ministra, s katerim se dodatek za izvajanje nevarnih nalog določi na podlagi sprejete odločitve o napotitvi na MOM v skladu z mandatom in načrtom MOM. Višina dodatkov, vključno z dodatkom za nevarne naloge, se določi z odredbo ministra, upoštevajoč višino možnih dodatkov iz Uredbe, sodna praksa v zvezi s tem je ustaljena (prim. VIII Ips 5/2021, VIII Ips 28/2021, VIII Ips 37/2021, VIII Ips 34/2020). Tožnik je lahko upravičen le do dodatka za nevarnost, kot je bil za konkretno misijo določen s splošnim aktom ministra.

16. Sodišče prve stopnje je tako pravilno štelo, da je bil tožnik na tej misiji upravičen le do dodatka za nevarne naloge v višini 750,00 EUR, kot je bil določen z odredbo ministra, in ne more zahtevati razlike do višjega dodatka 1.000,00 EUR. Glede na to je pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek na plačilo višjega dodatka za nevarne naloge, zato je pritožbeno sodišče skladno s 353. členom ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker je pritožbeno sodišče na podlagi pritožbe toženke razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka v III. točki izreka, tožnikovih pritožbenih navedb glede odločitve o stroških postopka ne presoja, saj bo moralo sodišče prve stopnje o stroških ponovno odločiti s končno odločbo.

**K odločitvi o stroških pritožbenega postopka**

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

1 Ti so našteti na 4. strani odgovora na tožbo. 2 Trenutno veljavno besedilo Uredbe je vsebinsko enako, spremenila se je le nominalna višina dodatkov. 3 Ta določa, da se vodenje vojske izvaja s predpisi in akti vodenja, kot so smernice, obvezne usmeritve, odredbe, pravila in navodila, ki jih izdaja minister, razen pravil službe, ki jih izdaja Vlada RS.