Jedro

Tožbi je sodišče ugodilo, ker tožena stranka v postopku reševanja pritožbe glede na izjavo tožeče stranke, da se bo kmalu poročila s slovenskim državljanom, od tožeče stranke (68. člen ZUP, 19/2. člen zakona o tujcih) ni zahtevala predložitev listine o sklenitvi zakonske zveze (tožeča stranka je to listino priložila tožbi v upravnem sporu).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 30.8.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Sekretariata za notranje zadeve občine z dne 18.2.1993, s katero navedeni prvostopni organ ni ugodil tožnikovi prošnji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni organ glede na dejstva, ki so obstajala v času, ko je v konkretni zadevi odločal, pravilno ugotovil, da pri tožniku ne obstajajo razlogi, zaradi katerih bi mu bilo bivanje v državi potrebno in da mu niso zagotovljena sredstva za preživljanje na območju Republike Slovenije. Tožena stranka tudi ugotavlja, da iz izjave, ki jo je tožnik dal na zapisnik pri prvostopnemu organu dne 10.3.1993, izhaja, da je tožnik brez zaposlitve in da ga preživlja M.Š. Obstoj razloga, ki ga je tožnik navedel v vlogi za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje kot upravičen razlog, zaradi katerega bi bilo njegovo daljše prebivanje v državi potrebno - poroka z državljanko Republike Slovenije - v času, ko je prvostopni organ odločal o njegovi vlogi, tožnik ni izkazal. Neobstoj upravičenega razloga je razviden tudi iz njegove izjave na zapisnik in iz pritožbe proti prvostopni odločbi, v kateri navaja razloge, zaradi katerih ni sklenil zakonske zveze. Iz upravnih spisov tudi ni razvidno, da bi obstajali drugi razlogi za daljše prebivanje tožnika v Republiki Sloveniji, navedeni v 2. odstavku 13. člena zakona o tujcih. Izjava M.Š., da tožniku nudi stanovanje in finančno podporo, se ne more šteti, da so tožniku zagotovljena sredstva za preživljanje, saj med tožnikom in M.Š., glede na neobstoj nikakršnega sorodstvenega razmerja, ne obstaja zakonita obveznost preživljanja po 12. členu zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Poleg navedenega tožena stranka še ugotavlja, da tožnik ni v delovnem razmerju, niti si ni uredil delovnega dovoljenja, na podlagi katerega bi se po 2. členu zakona o zaposlovanju tujcev lahko zaposlil ali opravljal delo v Republiki Sloveniji. Glede na to je šteti, da je tožnik brez trajnih in zagotovljenih sredstev za preživljanje v Republiki Sloveniji. Po proučitvi celotne upravne zadeve in pritožbe proti prvostopni odločbi tožena stranka meni, da je zaradi neobstoja upravičenega razloga za daljše prebivanje tožnika v Republiki Sloveniji v času, ko je prvostopni organ v konkretni zadevi odločal, ta organ na podlagi 1. alinee 3. odstavka 19. člena zakona o tujcih pravilno odločil. Tožnik v postopku ni predložil nikakršnih dokazov, iz katerih bi nedvomno izhajalo, da ima upravičen razlog, zaradi katerega bi bilo njegovo daljše prebivanje v državi, kot to določa 13. člen zakona o tujcih, potrebno.

Tožnik v tožbi navaja, da je dne 12.3.1993 sklenil z M.Š. zakonsko zvezo in v zvezi s tem k tožbi prilaga izpisek iz poročne matične knjige z istega dne. Poroka je bila namreč prijavljena že veliko prej, so pa iz Alžirije dokumenti dolgo potovali. Da bi lahko pričel z delom, potrebuje dovoljenje za začasno prebivanje. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in še dodaja: Tožnikovi vlogi za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji po mnenju tožene stranke ni bilo mogoče ugoditi niti po 2. alinei 3. odstavka 19. člena zakona o tujcih. Tožnik sam namreč ni bil zaposlen in ni izkazal nikakršnih lastnih dohodkov, njegova izvenzakonska partnerica pa ga po 12. členu zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ni dolžna preživljati. Po tej določbi ima dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, zanju enake pravne posledice na drugih področjih samo, če zakon tako določa. Materialni predpis - zakon o tujcih - pa tega ne določa. Glede na to je bilo šteti, da tožnik nima lastnih in rednih sredstev za preživljanje. Tako poleg 1. alinee 3. odstavka 19. člena zakona o tujcih (obstoj razloga za bivanje v državi po 13. členu zakona o tujcih), ni bil pri tožniku izpolnjen tudi pogoj 2. alinee navedene določbe. Zato je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti prvostopni odločbi kot neutemeljeno. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Po določbah zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I - ZT): če želi tujec na območju Republike Slovenije prebivati dlje, kot je to določeno s prejšnjim odstavkom (3. mesece in na podlagi listin iz 2. in 3. odstavka 3. člena tega zakona 30 dni), in je prišel zaradi šolanja, specializacije, zaposlitve, zdravljenja, opravljanja kakšne poklicne dejavnosti ali je sklenil zakonsko zvezo z državljanom Republike Slovenije, ima na območju države nepremično premoženje, uživa pravico, ki izvira iz dela v državi oziroma ima drug upravičen razlog, zaradi katerega bi bilo njegovo daljše prebivanje v državi potrebno, mora pri pristojnem organu pred pretekom časa, za katerega mu je dovoljeno prebivanje na podlagi listin iz prejšnjega odstavka, zaprositi za dovoljenje za začasno prebivanje (2. odstavek 13. člena); pristojni organ od tujca lahko zahteva, da prošnji za dovolitev začasnega prebivanja priloži dokaze o upravičenosti razlogov, zaradi katerih prosi za dovoljenje, in dokaz o sredstvih za preživljanje (2. odstavek 19. člena). Dovoljenja za začasno prebivanje ne more dobiti tujec: pri katerem ne obstajajo razlogi, zaradi katerih bi mu bilo bivanje v državi potrebno (2. odstavek 13. člena oziroma 16. člen); ki nima sredstev za preživljanje oziroma mu preživljanje v državi ni kako drugače zagotovljeno; ki je prišel v državo v nasprotju z določbami 13. člena; pri katerem obstaja razlog iz 1., 2., 6. ali 7. alinee 10. člena tega zakona (3. odstavek 19. člena).

Po presoji sodišča tožena stranka v postopku še pred izdajo izpodbijane odločbe ni ravnala pravilno. Tožnik je namreč potem, ko je že vložil pritožbo proti prvostopni odločbi (3.3.1993), na zaslišanju pred prvostopnim organom dne 10.3.1993, izjavil, da je istega dne prejel vse potrebne dokumente in da se bo še v istem tednu poročil s slovensko državljanko. Iz upravnih spisov ni razvidno, da bi v zvezi z navedeno izjavo tožena stranka še pred svojo odločitvijo o tožnikovi pritožbi proti prvostopni odločbi tožnika pozvala na predložitev izpiska iz poročne matične knjige (68. člen zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP - in citirani 2. odstavek 19. člena navedenega zakona o tujcih). Ta izpisek je nato tožnik priložil k tožbi.

S tem je tožena stranka kršila navedeno določbo ZUP. Kolikor bi namreč tožena stranka takrat zahtevala od tožnika navedeno listino in jo tudi prejela oziroma ugotovila izpolnitev navedenega pogoja po citiranem 2. odstavku 13. člena navedenega zakona o tujcih (tožnikova poroka s slovensko državljanko dne 12.3.1993), bi morala ugoditi tožnikovi pritožbi, odpraviti prvostopno odločbo in sama rešiti stvar v smislu določbe 1. odstavka 242. člena ZUP.

V ponovnem postopku bo morala tožena stranka ponovno odločiti o tožnikovi pritožbi proti prvostopni odločbi na podlagi navedenega člena ZUP (242).

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Sodišče je določbe ZUP in ZUS uporabilo kot republiške predpise na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I). Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).