Jedro

Vprašanje o tem, ali je nekaj grozljivo ali ne, je vrednostno, in je torej za napolnitev "grozovitega načina" potrebno izhajati iz objektivne presoje grozovitosti, kot tudi iz storilčevega dojemanja grozovitosti. Gre torej za kulturno pogojen zakonski znak, glede katerega je v okviru objektivne presoje potrebno izhajati iz vidika povprečnega opazovalca. Glede na to, da se višji državni tožilec pri svojih pritožbenih navedbah sklicuje na dosedanjo prakso Višjega sodišča v Mariboru, pri čemer sicer v pritožbi ne navede, katere konkretne odločbe ima v mislih, pa je nesporno, kot to izhaja tudi iz utrjene sodne prakse, da je grozovit način izvršitve kaznivega dejanja podan le takrat, ko je s storitvijo dejanja oškodovancu povzročeno posebno trpljenje ali bolečine, ki po svoji intenziteti presegajo tiste, ki so značilne za vsako od teh kaznivih dejanj, pri čemer pa morajo kazati, da je storilec pri tem ravnanju brezčutno užival in se kako drugače izživljal. Po že uveljavljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča je mogoče odvzem življenja na grozovit način opredeliti, kadar bodo ugotovljene tako objektivne kot subjektivne okoliščine. Prve se nanašajo na sam način izvršitve dejanja, ki se odraža v trpljenju žrtve, ko storilec žrtvi povzroča hude fizične bolečine ali psihično trpljenje, ki po intenziteti in trajanju presegajo običajno trpljenje in ki nastane pri vsakem umoru. Žrtev pa mora vse to sama občutiti, da lahko govorimo o tej obliki kaznivega dejanja, zato ne moremo govoriti o takšni obliki, če je žrtev v nezavestnem stanju ali če se storilec nad njo izživlja, ko je že mrtva. Subjektivne okoliščine pa se kažejo v zavesti storilca, da žrtvi povzroča hudo trpljenje ali v zavesti o možnosti povzročanja takšnega trpljenja in hotenju oziroma privolitvi vanj, pri čemer morajo biti podane okoliščine, ki kažejo na brezčutnost, krvoželjnost ali izživljanje storilca. In kot je to v izpodbijani sodbi navedlo že prvostopno sodišče, v obravnavani zadevi že sam opis načina storitve ne utemeljuje sklepanja, da je bilo kaznivo dejanje storjeno na grozovit način. Kot to izhaja iz opisa: "...ko pa je bil A. A. že na tleh nezavesten in nemočen, ga je z lesenim polenom - sušico (obdolženi) še najmanj enkrat silovito udaril po zadnji strani glave...". Oškodovanec bi naj bil torej ob zadanem smrtnem udarcu brez zavesti, zato pritožbenemu prikazovanju, da bi naj obravnavano kaznivo dejanje bilo izvršeno tudi na grozovit način, ob vsem že navedenem, ne gre pritrditi. Glede na to, da je državno tožilstvo obdolžencu, kot je to že izpostavljeno, očitalo, da je oškodovanca nezavestnega, ležečega na tleh še najmanj enkrat silovito udaril z lesenim polenom po glavi, v posledici česar je oškodovanec utrpel poškodbe, zaradi katerih je na kraju umrl, pa je brezpredmetno tudi pritožbeno prikazovanje, da se je morda oškodovanec vendarle prebudil iz nezavesti, ko ga je obdolženec udaril. Takšne navedbe v izvedenih dokazih nimajo podlage, so pa tudi v nasprotju z očitkom obtožbe, da je bil oškodovanec tedaj brez zavesti.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega B. B. ter višjega državnega tožilca se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi B. B. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega B. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja umora po 1. in 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je bila izrečena kazen 27 let zapora. V skladu s prvim odstavkom 56. člena KZ-1 se je obdolžencu v izrečeno kazen zapora vštel čas odvzema prostosti in čas prebit v priporu. V skladu s prvim odstavkom 73. člena KZ-1 je bilo odvzeto zaseženo leseno poleno - sušica, v skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je bil obdolženec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Na podlagi določbe 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP je bilo odločeno, da je obdolženec dolžan plačati potrebne izdatke oškodovancev ter nagrado in potrebne izdatke pooblaščenke oškodovanke, kar bo odmerjeno s posebnim sklepom, ko bo znana njihova višina in v korist proračuna Republike Slovenije stroške dodeljene brezplačne pomoči pooblaščenca oškodovanca A. A., odvetnika C. C., ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bo znana njihova višina.

Zoper takšno sodbo sta se pritožila:

- obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 370. člena ZKP, predvsem pa zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi absolutne bistvene kršitve postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena tekom postopka, zaradi kršitve Ustave in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ter zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kazenskega zakonika glede izrečene sankcije. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču.

- Višji državni tožilec iz razlogov po 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP in prvim odstavkom 374. člena ZKP - zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega dejanja, kot mu ga je očitalo tožilstvo, torej tudi za del očitka, ki ga je sodišče prve stopnje izpustilo in mu izreče kazen zapora 28 let, kot je tožilstvo predlagalo v zaključni besedi.

Na pritožbo obdolženčevega zagovornika je odgovoril višji državni tožilec s predlogom, da pritožbeno sodišče zagovornikovo pritožbo zavrne.

Na pritožbo višjega državnega tožilca je odgovor vložil obdolženčev zagovornik s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo tožilstva zavrne.

Glede na to, ker je obdolženčev zagovornik v pritožbi predlagal, da sodišče obdolženca in zagovornika obvesti o seji pritožbenega senata, je pritožbeno sodišče o seji pritožbenega senata obvestilo tako obdolženca, kot njegovega zagovornika in državno tožilstvo. Obdolženec je potem, ko je sprejel obvestilo o seji, sodišču poslal obvestilo, da se seje ne želi udeležiti. Naknadno pa je njegov zagovornik sporočil, da bi obdolženec kljub navedenemu želel sodelovati, vendar preko videokonference, iz Doba. Sodišče je zato sejo opravilo v skladu s predlogom obrambe tako, da se je obdolženec seje udeležil preko videokonference.

Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožbi nista utemeljeni.

Glede posega sodišča v opis kaznivega dejanja:

V opisu kaznivega dejanja po obtožnici je državno tožilstvo obdolžencu očitalo izvršitev kaznivega dejanja umora iz koristoljubnosti, na zahrbten in grozovit način po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1. Očitek tožilstva se je glasil, da je obdolženi 8. 9. 2023 okoli 8:30 ure, v delavnici stanovanjske hiše na naslovu (naslov 1) umoril A. A. s tem, da mu je iz koristoljubnosti na zahrbten in grozovit način vzel življenje. Sodišče prve stopnje je obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja umora iz koristoljubnosti in na zahrbten, ne pa tudi na grozovit način. V točki 17 izpodbijane sodbe je sodišče pojasnilo, da na podlagi izvedenih dokazov, izvedenskega mnenja izvedenca dr. D. D., obširno povzetega v točki 16 izpodbijane sodbe, ni moglo pritrditi stališču ODT, da so bile podane tiste okoliščine, ki morajo biti izpolnjene za pravno opredelitev umora na grozovit način, zato je samo poseglo v opis dejanja pod obtožbo, saj je bila takšna sprememba dovoljena ter obdolžencu v korist, in je iz opisa dejanja izpustilo očitek, da je obdolženi A. A. umoril, oziroma mu vzel življenje, na grozovit način. Pri tem je navedlo, da je grozovit način izvršitve kaznivega dejanja v smislu 1. točke 116. člena KZ-1 podan, ko je s storitvijo kaznivega dejanja oškodovancu povzročeno posebno trpljenje ali bolečine, ki po svoji intenziteti presegajo tiste, ki so značilne za vsako od teh kaznivih dejanj, pri čemer pa morajo kazati, da je storilec pri takšnem ravnanju brezčutno užival ali se kako drugače izživljal. Na grozovit način izvršitve je tako mogoče utemeljeno sklepati na podlagi t.i. objektivnih okoliščin, torej ravnanj storilca, s katerimi žrtvi povzroča trpljenje, bolečine ali strah, ki presegajo običajni način izvršitve tega kaznivega dejanja, kot tudi na podlagi izkazanih t.i. subjektivnih okoliščin, ki se kažejo v krvoželjnosti ali s stopnjevanjem izživljanja storilca nad žrtvijo in njegovim brezčutnim uživanjem ob njenem trpljenju, kar pomeni, da je v zavesti storilca, da žrtvi povzroča takšno hudo trpljenje, bolečine ali strah in to tudi hoče, oziroma v to privoli. O takšni obliki pa ni mogoče govoriti, če je žrtev v nezavestnem stanju.

Po oceni prvostopnega sodišča v obravnavani zadevi objektivna okoliščina, to je sam način storitve kaznivega dejanja (kot izhaja iz opisa dejanja), ki sicer nedvomno povzroča bolečine in trpljenje žrtve že z enim samim udarcem, ne utemeljuje sklepanja, da je bilo kaznivo dejanje storjeno na grozovit način. Ker je sodni izvedenec tudi pojasnil, da je pokojni najverjetneje glede na silovitost udarcev, ki jih je zadobil, bil ves čas v nezavesti, česar se ni dalo z gotovostjo ugotoviti in se o tem lahko zgolj ugiba, je sodišče v dvomu, v korist obdolženca, navedeni zakonski znak iz opisa kaznivega dejanja izpustilo.

Povzete razloge prvostopnega sodišča v svoji pritožbi obširno graja višji državni tožilec. Pri tem izpostavlja, da je Višje sodišče v Mariboru v preteklosti že zavzelo stališče, ki izhaja tudi iz obrazložitve predmetne obtožnice in zaključne besede tožilstva, da je pri presoji grozovitosti usmrtitve potrebno izhajati iz vidika povprečnega opazovalca. Pri grozovitem načinu gre za način usmrtitve, ki jo povprečni opazovalec dojema kot posebej srhljivo, kar pomeni, da mora biti z vidika povprečnega opazovalca način odvzema življenja v nečem poseben in odstopajoč od klasičnega odvzema življenja in ta dodatna "kvaliteta" mora biti takšne narave, da vzbuja občutek srhljivosti. Grozovitost je način izvršitve kaznivega dejanja in ga je v tej zvezi potrebno tudi ocenjevati, kar pomeni, da mora biti torej grozovito samo izvršitveno ravnanje, to je odvzem življenja. Obravnavan način odvzema življenja pa je po oceni državnega tožilstva zagotovo takšen. Vzeti človeško življenje s stopnjevanimi udarci v predel glave, najprej z rokami, nato pa z neznanim topim kovinskim predmetom in na koncu nezavestno in nebogljeno žrtev s sušico silovito udarjati v predel glave, da izstopijo možgani, je brez dileme posebno srhljivo. Ob tem po oceni tožilstva ni bilo mogoče izključiti, da se hudo poškodovani in nebogljeni oškodovanec ni v nekem trenutku prebudil iz nezavesti, ko ga je obdolženec tako nebogljenega na že opisan način umoril.

Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožbenimi trditvami višjega državnega tožileca, ki v svoji pritožbi izpostavlja, da je grozovitost, kot način izvršitve usmrtitve človeka, t.i. normativni zakonski znak kaznivega dejanja po 1. točki 116. člena KZ-1, ki pa je močno kulturno pogojen. Vprašanje o tem, ali je nekaj grozljivo ali ne, je vrednostno, in je torej za napolnitev "grozovitega načina" potrebno izhajati iz objektivne presoje grozovitosti, kot tudi iz storilčevega dojemanja grozovitosti. Gre torej za kulturno pogojen zakonski znak, glede katerega je v okviru objektivne presoje potrebno izhajati iz vidika povprečnega opazovalca.

Glede na to, da se višji državni tožilec pri svojih pritožbenih navedbah sklicuje na dosedanjo prakso Višjega sodišča v Mariboru, pri čemer sicer v pritožbi ne navede, katere konkretne odločbe ima v mislih, pa je nesporno, kot to izhaja tudi iz utrjene sodne prakse, da je grozovit način izvršitve kaznivega dejanja podan le takrat, ko je s storitvijo dejanja oškodovancu povzročeno posebno trpljenje ali bolečine, ki po svoji intenziteti presegajo tiste, ki so značilne za vsako od teh kaznivih dejanj, pri čemer pa morajo kazati, da je storilec pri tem ravnanju brezčutno užival in se kako drugače izživljal.³

Po že uveljavljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča je mogoče odvzem življenja na grozovit način opredeliti, kadar bodo ugotovljene tako objektivne kot subjektivne okoliščine. Prve se nanašajo na sam način izvršitve dejanja, ki se odraža v trpljenju žrtve, ko storilec žrtvi povzroča hude fizične bolečine ali psihično trpljenje, ki po intenziteti in trajanju presegajo običajno trpljenje in ki nastane pri vsakem umoru. Žrtev pa mora vse to sama občutiti, da lahko govorimo o tej obliki kaznivega dejanja, zato ne moremo govoriti o takšni obliki, če je žrtev v nezavestnem stanju ali če se storilec nad njo izživlja, ko je že mrtva. Subjektivne okoliščine pa se kažejo v zavesti storilca, da žrtvi povzroča hudo trpljenje ali v zavesti o možnosti povzročanja takšnega trpljenja in hotenju oziroma privolitvi vanj, pri čemer morajo biti podane okoliščine, ki kažejo na brezčutnost, krvoželjnost ali izživljanje storilca. In kot je to v izpodbijani sodbi navedlo že prvostopno sodišče, v obravnavani zadevi že sam opis načina storitve ne utemeljuje sklepanja, da je bilo kaznivo dejanje storjeno na grozovit način. Kot to izhaja iz opisa: "...ko pa je bil A. A. že na tleh nezavesten in nemočen, ga je z lesenim polenom - sušico (obdolženi) še najmanj enkrat silovito udaril po zadnji strani glave...". Oškodovanec bi naj bil torej ob zadanem smrtnem udarcu brez zavesti, zato pritožbenemu prikazovanju, da bi naj obravnavano kaznivo dejanje bilo izvršeno tudi na grozovit način, ob vsem že navedenem, ne gre pritrditi.

Glede na to, da je državno tožilstvo obdolžencu, kot je to že izpostavljeno, očitalo, da je oškodovanca nezavestnega, ležečega na tleh še najmanj enkrat silovito udaril z lesenim polenom po glavi, v posledici česar je oškodovanec utrpel poškodbe, zaradi katerih je na kraju umrl, pa je brezpredmetno tudi pritožbeno prikazovanje, da se je morda oškodovanec vendarle prebudil iz nezavesti, ko ga je obdolženec udaril. Takšne navedbe v izvedenih dokazih nimajo podlage, so pa tudi v nasprotju z očitkom obtožbe, da je bil oškodovanec tedaj brez zavesti.

Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da so pritožbene navedbe državnega tožilstva glede posega sodišča v opis kaznivega dejanja, neutemeljene.

K pritožbi zagovornika obdolženega B. B.:

Zagovornik v pritožbi uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker bi naj bil izrek sodbe prvostopnega sodišča nerazumljiv, nasprotoval bi naj sam sebi in razlogom sodbe, sodba pa tudi naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. Ob tem pa naj bi bili razlogi tudi popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Ob tem pritožnik ne pojasni, kaj konkretno bi naj bilo v izreku izpodbijane sodbe nerazumljivo in v čem bi se naj kazala nasprotja ter v katerem delu bi naj izrek izpodbijane sodbe nasprotoval razlogom. Pa tudi tega, kateri razlogi o odločilnih dejstvih so sami s seboj v nasprotju oziroma nejasni, pritožnik ni konkretiziral. Gre torej za povsem pavšalne in nekonkretizirane navedbe.

Enako velja tudi za pritožbeno trditev, da je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi listinami oziroma zapisniki. Vsebina katerih listin oziroma zapisnikov je napačno povzeta, pritožnik namreč ne konkretizira, da bi prvostopno sodišče zagrešilo tovrstne kršitve, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ob preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo. Po oceni pritožbenega sodišča pa je tudi izrek izpodbijane sodbe povsem jasen in razumljiv in nikakor ni v nasprotju sam s seboj in tudi ne z razlogi izpodbijane sodbe.

Podana pa tudi ni bistvena kršitev kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP in kršitev 29. člena Ustave, ker bi naj sodišče, po oceni pritožnika, neutemeljeno zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov, s čimer bi naj tudi kršilo Ustavo in EKČP.

Iz vsebine povzetih pritožbenih navedb sicer smiselno izhaja, da se obramba ne strinja s stališčem prvostopnega sodišča, s katerim je le to utemeljilo zavrnitev dokaznih predlogov. Prvostopno sodišče je v točkah 5 in 6 izpodbijane sodbe z razlogi, s katerimi soglaša tudi pritožbeno sodišče, obširno, tehtno in prepričljivo pojasnilo, zakaj je zavrnilo izvedbo predlaganih dokaznih predlogov. Obrazložilo je, zakaj izvedba predlaganih dokazov ne bi mogla dovesti do drugačnih zaključkov, kot so povzeti v izpodbijani sodbi. Tako je med drugim pojasnjeno tudi, da oprava rekonstrukcije poti, po kateri bi se naj gibal obdolženi kritičnega dne, kar v pritožbi še posebej izpostavlja zagovornik, ob dejstvu, da se v spisu nahajajo posnetki nadzornih kamer, ki so kritičnega dne posnele gibanje obdolženčevega vozila in ob dejstvu, ko je tudi obdolženi sam povedal, da je bil kritičnega dopoldneva v (naslov 1) in torej njegova navzočnost tam niti ni sporna, in ko tudi ostali dokazi - obdolženčeve biološke sledi na sušici in oškodovančeva kri na obdolženčevi jakni, kar med drugim obdolženca nenazadnje tudi umešča na kraj storitve kaznivega dejanja ob njegovi izvršitvi, pa tudi potrjuje pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, da rekonstrukcija obdolženčeve poti in dogajanja na kraju kaznivega dejanja, navedenih dokazov nikakor ne bi mogla izpodbiti in bi le po nepotrebnem zavlekla dokazni postopek, kar velja tudi za izvedbo ostalih dokazov, ki jih je predlagala obramba, in kar je v izpodbijani sodbi prepričljivo pojasnilo prvostopno sodišče.

Ob tem pa je dodati še, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, sodišče pa tudi ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti namreč pravno relevantni, kar je potrebno utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče pa sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso potrebni za pravilno odločitev, kadar ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev. Sodišče namreč zavezuje tudi načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP), zato sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali je če dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. To je ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča RS (prim. VSRS I Ips 8876/2015 z dne 22. 2. 2018 in tudi druge) pri odločanju o dokaznih predlogih, skladno s sprejetimi merili Ustavnega sodišča RS.

Ob navedenem tako nikakor ni mogoče soglašati z obširnimi pritožbenimi trditvami v smeri, da je sodišče ves čas postopka izhajalo iz domneve krivde in je dosledno odločalo v škodo obdolženca, pri čemer pritožnik pri svojih navedbah tudi prezre, da je sodišče izvedlo številne dokaze, med drugim tudi tiste, ki jih je predlagala obramba - tako tudi dokaze št. 7, št. 9, št. 12 in št. 19, kar je predlagala obramba, in kar vse je povzeto tudi v točki 4 izpodbijane sodbe. Nikakor torej ni mogoče soglašati s pritožbenimi trditvami obdolženčevega zagovornika, da je sodišče obdolžencu evidentno kršilo domnevo nedolžnosti in iz nje izhajajoče načelo in dubio pro reo ter posledično pravico do obrambe.

Sicer pa je iz obsežnih pritožbenih navedb obdolženčevega zagovornika razbrati, da v bistvenem nasprotuje dejanskim ugotovitvam in zaključkom izpodbijane sodbe ter graja dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče.

Vendar pritožniku tudi v tem delu ni mogoče pritrditi. Dejansko stanje obravnavane zadeve je bilo namreč po oceni pritožbenega sodišča ugotovljeno pravilno in tudi popolno.

Prvostopno sodišče je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje. Svoje zaključke je prvostopno sodišče tudi obširno, tehtno in prepričljivo pojasnilo, na pravilne razloge prvostopnega sodišča pa se v izogib ponavljanju sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Ob tehtnih razlogih, ki jih je v podkrepitev svojih zaključkov navedlo prvostopno sodišče, pritožba obdolženčevega zagovornika, ki skuša vzbuditi dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, nikakor ne more prepričati.

Podatki kazenskega spisa in prepričljivi razlogi izpodbijane sodbe, kot je to sicer že bilo navedeno, nikakor ne dajejo podlage pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje ves čas postopka ravnalo v škodo obdolženca in da je pri tem izhajalo iz domneve krivde. Dejstvo, da je obdolženec izvršil obravnavano kaznivo dejanje izhaja namreč iz številnih dokazov, povzetih v izpodbijani sodbi. Ne le, da posnetki nadzornih kamer obdolženca v času obravnavanega kaznivega dejanja umeščajo prav na kraj kaznivega dejanja, v svojem zagovoru je tudi obdolženi sam povedal, da je dejansko odšel v (naslov 1), kjer je hotel govoriti z oškodovancem, ki pa se ni oglasil. Da obdolženi v času obravnavanega kaznivega dejanja ni bil na odpadu, kot je to sam zatrjeval, pa izkazujejo tudi izpovedbe prič E. E. in F. F., ki sta odločno zanikala, da bi obdolženec kritičnega dne prišel na odpad (stran 34 izpodbijane sodbe). Obsežna analiza bioloških sledi, odvzetih s sušice oziroma debla, s katerim je bil pokojnemu prizadejan usodni udarec oziroma udarci v zatilni del glave, pa je pokazal, da se je obdolženec navedene sušice - debla nedvomno dotikal in je na njej tudi pustil svoje biološke sledi in to na več mestih. Na obdolžencu zaseženi jakni, ki jo je obdolženec nosil kritičnega dne (stran 35 sodbe prvostopnega sodišča), kot je to razvidno tudi iz posnetkov nadzornih kamer podjetja G. d.o.o., pa so bile najdene tudi številne biološke sledi, kaplje krvi pokojnega A. A., ki so glede na izpovedbo H. H. iz NFL prišle na sprednjo stran obdolženčeve jakne tako, "da je bilo udarjeno po neki krvavi površini in se je to s špricanjem preneslo na jakno. Gre namreč za tipičen madež, ki je nastal samo z delovanjem sile, najverjetneje pravokotno, ker je madež okrogle oblike." Navedeno pa, upoštevaje tudi ostale dokaze, na katere se v svoji sodbi sklicuje prvostopno sodišče, ko je bil tudi na rjuhi, s katero je bilo pokrito truplo pokojnega in na brisu njegove desne noge najden redek alel, ki ga ima v svojem profilu prav obdolženec, tudi po oceni pritožbenega sodišča brez dvoma izkazuje, da je bil prav obdolženec tisti, ki je kritičnega dne vstopil v delavnico pokojnega in ga tam umoril, ob zadajanju udarcev po pokojnem pa so se na že opisano jakno, ki jo je nosil prav obdolženi, prenesle tudi kapljice krvi pokojnega (stran 35 prvostopne sodbe).

16.Navedeno pa vsekakor ne potrjuje pritožbenih navedb, da v zadevi ni podan zadosten dokazni standard za obsodbo. Izvedenec specialist sodne medicine, dr. D. D., ki je bil tudi neposredno zaslišan na glavni obravnavi, pa je tudi povsem določno povedal, da je bil eden ali več končnih udarcev, ki jih je pokojni utrpel leže na tleh, bil zadan z večjim topim predmetom nedoločljive oblike, kateremu bi teoretično lahko ustrezalo tudi leseno poleno, pri čemer je izvedenec po tem, ko so mu bile predočene tudi fotografije zaseženega kosa lesa povedal, da bi lahko bil eden ali več končnih udarcev po zatilnem delu glave povzročen prav s tem predmetom. Izvedenec pa je v nadaljevanju pojasnil tudi, da je udarec z večjim nepravilnim predmetom povzročil tako obsežne poškodbe glave, da ni mogoče natančno ugotoviti ali je bil udarec en sam. Teoretično bi jih lahko bilo tudi več, a so bili zadani na približno enako mesto, torej v zatilno temenski predel glave. Udarec oziroma udarci s tem večjim predmetom je povzročil tako obsežne poškodbe glave na večji površini, da je bilo nedvomno ugotovljeno, da je šlo za večji predmet. Ob vsem navedenem pa je izvedenec prepričljivo pojasnil tudi, da so bile poškodbe glave preobsežne, da bi lahko nastale kot posledica padca (sodba prvostopnega sodišča, stran 16), H. H. iz NFL pa je obrazložila, da so bile na polenu - sušici najdene kapljice krvi pokojnega, ki so se tja prenesle ob delovanju sile - ob udarjanju s polenom, izvedenec pa je pri tem pojasnil tudi, da je krvavi madež na polenu lahko nastal samo ob stiku s krvavo površino velikosti 13 x 25 cm. Pritožbeno prikazovanje, da dejansko stanje v tej smeri ni bilo dovolj raziskano, da so izpovedbe izvedenca dr. D. D. in H. H. površne in nedosledne, tako nikakor ne more prepričati.

17.Dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja pa ne more vzbuditi niti nadaljnje zagovornikovo polemiziranje z izvedenskim mnenjem izvedenca dr. D. D. in izpovedbo H. H. iz NFL in njegovi očitki o njuni površnosti, nepopolnosti mnenj in nestrokovnosti. Glede na, po oceni pritožbenega sodišča, izkazani strokovnosti, jasnosti in doslednosti njunih izpovedb, ki so bile nenazadnje podprte tudi z ostalimi dokazi, pritožbeno prikazovanje, da je kljub njunima izpovedbama dejansko stanje ostalo nerazčiščeno, da je izvedenec le predvideval in podajal teoretične možnosti nastanka poškodb in ostale laične navedbe, s katerimi skuša obramba vzbuditi dvom v pravilnost in strokovnost zaključkov H. H. in dr.D. D., po oceni pritožbenega sodišča ne more vzbuditi dvoma v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča.

18.Pa tudi okoliščina, da ni bilo najdeno pravokotno sredstvo (kladivo, sekira...), s katerim je bil oškodovanec najmanj dvakrat udarjen po desni strani glave, ne vzbuja prav nobenega dvoma v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, kot se to trudi prikazati zagovornik. Glede sledi obuval, najdenih na kraju kaznivega dejanja, ki so se sicer ujemale s sledmi obuval s kraja opravljanja dela obdolženca na strehi objekta G., pa je že prvostopno sodišče navedlo (stran 35 izpodbijane sodbe), da ne gre za ključni dokaz, saj so se tako obdolženec, kot tudi drugi delavci v delavnici pokojnega nahajali tudi že pred kritičnim dogodkom, vsi delavci pa bi naj tudi imeli enaka obuvala, zato se je tudi pritožbena graja ravnanja sodišča, ki je zavrnilo dokazni predlog št. 18 za ogled strehe in delovišča, pokazala kot neutemeljena.

19.Čeprav okoliščina tatvine puške za obravnavano zadevo ni odločilnega pomena in torej za zadevo okoliščine, ali je obdolženec tatvino izvedel sam, ali v sostorilstvu, ne predstavljajo odločilnih dejstev, pa je glede na obširne pritožbene navedbe obdolženčevega zagovornika v tej smeri vendarle izpostaviti, da je obdolženec, kljub predhodnemu zanikanju na glavni obravnavi, ob soočenju z I. I. 24. 10. 2023 povsem določno povedal, da je prejšnjo izpovedbo podal, ko je bil priveden in je pač rekel, kar je rekel. Resnica pa je, da je bil on tisti, ki je ukradel puško in jo odpeljal na odpad. Povedal je tudi, da je puška izginila in je ni mogoče več vrniti. Ob takšni izpovedbi obdolženca ter ostalih dokazih, povzetih v izpodbijani sodbi, ki so potrjevali, da je puško odtujil prav obdolženec, pritožbeno prizadevanje zagovornika, da dejansko stanje glede tega, kdo je ukradel puško, ni bilo dovolj razčiščeno, nikakor ne more biti uspešno. Pa tudi vrednost puške za obravnavano zadevo ni odločilno dejstvo, zato tudi ni bilo prav nobene potrebe po izvajanju dodatnih dokazov s pritegnitvijo izvedenca balistične stroke, kar tudi v pritožbi problematizira zagovornik. Da puške ni, da se je izgubila, oziroma da je bila prodana v Bosno in je ni bilo mogoče več vrniti A. A., pa je nenazadnje, kot je to že povzeto, povedal tudi obdolženi sam. Zato je tudi povsem brezpredmetno pritožbeno prikazovanje, da bi sodišče moralo podrobneje raziskovati, ali je vendarle možno, da bi se puška še vedno nahajala pri oškodovancu oziroma, da sploh ni bila odtujena.

20.Neutemeljeno in brez podlage pa je tudi pritožbeno prikazovanje, da obdolžencu ni dokazana koristoljubnost. Iz obdolženčevega zagovora, njegovega priznanja, da je ukradel puško in izpovedb v postopku zaslišanih prič, ter ostalih v izpodbijani sodbi povzetih dokazov namreč nedvomno izhaja, kot je to sicer že obrazloženo, da je puško ukradel prav obdolženi. Da je tudi oškodovanec vedel, da mu je puško ukradel obdolženec, pa nenazadnje izhaja ne le iz izpovedb v postopku zaslišanih prič, temveč tudi iz okoliščine, da sta se obdolženec in pokojni dogovarjala o vrnitvi puške, kar so prav tako potrdile v postopku zaslišane priče. Da je obdolženi oškodovancu dajal lažna zagotovila, da bo puško vrnil, čeprav tega namena ni imel, saj je puško že prodal oziroma se je "izgubila", pa je povedal tudi obdolženec sam. Soglašati je zato z zaključki prvostopnega sodišča (točka 29 prvostopne sodbe), da je obdolženec z izvršitvijo kaznivega dejanja sledil svojemu interesu zadržati ukradeno puško in se izogniti povračilu škode, povzročene s krajo le te. In kot je to navedeno tudi v izpodbijani sodbi, je kaznivo dejanje umora iz koristoljubnosti storjeno takrat, ko gre storilcu za določeno materialno korist. Storilčeva koristoljubnost se kaže v neposrednem doseganju koristi, torej v povečanju njegovega premoženja, kot tudi v preprečitvi škode. In glede na izvedene dokaze je v obravnavani zadevi obdolžencu šlo prav za to, da ohrani svoje premoženje, da oškodovancu ne povrne povzročene škode zaradi odtujene puške in se torej izogne nevarnosti, da se njegovo premoženje zmanjša. Okoliščine, da bi naj obdolženec imel denar in bi naj denar celo posojal sostanovalcem ter ostalo, kar v tej smeri v pritožbi izpostavlja obdolženčev zagovornik, zaključkov prvostopnega sodišča, da je obdolženec dejanje storil iz koristoljubnosti, nikakor ne more ovreči.

21.Zakaj sodišče zaključuje, da je obdolženec kaznivo dejanje izvršil na zahrbten način, je obrazloženo v točki 40 izpodbijane sodbe. Sodišče je pri tem izhajalo iz dejstva, da sta se obdolženec in oškodovanec poznala, da sta bila soseda, da sta se družila in tudi poslovno sodelovala, zaradi česar oškodovanec tatvine puške, tudi ko je izvedel, kdo je storilec, ni prijavil policiji, temveč je skušal spor zaradi ukradene puške rešiti na miren način, kar je bilo obdolžencu znano. Glede na to, da se je oškodovanec tudi že pred kritičnim dnem zaradi puške sestal z obdolžencem, pa tudi več kot očitno kaže, da ni pričakoval, da ga bo obdolženec napadel. In več kot očitno je, da se je oškodovanec v svoji hiši oziroma svoji delavnici počutil varnega, ko se je sestal z obdolžencem. V kolikor se ne bi počutil varnega, bi namreč gotovo pripravil orožje, ki ga je imel doma več kot dovolj, pa tega ni storil. Kot pravilno zaključuje prvostopno sodišče, pa je obdolženec deloval tudi zelo premišljeno. K oškodovcu je prišel, ko je vedel, da bo ta sam, in ko je vedel tudi, da bo prazna sosednja hiša, saj so bili vsi delavci, ki so živeli v sosednji hiši, na delovnem mestu. Obdolženec je svojega vodjo montaže, J. J. pred tem tudi poklical po telefonu in se mu zlagal, da mora na odpad in da bo zato za nekaj minut zapustil delovno mesto (da se kritičnega dne na odpadu ni zglasil, sta potrdila že E. E. in K. K.). Obdolženec je torej brez dvoma ravnal zelo premišljeno in z namenom, da prikrije svoje početje. Pokojni A. A. pa tudi več kot očitno ni zaznal in ni pričakoval napada in je bil ob obdolženčevem napadu povsem nepripravljen in nemočen.

22.Vrhovno sodišče RS je v svojih sodbah že judiciralo, da gre za umor na zahrbten način, ko storilec izrabi zaupanje žrtve in dejanje izvrši tako, da žrtev ne more zaznati njegovega delovanja ali sredstva. Za opredelitev kaznivega dejanja kot umora, storjenega na zahrbten način, so potrebni tako subjektivni elementi pri storilcu, kot so na primer storilčeva zvijačnost, zahrbtnost, pretkanost ali goljufija, pa tudi objektivne okoliščine, ki se kažejo predvsem v načinu storitve ali uporabljenem sredstvu. V obravnavani zadevi je obdolženec oškodovanca pod pretvezo, da mu bo vrnil ukradeno puško oziroma, da se bosta dogovorila o vrnitvi, ko torej oškodovanec nikakor ni mogel pričakovati napada in ga je obdolženec dobil povsem nepripravljenega, saj je zaupal obdolžencu in se očitno sestal z njim v prepričanju, da bosta na miren način končala spor v zvezi s puško, prizadejal udarce in poškodbe, kot je to opisano v izreku izpodbijane sodbe. Ob navedenem pa tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je šlo za zahrbtno ravnanje in da so izpolnjeni zakonski znaki umora na zahrbten način po 1. točki 116. člena KZ-1. S pritožnikovimi trditvami, da obsojenčevo ravnanje ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja umora na zahrbten način tako ni mogoče soglašati.

23.Obdolženčev zagovornik v pritožbi tudi obsežno, na več straneh problematizira oziroma se pritožuje, ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni zakonski znaki izvršitve kaznivega dejanja umora na grozovit način. Glede na to, da obdolženec ni bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja umora na grozovit način, saj je že prvostopno sodišče, kot je to pojasnjeno v točki 17 izpodbijane sodbe zaključilo, da ni bilo mogoče pritrditi stališču ODT, da so podane okoliščine, potrebne za pravno opredelitev umora na grozovit način, zaradi česar je že prvostopno sodišče samo poseglo v opis dejanja pod obtožbo, pa se tudi pritožba obdolženčevega zagovornika v tem delu pokaže povsem brezpredmetna.

24.Glede na vse navedeno, in ker tudi okoliščina, da je obdolženi, glede na izpovedbo bivše partnerke, celo spal z orožjem ob postelji, v ničemer ne vpliva na zaključke prvostopnega sodišča, in ker pritožba obdolženčevega zagovornika tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbo, vloženo zoper prvostopni krivdni izrek, zavrniti kot neutemeljeno.

Glede odločbe o kazenskih sankcijah:

Odločbo o kazenskih sankcijah izpodbijata tako obdolženčev zagovornik, kot državno tožilstvo.

Zagovornik v pritožbi izpostavlja, da je sodišče obdolžencu izreklo neprimerno kazen, ki je v nasprotju s sodno prakso v podobnih primerih. Zagovornik tako v pritožbi navaja, da pritožnik uveljavlja kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave ter kršitev pravice do enakosti pred zakonom (22. člen Ustave). Kazen 27 let zapora ni pravična, ni v skladu s sodno prakso in je v nasprotju z določbami, ki določajo kriterije za določitev in odmero kazni. Čas priznanja krivde in opravičilo obdolženca ne bi smelo biti obteževalna okoliščina, napačen pa je tudi komentar in sklepanje sodišča, da bi naj bilo obdolženčevo opravičilo hladno, brezčutno in neiskreno. Sporno bi naj bilo tudi dejstvo, da sodišče pri obdolžencu ni našlo niti ene olajševalne okoliščine, pri čemer pritožnik izpostavlja, da je obdolženec oče dveh otrok, da je preživljal svojo družino, da je relativno mlad in se je vrnil iz Bosne in Hercegovine, katera ne izroča svojih državljanov Republiki Sloveniji, česar pa sodišče ni upoštevalo. Sodišče je prav tako zanemarilo tudi dejstvo, da je obdolženec otrok vojne in da je imel težko otroštvo. Napačen pa bi naj bil tudi zaključek sodišča, ko je obdolžencu v škodo štelo način in potek kaznivega dejanja, torej zakonske znake kaznivega dejanja, na koncu pa je tudi napačno zaključilo, kakšna osebnost je obdolženec. Višji državni tožilec odločbo o kazenski sankciji napada z navedbami, da je za obravnavano kaznivo dejanje predpisana kazen najmanj 15 let zapora, sodišče pa mora pri odmeri višine kazni upoštevati vse okoliščine, ki vplivajo na odmero. Izpostavlja, da sodišče olajševalnih okoliščin ni našlo, saj je bilo opravičilo obdolženca pokojnikovi družini v zaključni besedi povsem hladno in brezčutno, obdolženčevo obnašanje tekom postopka pa je kazalo, da opravičilo ni iskreno. Kot obteževalno pa je sodišče štelo način in potek izvršitve kaznivega dejanja, ki ga je obdolženec storil z najvišjo stopnjo krivde, z direktnim naklepom, kar tudi kaže na hladnokrvno eksekucijo oškodovanca, na obdolženčevo osebnost pa je bilo mogoče sklepati tudi glede na izpis iz kazenske evidence BiH, iz katere več kot očitno izhaja, da gre za povratnika, ki nenehno izvršuje kazniva dejanja in ga do sedaj niti večje število pravnomočnih sodb ni odvrnilo od ponavljanja kaznivih dejanj. Glede na vse navedeno tožilstvo meni, da obdolženec ni zlorabil le zaupanja in gostoljubnosti dobronamernega, gostoljubnega oškodovanca, ampak tudi zaupanje naše države, državljanov in poslovnih subjektov, ki so mu nudili zaposlitev in nastanitev. Pritožbenemu sodišču tako predlaga, da mu izreče kazen 28 let zapora, kar je tožilstvo predlagalo tudi že v zaključni besedi.

Izbiro vrste in višine odmerjene kazenske sankcije obdolžencu je prvostopno sodišče upoštevaje vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na to, ali bo kazen manjša ali večja, ustrezno utemeljilo v točki 44 obrazložitve sodbe. Strinjati se je sicer z navedbami državnega tožilca, da pri obdolžencu obstoji cela vrsta obteževalnih okoliščin, medtem ko olajševalne okoliščine niso podane, in da je v obravnavani zadevi šlo pravzaprav za hladnokrvno eksekucijo dobronamernega oškodovanca, ki je zadevo skušal v korist obdolženca urediti na miroljuben način, brez vmešavanja policije. Vendar kljub navedenemu pritožbeno sodišče meni, da se vse obteževalne okoliščine, ki jih tudi v pritožbi izpostavlja višje državno tožilstvo, ustrezno odražajo že v obdolžencu izrečeni kazenski sankciji 27 let zapora.

Soglašati pa tudi ni mogoče s pritožbenimi navedbami obdolženčevega zagovornika, da je sodišče obdolžencu izreklo neprimerno kazen, ki je v nasprotju s sodno prakso v podobnih primerih. Pritožnik pri tem namreč prezre, da se kazen za kaznivo dejanje vselej določa individualno, saj se v okviru predpisane kazni storilcu odmeri kazen ne samo po teži kaznivega dejanja in krivdi, temveč tudi z upoštevanjem ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin (individualizacija kazni) in njihovim vrednotenjem v vsakem posameznem primeru. Zato tudi ni mogoče soglašati s pritožbenimi trditvami, da je zaradi višine izrečene zaporne kazni obdolžencu bila kršena pravica do enakosti pred zakonom. Pritožbeno sodišče namreč meni, da je obdolžencu izrečena kazen glede na samo težo obravnavanega kaznivega dejanja in način izvršitve, upoštevaje pri tem tudi obsežno obdolženčevo predkaznovanost, ko je obdolženec povratnik, ki nenehno izvršuje kazniva dejanja, pri čemer ga tudi številne že izvršene kazenske sankcije, tudi daljše zaporne kazni, niso odvrnile od ponavljanja kaznivih dejanj, primerna. Glede na to, da pritožbeno sodišče tudi v celoti soglaša z zaključki prvostopnega sodišča, da pri obdolžencu ni podanih olajševalnih okoliščin, pač pa številne obteževalne okoliščine, je, kot že rečeno, tudi po oceni pritožbenega sodišča obdolžencu na prvi stopnji izrečena zaporna kazen povsem primerna in pravična. Okoliščine, ki jih v pritožbi izpostavlja obdolženčev zagovornik, in sicer da je obdolženec oče dveh otrok, ki je preživljal svojo družino, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne predstavljajo takšnih olajševalnih okoliščin, ki bi lahko doprinesle k znižanju obdolžencu na prvi stopnji izrečene kazenske sankcije. To, da mora skrbeti za dva mladoletna otroka, obdolženca namreč tudi že do sedaj obdolženca ni odvračalo od ponavljanja kaznivih dejanj in, kot to v odgovoru na pritožbo pravilno izpostavlja višji državni tožilec, kaže zgolj na neodgovoren odnos obdolženca do svoje družine. Pa tudi dejstvo, da obdolženec izhaja iz BiH in je bil v času storitve kaznivega dejanja star 33 let, ne predstavlja olajševalnih okoliščin, iz BiH se namreč obdolženec prav gotovo ni vrnil zato, da bi omogočil izvedbo kazenskega postopka zoper njega. Njegovo težko otroštvo v času vojne pa prav tako ne predstavlja okoliščin, ki bi lahko po vseh teh letih vplivale na izrek kazni obdolžencu.

Pritožbeno sodišče pa tudi zavrača pritožbeni očitek obdolženčevega zagovornika, da je prvostopno sodišče pri odmeri kazni upoštevalo okoliščine, ki predstavljajo zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja. Okoliščina, da je prvostopno sodišče v obrazložitvi sodbe navajalo, da je obdolženec pri izvršitvi kaznivega dejanja pokazal veliko odločnost in vztrajnost, in da sam način izvršitve kaznivega dejanja kaže na hladnokrvno eksekucijo oškodovanca, namreč po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja kršitve, ki jo v pritožbi uveljavlja zagovornik.

Kar se tiče pritožbenih navedb v smeri, da čas priznanja krivde in opravičilo obdolženca ne sme biti obteževalna okoliščina, pa pritožbeno sodišče izpostavlja, da obdolženec, glede na podatke v spisu, storitve kaznivega dejanja ni priznal. Tudi sicer je obdolženec zanikal storitev obravnavanega kaznivega dejanja, kar nenazadnje izkazuje tudi 33 strani obsežna pritožba obdolženčevega zagovornika, ki v pritožbi obširno zatrjuje, da storitev obravnavanega kaznivega dejanja obdolžencu ni dokazana.

V obrazložitvi, v točki 44 je prvostopno sodišče navedlo le, da obdolženčevega priznanja, pri čemer je besedo priznanje napisalo v narekovajih, ni štelo kot olajševalno okoliščino, s čimer je povsem jasno, da obdolženčevega opravičila ni štelo kot priznanje. Zato je povsem nejasno, o čem skuša z navedbami, da "čas priznanja krivde in opravičilo obdolženca" nikakor ne sme biti obteževalna okoliščina, želi prepričati pritožnik. Sodišče namreč navedenega nikakor ni štelo kot obteževalno okoliščino, kot to izhaja iz vsebine pritožbenih trditev. Ker, kot je že navedeno, obdolženec dejanja ni priznal, mu torej čas priznanja krivde sodišče niti ni moglo šteti med okoliščine, ki bi kakorkoli vplivale na odmero kazni.

Pregled navedene kazenske zadeve je tako pokazal, da prvostopno sodišče ni zagrešilo v pritožbah uveljavljanih kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb ZKP in tudi ne kršitev, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi okrožnega državnega tožca in obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je pri tem odgovorilo na pritožbene navedbe, v kolikor pa se do posameznih navedb ni izrecno opredelilo, pa se, v izogib ponavljanju, sklicuje na razloge prvostopnega sodišča, ki je svoje zaključke prepričljivo obrazložilo.

Upoštevaje slabe premoženjske razmere obdolženca in okoliščino, da bo prestajal daljšo zaporno kazen, je tudi pritožbeno sodišče odločilo, da se obdolženec oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka, vključno z nagrado po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika, ker je presodilo, da bi bilo z naložitvijo plačila relativno visokih stroškov ogroženo preživljanje obdolženca in njegove družine.

-------------------------------

(1) VSRS sodba I Ips 41847/2020, VSRS sodba I Ips 6813/2017.

(2) VSM sodba III Kp 25600/2022.

(3) VSRS sodba I Kp 69064/2020.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 116, 116/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.