Jedro

Prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno presojati skrbnosti ravnanja tožnice pri izterjavi obveznosti od glavne dolžnice, saj zakonska določba takšno varstvo poroka omogoča izrecno le v primeru, če poda po zapadlosti terjatve konkretno zahtevo upniku, pa ta nanjo ne reagira.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi s sklepom razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 125538/2013 z dne 6. 8. 2013 v 1. točki izreka za 3.120,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2008 dalje ter zaradi umika postopek v tem delu ustavilo. Z izpodbijano sodbo pa je navedeni sklep o izvršbi obdržalo v veljavi za 17.735,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2008 dalje ter za izvršilne stroške 41,00 EUR. Tožencu je naložilo, da je dolžan tožnici povrniti nadaljnje pravdne stroške 1.562,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec se zoper sodbo pritožuje, uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da se razveljavi, sodišče pa naj o zadevi ponovno in pravično odloči. Uvodoma toženec pripominja, da mu ni bila dostavljena celotna dokumentacija, poroštveno izjavo (A12) je sam pridobil šele po prejemu sodbe. Poravnalni narok in glavna obravnava 21. 4. 2015 nista bila korektno izvedena. Toženec vztraja, da tožeča stranka nikoli ni ravnala kot dober gospodar, ni spoštovala osnovnih obveznosti, kot so skrbnost, vestnost in poštenost, zaradi česar je kot porok utrpel bistveno višjo škodo. Sklicuje se na določbo 1026. člena OZ in dejstvo, da je tožeča stranka unovčila menice na njegovo ime, čeprav je takrat glavni dolžnik G., d. o. o., redno posloval in mesečno zapiral svoje obveznosti do upnikov. Opozarja, da sodna praksa nemalokrat nekritično razsoja velikim strankam v korist, čeprav je kot v tej zadevi sporen način opuščanja skrbnosti in ponovno opozarja, da mu je zaradi zavlačevanja upnika s sedaj previsokimi obrestmi in sodnimi stroški nesporno nastala škoda, za katero mora odgovarjati upnik. Glede sodelovanja v stečajnem postopku, prijave in priznanja terjatev, pa po mnenju toženca ne gre za omembe vredno opravilo oziroma uspeh glede zavarovanja terjatve.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo sledeče dejanske ugotovitve: tožnica in družba G., d. o. o. sta 30. 5. 2006 sklenili pogodbo o izdaji garancije za pravočasno plačilo blaga v korist družbe T., d. o. o. iz Ljubljane; toženec je za zavarovanje obveznosti družbe G., d. o. o., naročnice garancije, izročil tožeči stranki bianco menico in menično izjavo ter podal poroštveno izjavo, da se za njene obveznosti zavezuje kot porok in plačnik; toženec je bil takrat zakoniti zastopnik in direktor dolžnice družbe G., d. o. o.; tožnica je 4. 6. 2007 na podlagi unovčenja garancije upravičencu plačala 26.398,33 EUR; v zvezi s terjatvijo je unovčila tako menico glavne dolžnice kot toženca, delno je pri tem uspela unovčiti le toženčevo menico za znesek 3.120,00 EUR; zoper dolžnico je vložila predlog za izvršbo za preostanek glavnice, sklep o izvršbi je postal pravnomočen 28. 3. 2011; nad glavno dolžnico je začet stečajni postopek 10. 10. 2012, tožnica je terjatev prijavila v stečajni postopek in ji je bila v celoti priznana.

5. Skladno z določbo tretjega odstavka 1019. člena Obligacijskega zakonika – OZ je na tej podlagi prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da toženec, ker se je zavezal kot porok in plačnik, odgovarja tožnici za celo obveznost kot glavni dolžnik (solidarno poroštvo). Hkrati je glede na določbo 1034. člena OZ zavrnilo ugovor zastaranja terjatve, ker je ugotovilo, da je bilo zastaranje terjatve pretrgano z izvršilnimi dejanji tožnice pred sodiščem, s katerimi je uveljavljala terjatev zoper glavnega dolžnika.

6. Najprej je treba zavrniti pritožbeni očitek, ki meri na kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Toženec se sklicuje na kršitev pravice do seznanitve s celotnim procesnim gradivom, češ da mu ni bila dostavljena poroštvena izjava v dokumentaciji, ki jo je od sodišča prejel skupaj z dopolnitvijo tožbe. To ne drži, saj iz povratnice v spisu izhaja, da je toženec 5. 2. 2014 prejel poleg dopolnitve tožbe in ostalih listin tudi priloge k tožbi, v spisu označene A1 do A19. Na obstoj poroštvene izjave je tožnica posebej opozorila tudi na glavni obravnavi 21. 4. 2015, kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi. Pritožbeno sodišče ne ugotavlja nobenih okoliščin, ki bi kazale na nekorektno postopanje sodišča, očitano v pritožbi. Toženec je imel tekom celotnega postopka vse možnosti podajanja navedb in ugovorov na trditve tožeče stranke.

7. Toženec v pritožbi nadalje poudarja, da tožeča stranka ni ravnala kot dober gospodar pri izterjavi dolga od glavnega dolžnika. Po njegovem mnenju zato, ker ni pravočasno izterjala sporne terjatve v izvršilnem postopku zoper glavno dolžnico.

8. Prvi odstavek 1026. člena OZ varuje poroka v primeru, če je upnik po dospelosti terjatve glavnega dolžnika pasiven. Po tej določbi je namreč porok prost odgovornosti, če upnik na njegovo zahtevo po zapadlosti terjatve ne terja v enem mesecu od te zahteve izpolnitve od glavnega dolžnika. V tej zadevi prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno presojati skrbnosti ravnanja tožnice pri izterjavi obveznosti od glavne dolžnice, saj zakonska določba takšno varstvo poroka omogoča izrecno le v primeru, če poda po zapadlosti terjatve konkretno zahtevo upniku, pa ta nanjo ne reagira. Toženec v tej smeri ni niti zatrjeval niti dokazoval, kdaj in v kakšni obliki bi od tožeče stranke zahteval, da terja od glavne dolžnice (družbe G., d. o. o., katere zakoniti zastopnik je bil toženec), izpolnitev obveznosti. Sicer pa je v okviru opredelitve do ostalih toženčevih ugovorov prvostopenjsko sodišče tudi na to odgovorilo, saj je ugotovilo, da tožnica kot upnica pri izterjavi terjatve od glavnega dolžnika ni bila povsem pasivna: poskušala je vnovčiti terjatev na podlagi menic, terjala plačilo terjatve na podlagi opominov, ki izhajajo iz listin v spisu, zoper glavnega dolžnika in toženca je vložila predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine ter v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom priglasila terjatev.

9. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer ni obravnavalo in presojalo tistih pritožbenih trditev, ki za odločitev niso pomembne (353. člen in prvi odstavek 360. člena ZPP).