Jedro

Če si stranka s tožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja, za tožbo nima pravnega interesa, zato jo je treba zavreči. Tožnik kot stranski udeleženec postopka v zvezi z odobritvijo javne prireditve si s tožbo svojega pravnega položaja ne more izboljšati, saj je bila javna prireditev izvedena pred vložitvijo tožbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/2006) zavrglo tožbo zoper odločbo Upravne enote Kranj z dne 13. 2. 2008, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 6. 6. 2008. S citirano odločbo je prvostopenjski upravni organ med drugim odločil, da se dovoli prirediti javno prireditev – A..., s potekom dne 15. 2., 16. 2. in 17. 2. 2008 v B. in v C., ter da je za varno izvedbo prireditve potrebno poleg ukrepov, ki jih določa Zakon o javnih zbiranjih, zagotoviti še druge, dodatno določene ukrepe. Tožena stranka je pritožbo zoper citirano odločbo zavrnila kot neutemeljeno.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi navaja, da je predmet presoje v tem upravnem sporu odločba prvostopenjskega organa, s katero je ta dovolil izvesti javno prireditev, ki je potekala od dne 15. 2. do 17. 2. 2008. Ta prireditev je bila izvedena še pred vložitvijo tožbe. Zato po presoji sodišča prve stopnje za odločanje o pravilnosti in zakonitosti odobritve te prireditve in postopka, v katerem je bila ta prireditev odobrena, ni več izkazan pravni interes. Ta ni bil izkazan že ob vložitvi tožbe. Tožnik je izkazoval pravni interes za sodelovanje v postopku in za vlaganje pravnih sredstev v zvezi z dovolitvijo obravnavane prireditve le do tedaj, dokler le-ta ni bila končana. Od takrat dalje si tožnik svojega pravnega položaja v zvezi s postopkom odobritve te prireditve ni mogel več izboljšati. Tožnik v tožbi ne uveljavlja določene pravice ali pravne koristi, ki bi se jo dalo v obravnavani zadevi s sodno odločbo zavarovati, oziroma si tožnik s predmetno tožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja, upravni spor pa ni namenjen objektivni presoji zakonitosti upravnih aktov. Zato tožnik ne izkazuje pravnega interesa tudi glede na njegov argument, da bi na podlagi sodne odločitve ustvaril možnost, da upravni organ v prihodnjih primerih ne bo več kršil njegovih pravic.

3. Tožnik vlaga zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je stališče sodišča prve stopnje, da je izgubil pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo z iztekom prireditve, nezakonito in v neskladju z 22., 23. in 25. členom Ustave RS. Naloga pristojnega sodišča po ustavi je, da presodi zakonitost vsakega izpodbijanega akta v vseh zadevah javnopravne narave. Glede na dejstvo, da prireditve trajajo le po nekaj dni, ob takem odločanju in uporabi 36. člena ZUS-1 ni zagotovljena in varovana pravica do učinkovitega sodnega varstva. V obravnavanem primeru je bila odločitev tožniku v škodo, zato je glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča dana njegova pravovarstvena potreba. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni oziroma podredno, da ga razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnik v upravnem sporu ne izkazuje potrebnega pravnega interesa za presojo pravilnosti in zakonitosti odločbe o dovolitvi javne prireditve A..., ki je potekala od 15. 2. 2008 do 17. 2. 2008, torej že pred vložitvijo tožbe, s katero je tožnik začel upravni spor.

6. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v obravnavanem primeru tožnik izkazoval pravni interes za sodelovanje v postopku in za vlaganje pravnih sredstev v zvezi z dovolitvijo navedene javne prireditve le do tedaj, dokler ta prireditev ni bila končana, to pa je bilo najkasneje s potekom 17. 2. 2008. Od tega dne dalje si torej tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča svojega pravnega položaja v zvezi s postopkom odobritve te prireditve ni mogel več izboljšati, saj je zasledoval svojo pravico do sodelovanja v tem postopku kot stranski udeleženec, kjer je varoval le svoje pravne koristi, in od tedaj dalje ni imel več pravnega interesa za vlaganje pravnih sredstev. Enako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v podobnih zadevah (I Up 157/2009, I Up 190/2009).

7. Ker mora na obstoj pravnega interesa sodišča paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 34. člena ZUS), je prvostopenjsko sodišče postopalo pravilno, ko je tožnikovo tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 po predhodnem preizkusu zavrglo.

8. Pritožbeni ugovor, da so bile tožniku kršene ustavne pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS, ni utemeljen. V obravnavani zadevi ni možen subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1, to je upravni spor zaradi varstva ustavnih pravic. V tej zadevi je namreč zagotovljeno drugo sodno varstvo, to je sodno varstvo v rednem upravnem sporu, v katerem je mogoče zahtevati odpravo izpodbijanega upravnega akta, dokler je za to podan pravni interes. Za posege v lastninsko pravico oziroma posest pa ima tožnik sodno varstvo tudi pred sodiščem splošne pristojnosti. Glede na navedeno tako ni prišlo do zatrjevanih kršitev ustavnih pravic.

9. Ker razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, niti razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

10. Tožnik s tožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen in prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).