Jedro

Po 7. členu Uredbe o pristojbinah za uporabo radijskih frekvenc (Uradni list RS, št. 90/98, 92/99, Uredba) se število točk, na podlagi katerega se po 5. členu Uredbe določi višina pristojbine, določi ob izdaji radijskega dovoljenja ter se navede v radijskem dovoljenju. V postopku za določitev višine pristojbine se radijsko dovoljenje, s katerim je že odločeno med drugim o številu točk za izračun pristojbine, mora uporabiti kot javno listino v smislu 1. odstavka 169. člena ZUP ter je treba vzeti kot resnično, kar se v njej določa, če s pravnim sredstvom ni bilo izpodbito.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Uprave Republike Slovenije za telekomunikacije z dne 28. 12. 2000, s katerim ji je le-ta kot lastnici radijskega dovoljenja za uporabo zvokovne radiodifuzne radijske postaje na oddajni točki A za leto 2000 naložila v plačilo pristojbino v znesku 1.000,00 SIT. Tožena stranka v razlogih navaja, da je odločitev prvostopnega organa pravilna ter se pri tem sklicuje na Zakon o telekomunikacijah (Uradni list RS, št. 35/97, 45/97 - odl. US, 13/98 - odl. US, ZTel), Uredbo o pristojbinah za uporabo radijskih frekvenc (Uradni list RS, št. 90/98, 92/99, Uredba) in na Sklep o določitvi vrednosti točke (Uradni list RS, št. 90/98, Sklep). Po 35. členu ZTel se pravico do uporabe radijskih frekvenc dodeljuje, uporabnik pa je za uporabo dolžan plačati pristojbino. Po 3. členu Uredbe plačujejo pristojbino vsi lastniki radijskih dovoljenj za vsako radijsko postajo, razen če ni izrecno drugače določeno. Po 1. členu Uredbe se višina pristojbine določi glede na namen uporabe dodeljenega radiofrekvenčnega pasu, pa tudi glede na velikost področja, ki ga radijska postaja pokriva, število prebivalcev na tem območju, širino dodeljenega radiofrekvenčnega pasu ter frekvenčno območje, v katerem se le-ta nahaja. Prvostopni organ je na podlagi določb 5. člena Uredbe, po kateri je višina pristojbine določena z zmnožkom števila točk in vrednosti točke, in 9. člena Uredbe, ki določa, da se pristojbine za zvokovne radiodifuzne radijske postaje izračuna kot zmnožek števila 60 ter faktorjev D1 in D2, pristojbino pravilno izračunal. Faktor D1 je pri tem odvisen od površine področja, ki ga pokriva radiodifuzna radijska postaja ter je bil izračunan z računalniško aplikacijo CCIR. Uporaba aplikacije CCIR je dokazno sredstvo, s katerim prvostopni organ v postopku za določitev pristojbine ugotavlja površino pokrivanega območja. Ugovor tožnice, da za ugotavljanje površine pokrivanega območja uporabljena metoda upošteva parametra "50 % lokacij in 50 % časa" ter zato ni primerna za tožečo stranko, ki mora po 5. členu Zakona o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS) s signalom pokrivati območje, kjer živi najmanj 90 % prebivalstva Republike Slovenije oziroma 90 % ozemlja, kjer živijo pripadniki italijanske in madžarske narodnostne skupnosti, saj s to metodo tako ostane nepokrit odstotek naročnikov, ki presega 10 %, tožena stranka zavrne ter navaja, da je prvostopni organ upošteval zgornje meje vrednosti, ki jih dopuščata mednarodna sporazuma (GE'84 in ST'61). Po njenem mnenju tudi ob upoštevanju določbe 5. člena ZRTVS, na katero se sklicuje tožnica, samo zato, ker opravlja obvezno javno službo ter mora v skladu z navedeno zakonsko določbo drugače pokrivati območje, ni podlage za drugačen način ugotavljanja pokrivanega območja zgolj v primeru tožnice. Za tožnico kot izvajalko obvezne gospodarske službe je v zakonu že določena olajšava, in sicer se izračunano število točk množi s faktorjem 0,2. Siceršnja drugačna obravnava tožnice v primerjavi z drugimi uporabniki pa v predpisih ni utemeljena, zato tožena stranka meni, da je prvostopni organ na primeren način ugotavljal pravno relevantna dejstva in v zadevi pravilno odločil. Ob drugačni obravnavi tožnice bi bili ostali imetniki radijskih dovoljenj v neenakopravnem položaju, s čemer bi prvostopni organ kršil določbi 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije. Sicer pa je prvostopni organ, da bi zagotovil enakopravnejše obravnavanje radijskih postaj na celotnem območju Slovenije, radijskim postajam ob italijanski meji povečal mejne vrednosti še za 8 dB.

Tožnica vlaga tožbo zaradi zmotne oziroma nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Po njenem mnenju ji pristojbina ni pravilno določena, saj površina področja, ki ga pokriva radijska postaja, ni pravilno določena, to pa posledično velja tudi za faktor D1. Površina področja, ki ga pokriva radijska postaja s signalom, je razvidna iz priloge 1 k radijskemu dovoljenju. Že po enostavnem preračunu površine, ki je v prilogi označena kot področje, pokrito s signalom, ta znaša manj kot 70 km2, nikakor pa ne presega površine 100 km2, kar pomeni, da znaša faktor D1 0,25 in ne 1, kot je izračunal prvostopni organ. Sklicevanje na izračun z računalniško aplikacijo ne more biti dokaz, da je izračun pravilen. Tožnica je tudi sama ugotavljala velikost področja, pokritega s signalom in ugotovila, da je dejansko področje pokrivanja nekaj manjše od označenega v prilogi 1. Tožbi prilaga analizo meritev površine pokrivanega območja, v dokaz verodostojnosti svojih meritev pa dodaja, da je s strani Vlade Republike Slovenije imenovana za enega od dveh pooblaščencev, ki v Republiki Sloveniji opravljata prve meritve in obratovalni monitoring za vire elektromagnetnega sevanja za nizke in visokofrekvenčne vire EMS. Tožnica dalje navaja, da ne pričakuje drugačnega načina izračunavanja od tistega, ki ga določajo predpisi. Vendar pa opozarja na svojo zakonsko obveznost pokrivanja ozemlja s programom in na neupravičeno dvojno zaračunavanje pristojbine, kajti z dodatnimi pretvorniki, za katere se ponovno odmerja pristojbina, mora pokrivati področje pokrivanja, ki je po uporabljeni metodi že upoštevano ter zanj že odmerjena pristojbina. Tako prihaja do podvojenega plačevanja pristojbine za isto področje oziroma prebivalce istega področja, kar pa ni dopustno, saj je po zakonu višina pristojbine odvisna predvsem od števila prebivalstva, ki živi na področju, dejansko pokritem s kvalitetnim signalom. Zaradi razgibanosti terena v Sloveniji nekatera območja s signalom tako niso pokrita, čeprav so po ugotovitvi prvostopnega organa ta območja s signalom pokrita. Tudi v obravnavani zadevi bi bilo za pravilnost izračuna področja pokrivanja treba izločiti področja, ki ležijo v mejah področja pokrivanja, pa s signalom niso pokrita. To pa v obravnavanem primeru ni bilo storjeno, zato je odločba tožene stranke nezakonita. Tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Po 7. členu Uredbe se število točk, na podlagi katerega se po 5. členu Uredbe določi višina pristojbine, določi ob izdaji radijskega dovoljenja ter se navede v radijskem dovoljenju. Le za radijske postaje, za katere so bila radijska dovoljenja izdana pred uveljavitvijo Uredbe, ki pristojbine za uporabo radijskih frekvenc ureja, ta Uredba v prehodnih določbah določa, da se število točk za izračun pristojbine določi ob izdaji prvega sklepa o plačilu pristojbine (1. odstavek 16. člena). Iz izreka spornega sklepa o plačilu pristojbine izhaja, da je pristojbina določena tožnici kot imetnici radijskega dovoljenja z dne 14. 11. 2000, s katerim ji je dano dovoljenje za uporabo radijske frekvence za radijsko postajo na oddajni točki A. V izreku navedenega radijskega dovoljenja, ki je bilo izdano 14. 11. 2000 in torej po 1. 1. 1999, ko je začela veljati Uredba, in ki ga tožnica tudi prilaga tožbi, pa je število točk (in sicer šest) za izračun pristojbine (že) določeno. To pa pomeni, da bi število točk kot podlago za izračun pristojbine tožnica lahko izpodbijala (le) s pritožbo zoper radijsko dovoljenje (ki pravni pouk o dopustni pritožbi tudi vsebuje) ter da v postopku za določitev višine pristojbine števila točk več ne more izpodbijati. V postopku za določitev višine pristojbine se namreč radijsko dovoljenje, s katerim je že odločeno med drugim o številu točk za izračun pristojbine, mora uporabiti kot javna listina v smislu 1. odstavka 169. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00) ter je treba vzeti za resnično, kar se v njej določa, če s pravnim sredstvom ni bilo izpodbito. Ker po podatkih spisa ter tudi tožba nima drugače navedbe, tožnica radijskega dovoljenja ni izpodbijala, se je bilo pri določanju višine pristojbine na vsa dejstva, ki so za ta postopek relevantna (tudi o številu točk), in o katerih je že odločeno v radijskem dovoljenju (kot javni listini), treba opreti ter teh dejstev v tem postopku ni (bilo) mogoče ponovno ugotavljati in tudi ni mogoče dopustiti ugovorov zoper ta dejstva v pritožbenem postopku.

Ker je bila po presoji sodišča s spornim sklepom o plačilu pristojbine pristojbina tudi pravilno določena z zmnožkom števila točk (šest), kot jih določa že radijsko dovoljenje, in pravilne vrednosti točke, določene s Sklepom (1.000,00 SIT), in ker s tožbenimi ugovori tožnica napada kot nepravilno le vrednost faktorja D1 (kar naj bi bilo posledica nepravilno ugotovljene površine s signalom pokrivanega območja) ter torej število točk, saj se le-to določi med drugim z uporabo faktorja D1, takih tožbenih ugovorov pa po povedanem v tem postopku ne more več uveljavljati, je sodišče moralo tožbo zavrniti. Tudi tožena stranka, ki je vsebinsko enake pritožbene ugovore tožnice sicer nepravilno dopustila, jih pa po presoji kot neutemeljene zavrnila, bi, ker nepravilnosti, na katere je bila dolžna paziti po uradni dolžnosti, ni našla, pravilno zavrnila pritožbo iz enakih razlogov, na katere svojo določitev opira sodišče. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, čeprav iz drugih razlogov, kot jih navaja, je sodišče tožbo na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo.

Kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, tako kot v obravnavanem primeru, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena ZUS).