Jedro

Če je zahteva za denacionalizacijo premoženja fizične osebe vložena po 7.12.1993 se zavrže kot prepozna. Denacionalizacijski postopek se začne praviloma na zahtevo upravičenca oziroma njegovega pravnega naslednika, ne pa po uradni dolžnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, 92/05 odl. US in 45/06 - odl. US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12.1.2006, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Velenje z dne 19.10.2005. S to odločbo je prvostopni organ zavrgel zahtevo za denacionalizacijo premoženja pokojnih A.A. in B.A., ki jo je vložil tožnik kot njun pravni naslednik dne 8.8.2005. Zahteva je bila zavržena zato, ker je za njeno vložitev potekel dvoletni rok od uveljavitve Zakona o denacionalizaciji (ZDen), določen v 64. členu ZDen.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke. Pojasnilo je vsebino 1. odstavka 64. člena ZDen in, da je rok, določen v tej določbi ZDen, materialni prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati, velja pa za vse fizične osebe, ki uveljavljajo denacionalizacijo.

Tožnik je po svojem pooblaščencu zoper prvostopno sodbo vložil laično pritožbo. V njej se sprašuje, zakaj država Slovenija ni vseh prizadetih državljanov in tudi drugih, ki živijo izven države, med drugim tudi njega, obvestila o denacionalizaciji. Ob podržavljanju so bili izdani ustrezni dokumenti, na podlagi katerih bi lahko država poskrbela za vračanje podržavljenega premoženja. Če Državni zbor Republike Slovenije ne bo popravil 64. člena ZDen, bo s tem legaliziral vsa hudodelstva in ropanja komunistične oblasti po letu 1945. Njegovim pravnim prednikom, ki jim je bilo premoženje podržavljeno, niso bila dokazana hudodelstva, torej ni bilo podlage za podržavljanje. Če v naslednjih postopkih njegova zahteva ne bo ugodno rešena, bo primoran vložiti pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1. Ta v 1. odstavku 107. člena določa, da se v vseh postopkih glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišča uporabljajo določbe ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno. Ker ni drugega zakona, ki bi določal drugače, tudi za odločanje v tej zadevi velja ZUS-1. Ker gre v tem primeru za odločitev prvostopnega organa, s katero je bil zahtevek za denacionalizacijo zavržen, po presoji vrhovnega sodišča niso izpolnjeni pogoji, da bi se prej vložena pritožba tudi po ZUS-1 obravnavala kot pritožba, zato se obravnava kot revizija. Glede na to je 1.1.2007 prvostopna sodba postala pravnomočna.

Revident sam v pritožbi navaja, da pozna ZDen in da ve, da je v 1. odstavku 64. člena ZDen določen dvoletni rok za vložitev denacionalizacijskih zahtev. Meni pa, da je treba ta rok podaljšati oziroma ga ne upoštevati, ker bi bile sicer kršene človekove pravice do vračila premoženja, ki je bilo prejšnjim lastnikom odvzeto z revolucionarnimi predpisi. Ne uveljavlja nobenega revizijskega razloga, temveč želi v upravnem sporu od vrhovnega sodišča doseči odločitev, v kateri določba 1. odstavka 64. člena ZDen ne bi bila uporabljena. Tega pa niti Vrhovno sodišče Republike Slovenije ne more storiti.

Po določbi 125. člena Ustave Republike Slovenije (URS) so namreč sodniki pri opravljanju svoje funkcije neodvisni; vezani so na ustavo in zakon. Sodišče je torej pri odločanju vezano na določbe zakona, če pa meni, da niso ustavne, mora postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije (156. člen URS). Vrhovno sodišče pa ne dvomi v ustavnost določbe ZDen, da je treba zahtevke za denacionalizacijo vložiti v dveh letih od uveljavitve ZDen. Takšno stališče je zavzelo v številnih svojih sodbah, potrjeno pa je tudi s stališči Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Ker vrhovno sodišče sodi po zakonu, ob jasni določbi 1. odstavka 64. člena ZDen, drugačne odločitve v obravnavani zadevi ne more sprejeti.

Na drugačno odločitev vrhovnega sodišča tudi ne morejo vplivati revizijski ugovori, da bi morala Republika Slovenija vse, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na način, kot ga določa ZDen, ter tudi njihove pravne naslednike obvestiti o postopkih denacionalizacije oziroma jim vrniti premoženje na podlagi dokumentacije o podržavljanju, ki jo država sama hrani. Niti ZDen, niti drug predpis, niti URS državi ali kateremu njenemu organu takšnih obveznosti nista naložila. ZDen pa ima izrecno določbo, da se premoženje vrača na podlagi zahteve (1. odstavek 61. člena ZDen), praviloma zahteve upravičenca oziroma njegovega pravnega naslednika (2. odstavek 61. člena ZDen), lahko pa tudi na zahtevo zavezane stranke, če izkaže pravni interes (3. odstavek 61. člena ZDen), ki pa mora biti vložena v predpisanem roku (1. odstavek 64. člena ZDen).

Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.