Jedro

Na pravdo zaradi ugotovitve, da zapuščino sodi tudi premoženje, ki ga zapustnik ni imel v trenutku smrti, se napoti dediča, ki to zatrjuje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo zapuščinski postopek (1. točka izreka), V. F. (zapustnikovega sina) napotilo na pravdo, v kateri bo dokazoval obseg zapuščine (2. točka izreka) in mu naložilo, da mora tožbo vložiti v 15 dneh po pravnomočnosti sklepa in o tem obvestiti zapuščinski oddelek s predložitvijo kopije tožbe (3. točka izreka).

2. Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožil dedič V. F. Ker je v zapuščinskem postopku nastopal sam in ni prava vešč, ni vedel, da mora za svoje navedbe predložiti kakršnekoli dokaze, sodišče pa ga o tem ni poučilo. Sodišče ga tudi ni opozorilo na nepreklicnost izjave o priznavanju dedne pravice sodedinji A. B. Po premisleku in upoštevaje dejstva, za katera je naknadno izvedel, dedič sklepa, da med zapustnikom in sodedinjo A. B. ni bilo življenjske oziroma ekonomske skupnosti, zato preklicuje izjavo o priznavanju dedne pravice A. B. Ker je treba najprej razčistiti vprašanje kroga dedičev, je treba na pravdo napotiti A. B. v zvezi z dokazovanjem obstoja njene dedne pravice. Podredno, pod sporno predpostavko obstoja dedne pravice A. B., pa še navaja, da je na naroku dne 22. 11. 2016 med drugim navedel, da v zapuščino spadajo denarna sredstva od prodaje stanovanja, ki je bilo prodano malo pred smrtjo zapustnika. Iz zapisnika ne izhaja, da bi sodišče dediča poučilo, da mora svoje trditve dokazati. Če bi sodišče to storilo, bi dedič zlahka podal ustrezne dokazne predloge, sodišče pa opravilo ustrezne poizvedbe. Dedič je šele po izdaji izpodbijanega sklepa sam pridobil podatke, na podlagi katerih trdi, da je manj verjetna pravica tista, ki jo zatrjuje sodedinja A. B. in bi moralo sodišče njo napotiti na pravdo. Dedič je pridobil prodajno pogodbo, s katero je pokojni za kupnino 46.000,00 EUR prodal stanovanje, kot naslov stalnega bivališča je bil še 20. 5. 2016 za zapustnika naveden na Ulici 65. Pogodba določa, da se drugi obrok kupnine v znesku 41.000,00 EUR plača v 30 delovnih dneh po overovitvi prodajne pogodbe in se je torej rok iztekel šele po smrti zapustnika. Nedvoumno je torej, da bi se kupnina tedaj morala že nahajati na računu zapustnika. Ker pa iz podatkov o prometu na računu izhaja, da je bila 13. 6. 2016, 12 dni pred smrtjo, gotovina dvignjena, A. B. pa tega v postopku ni navedla, je to dejstvo očitno prikrila. Ta sredstva se morajo nahajati bodisi na enem od računov A. B. ali pa pri njej osebno. Ker sodišča ni opravilo poizvedb, ni jasno kje se denar nahaja. Če A. B. zatrjuje svojo zunajzakonsko skupnost z zapustnikom, potem v zapuščino sodi tudi polovica vsega premoženja A. B. Zapustnik je bil težko bolan in glede na njegovo diagnozo je bilo A. B. znano, da ne bo dolgo živel. Zapustnika je izolirala od dediča, ki mu je sedaj jasno, da so vsa ravnanja imela točno določen nemoralen namen, saj je tako uspela skrivaj prodati stanovanje in po vsej verjetnosti skriti kupnino.

3. V odgovoru na pritožbo dedinja A. B. prereka pritožbene navedbe in še pojasnjuje, da je z zapustnikom živela v zunajzakonski skupnosti od leta 1971. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Po 1. točki prvega odstavka 212. člena Zakona o dedovanju sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali na upravni postopek, če so med njimi sporna dejstva ali pravo (in sicer) tudi če je med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino. Ker je pritožnik trdil, da v zapuščino spadajo tudi denarna sredstva od prodaje stanovanja, je sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je med dediči sporen obseg zapuščine, zapuščinski postopek prekinilo. Pravilno je tudi štelo, da je pravica V. F. manj verjetna in njega napotilo na pravdo. Na pravdo zaradi ugotovitve, da zapuščino sodi tudi premoženje, ki ga zapustnik ni imel v trenutku smrti, se namreč napoti dediča, ki to zatrjuje, zato so pritožbene navedbe o tem, da ni bil poučen, da mora predložiti dokaze, neutemeljene. Odločitev sodišča prve stopnje je glede na stanje postopka ob izdaji izpodbijanega sklepa pravilna.

6. Vendar pa je pritožbeno sodišče moralo upoštevati tudi navedbe v pritožbi, da je V. F. preklical izjavo, s katero je A. B. priznal dedno pravico po zapustniku. Ker ne gre za izjavo o odpovedi dediščini ali o sprejemu dediščine (138. člen Zakona o dedovanju), tudi ni nepreklicna; gre za preklic priznanja dejstev. Pritožniku je zato treba pritrditi glede stališča, da je treba najprej ugotoviti krog dedičev, nato pa šele ugotavljati sporen obseg zapuščine (povedano drugače, če A. B. ne bi bila dedinja, ne bi bilo treba ugotavljati obsega zapuščine). Če se bo izkazalo, da je dedna pravica A. B. sporna, bo treba postopek prekiniti tudi iz tega razloga. Ker pa bi bil v primeru potrditve izpodbijanega sklepa (ki je bil na dan njegove izdaje pravilen), postopek prekinjen, sodišče ne bi moglo opraviti potrebnih procesnih dejanj (drugi odstavek 207. člena ZPP).

7. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče moralo izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti v novo odločanje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD), v katerem naj sodišče prve stopnje ponovno ugotovi, kaj je med dediči sporno in ustrezno oblikuje napotitveni sklep.