Jedro

Ugotoviti gre, da storilka psa ni nenadzorovanega pustila na cestnem zemljišču. Kot je bilo pravnomočno ugotovljeno, je storilka psa spustila z verige, tako da se je prosto, povsem nenadzorovano gibal po javnih površinah v okolici in prišel tudi do ceste, na kateri je prišlo do usodnega trčenja. Pritrditi gre vložnici, da takšno storilkino ravnanje ustreza zakonskim znakom prekrška po 18. točki prvega odstavka v zvezi s četrtim odstavkom 46.a člena in v zvezi s tretjim odstavkom 11. člena ZZZiv. Tretji odstavek 11. člena ZZZiv kot specialni predpis namreč določa, da mora skrbnik psa na javnem mestu zagotoviti fizično varstvo psa tako, da je pes na povodcu. Fizičnega varstva psa s povodcem storilka, glede na opis prekrška, ko je psa spustila z verige in se je pes sam nenadzorovano gibal po javnih površinah v okolici ter pritekel na cesto, ni zagotovila.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana odločba o prekršku v odločbi o pravni opredelitvi in sankciji spremeni tako, da se prekršek opredeli kot prekršek po 18. točki prvega odstavka v zvezi s četrtim odstavkom 46.a člena, v zvezi s tretjim odstavkom 11. člena Zakona o zaščiti živali ter se storilki na podlagi četrtega odstavka 46.a člena Zakona o zaščiti živali izreče globa v znesku 300,00 EUR (tristo eVrov).

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijske postaje Ptuj je dne 6. 12. 2022 zoper storilko A. A. izdal odločbo o prekršku št. 5550097261510 zaradi storitve prekrška po šestem odstavku 6. člena in 1. alineje 1. točke drugega odstavka 6. člena Zakona o cestah (ZCes-2) ter ji izrekel globo v višini petsto eurov in ji v plačilo naložil stroške postopka.

2. Vrhovna državna tožilka je zoper pravnomočno odločbo o prekršku vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve šestega odstavka 6. člena in 1. alineje 1. točke drugega odstavka 6. člena ZCes-2, v zvezi s 4. točko prvega odstavka 156. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Vrhovnemu sodišču je predlagala, da zahtevi ugodi in izpodbijano odločbo o prekršku razveljavi ter zadevo vrne prekrškovnemu organu v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vročilo v odgovor storilki, ki nanjo ni odgovorila.1 B.

4. Vložnica v zahtevi trdi, da je izpodbijana odločba obremenjena s kršitvijo materialnih določb zakona po 4. točki prvega odstavka 156. člena ZP-1, saj naj bi bil glede prekrška uporabljen predpis, ki se ne bi smel uporabiti. Natančneje, prekrškovnemu organu očita, da je storilkino ravnanje napak pravno opredelil kot prekršek po šestem odstavku 6. člena in 1. alineje 1. točke drugega odstavka 6. člena ZCes-2, saj storilka živali ni pustila brez nadzorstva na cestnem zemljišču javne ceste, ampak je do obravnavanega dogodka prišlo na sami javni cesti, ker storilka živali ni imela pod nadzorom na javnem mestu. Zato bi bilo ustrezno takšno ravnanje pravno opredeliti kot prekršek po 18. točki prvega odstavka v zvezi s četrtim odstavkom 46.a člena, v zvezi s tretjim odstavkom 11. člena Zakona o zaščiti živali (ZZZiv).

5. 1. alineja 1. točke drugega odstavka 6. člena ZCes-2 določa, da je prepovedano na cestnem zemljišču javne ceste puščati živali brez nadzorstva, napajati živali v obcestnih jarkih, pasti živino ali graditi napajališča za živali. Po šestem odstavku istega člena se posameznik, ki ravna v nasprotju s citirano zakonsko določbo, za prekršek kaznuje z globo 500 EUR. Cestno zemljišče je parcela oziroma so parcele, katerih mejo na podlagi predpisov, ki urejajo projektiranje cest, določajo linije med skrajnimi točkami prečnega in vzdolžnega profila cestnega telesa, vključno z napravami za odvodnjavanje. Meja cestnega zemljišča poteka največ 2 metra od linij skrajnih točk, vključno z napravami za odvodnjavanje, pri avtocestah največ 2 metra od varovalne ograje, pri predorih pa največ 5 metrov od stika predorske cevi z brežino, merjeno pravokotno na os ceste (14. točka prvega odstavka 2. člena ZCes-2). Cesta pa je površina, omejena z mejo cestnega zemljišča, ki jo lahko uporabljajo vsi ali pa le določeni udeleženci v prometu pod pogoji, določenimi z zakonom in drugimi predpisi (6. točka prvega odstavka 2. člena Zces-2). Povedano drugače, cestno zemljišče v naravi predstavlja parcelo nekaj metrov na vsako stran ceste, torej zemljišče ob cesti, in ne same ceste, po kateri v skladu z relevantnimi predpisi poteka promet. 6. Iz opisa storilkinega ravnanja in pravnomočnih dejanskih zaključkov prekrškovnega organa izhaja, da je storilka dne 2. 12. 2022 pustila žival - psa mešanca srednje velikosti po imenu B. - brez nadzorstva, saj ga je na domačem naslovu, cca. 300m od javne ceste, spustila z verige, kot to stori vsakodnevno, in se je pes prosto gibal po okolici ter tako ob 17.30 uri prišel tudi do bližnje regionalne ceste in stekel preko ceste v trenutku, ko je po tej cesti pripeljalo vozilo, ki se psu ni moglo izogniti in je zato trčilo v psa. Na vozilu je nastala materialna škoda, pes pa je po trčenju s kraja zbežal 20m stran na bližnjo njivo, kjer je obležal in poginil. 7. Vložnica utemeljeno opozarja, da se je obravnavano trčenje avtomobila s psom zgodilo na sami cesti in ne na cestnem zemljišču. Ko je pes skušal steči preko ceste, je namreč na cesti vanj trčilo vozilo, ki se je pripeljalo po cesti. Ugotoviti gre, da storilka psa ni nenadzorovanega pustila na cestnem zemljišču. Kot je bilo pravnomočno ugotovljeno, je storilka na domačem naslovu, kot to stori vsak dan, psa spustila z verige, tako da se je prosto, povsem nenadzorovano gibal po javnih površinah v okolici in prišel tudi do približno 300m od doma oddaljene ceste, na kateri je prišlo do usodnega trčenja. Storilka je psa z verige spustila zunaj, na neograjenem dvorišču stanovanjske hiše v naselju ob javni cesti, torej je to storila na način, da psu ni bil z ničemer onemogočen izhod z zasebnega zemljišča na javne površine, zaradi česar je pes sam, brez nadzora, zašel na javne površine v okolici (kot izhaja iz opisa najmanj na regionalno cesto). Pritrditi gre vložnici, da takšno storilkino ravnanje ustreza zakonskim znakom prekrška po 18. točki prvega odstavka v zvezi s četrtim odstavkom 46.a člena in v zvezi s tretjim odstavkom 11. člena ZZZiv. Tretji odstavek 11. člena ZZZiv kot specialni predpis namreč določa, da mora skrbnik psa na javnem mestu2 zagotoviti fizično varstvo psa tako, da je pes na povodcu. Skladno z 18. točko prvega odstavka v zvezi s četrtim odstavkom 46.a člena ZZZiv pa se posameznik, ki kot skrbnik na javnem mestu ne zagotovi fizičnega varstva psa tako, da je ta na povodcu, kaznuje z globo od 200 do 400 EUR. Fizičnega varstva psa s povodcem storilka, glede na opis prekrška, ko je psa spustila z verige in se je pes sam nenadzorovano gibal po javnih površinah v okolici ter pritekel na cesto, ni zagotovila.3 C.

8. V skladu s pojasnjenim je Vrhovno sodišče zaključilo, da je izpodbijana pravnomočna odločba o prekršku obremenjena s kršitvami materialnih določb zakona po 4. točki prvega odstavka 156. člena ZP-1. Zato je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano odločbo o prekršku v odločbi o pravni opredelitvi spremenilo tako, da je prekršek pravno kvalificiralo kot prekršek po 18. točki prvega odstavka v zvezi s četrtim odstavkom 46.a člena, v zvezi s tretji odstavkom 11. člena ZZZiv. Iz opisa izhajajo okoliščine, ko je storilka psa vsakodnevno puščala povsem brez nadzorstva, da se je sam prosto gibal po okolici, zaradi česar je kritičnega dne vanj trčil avto in je pes poginil na bližnji njivi. Zato je Vrhovno sodišče storilki na podlagi 18. točke prvega odstavka v zvezi s četrtim odstavkom 46.a člena ZZZiv izreklo globo v višini 300,00 EUR.

9. Za odločitev sta glasovala sodnica Barbara Zobec in sodnik Mitja Kozamernik.

1 Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je storilka dne 29. 3. 2023 na Vrhovno državno tožilstvo podala pobudo za vložitev predmetne zahteve. 2 Po 4. točki 5. člena ZZZiv je javno mesto javni kraj, kot je opredeljen v zakonu, ki ureja varstvo javnega reda in miru, razen površin, na katerih ni oziroma ni pričakovati večjega števila ljudi; javni kraj, kot ga opredeljuje 2. točka drugega odstavka Zakona o javnem redu in miru (ZJRM-1) pa je vsak prostor, ki je brezpogojno ali pod določenimi pogoji dostopen vsakomur. Regionalna cesta nesporno predstavlja javni kraj, za katerega tudi ni mogoče trditi, da na njem ne bi bilo pričakovati večjega števila ljudi. 3 Prim. s sodbo VSRS IV Ips 35/2012 z dne 29. 5. 2012, tč. 7.