Jedro

Denarno zadoščenje naj glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje, prav tako pa mora vzpostavljati sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

Pogoju intenzitete strahu je zadoščeno, ko je zaskrbljenost takšne stopnje, da pri oškodovancu ustvarja posebno duševno stanje in poruši njegovo duševno ravnovesje do take mere, ki presega doživljanje zaskrbljenosti povprečne stopnje.

Oškodovanci so različno sposobni, da v zaslišanju ubesedijo svoje doživljanje dogodka in poteka zdravljenja. Ovrednotenje njihove izpovedbe zato zahteva tudi upoštevanje te okoliščine, poleg tega pa objektiviziranje izpovedbe bodisi z izvedenskim mnenjem bodisi (predvsem v primeru lažjih poškodb) s splošnimi življenjskimi izkušnjami.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba - spremeni v I. točki izreka tako, da se znesek odškodnine 2.858,40 EUR zviša za 1.000,00 EUR, - razveljavi v II. točki izreka, kolikor se nanaša na odločitev o zahtevku za plačilo 900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2011, ter v III. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 2.858,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2011 dalje in zakonske zamudne obresti od 1.600 EUR za čas od 4. 2. 2011 do 15. 6. 2011 (I. točka izreka) ter da se višji tožbeni zahtevek zavrne (II. točka izreka). Toženki je naložilo povrnitev dela tožnikovih stroškov postopka, sorazmernega njegovemu uspehu v pravdi (III. točka izreka).

Tožnik v pritožbi zoper zavrnilni del sodbe uveljavlja vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V izpodbijani sodbi je upoštevana tožnikova izpovedba le toliko, kolikor je skladna z izvedenskim mnenjem in z zdravniško dokumentacijo. Tak pristop je v nasprotju z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, vpliva pa na pravilnost in zakonitost odločitve o zahtevku za odškodnino za strah. Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnik ob padcu zaradi močnega udarca, ko ni mogel zajeti zraka, občutil življenjsko ogroženost, takoj zatem pa zaradi hudih bolečin strah pred invalidnostjo. Ob podrobnejši diagnostiki se je pokazalo, da ni šlo za običajen udarec, ampak za pretrganje kite desne supraspinatne mišice. To je narekovalo operativni poseg, katerega izid je bil negotov. Navedeno utemeljuje obstoj primarnega in sekundarnega strahu. Dejansko stanje v zvezi z obstojem primarnega strahu je bilo zmotno ugotovljeno, v zvezi z obstojem sekundarnega strahu pa sploh ni bilo ugotovljeno. Izvedenec strahu sploh ni ocenjeval, ker mu ta naloga ni bila postavljena. Zavrnitev zahtevka iz naslova strahu pomeni tudi samovoljen odstop od sodne prakse. Odškodnina za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je prenizka. V podobnem primeru, kjer je šlo za identično poškodbo, je bila prisojena višja odškodnina za telesne bolečine, pri čemer tožnik ni trpel hudih bolečin, prisojena pa je bila tudi odškodnina za strah. V podobnem primeru je bila prisojena tudi višja odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, str. 403 in 404). Pritožnik predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženka ni odgovorila na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožnikovi očitki o prenizko prisojeni odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem so delno, glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa v celoti utemeljeni. Temeljni načeli za odmero te odškodnine za nepremoženjsko škodo po 179. in 182. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je tožnik utrpel udarnino glave, pretegnitev mišic v vratu, udarnino desne rame in delno raztrganje kite desne supraspinatne mišice, da je zdravljenje potekalo slabe štiri mesece, da je tri dni trpel hude bolečine, 25 dni občasne pojenjajoče hude bolečine ter po 45 dni srednje hude in lažje bolečine. Ob večjih obremenitvah še vedno trpi srednje hude bolečine. Med nevšečnostmi med zdravljenjem je sodišče upoštevalo, da je tožnik 14 dni nosil desno roko v miteli, da je bil večkrat pri zdravnikih, desetkrat na fizioterapiji, na MR in RTG preiskavi. Primerjava z drugimi podobnimi primeri pokaže, da je opisan obseg bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v sodbi prenizko ovrednoten (po sodbi gre tožniku iz tega naslova odškodnina v višini 2.000,00 EUR) in da je primerna odškodnina v višini 2.500,00 EUR. (1) Primerjava z že razsojenimi zadevami, v katerih je podobna poškodba pustila podoben obseg posledic, pokaže, da je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odmerjena prenizko. Po ugotovitvah izpodbijane sodbe je tožniku, ki je bil ob poškodbi star 49 let, ostala omejena gibljivost desne rame lažje stopnje, zaradi česar ne more, ne da bi občutil bolečino, dvigniti desne roke nad vodoravno lego v poškodovani rami. Zaradi tega ima težave pri dolgotrajni vožnji z avtom (razen po avtocestah), ne more se rekreativno ukvarjati več s podvodnim ribolovom, kolesarjenjem, tenisom ter izvajanjem smučarskih tečajev, oviran pa je pri igranju rokometa. Glede na to, da so bile za primerljiv obseg zmanjšanja življenjske aktivnosti v sodni praksi prisojene odškodnine vsaj v višini, kot jo zahteva tožnik, (2) je utemeljeno zvišanje te odškodnine do zahtevanih 3.000,00 EUR, tj. za 500,00 EUR.

Utemeljeni so tudi pritožbeni očitki o deloma zmotni in deloma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja v zvezi z odločitvijo o zahtevku za plačilo odškodnine za strah. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je bil tožnik ob padcu pri zavesti, priseben in ni občutil smrtne groze, da je bil predvsem jezen in razočaran zaradi ravnanja osebja po poškodbi, ko ga ni nihče nikamor pospremil, da je občutil kratkotrajen strah in negotovost, ne pa življenjske ogroženosti in da glede na to, da je po pregledu na lastno željo odšel domov in ni ostal na opazovanju, ni bil prisoten strah pred invalidnostjo. Na podlagi teh ugotovitev sodba zavzema stališče, da tožnik ni čutil strahu take intenzivnosti oziroma v takem trajanju, da bi to pustilo v njegovi duševnosti trajne posledice.

Po utrjenem stališču sodne prakse je strah posebna oblika pravno priznane škode, če se ugotovi, da je bil strah intenziven in je dalj časa trajal. Če je bil intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Pogoju intenzitete je zadoščeno, ko je zaskrbljenost takšne stopnje, da pri oškodovancu ustvarja posebno duševno stanje in poruši njegovo duševno ravnovesje do take mere, ki presega doživljanje zaskrbljenosti povprečne stopnje. (3) Pritožba utemeljeno opozarja, da v sodbi niso ocenjene vse okoliščine, ki lahko vplivajo na odločitev o tem, ali je tožnik utrpel strah, ki upravičuje prisojo denarne odškodnine. Tako njegova izpovedba ni ocenjena ob upoštevanju načina nastanka poškodbe in teže ter resnosti poškodb, ki jih je utrpel in ki so bile ugotovljene ob prvem pregledu. Izostanek ocene teh okoliščin utemeljuje tudi dvom v pravilnost zaključkov, da je bil tožnik predvsem jezen in razočaran zaradi ravnanja osebja. Oškodovanci so namreč različno sposobni, da v zaslišanju ubesedijo svoje doživljanje dogodka in poteka zdravljenja. Ovrednotenje njihove izpovedbe zato zahteva tudi upoštevanje te okoliščine, poleg tega pa objektiviziranje izpovedbe bodisi z izvedenskim mnenjem bodisi (predvsem v primeru lažjih poškodb) s splošnimi življenjskimi izkušnjami. Vprašljiv je tudi zaključek o neobstoju sekundarnega strahu, ki temelji zgolj na okoliščini, da tožnik ni ostal na opazovanju. To priporočilo je bilo namreč povezano z morebitno poškodbo glave, tožnik pa ni zatrjeval strahu v zvezi s posledicami te poškodbe, ampak tiste, ki mu je tudi dejansko pustila posledice, tj. poškodbe ramenskega mišičja.

Po navedenem je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se znesek prisojene odškodnine zviša za 1.000,00 EUR (peta alineja 358. člena ZPP), v delu, v katerem je bil zavrnjen zahtevek za plačilo odškodnine za strah, in glede odločitve o stroških postopka pa je sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Ker je sodišče prve stopnje že izvedlo dokaz z zaslišanjem stranke, enostavneje pa bo dopolnilo tudi dokaz z izvedencem, če bo to ocenilo kot potrebno, bo postopek hitreje izveden pred sodiščem prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica delne razveljavitve izpodbijane sodbe in vrnitve zadeve v novo odločanje (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Prim. sodbi VS RS II Ips 847/2008 in II Ips 266/2009, kjer je šlo za podobne poškodbe s primerljivim obsegom nevšečnosti in nekoliko krajšimi obdobji bolečin različnih intenzivnosti, reviziji tožnikov glede odškodnin v višini 2.100 EUR oziroma 2.500 EUR pa sta bili zavrnjeni.

(2) Prim. sodbe VS RS II Ips 108/2008, II Ips 847/2008 in II Ips 430/2004 ter tudi II Ips 176/2009 in II Ips 266/2009. (3) Prim. odločbe VS RS II Ips 248/1996, II Ips 302/1998, II Ips 110/199, II Ips 707/2004 in II Ips 449/2006.