Jedro

Če sodišče substanciranemu dokaznemu predlogu ne ugodi oz. predlaganega dokaza ne izvede, mora za takšno procesno odločitev navesti razloge.

Dokaznega predloga z zaslišanjem priče ni dovoljeno zavrniti z vnaprejšnjo dokazno oceno.

Pritožbeno sodišče ne sme samo nadomestiti manjkajočih razlogov za neizvedbo dokaza.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča prve in druge stopnje se razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, naj tožniku vrne posojilo v višini 3.526.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrne njegove pravdne stroške. Ugotovilo je, da je bila med strankama sklenjena posojilna pogodba, na podlagi katere je toženec od tožnika prejel skupaj 41.000 DEM. Zavrnilo je toženčevo dejansko tezo, da je bil posojilojemalec J. K., toženec pa le posrednik.

Pritožbeno sodišče je toženčevo pritožbo zavrnilo in takšno sodbo potrdilo. Soglašalo je z dejanskim stanjem, kakršnega je ugotovilo sodišče prve stopnje, ter zavrnilo procesne očitke pritožnika. Strinjalo se je tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da ne izvede dokaza z zaslišanjem priče, ki jo je toženec predlagal šele na drugem naroku. Pritrdilo pa je tudi odločitvi sodišča, da opusti dokaz z zaslišanjem prič J. in S. K.. Pritožbi je sicer dalo prav v delu, v katerem opozarja, da sodišče o takšni procesni odločitvi ni navedlo nobenih razlogov, nato pa pritožbeno sodišče samo ugotovlja, da iz opravičila, ki sta ga navedeni priči poslali sodišču, izhaja, da njuno zaslišanje ne bi v ničemer pripomoglo k razjasnitvi zadeve.

Zoper takšno sodbo vlaga revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve pravil pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa naj jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, v katerem naj se izvedejo predlagani dokazi. Navaja, da sodbi nižjih sodišč temeljita le na trditvah tožnika in njegove izvenzakonske partnerke, katere interes za izid pravde je jasen. Sodišče je namreč zavrnilo vse po vrsti predlagane dokaze tožene stranke, celo tiste, glede katerih je bil že sprejet "sklep o zaslišanju". Izpodbijana sodba vse to opravičuje. Tožnik je pravočasno predlagal zaslišanje prič K. Ti priči sta seznanjeni z vsemi dejstvi, relevantnimi za to pravdo. Revident meni, da kratek dopis sodišču, ki sta ga poslali predlagani priči, ne more imeti enake teže kot pričanje pred sodiščem, kjer je priča opozorjena na posledice krivega pričanja. V nasprotnem primeru ZPP sploh ne bi predvidel neposrednega zaslišanja prič. Neposredno zaslišanje ima svojo težo, vloga prič pa bi se lahko ocenjevala šele po njunem zaslišanju. Revident je bil celo prepričan, da bodo zadostovali pisni dokazi, ki jih je predložil. Zato tudi ni predlagal zaslišanja priče, ki jo je pripeljal na narok in je sodišče zaradi pravila 286. člena ZPP ni hotelo zaslišati. Meni pa, da bi bilo vsekakor treba zaslišati to pričo, saj je bil na istem naroku zavrnjen dokazni predlog za zaslišanje prič K. ZPP je po revidentovem mnenju prepovedal nove dokazne predloge le zaradi zavlačevanja, predlagani dokaz pa je bil v tem primeru pred razpravno dvorano.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki (375.člen Zakona o pravdnem postopku; Uradni list RS št. 26/99 - 2/2004; ZPP). Ta je nanjo odgovorila. Po njenem mnenju je revizija neutemeljena že zato, ker ni opredelila, na katere določbe ZPP jo opira ter ni pojasnila, iz katerega razloga jo vlaga. Opustitev dokaza naj ne bi predstavljala bistvene kršitve pravil pravdnega postopka, saj predlagani priči o razmerju med pravdnima strankama ne vesta ničesar. Revizijemu sodišču predlaga zavrnitev revizije.

Revizija je utemeljena.

Revident uveljavlja dve kršitvi pravdnega postopka. V reviziji ju je opisal, v sklepnem delu pa tudi izrecno navedel, da uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve pravil pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Slednjega sicer ni z ničemer obrazložil, a ne glede na to ne drži drugačna navedba v odgovoru na revizijo.

Obe očitani kršitvi pravil pravdnega postopka se nanašata neposredno na dokazni postopek. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so vse navedbe glede ravnanja nižjih sodišč v zvezi s predlaganim dokazom z zaslišanjem prič J. in S. K. točne. Toženec je pravočasno (na prvem naroku - glej zapisnik z glavne obravnave dne 16.12.1999) predlagal dokaz z zaslišanjem obeh prič. Sodišče sicer ni sprejelo dokaznega sklepa, vendar pa je zaradi izvedbe predlaganih dokazov (tudi navedenih) glavno obravnavo preložilo. Na nov narok je nato vabilo tudi priči J. in S. K., ki pa se ga nista udeležila, marveč sta sodišču poslala dopis, v katerem sta predlagala, naj sodišče dokazni predlog z njunim zaslišanjem zavrne, češ da ni "potrebno za ugotovitev pomembnih dejstev v drugih dokazih". Sodišče dokaza z navedenima pričama nato ni izvedlo, ni pa o tem izdalo nikakršnega dokaznega sklepa. Ne v zapisniku z glavne obravnave ne v razlogih sodbe. Takšno ravnanje je toženec v pritožbi napadel. Pritožbeno sodišče je nato v izpodbijani sodbi očitek bistvene kršitve zavrnilo ter v razlogih nadomestilo manjkajoče razloge za neizvedbo predlaganega dokaza.

Takšno ravnanje sodišč predstavlja v tem primeru bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je bila prizadeta v procesni pravici do obravnavanja pred sodiščem (pravica kontradiktornosti), kar je obenem tudi kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije.

Drugi odstavek 286. člena ZPP resda določa, da sodišče predlagane dokaze, za katere meni, da niso pomembni za odločbo, zavrne. Vendar pa navedena določba ne pomeni, da sodišče pri tem lahko ravna samovoljno. Nasprotno, obstaja celo načelna dolžnost sodišč, da izvedejo predlagane dokaze (op1). Iz zgoraj navedene določbe pa sledi, da ta dolžnost ni neomejena. Sodišču ni treba izvajati dokazov, ki so predvsem: a.) nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, b.) nerelevanti, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali za odločitev ni pravno odločilno ali c.) popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Prav pri tem razlogu je potrebna posebna previdnost; ne sme se namreč pretvoriti v t.i. vnaprejšnjo dokazno oceno (op2). V vsakem primeru pa mora biti zavrnitev dokaznega predloga obrazložena, saj je sicer stranki onemogočeno učinkovito uresničevanje pravice do pritožbe (op3).

Ker sodišče neizvedbe predlaganega dokaza s pričama K. sploh ni obrazložilo, je s tem torej stranko prizadelo v učinkovitem uresničevanju pravice do pritožbe. V obravnavanem primeru se to kaže zelo nazorno, saj je tožena stranka zavrnitev njenega dokaznega predloga lahko vsebinsko napadla šele v reviziji. Takšna kršitev pa v tem primeru predstavlja bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče druge stopnje je zato ravnalo napačno, ko je pomankljivost sodišča prve stopnje skušalo odpraviti tako, da je samo obrazložilo zavrnitev dokaznega predloga. O tem, da to ni dopustno, se je VS RS izreklo že v sklepu opr.št. II Ips 720/2003. Ne glede na to pa so razlogi pritožbenega sodišča tudi napačni, saj predstavljajo prav nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno. Toženčev dokazni predlog je bil substanciran. Ustrezne trditveno-dokazne sklenjenosti toženčevega dokaznega predloga pač ne more omajati pisno pojasnilo predlagane priče, češ da v zadevi ne bo mogla povedati nič pomembnega, marveč se je ta dolžna vabilu odzvati. V neposrednem dokaznem postopku (kjer imajo stranke možnost priči zastavljati vprašanja in kjer je priča pod kazenskopravno pretnjo dolžna izpovedovati po resnici) pa se nato dokaže resničnost ali neresničnost strankinih zatrjevanj. Pritožbeno sodišče, ki je z napačnimi razlogi skušalo odpraviti neobrazloženo zavrnitev dokaznega predloga na prvi stopnji sojenja, namesto da bi v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP sodbo prvega sodišča razveljavilo, je na ta način z bistveno kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP obremenilo tudi drugostopenjsko odločbo.

V skladu s prvim odstavkom 379. člena ZPP je zato revizijsko sodišče obe sodbi nižjih sodišč razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. To bo moralo v skladu z zgoraj obrazloženimi procesnopravnimi pravili obravnavati dokazni predlog z zaslišanjem predlaganih prič.

Ob tem revizijsko sodišče še pojasnjuje, da druga v reviziji očitana procesna kršitev ni podana ter je sodišče prve stopnje dokazni predlog z zaslišanjem neimenovane priče pravilno zavrnilo kot prepozen.

Odločitev o stroških revizijskega postopka je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena pridržana za končno odločbo.

Opomba 1: A. Galič v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Ljubljana 2005, 1. knjiga, str.56. Komentator se sklicuje tudi na odločbi Ustavnega sodišča RS, opr.št. Up 121/00 in Up 420/00. Opomba 2: Ibidem.

Opomba 3: A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, Ljubljana 2004, str. 164.