Jedro

Pritožba pravilno izpostavlja, da tožniku pripada odškodnina le za toliko ur dela, kot jih je v času predvidenega tedenskega počitka dodatno opravil.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe razveljavi v prvem odstavku I. točke izreka za znesek 3.907,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2017 do plačila ter v II. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi prvi odstavek I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje (za plačilo zneska 156,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2017 do plačila).

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku v roku 8 dni plačati znesek 4.064,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2017 (prvi odstavek I. točke izreka). V presežku, za znesek 2.194,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 939,77 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Navaja, da po novejši sodni praksi pri dnevnem in tedenskem počitku ne gre za enovito pravico. Sklicuje se na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sklepu VIII Ips 8/2021 z dne 28. 6. 2022, in sicer, da ni bistvena sama pravica do počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za dejansko opravljeno delo ter da je odločilno, koliko ur dela več je tožnik opravil, česar sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje ni ugotavljalo. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotavljati dejanski obseg ur, ki naj bi jih tožnik opravljal na dneve, ko naj bi imel tedenski počitek, saj je lahko prikrajšan le za ure, za kolikor je bil skrajšan njegov tedenski počitek, ne pa za celotnih 24 ur. Sodišče prve stopnje je verjelo le tožniku in z njegove strani predlaganima pričama, ne pa tudi pričam, katerih zaslišanje je predlagala toženka. Dokumentacija v spisu dokazuje, da je imel tožnik in skupina F. (F.) tedenski počitek zagotovljen v večjem obsegu, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Velik del dokumentacije o tem, da je bil tedenski počitek tožniku zagotovljen, je vodila sama skupina F., ki bi zato v dokumentaciji vsekakor navedla, če tedenski počitek ne bi bil zagotovljen. Sodba v tem delu nima razlogov in se je ne da preizkusiti. Niti tožnik niti z njegove strani predlagane priče v času misije niso podali ugovora po službeni poti zoper pravilnost poročila o obremenjenosti. Sodbe ni mogoče preizkusiti glede dejanskega dela tožnika na posamezni dan, za katerega zatrjuje, da mu je bila kršena pravica do počitka, saj sodišče ni ugotavljalo, kaj je tožnik delal na posamezni dan. Sodišče prve stopnje je le povzelo naloge, za katere je bil tožnik zadolžen na misiji, ter napačno in povsem pavšalno povzelo izjave prič. Nasprotuje dokazni oceni glede pričanja A. A., saj sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, zakaj mu ne verjame, ter je njegovo izpoved povsem pavšalno povzelo, medtem ko je v celoti verjelo navedbam tožnika in z njegove strani predlaganim pričam. Tožnikove priče zasledujejo finančni interes oziroma delujejo v smeri zagotovitve le tega tožniku. B. B. je izpovedal, da je tudi sam vložil tožbo, zato je njegovo pričanje nekredibilno. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj verjame tožnikovim pričam kljub njihovim interesom. Trditev o izvajanju samoiniciativnih nalog in spremljanja medijev ni mogoče preizkusiti in ne predstavljajo zadostne dokazne moči, da bi sodišče lahko na njihovi podlagi sprejelo odločitev. S tem, ko ni tehtalo izpovedi prič, je podana kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, dokazna ocena pa je pomanjkljiva in neprepričljiva. Nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje glede podpisovanja evidenc, saj povsem pavšalno povzema navedbo tožnika, da je moral evidence podpisovati in delovati skladno z ukazi in navodili poveljnika SVNKON in o izvedenih nalogah tudi poročati. Tožnik le z izjavami prič, ki zasledujejo lastni interes, ni zadostil svojemu dokaznemu bremenu. Nasprotuje odločitvi sodišča, da ne dopusti vpogleda v spise sodnih zadev, v katerih priče vtožujejo odškodnino iz istega naslova. Tožnik mora za vsak posamezni dan izkazati, katere delovne naloge in zadolžitve je opravljal na domnevno prost dan in kdo mu je te naloge odredil (VIII Ips 65/2019, VIII Ips 32/2019). Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je odločalo o tožnikemu zahteveku za plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka skladno z določili 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) in 97.f člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 17. 4. 2015 do 6. 11. 2015 napoten na opravljanje vojaške službe v okviru KFOR na Kosovo, in sicer kot vodja skupine G. (G.). Toženka bi mu morala zagotoviti 26 dni tedenskega počitka, kar ni storila, zato je tožnik opravil več dela, kot bi ga v skladu s pogodbo o zaposlitvi moral. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo odškodnino tako, da je urno postavko tožnikove plače (plačo je delilo s 174 urami) množilo z osmimi urami in dobilo dnevno postavko (156,31 EUR), ki jo je množilo s 26 dnevi.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je dokazna ocena pomanjkljiva oziroma neprepričljiva. Sodišče prve stopnje je o tem, katera dejstva je štelo za dokazana, odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, kakor to določa 8. člen ZPP. Iz obrazložitve sodbe je mogoče razbrati, zakaj je sledilo posameznim izpovedim nekaterih prič (B. B., C. C. in D. D.) in tožnika, izpovedim drugih pa ne (A. A., E. E.). S tem v zvezi ni utemeljena pritožbena navedba, da je dokazno vrednotenje izpovedi prič glede predložene dokumentacije v celoti izostalo, ker naj bi sodišče verjelo tožniku in pričama, ki ju je predlagal tožnik. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka zatrjevano dejstvo zagotavljanja tedenskega počitka dokazovala z evidencami, iz katerih izhajajo evidentirani prosti dnevi tožnika na misiji, vendar pa je ugotovilo, da evidence ne odražajo dejanskega stanja, saj je tožnik izpovedal, da so se podpisovale na podlagi ukaza za naprej, in sicer v petek za nedeljo, ker je bil z ukazom za delovanje na misiji KFOR predpisan en prosti dan v tednu in tega so morale odražati tudi evidence. Tožnikovo izpoved je potrdil B. B., ki je povedal, da so pripadniki s podpisi potrjevali dneve tedenskega počitka, ki so bili praviloma določeni ob nedeljah, izključno zato, ker je bilo predpisano, da se podpisujejo prosti dnevi, četudi se ti na misiji ne morejo vselej izvajati. Upoštevalo je tudi izpoved D. D., poveljnika enote F.in tožniku nadrejenega delavca, katerega zaslišanje je predlagala toženka, da je bilo evidence potrebno podpisovati, da pa je težko reči, ali so bili pripadniki tega dne res prosti. Glede na zgoraj navedene izpovedi tožnika in prič sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo izpovedi A. A., poveljnika kontingenta, ki je zanikal, da bi kdaj izjavil, da je potrebno evidence podpisovati, ne glede na resničnost njihove vsebine. V zvezi z njegovo izpovedjo je bistvena pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni bil seznanjen niti s tožnikovim urnikom niti z načinom dela niti ni bil pristojen za kakršnokoli odobritev nalog in časovnic, zato mu obseg tožnikovega tedenskega dela na misiji in število delovnih dni v tednu ni bil znan, ter tudi, da je bil delovnik pripadnikov zelo različen. Glede na navedeno ni utemeljena pritožbena navedba, da dokumentacija v spisu dokazuje, da je imel tožnik in skupina F. (ki jo je varovala skupina G.) tedenski počitek zagotovljen, saj je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da evidence delovne obremenjenosti niso odražale dejanskega stanja glede dela in počitka, čeprav naj bi jih veliko večino pripravila sama skupina F.. Ker je sodišče prve stopnje svojo odločitev ustrezno obrazložilo, ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodbe ni mogoče preizkusiti.

7. Ni odločilno, da tožnik oziroma priče, ki jih je predlagal tožnik, niso že med misijo ugovarjali po službeni poti glede pravilnosti evidenc in s tem uveljavljali kršitev pravice do počitka. To namreč ne pomeni, da tožnik ne more v tem sporu dokazovati kršitve pogodbe o zaposlitvi na račun nezagotovljenega tedenskega počitka. Zgolj zato, ker je B. B., pripadnik skupine G., ki ji je poveljeval tožnik, vložil istovrstni zahtevek zoper toženko, mu ni mogoče odreči verodostojnosti. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni dopustilo vpogleda v spise sodnih zadev, v katerih priče tožnika vtožujejo odškodnino iz istovrstnega naslova, saj toženka takšnega dokaznega predloga ni podala, zato sodišče prve stopnje o njem tudi ni moglo odločati.

8. Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, zakaj ne verjame A. A., ter je njegovo izpoved povsem pavšalno povzelo. Kot pojasnjeno, A. A. ni bil seznanjen z obsegom tožnikovega tedenskega dela na misiji in številom delovnih dni v tednu. Sodišče prve stopnje je v zvezi z njegovo izpovedjo tudi ugotovilo, da je potrdil, da za vse pripadnike na misiji ni bilo mogoče zagotoviti vseh dni tedenskega počitka, da je bilo vsekakor modro tudi izvajanje samostojnega preventivnega izvidovanja G. pred odhodom na nalogo skupaj s skupino F., vendar ni bil seznanjen, ali je tožnikova skupina tudi dejansko izvajala takšna preventivna izvidovanja, zlasti pa ne, ali je to počela ob nedeljah. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni moglo slediti splošni izpovedi priče, ki o tožnikovem delu konkretno ni bila seznanjena. Posledično ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni tehtalo izpovedi prič in da je zato podana kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. S tem v zvezi je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da izpovedi B. B. in C. C. ne predstavljata zadostne dokazne moči za ugotovitev o kršenju pravice do tedenskega počitka. Sodišče ni vezano na nobeno dokazno pravilo, zato izpoved priče ni a priori dokazno šibkejša kot listinska dokumentacija ter lahko daje podlago za dokazni zaključek, ki ga sprejme sodišče. 9. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da ni mogoče preizkusiti tožnikovih navedb in sklicevanja na samoiniciativnost opravljanja nalog in spremljanja medijev. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedi E. E., da se od skupine G. ni zahtevalo, da gre na teren pred vsako nalogo. Na podlagi izpovedi D. D. je ugotovilo, da je bilo potrebno tudi na prosti dan vzdrževati vozila, izvesti določena izvidovanja ali vzdrževanja, da sta bili sicer vzdrževanju vozil namenjeni sobota ali sreda, vendar se je tovrstna naloga lahko opravljala tudi v nedeljo, ter da je tožnik z njegovim dovoljenjem skupaj s skupino G. izvajal naloge izvidovanja tudi tedaj, ko F. ni opravljala dela na terenu, saj je bilo to potrebno za kakovostno izvedbo naloge varovanja F. in njene opreme. Na podlagi izpovedi prič D. D., B. B. in C. C. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je moral tožnik ob nedeljah imeti sestanke z vodjo skupine F. in s pripadniki svoje skupine, katerim je moral predati informacije o delu ter pripraviti načrt delovanja. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo tudi, da je zaradi izvedbe delovnih nalog, moral vsakodnevno spremljati medije in pridobivati informacije o stanju na terenu. Sodišče prve stopnje je te svoje ugotovitve ustrezno obrazložilo in se opredelilo do nasprotujočih si izpovedi, pri čemer velja poudariti, da je tudi priča toženke, D. D., potrdila navedbe in izpoved tožnika, zato ne drži, da je sodišče prve stopnje sledilo le izpovedim tožnikovih prič.

10. Glede pritožbenih navedb, da sodbe ni mogoče preizkusiti glede dejanskega dela tožnika na posamezni dan, za katerega zatrjuje, da mu je bila kršena pravica do počitka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik za vsak posamezni dan, za katerega je toženka navajala, da mu je zagotovila tedenski počitek, konkretno navajal naloge, ki naj bi jih tega dne opravljal in tudi koliko časa so mu te naloge vzele. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da je moral tožnik v sredo 1. 7. 2015 opravljati naloge vzdrževanja vozil, na nedelje pa je po prejemu informacij od vodje F. te posredoval podrejenim, pripravil načrt delovanja oziroma izvedbe naloge varovanja F., poleg tega je s svojo skupino izvajal izvidovanje, razen ene od nedelj, ki je bila delovna zaradi volitev, vsakodnevno pa je spremljal tudi medije. Očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kaj je tožnik opravljal na posamezne dneve tedenskega počitka, je tako neutemeljen. Od zatrjevanih dni tedenskega počitka je bila le en dan sreda, za katero je sodišče prve stopnje izrecno navedlo, kaj je tožnik delal, vsi preostali dnevi pa so bile nedelje, za katere je sodišče prav tako pojasnilo, kaj je tožnik delal. 11. Pritožba pa pravilno izpostavlja, da tožniku pripada odškodnina le za toliko ur dela, kot jih je v času predvidenega tedenskega počitka dodatno opravil. Tožnik je zatrjeval, da je bila plača za misijo določena upoštevajoč minimalni počitek. S tem, ko je delal na dneve, ko bi moral biti prost, je opravil več dela, kot je bilo dogovorjeno. Ker tožnik škode in višine le te ne uveljavlja v neposredni posledici kršitve pravice do tedenskega počitka, temveč zaradi več opravljenega dela, mu lahko pripada odškodnina le za toliko ur dela, kot jih je dodatno opravil, ne pa pavšalno za osem ur za vsak dan, ko je opravljal kakšno nalogo (sklep VSRS VIII Ips 41/2022). Posledično je pomembno ne le, kaj je tožnik delal na dneve, ko bi moral imeti tedenski počitek, ampak tudi obseg tega dela, česar sodišče ni ugotavljalo. Sodišče prve stopnje je namreč zmotno izhajalo iz predpostavke kršenja enovite pravice in zato za posamezni dan, ko je bil za tožnika pisan tedenski počitek, ni ugotavljalo števila ur dela, ki ga je tožnik opravil, temveč je tožbenemu zahtevku ugodilo že na podlagi ugotovitve, da je na dan tedenskega počitka opravljal posamezne delovne naloge, kar je zgrešeno.

12. Pritožbeno sodišče je pritožbi toženke zato delno ugodilo, in sicer za plačilo odškodnine za 25 dni v višini 3.907,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2017, in na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posledično je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev sodišča prve stopnje v II. točki izreka sodbe glede stroškov postopka, saj končni uspeh strank še ni znan. Sodišče prve stopnje naj v novem postopku v okviru že podanih tožnikovih navedb, upoštevajoč zgoraj pojasnjeno, dopolni dokazni postopek v smeri ugotovitve časa opravljanja konkretnih nalog, ki jih je tožnik moral opravljati na dneve predvidenega počitka, ki so po svoji vsebini in obsegu pomenile kršenje pravice do tedenskega počitka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ugotovljenih pomanjkljivosti sodbe ne more samo odpraviti, saj je treba glede za odločitev bistvenih dejstev v pomembnem, širšem sklopu na novo oblikovati dokazno oceno in dopolniti dokazni postopek, še posebej zaradi presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini. Ni namen instančnega odločanja prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Z razveljavitvijo izpodbijane sodbe ter vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

13. V preostalem delu, tj. glede odškodnine za 156,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2017, pa je pritožba neutemeljena. Toženka je namreč za en dan priznala, da tožniku tedenskega počitka ni zagotovila. Potrdila je, da bi tožniku pripadalo 26 dni tedenskega počitka, trdila pa je, da mu je zagotovila 25 dni, zato je sodišče tožniku za en dan utemeljeno prisodilo plačilo v višini osem ur. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo toženke v tem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).