Jedro

Ne samo, da pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR (da zaradi kršitve pogodbene obveznosti ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka) ni bil niti zatrjevan niti ugotavljan. Na pravilnost zaključka, da tega pogoja ni, kaže tudi izjava direktorja tožene stranke, da je tožniku ponudil redno odpoved iz poslovnih razlogov (kar je vezano na ustrezen odpovedni rok), če se odpove pravici do odpravnine. To kaže, da "zdravi odnosi" v kolektivu zaradi dejanja tožnika niso bili toliko omajani, da ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, kar pomeni, da niso bili izpolnjeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24.11.2004 nezakonita in da se razveljavi in da je tožena stranka dolžna tožnika s 25.11.2004 vrniti na delo in mu za čas od 25.11.2004 do 14.2.2005 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, kot če bi delal. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo, in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je že sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedb prič, da delovnega razmerja med strankama ni več mogoče nadaljevati, ker je groba kršitev porušila odnose v majhnem kolektivu. Res je sicer, da sodba sodišča prve stopnje tega ni podrobno obrazložila, vendar sodišče druge stopnje ne bi smelo sodbe spremeniti, ampak bi moralo zaradi 14. točke druge odstavka 339. člena ZPP zadevo razveljaviti in jo vrniti v novo sojenje. Zato je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni oziroma, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da izpodbijana sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih in da je zato ne bi bilo mogoče preizkusiti, zato ni mogoče ugotoviti očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizija sodišču druge stopnje ne očita kršitve 358. člena ZPP in s tem bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni smelo preizkušati.

Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava (na kar pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti).

Po določbi 2. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/2002) so razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na strani delavca, če ta naklepoma ali iz hude malomarnosti krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja. Zakon tudi določa v 110. členu ZDR, da je izredno mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka in najkasneje v roku 15 dni od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, ob izpolnitvi zahtev drugega odstavka 83. člena ZDR.

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z očitkom, da je naklepoma kršil delovne obveznosti, ker 30.11.2004 kljub vnaprejšnji pisni odredbi ni prišel na raztovor blaga.

Poleg tega, da je vprašljiv že sam opis dejanja iz izredne odpovedi, sta tudi glede na ugotovljeno dejansko stanje manjkala pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR, kar je sodišče druge stopnje pravilno upoštevalo, spoštovan pa tudi ni bil prekluzivni rok iz drugega odstavka 110. člena ZDR, s čemer se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo, kljub temu, da bi se moralo. Dejstvo je, da niti tožena stranka, niti sodišče nista zatrjevala oziroma ugotovila, ob pravilni ugotovitvi, da je bilo tožnikovo kršenje pogodbenih obveznosti takega značaja, da je ustrezalo razlogu za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, da zaradi kršitve delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka. Ne samo, da ta pogoj ni bil niti zatrjevan niti ugotavljan, kot to ugotavlja sodišče druge stopnje (kar sicer že zadošča kot podlaga za odločitev sodišča druge stopnje), na pravilnost zaključka, da tega pogoja ni, kaže tudi izjava direktorja tožene stranke, ki pa se sodiščema nižje stopnje očitno v zvezi s tem ni zdela pomembna, da je tožniku ponudil redno odpoved iz poslovnih razlogov (kar je vezano na ustrezen odpovedni rok), če se odpove pravici do odpravnine. To kaže, da "zdravi odnosi" v kolektivu zaradi dejanja tožnika niso bili omajani toliko, da ne bi bilo mogoče delovnega razmerja nadaljevati do poteka odpovednega roka, to pa pomeni, da niso bili izpolnjeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Tudi glede na dejanske ugotovitve sodišče prve stopnje izredna odpoved ni bila podana v 15 dneh od seznanitve z razlogi. Sodišče je ugotovilo, da je direktor šele 2.11.2004, po opravljenem razgovoru s tožnikom, ugotovil, kaj se je zgodilo. Ker po tem razgovoru ni bilo opravljeno do odpovedi ničesar več (zagovora se tožnik ni udeležil), je možen samo zaključek, da se je tožena stranka z razlogi za izredno odpoved seznanila ob razgovoru direktorja in tožnika, zato izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki datira s 24.11.2004, ni bila podana v prekluzivnem roku 15 dni. Čeprav do tega dejstva pritožbeno sodišče ni zavzelo stališča potem, ko je ugotovilo odsotnost pogoja iz prvega odstavka 110. člena ZDR in zamuda roka ne more več vplivati na samo odločitev, je revizijsko sodišče do njega zavzelo stališče zato, ker mora na prekluzivne roke paziti že po uradni dolžnosti, stališče sodišča prve stopnje glede štetja roka pa ni sprejemljivo, ni pa tudi obrazloženo, kako je sodišče prišlo do svojega stališča. Ker glede na pravilen zaključek v izpodbijani sodbi, da v spornem primeru ne gre za takšno kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo mogoče niti do poteka odpovednega roka, toženi stranki ni uspelo dokazati razloga na strani tožnika, ki bi ob upoštevanju tudi drugih pogojev opravičeval izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po določbi 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR ob upoštevanju določb prvega odstavka 110. člena ZDR.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.