Jedro

Ob upoštevanju ugotovljenih dejanskih ugotovitev (zlasti ugotovitev, da toženec od aprila 1990 dalje pogodbenih obveznosti ni izpolnjeval na način, kot je bil pogodbeno dogovorjen - tedaj izročevalcu ni nudil niti hrane, niti mu ni plačeval nadomestila te hrane v denarni vrednosti, pa tudi glede druge oskrbe je bil izročevalec, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje "prepuščen bolj ali manj sam sebi"), ne more biti prav nobenega pomisleka, da je tožnik zaradi neizpolnjevanja bistvenega pogodbenega razmerja pravdnih strank, ki je bilo v preživljanju izročevalca, lahko utemeljeno zahteval razvezo sklenjene pogodbe (3. odstavek 120. člena ZD).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Pogodbo, sklenjeno med F.N. in tožencem, ki je bila sklenjena dne 6.12.1989 in ki sta jo pogodbeni stranki poimenovali "izročilna pogodba" je razvezalo, toženi stranki pa naložilo, da mora izstaviti listino, na podlagi katere bo mogoče v zemljiški knjigi pri nepremičninah, ki so bile predmet pogodbe, ponovno vpisati solastninsko pravico na ime izročevalca F.N. in sicer do 1/2. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v znesku 22.740 SIT.

Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožena stranka in uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Prevzemnik se je od izročevalca lahko odselil, saj skupno življenje s pogodbo ni bilo dogovorjeno. Zato sklicevanje pritožbenega sodišča na to, da so podani pogoji za razvezo pogodbe na podlagi 120. člena zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), materialnopravno ni sprejemljivo. Določbe 124. do 127. člena ZOR pa so napačno uporabljene. V sklenjeni pogodbi je bila namreč predvidena tudi možnost nadomestne izpolnitve. S pogodbo dogovorjeno prehrano pri skupni mizi je bilo mogoče nadomestiti z denarno vrednostjo, nego in strežbo, pa z delom za ta namen najetih ljudi. Zato bi moral izročevalec prvenstveno zahtevati izpolnitev pogodbenih obveznosti, ne pa razveze sklenjene pogodbe. Izročevalec bi moral dati prevzemniku dodatni rok za izpolnitev. To še zlasti velja ob dejstvu, da prevzemnik tudi po odselitvi ni popolnoma prenehal z izpolnjevanjem obveznosti. S tem, ko je prevzemnik tudi po odselitvi delno izpolnjeval prevzete obveznosti je izkazal, da ima namen svoje obveznosti izpolnjevati. Vsak drugačen zaključek je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sicer pa je izpolnjevanje pogodbe onemogočil izročevalec s svojim ravnanjem. Hrano je odklanjal, obdelovanje nepremičnin, ki so bile predmet pogodbe, pa je onemogočal. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne. Podrejeno naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V skladu z določbo 390. člena ZPP je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

S sporno pogodbo je tožnik tožencu izročil svoje premoženje za življenja, dovolil pa je takojšnjo vknjižbo lastninske pravice na toženca (točka II. sporne pogodbe). Ker je bila s pogodbo dogovorjena tudi obveznost dosmrtnega preživljanja (točka IV. pogodbe), je potrebno sklenjeno pogodbo opredeliti kot preužitkarsko pogodbo oziroma kot pogodbo o izročitvi premoženja s prevladujočimi elementi pogodbe o dosmrtnem preživljanju (na oba načina se v teoriji in sodni praksi taka pogodba opredeljuje). Za tako pogodbo, ki je pogodba civilnega prava, pa se uporabljajo določbe 120. člena ZD o razvezi pogodbe zaradi neizpolnjevanja obveznosti (3. odstavek 120. člena ZD). Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala (točka III. tožbe), da tožena stranka s pogodbo prevzetih obveznosti ne izpolnjuje (dejanska podlaga tožbenega zahtevka so bile tedaj trditve o neizpolnjevanju pogodbe). V zvezi s temi trditvami je prišlo sodišče prve stopnje do naslednjih pravno odločilnih dejanskih ugotovitev (ki jih je sprejelo tudi pritožbeno sodišče in ki jih tožena stranka z revizijo ne more izpodbijati - 3. odstavek 385. člena ZPP): - da sta se pogodbeni stranki že v jeseni leta 1989 dogovarjali o sklenitvi pogodbe, ki je bila dne 6.12.1989 tudi sklenjena; - da je izročevalec izročil prevzemniku vse premično in nepremično premoženje, prevzemnik pa se je obenem zavezal nuditi izročevalcu brezplačno stanovanje v izročeni ali v novo zgrajeni hiši, plačevati razsvetljavo in ogrevanje, nuditi izročevalcu hrano pri skupni mizi ali pa dajati nadomestilo hrane v denarni vrednosti, če izročevalec ne bi mogel ali hotel jesti pri skupni mizi, nuditi izročevalcu popolno bolniško nego in postrežbo v bolezni in starosti onemoglosti in sicer osebno ali pa po najetih ljudeh, nositi stroške izročevalčevega pogreba in urediti njegov grob; - da sta se prevzemnik in njegova žena od izročevalca v mesecu aprilu 1990 odselila, zaradi česar je izročevalec od tedaj dalje glede oskrbe ostal bolj ali manj prepuščen sam sebi in pomoči M.K., ki mu je kuhala in prala, prevzemnik pa je hrano izročevalcu občasno še pripeljal; - da sta se pogodbeni stranki dogovarjali o sporazumni razvezi sklenjene pogodbe. Kljub sporazumu, da naj se pogodba razveže, do razveze ni prišlo, ker pogodbeni stranki nikoli nista bili skupaj pri odvetnici, kasneje pa zato ne, ker je prevzemnik pogojeval sporazumno razvezo pogodbe s plačilom zneska 10.000 tedanjih dinarjev, kolikor naj bi znašali stroški, ki so nastali v zvezi s sestavo pogodbe in prepisom in zaradi v posestvo vloženega dela; - da je prevzemnik od sklenitve pogodbe dalje izročevalca le občasno peljal k zdravniku (sicer ga je peljal prevzemnikov oče in sin), da je drva pripravil in kril tudi stroške pogreba v delu, ki ni bil krit s prispevkom Republiške uprave za zdravstveno varstvo, Območna enota Novo mesto; - da so bile obveznosti, ki jih je prevzemnik prevzel na podlagi IV. točke pogodbe, bistvena sestavina sklenjenega pravnega posla, vendar pa jih prevzemnik od meseca aprila leta 1990 ni več izpolnjeval. Ob upoštevanju ugotovljenih dejanskih ugotovitev (zlasti ugotovitev, da toženec od aprila 1990 dalje pogodbenih obveznosti ni izpolnjeval na način, kot je bil pogodbeno dogovorjen - tedaj izročevalcu ni nudil niti hrane, niti mu ni plačeval nadomestila te hrane v denarni vrednosti, pa tudi glede druge oskrbe je bil izročevalec, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje "prepuščen bolj ali manj sam sebi"), ne more biti prav nobenega pomisleka, da je tožnik zaradi neizpolnjevanja bistvenega pogodbenega razmerja pravdnih strank, ki je bilo v preživljanju izročevalca, lahko utemeljeno zahteval razvezo sklenjene pogodbe (3. odstavek 120. člena ZD). Glede razveze pogodbe zaradi neizpolnjevanja obveznosti je zato materialno pravo pravilno uporabljeno.

Ob upoštevanju trditvene podlage tožeče stranke, ki razveze pogodbe zaradi neznostnosti skupnega življenja sploh ni zahtevala, so zaključki obeh sodišč, ki se nanašajo na utemeljitev, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen tudi na podlagi 2. odstavka 120. člena ZD, nebistveni, nebistvena pa so zato tudi revizijska zatrjevanja, ki se nanašajo na ta razvezni razlog (da skupno življenje sploh ni bilo dogovorjeno, zaradi česar se je toženec lahko odselil, da je kriv za neznosnost razmer izročevalec itd.). Zato revizijsko sodišče na te revizijske trditve ne odgovarja (1. odstavek 375. člena ZPP).

Z revizijskimi trditvami, da je imel prevzemnik tudi po odhodu še namen izpolnjevati pogodbene obveznosti, pa revizija izpodbija dokazno oceno nižjih sodišč, ki sta ugotovili, da takega namena ni imel (niti glede izpolnjevanja v naravi, niti glede izpolnjevanja v denarju), in s tem v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje. To pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

Iz navedenih razlogov v reviziji uveljavljeni revizijski razlog ni podan. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).