Jedro

Odmera odškodnine za negmotno škodo - poškodba: udarec v glavo in v levo koleno z raztrganino meniskusa.

Izrek

Revizija zoper odločbo o stroških postopka se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati 1.638.470 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 6.000 SIT od 19.9.1997, od zneska 4.000 SIT od 22.4.1998, od zneska 28.470 SIT od 13.5.1998 in od zneska 1.600.000 SIT od 6.5.2002. Toženo stranko je tudi zavezalo, da mora tožniku povrniti 164.440 SIT pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu glede obresti spremenilo tako, da mora tožena stranka od prisojenega zneska 1.600.000 SIT plačati še obresti v višini predpisane obrestne mere zmanjšane za temeljno obrestno mero za čas od 1.1.2002 do 6.5.2002. Sicer je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava.

Meni, da je pritožbeno sodišče njegovo poškodbo uvrstilo med manjše škode, kar je povsem zgrešeno. Utrpel je namreč udarnino glave in udarnino levega kolena z raztrganino notranjega meniskusa, ki mu je bil kasneje delno odstranjen. S tem je za vselej in znatno oslabljeno njegovo koleno, začasno pa je bil nesposoben za vsakršno delo. Tožnik zatem povzema ugotovitve sodišč prve in druge stopnje glede telesnih bolečin, pri čemer doda, da je med zdravljenjem tri tedne uporabljal bergle ter da je bil štiri mesece v bolniškem staležu (torej popolno nesposoben za delo). Da je dosojeni znesek odškodnine za telesne bolečine prenizek, pove tudi primerjava s podobnimi primeri, ki so objavljeni v publikaciji Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo avtorjev mag. Dunje Jadek Pensa, Božene Novak, Mojce Smrekar Tomelj in Zvoneta Strajnarja (GV, Založba Ljubljana 2001).

Tožnik je v pritožbi opozoril, da je po ugotovitvah izvedenca primarni strah trajal dva dni in da se je pojavil takoj po škodnem dogodku med prevozom v bolnišnico, med pregledom v bolnici, kakor tudi pred operacijo, skupno dva dni. Pritožbeno sodišče pa je ugotovilo, da je bil strah ob nesreči kratkotrajen (trenuten), ni pa pravilno povzelo ugotovitve izvedenca iz njegovega mnenja. Obstaja torej neskladje med obrazložitvama obeh izpodbijanih sodb ter ugotovitvami v izvedenskem mnenju o trajanju in intenzivnosti primarnega strahu. Pritožbeno sodišče je očitno nekretično povzelo razloge sodbe sodišča prve stopnje. To pomeni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP). Dva dni trajajoč hud primarni strah, osemdnevni srednje hud sekundarni strah in nato še dva meseca blag sekundarni strah tožnika opravičuje do višjega denarnega zadoščenja.

Trajne anatomske in funkcionalne spremembe tožnika ovirajo pri poklicnem delu. Kot strojni vzdrževalec je ves delavnik na nogah, pri popravilu strojev pa mora veliko počepati, poklekati in prenašati različna težja bremena, kar opravlja bistveno težje kot pred škodnim dogodkom. Prej je bil tudi športno aktiven, sedaj pa je ukvarjanje s športom opustil. Ne more več planinariti niti plesati. Zaradi tega trpi tudi njegovo družabno življenje. Sodišči prve in druge stopnje sta dali očitno preveliko težo z odstotkom izraženemu zmanjšanju življenjske aktivnosti, premalo pa opisu trajnega prikrajšanja. V podobnih primerih je bilo oškodovancem dosojeno višje zadoščenje za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Sodišče druge stopnje je odmerilo zakonske zamudne obresti le od uveljavitve Obligacijskega zakonika dalje, upoštevajoč načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002, ki pa je v nasprotju z zakonskimi določbami. Sklicuje se namreč na splošne posledice dolžnikove zamude v primeru neizpolnitve denarne obveznosti. Vendar razlikovanja med tekom zamudnih obresti pred in po 1.1.2002 ni mogoče utemeljiti na predpisih obligacijskega prava. Tudi obrestna zakonodaja v prejšnjem Zakonu o temeljni obrestni meri in sedanjem Zakonu o predpisani meri zamudnih obresti ločuje realne od valorizacijskih obresti. Razen tega je sporna tudi višina obrestne mere. Omenjeno načelno pravno mnenje uvaja neutemeljeno razlikovanje glede višine obrestne mere, po katerem so posamezni dolžniki denarnih obveznosti dolžni plačati obresti. Vrhovno sodišče ščiti finančno močne zavarovalnice in jim omogoča plačilo (subvencioniranih) obresti zgolj v višini zakonskih zamudnih obresti zmanjšanih za temeljno obrestno mero. S tem med posameznimi dolžniki ustvarja neutemeljeno in pravno zmotno razlikovanje.

Tožnik vlaga revizijo tudi zoper odločbo o stroških postopka (zavedajoč se, da revizija v tem delu ni dovoljena), pri čemer opozarja, da sodišče prve stopnje odločbe o stroških ni obrazložilo, pritožbeno sodišče pa je v zvezi s tem navedlo, da kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana, ker se stroškovnik nahaja v spisu.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija zoper odločbo o stroških postopka ni dovoljena, sicer pa je neutemeljena.

Glede zavrženja: Revizijsko sodišče soglaša z revidentovim stališčem, da revizija zoper odločbo o stroških postopka ni dovoljena. Dovoljena je namreč le zoper sklepe, s katerimi je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Ker pa odločba o stroških postopka (ki ima naravo sklepa - prim. peti odstavek 128. člena ZPP) nima te lastnosti, revizija zoper njo ni dovoljena (prim. pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 15.12.1998 - Pravna mnenja II/98, str. 4 - 6). Revizijsko sodišče je zato revizijo v tem delu zavrglo (377. člen v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

Glede zavrnitve: Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP so revizijsko sodišče in stranke vezani na tisto dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb prve in druge stopnje. Revizija dejansko podlago tožnikovega odškodninskega zahtevka obširno navaja in pri tem včasih preseže dejanske ugotovitve obeh sodišč, na primer pri zatrjevanju, da je tožnik zaradi narave svojega dela po osem ur dnevno na nogah, da pogosto počepa oziroma dviguje in prenaša različna težja bremena, da je tri tedne uporabljal bergle, da je bil štiri mesece v bolniškem staležu, da je opustil ukvarjanje s športom (pritožbeno sodišče je glede tega izrecno pojasnilo, da "pritožbena trditev, da so mu športne aktivnosti v celoti onemogočene, nima podlage v dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje in izvedenskem mnenju"), da ne more več planinariti in plesati ter da je zato prikrajšan tudi pri družabnem življenju. S temi trditvami se zato revizijsko sodišče ni ukvarjalo.

Strah je sicer enotna oblika nepremoženjske škode (155. člen in prvi odstavek 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/98 - ZOR), vendar sodna praksa ločuje primarni in sekundarni strah, pri čemer se ta delitev nanaša na čas nastanka strahu glede na škodni dogodek oziroma na njegov izvor. Primarni strah ali strah v ožjem smislu nastane neposredno pred za življenje ter telesno duševno integriteto nevarnim dogodkom ali nevarno situacijo in med njunim trajanjem. Je neposredna afektivna reakcija na nevaren dogodek ali situacijo in praviloma popusti, ko preneha nevarna situacija in se prične intelektualna obdelava dogodka (prim. dr. Ana Božič Penko, Strah kot nepremoženjska škoda, CZ, Ljubljana, 2003, str. 44). Opredelitev strahu kot primarnega ali sekundarnega je torej pravno vprašanje in zato pridržana sodišču. Pritožbeno sodišče je tako ravnalo pravilno, ko je zapisalo, da je "sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo tako tožnikov strah ob sami nesreči kot strah ob nesreči kratkotrajen (trenuten) in glede na obseg poškodb, trajanje in potek zdravljenja, ni objektivne podlage za prisoditev višjega zneska odškodnine". Ta povzetek ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje (prim. zadnji odstavek na 4. strani ter 1. in 2. odstavek na 5. strani sodbe), pa tudi ne mnenju izvedenca, ki je na 5. strani v 2. odstavku zapisal, da je poškodovanec ob nesreči utrpel hud primarni strah, ki je bil trenuten. Res je nato navedel, da je tožnik trpel hud primarni strah med prevozom v bolnišnico in med pregledom v bolnišnici kakor tudi pred operacijo, skupno dva dni. Vendar je ta del izvedenskega mnenja v celoti sprejelo sodišče prve stopnje in te izvedenčeve ugotovitve ponovilo v prvem odstavku na 5. strani sodbe. Revizijski očitek, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, tako ni utemeljen.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti (zato vsak človek specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo). Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primernih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno upoštevali obe načeli. Natančno in izčrpno sta ugotovili vse konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode (glej razloge sodbe sodišča prve stopnje na 4. in 5. strani ter razloge sodbe pritožbenega sodišča na 4. strani) ter jih ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih (med katere pa tisti, ki jih navaja tožnik, ne sodijo - bodisi zato, ker so težji / primera 490 in 514 iz že omenjene publikacije /, bodisi ker niso bili revizijsko preizkušeni /v primerih 491, 492 in 493 je bila revizija tožeče stranke zavrnjena/) tudi pravilno pravno ovrednotili. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode in tudi končen (skupen) znesek zadoščenja pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.

Neutemeljeno je tudi revizijsko uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava glede zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo. Na tožnikove podobne razloge je pooblaščencem tožnika odgovorilo vrhovno sodišče že v številnih odločbah (npr. II Ips 265/2001, II Ips 603/2001, II Ips 231/2002, II Ips 107/2003 itd.). Obširnejši odgovor v tej zadevi zato ni potreben. Revizijsko sodišče samo na kratko povzema, da morajo sodišča enake primere tudi materialnopravno obravnavati enako. Odraz tega pravila je ustaljena sodna praksa. Te ni mogoče spremeniti samo v posameznem primeru.

Dolgoletna sodna praksa, v kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, se lahko spremeni. Na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 26.6.2002 je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 - OZ) in Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS, št. 109/2001). Vendar pa dolgoletne in ustaljene sodne prakse pred 1.1.2002 ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati.

Končno je neutemeljeno tudi revizijsko oporekanje višini obrestne mere zamudnih obresti. Po že omenjenem načelnem pravnem mnenju, ki je obvezno za vse senate vrhovnega sodišča (prim. drugi odstavek 110. člena Zakona o sodiščih - Ur. l. RS, št. 19/94 - 110/2002), pripadajo oškodovancu zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo od uveljavitve OZ dalje (1.1.2002), če zamuda ni nastala pozneje (299. člen OZ, 327. člen ZOR), in sicer v času veljavnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri: - od dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero; - od prvega dneva po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

Ker tako ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka in ker je tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).