Jedro

Pogodbeno določilo v okviru cesije, da je za izterjavo pristojen le cesionar in da je terjatev plačana, ko jo cessus poravna na cedentov bančni račun, predstavlja t. im. odstop upravičenja za izterjavo kot posebno obliko cesije, pri kateri terjatev sicer ostane v premoženju cedenta, ki lahko tudi sam izterja terjatev od cessusa.

Prenos upravičenja za izterjavo predstavlja t.im. indirektno zastopstvo, se pravi naročilo (mandat), da mandatar v svojem imenu izterja terjatev od dolžnika na mandatov račun.

Pri cesiji upravičenja za izterjavo terjatve se tudi uporabi analogno določilo četrtega odstavka 444. člena ZOR o odstopu v izterjavo in lahko zato tudi cedent zahteva od dolžnika plačilo terjatve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Glede na določilo prvega odstavka 498. člena ZPP je revizijsko sodišče nadaljevalo postopek po določilih ZPP (1977).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo prvega toženca G. d.o.o. S. (dalje toženec) in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (pod točko 1. in 4. izreka), da mora toženec plačati tožeči stranki M. d.d. K. (dalje tožnik) glavnico 12,105.345,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.11.1998 in stroške postopka.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga toženec revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožeča stranka pa nanjo ni odgovorila.

Toženec vztraja pri trditvi, ki jo je uveljavljal že na prvi in drugi stopnji, da tožnik v tem sporu ni aktivno legitimiran, ker je vtoževana terjatev po pogodbi o cesiji, ki sta jo sklenila tožnik kot cedent in A. s.p. K. kot cesionar (dalje cesionar), prešla na cesionarja, ki je tako edini upravičen zahtevati kot upnik plačilo odstopljene terjatve od toženca kot cessusa.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je ne glede na gornje izvajanje toženca o cediranju terjatve tožnik kot cedent ohranil aktivno procesno legitimacijo, in to na podlagi določila prvega odstavka 195. člena ZPP (1977) in že zato revizija toženca ni utemeljena.

"Pogodba št. 009/9 o poslovnem sodelovanju na področju finančnega inženiringa - pogodba o odstopu terjatev" je bila sklenjena 22.02.1999, obravnavana pravda pa se je začela že pred tem, dne 01.12.1998, ko je toženec prejel izvod tožbe (ki jo je tožnik vložil 24.11.1998). Prvi odstavek 195. člena ZPP (1977) določa: "Če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, ni to ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča". To pomeni, da omenjena cesija vtoževane terjatve, do katere je prišlo med pravdo, ne vpliva na to, da bi tožnik kot cedent ne ostal aktivno procesno legitimiran v tem sporu.

Revizija opozarja na navedeno zakonsko določbo in na tožnikovo legitimatio ad processum, vendar pa meni, da bi moral tožnik v skladu z tako imenovano relevančno teorijo spremeniti tožbeni zahtevek tako, da bi ga prilagodil novemu položaju strank kot posledici pogodbe o cesiji.

Toda za tako spremembo ni nobene potrebe, saj mora po obravnavanem tožbenem zahtevku toženec izpolniti vtoževano terjatev tožniku - cedentu, ravno to pa je bilo posebej dogovorjeno s pogodbo o cesiji z dne 22.02.1999, da se mora terjatev plačati na žiro račun tožnika, o čemer je bil dolžnik tudi obveščen.

Ne glede na to, da je že na podlagi določbe prvega odstavka 195. člena ZPP (1977) podana aktivna procesna legitimacija tožnika in revizija zato ni utemeljena, pa revizijsko sodišče glede na nadaljnja revizijska izvajanja še dodaja.

Po navedeni "Pogodbi št. 009/99 o poslovnem sodelovanju na področju finančnega inženiringa - Pogodba o odstopu terjatev" z dne 22.02.1999 cesionar A. prevzame zapadle terjatve naročnika in tako konkretno tudi terjatev do toženca (1. in 2. člen), za kar pripada A. po opravljeni izterjavi provizija (3. člen). Izterjava "se šteje za opravljeno, ko je izterjana... ter je nakazana na žiro račun naročnika, odprtega pri APP" (5. člen), tožnik pa se zaveže o odstopu terjatve obvestiti svojega dolžnika (6. člen). Dolžnika sta takoj 22.02.1999 o tem obvestila skupaj tožnik in A. z opozorilom, da "vsa nakazila se bodo vršila izključno na žiro račun M. d.d.,..., odprt pri APP".

Iz vsebine citirane pogodbe sledi njen osnovni namen, da cesionar - A. izterja cedentovo terjatev do cessusa, ki jo je dolžan plačati na žiro račun cedenta. A. je bil s tem kot cesionar pooblaščen nastopati v svojem imenu, a na račun cedenta.

Prikazano razmerje med tožnikom kot cedentom in A. kot cesionarjem je v literaturi poznano kot posebna oblika cesije - prenos upravičenja za izterjavo (glej Juhart: Cesija - pogodbeni odstop terjatev, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1996, stran 202 in dalje). Na cesionarja se prenese le upravičenje, da v svojem imenu izterja terjatev za cedenta, ki mu pa terjatev še nadalje pripada kot premoženjska pravica in jo lahko tako tudi sam izterja. Cesionar ne sme kako drugače razpolagati s terjatvijo, na primer ne sme je dalje cedirati. Za to sta se očitno dogovorila tudi tožnik in A., ko sta sporočila dolžniku - tožencu, da "vsa finančna realizacija in izterjava ... poteka izključno preko podjetja A. ... na žiro račun M. d.d. ...".

Obrazložena vsebina posebne oblike cesije zaradi izterjave terjatve kaže na to, da je cedent dal cesionarju nalog, da proti plačilu provizije zanj izterja terjatev od dolžnika. Gre tedaj za posebni nalog, v teoriji poznan kot "indirektno zastopstvo", po katerem pooblasti mandant mandatarja, da v svojem imenu (lahko pa tudi v imenu mandanta) opravi naročilo na njegov račun (glej Blagojević, Krulj: Komentar ZOO, Beograd, 1983, stran 1692; ta institut omenja tudi Cigoj v Kontraktih in reparacijah, Ljubljana, 1973, stran 149).

Nadaljnji argument za to, da je cedent ohranil aktivno procesno legitimacijo v sporu, izhaja tudi iz določbe četrtega odstavka 444. člena ZOR (ki se še uporablja po določbi 1060. člena Obligacijskega zakonika). Po tej določbi lahko tožnik kljub cesiji v izterjavo izpolni svojo obveznost tudi cedentu, in to celo, če je bil tožnik o odstopu obveščen. Ni zadržka, da se ta določba ne bi mogla uporabiti analogno tudi v obravnavanem primeru (četudi cedent ni odstopil terjatve cesionarju namesto izpolnitve svoje obveznosti, kar je sicer zakonska osnova za institut cesije v izterjavo po drugem odstavku 444. člena ZOR). To pa pomeni, da lahko nasprotno tudi cedent zahteva od dolžnika izpolnitev obveznosti, seveda dokler dolžnik ne izpolni obveznosti cesionarju. Takšen pa je položaj tudi v obravnavanem sporu.

Revizija sicer uveljavlja tudi revizijski razlog bistvene kršitve določil postopka, vendar svojih izvajanj posebej ne podredi pod zakonske določbe o bistvenih kršitah iz 354. člena ZPP (1977). Kot bistvena kršitev se lahko šteje le že zgoraj prikazan očitek, da bi v skladu z določilom prvega odstavka 195. člena ZPP (1977) tožnik ohranil aktivno procesno legitimacijo le, če bi ustrezno prilagodil tožbeni zahtevek izvedeni cesiji in ker tega ni storil, bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti. Da to ne drži, pa je že spredaj obrazloženo.

Glede na tako stanje stvari in ker po uradni dolžnosti niso ugotovljene kršitve iz 386. člena ZPP (1977), je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno.