Jedro

Vsake protipravne uporabe fizične sile ali grožnje z neposrednim napadom na življenje ni mogoče opredeliti kot nasilništvo.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni v odločbah o pravni opredelitvi in kazenski sankciji tako, da se dejanje pravno opredeli kot kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 ter se obdolženemu M. M. po določbi 57. člena KZ-1 izreče pogojna obsodba, v kateri se mu po določbi prvega odstavka 135. člena KZ-1 določi kazen 1 (enega) meseca zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 1 (enega) leta ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Tolminu je s sodbo z dne 20. 2. 2009 spoznalo obsojenega M. M. za krivega storitve kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let ter ga oprostilo povrnitve stroškov postopka. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 13. 1. 2010 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 14. 7. 2010 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je po vsebini enaka zagovornikovi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 6. 4. 2009. V zahtevi navaja, da opis dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilništva, ker je izvršitveno dejanje zgolj nakazano oziroma dejanje kot je opisano ne predstavlja kaznivega dejanja nasilništva po 296. členu KZ-1. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je sodišče zagrešilo, ko ob ugotovljenem sovražnem razmerju med obdolžencem in oškodovanko ni izvedlo še drugih dokazov, na primer zaslišanja povsem nevtralnih prič, ki so dogodek videle. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in spremeni sodbi nižjih sodišč tako, da obsojenca oprosti obtožbe za kaznivo dejanje po 299. členu KZ.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 27. 8. 2010, predlaga zavrnitev zahteve. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena dne 31. 8. 2010. B.

4. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da dejanje kot je opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje po sedaj veljavnem Kazenskem zakoniku ne predstavlja kaznivega dejanja nasilništva po 296. členu KZ-1, ker novi zakon za to kaznivo dejanje predpisuje bistveno hujše ravnanje storilca. Tako sedaj ne zadostuje zgolj ogrožanje varnosti z nastankom občutka ogroženosti, zgražanja ali prestrašenosti v javnosti, ampak zakon zahteva, da storilec s silo ali grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo oškodovanca preganja, ga prisiljuje k delu ali opuščanju dela ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih pravic spravi v podrejen položaj. Te navedbe je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve kazenskega zakonika iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP. Enako kršitev je obramba z navedbami, da je nov Kazenski zakonik za obsojenca milejši, uveljavljala v postopku pred sodiščem prve stopnje in tudi v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki jo je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno.

5. Kršitev kazenskega zakona je po določbi 1. točke 372. člena ZKP podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. Dejanje, zaradi katerega se storilec preganja, ni kaznivo dejanje, če nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja. Po splošnem pravilu iz 7. člena KZ-1 oziroma 3. člena KZ se za storilca uporablja zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja (prvi odstavek obeh citiranih členov). Izjema od tega pravila je predpisana v drugem odstavku 7. člena KZ-1 oziroma 3. člena KZ, to je, da se v primeru, če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), uporablja zakon, ki je milejši za storilca.

6. Kaznivo dejanje nasilništva je uvrščeno v Kazenskem zakoniku v poglavje kaznivih dejanj zoper javni red in mir. Kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ (veljavnega v času storitve dejanja v konkretni zadevi – leto 2006) stori, kdor drugega hudo žali, z njim grdo ravna, mu dela nasilje ali ogroža njegovo varnost in s tem v javnosti ali v družini povzroči ogroženost, zgražanje ali prestrašenost. Kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 (veljavnem v času izreka sodbe sodišča prve stopnje v konkretni zadevi – februar 2009) pa stori, kdor z drugim grdo ravna, ga pretepa ali kako drugače boleče ali ponižujoče kaznuje, ga s silo ali grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja ali mu jemlje svobodo gibanja, ga prisiljuje k delu ali opuščanju dela, ali kako drugače z nasilnim omejevanjem enakih pravic spravlja v podrejen položaj.

7. Z izpodbijano sodbo, ki je postala pravnomočna 13. 1. 2010, je bil obsojenec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ. Iz opisa obsojencu očitanega kaznivega dejanja izhaja, da je v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti drugemu ogrožal varnost, s čimer je v javnosti povzročil prestrašenost in ogroženost s tem, ko je 2. 7. 2006 pristopil k stanovanjski hiši oškodovanke in tam začel vpiti na oškodovanko naj umakne goste, katerim je takrat stregla zajtrk, nato pa izpod majice izza pasu potegnil kuhinjski nož in ga držal v rokah usmerjenega proti njej, česar se je oškodovanka močno prestrašila, saj je bila še ob prihodu policistov v šoku, prav tako pa so se tega prestrašili tam navzoči (poimensko navedeni) gosti, saj so se le-ti skupaj z oškodovanko zaradi ogroženosti s prizorišča umaknili v notranjost hiše. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da so v ravnanju obsojenca vsi znaki kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja ter da je novi KZ-1, ki kaznivo dejanje nasilništva po 296. členu opredeljuje drugače kot prejšnji, kvečjemu strožji za storilca, glede na to, da kot elemente kaznivega dejanja ne določa več povzročitve ogroženosti, zgražanja ali prestrašenosti (stran 4 sodbe). Sodišče druge stopnje je ob zavrnitvi zagovornikove pritožbe o kršitvi kazenskega zakona (da dejanje, kot je opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje, ne predstavlja kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1) presodilo, da je obsojenec z v izreku sodbe sodišča prve stopnje opisanim ravnanjem izpolnil tudi znake kaznivega dejanja nasilništva po novem KZ-1: v opisu je konkretizirana resna grožnja v obliki potega noža usmerjenega proti oškodovanki, s takšnim ravnanjem pa je obsojenec izvajal psihično nasilje, kar je mogoče šteti kot tako ponižujoče ravnanje, da je pri oškodovanki povzročilo prestrašenost in ogroženost (stran 3 sodbe sodišča druge stopnje), pri tem pa se do pritožbenih navedb glede „preganjanja oškodovanke“ oziroma „spravljanja oškodovanke v podrejen položaj“ sploh ni opredelilo.

8. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v zvezi s kaznivim dejanjem nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 že v sodbi I Ips 194/2009 z dne 3. 9. 2009 presodilo, da je „spravljanje v podrejen položaj“ element kaznivega dejanja po 296. členu KZ-1 in ne le ena od izvršitvenih oblik tega kaznivega dejanja (točka 7 obrazložitve) in da „spravljanje v podrejen položaj“ v zakonskih opisih kaznivega dejanja nasilništva ni mogoče razumeti zgolj kot neko ciljno ravnanje, s katerim si ena oseba podreja drugo tako, da ta upošteva njeno voljo oziroma zahteve, ampak tudi kot ravnanje, ko izvajanje nasilja žrtev spravi v ponižujoč, podrejen položaj, ko se žrtev storilcu uklanja oziroma položaj, ko postane žrtev objekt izvajanja nasilja, ki se mu niti ne more ali ne zna izogniti; takšen položaj storilec ustvari, ko pri žrtvah povzroči nemoč, strah, vznemirjenje in podobno večje intenzivnosti in trajanja; v obtožnem aktu bo moral (tožilec) nastanek takšne posledice zatrjevati oziroma jo opisati, če njen nastanek ne bo razviden že iz samega ravnanja storilca (točka 13 obrazložitve).

9. Ravnanje obsojenca je bilo glede na čas storitve dejanja in vložitve obtožnega akta pravilno opredeljeno kot kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ, saj je ogrozil varnost oškodovanke in s tem v javnosti (gostih) povzročil prestrašenost in občutek ogroženosti. Opis ravnanja obsojenca v izreku sodbe sodišča prve stopnje pa ne utemeljuje zaključka, da takšno njegovo ravnanje pomeni (tudi) preganjanje oškodovanke oziroma omejevanje njene svobode gibanja ali spravljanje oškodovanke v podrejen položaj in s tem uresničitev vseh znakov kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1, saj iz opisa dejanja ne izhajajo vsi zakoniti znaki tega kaznivega dejanja, ki je glede na gornje razloge v konkretnem primeru za obsojenca milejši (7. člen KZ-1). Vsake protipravne uporabe fizične sile ali grožnje z neposrednim napadom na življenje namreč ni mogoče vedno opredeliti kot nasilništvo, saj gre pri takšnem ravnanju lahko za lažja kazniva dejanja – ogrožanje varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1, prisiljenja po 132. členu KZ-1 ali razžalitve po 158. členu KZ. Za kaznivo dejanje nasilništva, ki predstavlja grob napad na osebno dostojanstvo, varnost in osebno nedotakljivost, je značilno izvajanje nasilja zaradi nasilja, izživljanje z nasiljem oziroma ravnanje, ko storilčevo nasilje ali grožnja z neposrednim napadom na življenje ali telo žrtev preganja ali ji omeji svobodo gibanja oziroma žrtev spravi v položaj, ko se storilcu žrtev uklanja oziroma ko postane žrtev objekt izvajanja nasilja, ki se mu ne more ali ne zna izogniti. Do obsojenčeve grožnje oškodovanki je sicer prišlo na javnem kraju (v vasi pred oškodovankino hišo), vendar pa takšno obsojenčevo ravnanje glede na opis dejanja v izreku sodbe ni moč oceniti kot preganjanje ali omejevanje oškodovankine svobode gibanja, niti da bi povzročilo takšno intenzivnost ali trajanje vznemirjanja pri oškodovanki in njenih gostih, da bi ga bilo moč šteti kot spravljanje v podrejen položaj.

10. Iz opisa obsojencu očitanega protipravnega ravnanja kritičnega dne nedvomno izhaja resna grožnja oškodovanki z neposrednim napadom na življenje ali telo, česar se je oškodovanka prestrašila, prestrašili pa so se tudi gostje, ki so se skupaj z njo umaknili v hišo. Zato po presoji Vrhovnega sodišča v izreku sodbe sodišča prve stopnje opisano ravnanje obsojenca nedvomno pomeni uresničitev vseh znakov kaznivega dejanja ogrožanja varnosti (tudi) po prvem odstavku 135. člena KZ-1 storjenega v stanju, ko sta bili zaradi prevalentne ideje obsojenčeva zmožnost razumevanja in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja bistveno zmanjšani. Kot izhaja iz izpovedi oškodovanke in policista M. Č., je oškodovanka zaradi obsojenčevega ravnanja po telefonu zahtevala intervencijo policije, s tem pa nedvomno izrazila svojo voljo za kazenski pregon obsojenca (primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 153/2005 z dne 6. 10. 2005, I Ips 332/2006 z dne 26. 10. 2006, I Ips 148/2008 z dne 24. 2. 2009). Zato je Vrhovno sodišče zahtevi obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti ugodilo tako, da je izpodbijano pravnomočno sodbo v izreku o pravni opredelitvi kaznivega dejanja spremenilo tako, da je dejanje obsojenca opredelilo kot kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 ter posledično tudi v izreku o kazenski sankciji. Pri izbiri kazenske sankcije in izreku pogojne obsodbe je upoštevalo olajševalne okoliščine, kot jih je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje (obsojenčeva nekaznovanost, priznanje, dejanje je bilo storjeno v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti), pri določitvi kazni in trajanju preizkusne dobe pa vse okoliščine dejanja in obsojenčevo starost. 11. Ker je bilo z odločbo Vrhovnega sodišča odločeno deloma v korist obsojenca, se sodna taksa za postopek s tem izrednim pravnim sredstvom ne določi (98. a člen ZKP v zvezi z drugim odstavkom 98. člena ZKP).