Jedro

Ekonomska skupnost je komponenta življenjske skupnosti in zato ekonomska skupnost med zakoncema ne more prenehati kasneje kot življenjska skupnost. Iz vseh ugotovljenih okoliščin ni mogoče zaključiti, da je toženec tožnico izključil iz uporabe skupne hiše. Tožnico do izselitve iz hiše bremenijo stroški kot uporabnico in kot lastnico, po izselitvi pa zgolj kot lastnico.

Ob tem naj upošteva, da se pri pobotnem ugovoru ugotovi terjatev ene in druge stranke, terjatvi se med seboj nato pobotata, eventualni presežek (zahtevka tožeče stranke) pa je treba zavrniti (ne le v pobot uveljavljeni in priznani del).

Izrek

Pritožba tožnice zoper točko 3 sklepa se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu potrdi.

Pritožbama tožnice in toženca zoper sodbo se delno ugodi in sodba v celoti razveljavi v točki I, II/1 in III ter delno v točki II/2 in sicer v delu, ki se nanaša na plačilo uporabnine za poslovni prostor, v preostalem delu pa se odločitev pod II/2 in sicer v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo uporabnine za hišo, potrdi in pritožba tožnice v tem delu zavrne.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka pravdnih strank se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje:

7. pod I. točko sklenilo: da se delni umik zahtevka na redni številki 20 vzame na znanje in se postopek v tem delu ustavi (točka 1), da se specifikacija tožbe na redni številki 79 dovoli (točka 2), in da se predloga tožeče stranke za prekinitev postopka do pravnomočne odločitve o zadevi Okrožnega sodišča v A. A. P 460/2003 zavrneta (točka 3);

8. pod II. točko razsodilo: da se ugotovi, da obstoji terjatev tožeče stranke B. V. B. v višini 27.585,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.5.2008 do plačila, da obstoji terjatev tožene stranke M. B. v višini 5.427,06 EUR, da se terjatvi pravdnih strank pobotata, in da je toženec M. B. dolžan plačati tožnici v petnajstih dneh znesek 22.157,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.5.2008 do plačila, znesek 5.427,06 EUR pa je sodišče zavrnilo (točka I/1, 2 in 3). Tožencu je nadalje naložilo, da tožnici v roku petnajstih dni plača 9.989,40 EUR s pripadki (točka II/1), v presežku pa je zahtevek zavrnilo (točka II/2) ter odmerilo stroške pravdnega postopka (točka III).

Ugotovilo je, da je ekonomska skupnost pravdnih strank prenehala marca 2002, da je od tega dne tožnica dalje plačevala dva kredita za skupno nepremičnino zato ji mora toženec povrniti polovico teh zneskov, pri čemer se ti zneski zmanjšajo za polovico v pobot uveljavljenih stroškov, ki jih je toženec plačal za skupne nepremičnine, poleg tega pa mora toženec tožnici plačati še uporabnino za poslovni prostor, uporabnine za hišo pa ne, ker se je tožnica iz hiše izselila prostovoljno, toženec celotne hiše tudi ne uporablja, vstop v hišo pa se ji tudi ne preprečuje.

Zoper zavrnitev predloga za prekinitev postopka, zoper zavrnilni del zahtevka in zoper odločitev o stroških postopka se je po svoji pooblaščenki pritožila iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov tožnica. Trdi, da je življenjska in ekonomska skupnost pravdnih strank prenehala že maja 2001. Tako je sodišče ugotovilo tudi v pravnomočno končani pravdni zadevi P 460/2003. Poleg tega je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka, ko je najprej zavrnilo dokaz z vpogledom v zapisnik o zaslišanju strank v zadevi P 460/2003, nato pa ga je izven naroka vpogledalo in se v obrazložitvi sodbe nanj sklicevalo. Glede na to, da je življenjska in ekonomska skupnost pravdnih strank prenehala že maja 2001, je sodišče neupravičeno zavrnilo zahtevek za plačilo kredita za poslovni prostor, prav tako pa tudi za plačilo obrokov drugih dveh kreditov za čas od 1.5.2001 do marca 2002 s pripadki. Glede stroškov, ki jih je toženec uveljavljal v pobot, pa sodišče ne bi smelo upoštevati le določbe 68. člena SPZ, temveč bi moralo upoštevati še določbe 95., 96. in 97. člena SPZ, ki upoštevajo tudi posestno stanje. Trdi, da v pobotu uveljavljeni stroški zanjo niso koristni. Predvsem ne RTV naročnina in telefonska naročnina, iz sodbe pa tudi ni razvidno, kaj se na račun stroškov elektrike v višini 502,16 EUR sploh obračunava in kaj so tako imenovani fiksni stroški teh stroškov v znesku 493,103 EUR. Pri povračilu stroškov komunale, pa bi bilo treba upoštevati število uporabnikov. Poleg tega gre pri zahtevkih iz 68. člena SPZ v zvezi s 94., 95. in 96. členom SPZ za zakonsko pobotanje in je te stroške možno pobotati le s terjatvijo na plačilo uporabnine. Toženec pa svoje terjatve tudi ni dokazal zgolj s predložitvijo računov, ker to ni potrdilo o plačilu. Tudi stroški priključnine in obveznega pregleda plina so koristen strošek le za uporabnike nepremičnin. Tudi stroški poslovnega prostora v H. za tožnico niso koristni stroški. Poudarja, da toženec ob tem, da trdi, da gre za osnovna sredstva njegovega s.p.-ja, kar sicer ni sporno, saj to nima vpliva na lastninsko stanje, ni podal nobenih trditev o tem, o čem so stroški v zvezi s tem poslovnim prostorom v takih okoliščinah koristni za tožnico. Sodišče pa je tudi neutemeljeno zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo uporabnine za hišo. Tožnica se je bila namreč prisiljena izseliti iz hiše zaradi nevzdržnih razmer, zaradi katerih je tudi zahtevala razvezo zakonske zveze. Hiša v kateri so bivali je enostanovanjska in zaradi izjemnih napetosti v odnosih med strankama je bila prisiljena v umik. Zgolj zato, da bi izvrševala golo lastninsko pravico, bi se odpovedala pomembnim in pravno zavarovanim civilizacijskim vrednotam kot so pravica do osebnega dostojanstva in varnosti, nedotakljivosti stanovanja, zasebnosti in osebnostnih pravic, kar vse se uresničuje neposredno na podlagi ustave. Poleg tega je tožnica zatrjevala, da ji je vstop v hišo onemogočen, sodišče je nepravilno ugotovilo, da poseduje ključ od vhodnih vrat, čeprav je toženec zamenjal ključavnico. Korist tožencu tako predstavlja brezplačno uporabo tožničinega deleža, na strani tožnice pa je tako neprostovoljna raba njenega deleža po nekom, četudi je to skupni lastnik, prikrajšanje, ker sama nepremičnine ne more uporabljati v okviru svojega deleža in tega nepremičnina tudi ne zagotavlja. Toženec tega tudi ne zatrjuje, ponuja pa souporabo kuhinje, kopalnice in podobno, kar je za tožnico nesmiselno. Poleg tega tožnici pripada tudi uporabnina v bruto in ne v neto znesku, ker je uporabnina sedaj dohodek, ki je enako obdavčen kot najemnina in je zato treba odstopiti od dosedanje sodne prakse. V tem delu sodišče tudi odločitve ni obrazložilo. Glede na to, da je zadeva P 460/2003 že pravnomočna, pa predloga za prekinitev postopka, ki temelji na teku tega postopka, ni mogoče več obravnavati in je zato odločitev sodišča v sklepu pod točko 3 napačna. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da pobotni ugovor toženca zavrne kot neutemeljen, podredno ga zavrže, tožbenemu zahtevku tožnice pa v celoti ugodi in spremeni tudi izrek o stroških ter tožencu naloži plačilo vseh stroškov pravdnega postopka tožnice s pripadki.

Na vročeno pritožbo toženec ni odgovoril. Toženec je vložil pritožbo po svojem pooblaščencu zoper ugodilni del sodbe in sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži v plačilo vse pravdne stroške s pripadki. Trdi, da je ekonomska skupnost med pravdnima strankama prenehala šele 1.12.2003, ker mu je tožnica do takrat še nakazovala denar za plačilo kredita in za stroške stanovanjske hiše. Glede porabe kredita, ki ga je tožnica prejela od svojega delodajalca pa pritožnik trdi, da je sodišče nekritično sledilo izpovedi tožnice, jo pavšalno ocenilo za prepričljivo v nasprotju s toženčevo in pri tem tudi ni ocenjevalo določenih dejstev. Toženec vztraja, da je ta kredit tožnica porabila za lastne potrebe in ne za plačilo kupnine za skupno nepremičnino. Ne strinja se tudi z ugotovitvijo sodišča, da je tožnica zahtevala posest poslovnega prostora. Sodišče tudi tu ni obrazložilo, zakaj tožnici verjame, da je zahtevala ključ in ne tožencu, ki je trdil obratno. Ne strinja pa se tudi z višino prisojene uporabnine in trdi, da bi moralo sodišče postaviti drugega izvedenca, ki bi ugotovil višino uporabnine oziroma postavljenega zaslišati, glede na to, da je tudi zoper dopolnitev izvedeniškega mnenja podal obrazložene pripombe. Glede pobotnega ugovora pa opozarja, da ga je specificiral po mesecih zato, ker je tudi terjatev tožnice takšne narave in sta si terjatvi vsak mesec stopile nasproti in ju je tudi pobotati možno edino na takšen način. Ker tožnica zahteva tudi obresti, bi moralo od 19.4.2004 sodišče od posameznega mesečnega zneska kredita odšteti priznani znesek v pobot in obresti obračunati le od razlike. Tožničin zahtevek je tudi nesklepčen, ker je sodišče obe pravdni stranki na naroku pozvalo, da specificirata terjatev po mesecih, česar pa tožnica ni storila. Poleg tega je sodišče neutemeljeno zavrnilo toženčev zahtevek v delu, kjer ni predložil vseh računov, saj so bile iz previdnosti predlagane poizvedbe pri izvajalcih storitev. Ne strinja pa se tudi z zaključkom sodišča, da odpiranje trajnikov še ne pomeni, da je te stroške plačal. Poleg tega je tožnica priznala, da vse stroške za hišo Na bregu in za poslovni prostor v H. plačuje toženec, sodišče pa kljub temu ni sprejelo pobotnega ugovora toženca.

Na vročeno pritožbo je odgovorila tožnica in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Tožnica neutemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje vpogledelo v zapisnik o zaslišanju strank v zadevi P 460/2003 izven naroka. Sodišče je namreč v dokaznem postopku med drugim vpogledalo listinske dokaze tožnice, ki so označeni kot priloga A, med katerimi je tudi navedeni zapisnik in sicer pod A5. Sodišče prve stopnje pa je naredilo napačni zaključek glede ugotovitve, kdaj je ekonomska skupnost pravdnih strank prenehala. Kot opozarja pritožnica, je isto sodišče v zadevi P 460/2003, v kateri je tožnica zahtevala od toženca ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju, ugotovilo, da je življenjska skupnost pravdnih strank prenehala maja 2001. Tega pravdni stranki tudi ne zanikata. V tem postopku, pa je sodišče ugotovilo, da kljub temu ekonomska skupnost med pravdnima strankama ni prenehala, ker je tožnica še vedno odplačevala kredit za hišo, za plačilo ostalih življenjskih stroškov pa je skrbel toženec, pri čemer mu je tožnica občasno nakazovala na bančni račun različne zneske za potrebe družine. Višino zneskov je določal toženec, po marcu 2002 pa teh zneskov na račun toženca tožnica ni več nakazovala in odtlej dalje med njima ni bilo več ekonomske skupnosti. Ekonomska skupnost je komponenta življenjske skupnosti in zato ekonomska skupnost med zakoncema ne more prenehati kasneje kot življenjska skupnost. Zato ima tožnica prav, ko v pritožbi trdi, da je tudi ekonomska skupnost pravdnih strank prenehala takrat kot življenjska, to je maja 2001. Pritožba toženca je zato glede tega neutemeljena. Trdi namreč, da je ekonomska skupnost prenehala, ko se je tožnica odselila iz hiše, to je po 1.12.2003. Dejstvo, da se je toženec izselil iz skupne spalnice, da se je potem kupovala skupna hrana za otroke, da so se delili stroški bivanja v hiši in kreditov, ne pomeni, da je obstajala med pravdnima strankama ekonomska skupnost zakoncev, ker brez dvoma življenjske skupnosti med pravdnima strankama ni bilo več, bivala sta ločeno vsak v svoji sobi, otroka v svojih, skupne prostore so uporabljali vsi in življenje je potekalo tako, da sta se tožnica in toženec drug drugemu več ali manj izogibala. Živela nista več kot zakonca, ki z delom pridobivata skupno premoženje. Zato je treba že po mesecu maju 2001 razmere med pravdnimi strankami presojati po splošnih pravilih premoženjskega prava. To pa pomeni, da je treba ugotoviti utemeljenost tožničinega zahtevka za plačilo obrokov vseh treh kreditov tudi od maja 2001 do marca 2002 in v zvezi s tem izvesti ustrezne dokaze.

Utemeljena pa je tudi pritožba tožnice glede tega, da sodišče ni natančno opredelilo, zakaj določeni stroški po prenehanju življenjske in ekonomske skupnosti pravdnih strank bremenijo tožnico. Tožnico namreč do izselitve iz hiše bremenijo stroški kot uporabnico in kot lastnico, po izselitvi pa zgolj kot lastnico. Pri tem je sodišče sicer pravilno uporabilo določbo 68. člena Stvarno pravnega zakonika (SPZ), vendar pa ni obrazložilo zakaj šteje določene stroške za fiksne. V tem delu se zato odločitve sodišča ne da preizkusiti. Zmotno pa pritožnica meni, da bi moralo ob tem sodišče uporabiti tudi 95., 96. in 97. člen SPZ. Navedeni členi so uvrščeni v poglavje varstva lastninske pravice in urejajo pravni položaj dobrovernega lastniškega posestnika, pravni položaj nedobrovernega posestnika in nedobrovernost posrednega posestnika. To pa za predmetni postopek ne pride v poštev, ker je bilo ugotovljeno, da toženec ne uporablja cele hiše, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Pritožnica pa tudi zmotno razlaga pomen zakonskega pobotanja. To namreč pomeni, da pobotnega ugovora zaradi zakonskih določb ni treba dati, ne pa, da se le določeni stroški lahko med seboj pobotajo. V petem odstavku 95. člena SPZ je določeno, da je lastnik stvari dolžan povrniti dobrovernemu lastniškemu posestniku potrebne in koristne stroške za vzdrževanje stvari v tolikšni meri, kolikor ti stroški niso zajeti s koristmi, ki jih je dobil od stvari. To torej pomeni, da pobotnega ugovora glede koristi ni treba dati, ne pomeni pa, kot zmotno meni pritožnica, da se le ti stroški lahko med seboj pobotajo. Za pobot je treba le, da so obveznosti vzajemne, istovrstne, dospele in iztožljive. Res pa je, da račun ne dokazuje plačila, vendar toženec plačila dokazuje na različne načine.

Neutemeljena je tudi tožničina pritožba glede uporabnine za stanovanjsko hišo. Člen 219 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) oziroma člen 198 Obligacijskega zakonika je res treba razlagati po njegovem namenu, ki je v tem, da prikrajšani dobi ustrezno odmeno, pri čemer ni pomembno, ali za obogatenega pomeni pridobitev stvari objektivno korist ali ne. Tožnica je zahtevek po plačilu uporabnine za hišo gradila na trditvi, da se je bila prisiljena izseliti iz hiše, vstop pa ji toženec preprečuje s tem, da je vrata "zariglal" (zapahnil z zatičem) in zamenjal ključavnico. Razlog, da nekdo neprostovoljno zapusti solastno nepremičnino ni zgolj nevzdržnost razmer zaradi napetosti, temveč mora biti nevzdržnost takšne stopnje, da druge rešitve ni. Kaj takega pa tožnica v predmetnem postopku ni trdila, ne dokazala. Tudi argument, da gre za enostanovanjsko hišo, ne vzdrži, saj sta pravdni stranki daljše obdobje (od maja 2001 do konca leta 2003) bivali v hiši ločeno. Za neutemeljeno pa se je izkazala tudi trditev tožnice, da ji toženec preprečuje vstop v hišo s tem, da je vrata zapahnil z zatičem. Sin pravdnih strank je namreč izpovedal, da je bil on tisti, ki je to storil ob obisku tožnice. V zvezi z zamenjavo ključavnice pa je toženec pojasnil, da je bila ključavnica zamenjana le krajši čas do popravila prejšnje, sicer pa imajo ključ vsi - toženec, sin A., hči M. in tožnica. Pa tudi, če drži trditev tožnice, da ključa te ključavnice nima, ob tem sploh ne trdi, da ga je tudi zahtevala. Glede tega navaja, da so trditve toženca, da ima povsem prost vstop v hišo, in da ima ključe zamenjane ključavnice tudi hči M., kar pomeni, da ima dostop do ključev tudi tožnica in možnost vstopa v hišo, nerelevantne. S tem ni zanikala, da ključa nima, poleg tega pa navedeno tudi ni nerelevantno. Prikrajšani namreč lahko utemeljeno zahteva plačilo uporabnine, če je zahteval posest (so)lastne nepremičnine. Poleg tega je sama povedala, da je nekaj dni po odselitvi prišla po nekaj svojih stvari, imela je ključ vhodnih vrat, potem, ko je kasneje naletela na vrata zapahnjena z zatičem, pa v hišo ni več poskušala priti in kdaj naj bi bila ključavnica zamenjana, ne ve. Povedala je tudi, da ima v hiši še osebne predmete, in da je bila v hiši nekaj dni pred zaslišanjem (16.3.2006) po dogovoru s sinom A.. Sodišče je tako zaključilo, da je tožnica po odhodu iz hiše razpolagala s ključem vhodnih vrat, in da se je še vedno občasno vračala v hišo po različne stvari, toženec in otroka ji vstopa v hišo niso omejevali, razen ob dveh priložnostih, ko je bil sin sam doma in je, kot že rečeno, vrata zapahnil z zatičem. Tožnica je tudi povedala, da ji toženec verbalno ni nikoli prepovedal uporabo hiše, ocenila pa je, da ji je to prepovedal z obnašanjem in sicer, ko je ob neki priliki zvonila na vratih, pa ji niso odprli. Ob tem pa je pojasnila, da si sama ni odklenila, ker ji je toženec povzročal škandale. Glede na to pa ni mogoče zaključiti, da je toženec tožnico izključil iz uporabe skupne hiše. Nadalje je sodišče ugotovilo, da toženec sploh ne uporablja celotne stanovanjske hiše. Uporaba te je namreč ostala po tožničinem odhodu nespremenjena, razen tega, da ni posebnega režima uporabe. Tudi po njenem odhodu, izhajajoč iz izpovedb sina pravdnih strank in toženca, nihče ne uporablja spalnice, v njej so še vedno stvari tožnice, kar je priznala tudi sama. Toženec tako izključno uporablja eno sobo, vsak od otrok imata svojo sobo, skupne prostore pa uporabljajo vsi. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnici uporabnina za hišo ne pripada.

Zmotno pa je tudi stališče pritožnice, da ji pripada bruto in ne neto uporabnina. Sodišče je pravilno zavrnilo ta del tožničinega zahtevka z obrazložitvijo, da prikrajšanje tožnice ne obsega bruto temveč neto znesek uporabnine. Davek na dohodek je namreč strošek davčnega zavezanca in ne plačnika uporabnine ali najemnine.

Neutemeljena pa je tudi pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za prekinitev postopka. Ne glede na to, da se je postopek P 460/2003 že pravnomočno končal, je bilo treba odločiti tudi o predlogih za prekinitev postopka, ker ju tožnica ni umaknila.

Pritožbena trditev toženca, da sodišče ni kritično ocenilo izpovedi tožnice in toženca v tem postopku in v postopku P 460/2003 glede porabe kredita, ki ga je tožnica prejela od svojega delodajalca, drži. Res je toženec v postopku P 460/2003 izpovedal, da se je kredit tožničinega delodajalca porabil za hišo, vendar je v tem postopku izpovedal drugače, prav tako ni v obeh postopkih enako izpovedala tožnica. V tem delu odločitve sodišča nima razlogov in je zato ni mogoče preizkusiti. Enako velja glede plačila uporabnine za poslovni prostor oziroma glede zaključka sodišča, da je tožnica zahtevala posest tega prostora. Sodišče je namreč ugotovilo, da je tožnica štela, da prostor služi toženčevi dejavnosti in v zvezi s tem še povedala, da zaradi tega ni zahtevala posesti nad prostorom in tudi ni razpolagala s ključi prostorov, pač pa jih je imel toženec. Od njega pa naj bi sicer v letu 2001 zahtevala ključe prostora, vendar neuspešno. Na podlagi tega, pa ni mogoč tak zaključek kot ga je naredilo sodišče prve stopnje in sicer, da je tožnica zahtevala posest prostorov. Glede same višine uporabnine, pa je pritožba toženca neutemeljena v delu, ko ta trdi, da ni bil potreben dokazni predlog toženca po zaslišanju postavljenega izvedenca oziroma za postavitev drugega izvedenca. Toženec je dal pripombe na izvedeniško mnenje, na katere je izvedenec podal izjasnitev, enako velja glede nadaljnjih pripomb toženca. Ko je toženec podal tretjič pripombe, pa jih je sodišče zavrnilo in glede izvedeniško mnenje in dvakratno izjasnitev izvedencev ocenilo, da ni razlogov, ki bi kazali na to, da mnenje ni korektno in ustrezno narejeno, zato ga je sprejelo. Toženec pa bi moral, če se še vedno ni strinjal z mnenjem, zahtevati zaslišanje izvedenca oziroma postavitev drugega izvedenca, česar pa ni storil. Zmotno pritožnik tudi meni, da zahtevek tožnice glede plačila kreditov ni sklepčen, ker njen zahtevek ni specificiran po mesecih. Kaj takega sodišče na naroku 22.1.2007 od strank ni zahtevalo, kot zmotno meni pritožnik, poleg tega pa mora biti pobotni ugovor prilagojen zahtevku in ne obratno. Glede na to, da toženec ne zahteva obresti od zneskov, ki jih mesečno uveljavlja v pobot, pa tudi ni treba obresti tožnici priznavati od mesečno znižane glavnice. Sodišču tudi ni bilo treba opravljati poizvedb pri izvajalcih storitev, za katere niso bili predloženi vsi računi, ker je ta dokaz toženec predlagal zgolj iz previdnosti, to pa ni dovolj. Drži pa, da sodišče ni obrazložilo, zakaj ne šteje, da je toženec račune preko trajnikov, ki jih je odprl, tudi plačal. Tudi v tem delu se zato odločitve sodišča ne da preizkusiti.

Glede na navedeno, je bilo treba pritožbama delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti, razen v delu, ki se nanaša na zavrnitev plačila uporabnine za hišo. Glede na ugotovljene pomanjkljivosti sodbe, zaradi katerih se je ne da preizkusiti, poleg tega o določenih odločilnih dejstvih sodba nima razlogov oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju, to pomeni kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem sodišče druge stopnje še opozarja, da je sodišče dovolilo specifikacijo tožbe na redni številki 79 in iz te specifikacije pod točko b) izhaja, da tožnica od toženca zahteva plačilo 26.158,02 EUR s pripadki in ne 29.758,02 EUR kot to navaja sodišče v drugem odstavku obrazložitve, kar tudi pomeni, da je izrek v nasprotju z obrazložitvijo, to pa je tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega je tožnica iz naslova kreditov zahtevala plačilo 45.557,53 EUR, sodišče pa je ugotovilo, da njena terjatev iz tega naslova predstavlja le 27.585,23 EUR. Ta znesek je sodišče zmanjšalo za v pobot uveljavljeno terjatev toženca 5.427,06 EUR, presežek naložilo v plačilo tožencu in zavrnilo le znesek 5.427,06 EUR. To pa pomeni, da o preostale delu zahtevka tožnice ni odločilo. Tudi v tem delu se zato odločitve sodišča ne da preizkusiti. To pa so kršitve, ki se jih glede na opisano naravo ne da odpraviti. Poleg tega pa je bilo tudi zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče druge stopnje glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjenih pomanjkljivosti. Zato je sodbo razveljavilo v prej navedenem obsegu in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. in 355. člen ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje odpravi navedene kršitve in pomanjkljivosti ter o zahtevkih ponovno odloči. Ob tem naj upošteva, da se pri pobotnem ugovoru ugotovi terjatev ene in druge stranke, terjatvi se med seboj nato pobotata, eventualni presežek (zahtevka tožeče stranke) pa je treba zavrniti (ne le v pobot uveljavljeni in priznani del). Sodišče naj tožnico tudi pozove, da se izjasni ali zahteva zakonske zamudne obresti od zneska 2,319.678,90 SIT od 1.4.2004 ali od 1.4.2003 dalje, glede na to, da je v vlogi z 9.3.2006 zahtevala plačilo obresti od tega znesek od 1.4.2001, nato pa v vlogi s 15.3.2006 zapisala, da je prišlo do pomote, in da zahteva obresti od 1.3.2004, v nadaljnjih vlogah pa jih zahteva od 1.4.2003 dalje. Ob tem tudi ni jasno kaj znesek 2,319.678,90 SIT sploh predstavlja glede na to, da v vlogi s 9.3.2006 pod tč. XVI. navaja, da do vložitve tožbe znaša uporabnina za poslovni prostor 1,427.178,90 SIT, do razširitve tožbe pa še 409.478,70 SIT, pri čemer zahtevek za plačilo uporabnine v presežku od deleža nad 50 % umika.

Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od uspeha strank v postopku, je treba razveljaviti tudi točko III. izreka sodbe, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.