Jedro

Tožnik je kot glavni razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito navedel finančne težave, okoliščine konkretnega primera pa niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite, saj se v postopkih priznanja mednarodne zaščite ugotavlja in presoja ogroženost posameznika v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1 in sicer na podlagi vere, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno in mu določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod. Odločila je še, da v kolikor ne bi zapustil območja Republike Slovenije, območja držav članic EU in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma v navedenem roku, se ga s teh območij odstrani in se mu določi prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta.

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Pri podaji prošnje je povedal, da je državo zapustil zaradi premalo služb. 3. Na osebnem razgovoru je povedal, da je iz izvorne države odšel zaradi finančnih razmer. V Maroku je sicer delal, a ni mogel nič privarčevati. Zaslužil je zgolj za hrano, želi pa si izboljšati življenje. Bil je redno zaposlen kot viličar. Če bi dobil bolje plačano zaposlitev, bi tam ostal. Tudi če bi se preselil v drug kraj, ne bi dobil službe, saj moraš imeti veze.

4. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik kot glavni razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito navedel finančne težave. Okoliščine konkretnega primera niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. V postopkih priznanja mednarodne zaščite se ugotavlja in presoja ogroženost posameznika v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji in Zakonu o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in sicer na podlagi vere, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Njegove navedbe, da je državo zapustil, ker ni zaslužil dovolj za preživetje sebe in svoje družine, pa ne gre povezati z nobenim od omenjenih zakonsko določenih razlogov preganjanja, kakor tudi ne gre zaključiti, da bi mu bile v izvorni državi trajno in sistematično kršene človekove pravice. Zgolj finančni razlog ter želja po boljši prihodnosti ne pomeni preganjanja v smislu 27. člena ZMZ-1. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, zato je njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alineje 52. člena ZMZ-1. Njegovih navedb ni bilo mogoče povezati z njegovo raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo družbeni skupini, prav tako pa tudi ne gre za resno škodo. Okoliščine, ki jih tožnik navaja, niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite.

5. Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni pravilno upoštevala njegovih navedb v upravnem postopku, iz katerih izhaja, da so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da tam dostojno življenje ni bilo mogoče. Tožnik je bil edini v družini, ki je delal in preživljal družino. Njegova finančna situacija je bila slaba kljub temu, da je opravljal redno službo kot voznik viličarja. Ni se mogel preseliti niti kam drugam znotraj Maroka, saj je priložnosti za delo zelo malo. Vse navedeno v povezavi z draginjo v Maroku je vodilo v spoznanje, da za tožnika prihodnosti v Maroku ni. Maroko posameznikom v stiski ne pomaga. Nadaljnje življenje v Maroku bi bilo tožniku nemogoče in mu ni preostalo drugega, kot da se izseli iz države. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da iz opisa dogodkov, kot jih je podal tožnik, izhaja, da osebno v svoji izvorni državi ni imel problemov zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini in prav tako mu v izvorni državi ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Ekonomski razlogi pa ne morejo biti razlog, da bi bil upravičen do mednarodne zaščite. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožnik v pripravljalni vlogi prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in vztraja pri tožbi.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Sodišče je v navedeni zadevi dne 3. 3. 2023 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je Maroko zapustil in se vanj ne želi vrniti zaradi slabih finančnih in ekonomskih razmer v državi. Nezaposlenost je visoka, plače pa tudi niso dovolj visoke za preživetje. Delal je v skladišču kot viličar in je hotel boljšo službo. Če bi to delal vse življenje, ne bi nič napredoval in bi bil voznik viličarja.

10. ZMZ-1 v 5. alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v 1. alineji določa kot razlog, da se šteje prošnja prosilca kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstaja navedeni razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene. Glede obstoja tega razloga sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik kot glavni razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito navedel finančne težave, okoliščine konkretnega primera pa niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite, saj se v postopkih priznanja mednarodne zaščite ugotavlja in presoja ogroženost posameznika v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1 in sicer na podlagi vere, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini.

11. Tožnik v tožbi navaja, da dostojno življenje zanj v Maroku ni mogoče in da je bila njegova finančna situacija tako slaba, da je imel komaj za hrano. Ker je bilo življenje tam nemogoče, mu ni preostalo drugega, kot da se izseli iz države. S temi svojimi navedbami smiselno navaja, da mu grozi resna škoda iz razloga, ker bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo lahko podvržen neupravičenemu trpljenju zaradi onemogočenega dostopa ali sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb. S tem smiselno uveljavlja nevarnost obstoja resne škode iz 2. alineje 28. člena ZMZ-1. 12. Sodišče pojasnjuje, da je glede revščine v izvorni državi, na katero se tožnik sklicuje, Vrhovno sodišče RS že zavzelo stališče, da iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite (sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 151/2016, 21. točka obrazložitve). Sodišče v zvezi s tem še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z ekonomskimi in socialnimi pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite, do česar je zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve). Za priznanje mednarodne zaščite namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnja za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite (13. točka obrazložitve citiranega sklepa Vrhovnega sodišča RS).

13. Zgolj navajanje slabega ekonomskega in socialnega stanja v izvorni državi torej iz zgoraj navedenih razlogov po presoji sodišča ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato strinja s stališčem tožene stranke, da je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Sodišče sicer verjame, da so dejstva v zvezi s tožnikovim osebnim življenjem, to je slaba finančna situacija, zanj osebno sicer zelo pomembna, vendar ne iz vidika upravičenosti do mednarodne zaščite. Slaba ekonomska situacija bi morala biti povezana s katerim izmed razlogov preganjanja, torej bi morala biti povezana z nekimi osebnimi okoliščinami, kot je vera, narodnost, politično prepričanje, rasa in podobno. Tožnik pa česa takega ni zatrjeval. 14. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.