Jedro

Ni izkazana nedopustnost ravnanja toženke glede vložitve ovadbe, nato je pomanjkanje enega izmed štirih elementov odškodninskega delikta narekovala zavrnitev tožbenega zahtevka proti prvi toženki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni plačati tožniku odškodnino v znesku 5.500.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.9.1999 do plačila. Sodišče je naložilo tožniku, da povrne pravdne stroške prvi toženki v znesku 374.838, 00 SIT in pravdne stroške drugi toženi stranki v znesku 273.601,00 SIT. Proti sodbi je vložil pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje glede zavrnitve zahtevka zoper prvo toženko zmotno zavzelo stališče, da ne more priznati razpolaganja tožnika, ker naj bi to nasprotovalo moralnim razlogom. Meni, da je iz določbe 3.člena ZPP razvidno, da razpolaganje z zahtevkom predstavljajo pripoznava zahtevka, odpoved zahtevku in poravnava v postopku. Vložitev tožbe oziroma tožbeni zahtevek ne more predstavljati razpolaganja z zahtevkom, ker 3.člen ZPP ne določa, kaj so razpolaganja stranke. Tožbeni zahtevek se lahko zavrne le, če je neutemeljen. O utemeljenosti odškodninskega zahtevka pa bi sodišče moralo presojati druge okoliščine. Uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in navaja, da je sodišče napačno ugotovilo, da naj bi tožnik dejansko posilil prvo toženko. Sodišče se je postavilo na stališče, da je verjelo prvi toženki, ne pa tudi tožniku. Obširno pojasnjuje okoliščine, ki so pripeljale do spolnega odnosa med pravdnima strankama. Ne strinja se z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da je odločilno za presojo, da je partnersko razmerje prenehalo pred 21.1.1993. Po mnenju pritožnika sama prekinitev razmerja nikakor ne pomeni, da je vsak spolni odnos med bivšima partnerjema posilstvo. Pritožniku tudi ni jasno, v čem sodišče prve stopnje najde potrditev svojega stališča o prenehanju razmerja v izjavi priče J. H.. Že iz zapisa njegove izpovedbe je po mnenju pritožnika očitno, da je ta priča govorila o tem, v kakšnem stanju naj bi našla prvo toženko, ne pa da je razmerje prenehalo. Pritožniku tudi ni logično, da prvotoženkin brat J. H. ni nemudoma ničesar ukrenil, ko je videl svojo sestro na postelji, vso histerično in jokavo, kot se je izrazila priča sama. Po mnenju pritožnika J. H. ni odreagiral, ker njegova sestra ni bila posiljena. Za pritožnika je pomembno, da mu je prva toženka prostovoljno odprla vrata. Če bi se ga res bala in če bi jo tožnik po izpovedbi prve toženke res tolikokrat pretepal, potem mu ne bi šla odpret vrat, še posebej pa ne gola pod kopalnim plaščem. Prva toženka je tudi sama izpovedala, da je tožnik vedno upošteval njeno željo, kadar ni hotela imeti spolnih odnosov. Tako ni nobenega razloga, da njene želje ne bi upošteval tudi 21.1.1993. Tožniku ni jasno, zakaj ga je prva toženka ovadila. Tako je za tožnika očitno, da je prva toženka podala krivo ovadbo, saj ni bila posiljena. Izvedenec je tudi pojasnil, da je sam dogodek dne 22.1.1993 in kasnejše vodenje kazenskega postopka poglobil in zaostril duševne težave in motnje tožnika. Tožnik je jasno izpovedal, da ima težave v odnosih z lastnim očetom, kakor tudi z drugimi. Tožnik je spremenil lastno ime, ki je bilo tako povezano z očitanim mu dejanjem. Posledic pa kljub temu ni mogel popolnoma odpraviti, saj so ga ljudje poznali. Ob strani so mu stali redki prijatelji, zato sodišče prve stopnje zmotno zaključuje, da se odnosi tožnika z drugimi niso spremenili oziroma da nimajo realne podlage. Uveljavlja razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in navaja, da je obrazložitev sodišča prve stopnje na strani 10 nejasna glede odločilnih dejstev, ko govori o "pravno neupoštevni škodi". Samo glede na dejstvo, da je govora o "neznatnosti" škode, bi sodišče lahko pri tem imelo v mislih tudi situacijo, ko tožnik ne bi trpel nobene bolečine ali strahu, kar pa je po mnenju pritožnika napačno, saj oškodovanec ne bi bil upravičen do povračila škode. Zahtevek tožnika pa tudi ni zastaral. Škoda zaradi pretrpljenih telesnih, duševnih bolečin in strahu je nastajala tudi po 22.1.1993. Dejstvo, da je tožnik dne 10.2.1993 obiskal psihiatra, kaže na to, da je imel težave zaradi ravnanja policistov tudi po 22.1.1993. Sodišče prve stopnje tudi ni odgovorilo, zakaj ocenjuje, da je bil postopek voden zakonito, saj na strani 11 le našteje, katera dejanja so bila opravljena. Po mnenju pritožnika se je postopek vodil brez zakonsko potrebnih pogojev in sta toženi stranki odgovorni za izkazano škodo. Glede zdravstvenega stanja tožnika je sodišče prve stopnje zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem dr. M. A., zaradi česar je ostalo dejansko stanje, ki se nanaša na težave tožnika, zmotno in nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno štelo, da trditev glede grobega ravnanja policistov ob aretaciji in na PP, ni dokazana. Dejstvo, da je tožnik umaknil predlog za izvedbo zaslišanja policistov, ki sta omenjeno dejanje storila, je logično in ga ni mogoče šteti tožniku v škodo. Po mnenju pritožnika je popolnoma iluzorno pričakovati, da bi ti dve priči potrdili, da sta tožnika zmerjali in tepli. V dokaz te trditve pa je tožnik ponudil potrdilo dr.B. V. z dne 22.1.1993. Že takrat je tožnik povedal, kaj se mu je zgodilo in glede na bližino dogodka in dejstvo, da tožnik takrat ni vložil tožbe za odškodnino zaradi tega ravnanja, je po mnenju pritožnika jasno, da je bila njegova izpoved resnična in verodostojna. Predlaga ustrezno spremembo sodbe, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Na vročeno pritožbo toženi stranki nista odgovorili. Pritožba ni utemeljena. Odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine 5.500.000, SIT s pripadajočimi obrestmi, je pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je v zaključnem delu izčrpne obrazložitve o dogodku z dne 21.1.1993, po katerem je prva toženka vložila proti tožniku kazensko ovadbo zaradi kaznivega dejanja posilstva, zapisalo, da odškodninskemu zahtevku, ki izvira iz nemoralnega dejanja tožnika ni moč nuditi pravnega varstva. Četudi se je ob tem glede razpolaganja z zahtevkom pomotoma sklicevalo na določbo 3. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, pa to ne more vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve. Pritožnik očitno spregleda središčno razlago sodišča prve stopnje, s katero se strinja tudi sodišče druge stopnje, da ravnanje tožnika predstavlja grob in nedopusten poseg v toženkino osebnost in njeno dostojanstvo in je v nasprotju s temeljnimi etičnimi normami (21.člen Ustave). In neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanjo. Sodišče druge stopnje se pridružuje prepričljivim razlogom sodišča prve stopnje o poteku dogodkov z dne 21.1.1993 in v celoti sprejema dokazno oceno, da ravnanje tožnika vsebuje elemente kaznivega dejanja posilstva (prvi odstavek 100.člena Kazenskega zakona RS). Na takšno vrednotenje (prisilnega) spolnega odnosa s prvo toženko posredno kažejo tudi okoliščine, da je partnersko razmerje prenehalo dne 15.1.1993 in da je tožnik ob tej priliki vrnil toženki ključ njenega stanovanja. Do prekinitve partnerskega odnosa je torej prišlo s konkludentnim dejanjem, kar potrjuje pravilni zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikova vrnitev ključa toženki, tj. konkludentnost dejanja, izraža prekinitev vsakršnega (tudi spolnega) odnosa med strankama. In če se ob tem upošteva še tožnikovo ravnanje, s katerim je tožnik prisilil prvo toženko k spolnemu občevanju, je treba zavrniti trditve pritožnika, da ugotovljeni spolni odnos med pravdnima strankama nima elementov kaznivega dejanja posilstva. Predvsem je ključnega pomena ocena prvostopnega sodišča, da je tožnik z močnim udarcem v obraz vnaprej zlomil voljo prve toženke, da bi se mu upirala in je z uporabo sile prisilil prvo toženko k spolnemu občevanju proti njeni volji. Silovitost takšnega udarca, ki ga je utrpela prva toženka na obrazu na medialni strani desnega očesa, izkazujejo posledice (1cm dolga VLC rana), razvidne iz poročila Splošne bolnice ... in fotografija št. 7 oddelka Kriminalistične tehnike (priloga kazenskega spisa). Ob takšnem tožnikovem ravnanju so razumljive tudi odzivne reakcije priče J. H., ki dogodku ni prisostvoval in ni mogel neposredno odreagirati. Vendar pa je iz njegove izpovedbe, skladne z navedenimi materialnimi dokazi, jasno razbrati, da je bila prva toženka po odhodu tožnika vsa histerična in jokava, kar odraža posledice zloma volje, zaradi česar ni mogoče govoriti o njenem svobodnem pristanku v spolni odnos. Ob tem je treba opozoriti, da je kaznivo dejanje posilstva sestavljeno iz prisiljenja (k spolnemu občevanju), ki je kot dejanje kaznivo že po 61.členu tedaj veljavnega KZ RS. Samo spolno občevanje pa ni protipravno, če niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja (zoper spolno nedotakljivost in moralo). V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnikovo ravnanje nedopustno. Svojo odločitev je opredelilo širše, materialnopravno celo nad kontekstom protipravnosti dejanja, ki izhaja iz ugotovljenih elementov dejanskega stanu kaznivega dejanja posilstva. Prvostopno sodišče je svojo odločitev oprlo na določbo 21.člena Ustave. K temu pritožbeno sodišče dodaja, da so pod citirano krovno določbo Ustave podredno urejeni pogoji odškodninskega delikta v Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR). Glede nedopustnosti ravnanja 16.člen ZOR določa, da se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povročiti škodo. Do vložitve kazenske ovadbe je torej prvo toženko privedlo ravno ugotovljeno nedopustno tožnikovo ravnanje. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje utemeljeno opozorilo na tožnikovo izjavo z dne 20.12.1996, da zoper prvo toženko ni nikoli vložil kazenske ovadbe zaradi suma storitve kaznivega dejanja krive ovadbe. Zgolj za ponazoritev kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 209.člena tedaj veljavnega KZ RS (sedaj prvi odstavek 288.člena Kazenskega zakonika RS) v zvezi z ugotavljanjem krivde po 158.členu ZOR sodišče druge stopnje navaja, da ni uporabljivo pravilo domnevne krivde z obrnjenim dokaznim bremenom (prvi odstavek 154.člena ZOR). Omenjeno kaznivo dejanje se lahko stori le z direktnim naklepom; storilec se mora ob prijavi zavedati, da določena oseba ni storila prijavljenega in po uradni dolžnosti pregonljivega kaznivega dejanja, ni ji pa treba vedeti za pravno opredelitev (glej tudi Mitja Deisinger, KZ SR s komentarjem in sodno prakso, 1985). Tožnik je v tožbenem zahtevku sicer zatrjeval, da je utrpel škodo zaradi toženkine krive ovadbe, vendar med postopkom za postavljene trditve ni ponudil dokazov v zvezi s tem kaznivim dejanjem. To pa glede na prej omenjeno generalno prepoved (16.člen ZOR) in ugotovljeno nedopustno ravnanje tožnika pomeni, da je po sosledju stvari prva toženka vložila kazensko ovadbo zoper tožnika zaradi suma storitve kaznivega dejanja (posilstva), za katero pa niso podani elementi kaznivega dejanja krive ovadbe. Slednje je v obravnavnem primeru treba upoštevati ne glede na poznejši izid kazenskega postopka. Tako se izkaže, da ni podana odškodninska odgovornost prve toženke, ker ni izkazan eden izmed štirih elementov odškodninskega delikta - nedopustnost toženkinega ravnanja glede vložitve ovadbe, zato je pravilna uporaba določbe prvega odstavka 154.člena ZOR terjala zavrnitev tožbenega zahtevka proti prvi toženki. Sodišče druge stopnje tudi nima razlogov za dvom glede pravilnosti odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugo toženo stranko. Uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po določbi 14.točke drugega odstavka 339.člena ZPP ni podana. Obrazložitev sodišča prve stopnje glede kratkotrajnih posledic živčnega zloma, ki jih je tožnik utrpel 22.1.1993 je jasna. Tako je izvedenec psihiatrične stroke pojasnil tožnikov opis stanja "živčnega zloma" kot prilagoditveno reakcijo na zunanji stres, ki je tistega dne trajalo največ 2 do 3 ure do prejetja pomirjeval. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da po tem dnevu posledic omenjenega "živčnega zloma" ni bilo več. Ker je druga tožena stranka ugovarjala zastaranje odškodninske terjatve (list.št.86), je sodišče prve stopnje v smislu določbe 376.člena ZOR ugotovilo, da je odškodninska terjatev v tem delu (glede posledic živčnega zloma) zastarala. Za sodni postopek torej ni več pomembno, ali je škoda opredeljena za neznatno, saj je zaradi zastaranja odškodninske terjateve v tem delu ni moč več pravno upoštevati. Od vložitve ovadbe dalje je bil celotni kazenski postopek tudi po oceni sodišča druge stopnje zoper tožnika voden zakonito. Zavrniti je treba pavšalno pritožnikovo trditev, da je kazenski postopek bil voden brez potrebnih zakonskih pogojev. Kot je odgovorilo že sodišče prve stopnje, je po vložitvi ovadbe uvedba in vodenje kazenskega postopka v skladu z Zakonom o kazenskem postopku stvar pravosodnih organov. Opisani potek procesnih dejanj kazenskega postopka, ki jih je v obrazložitvi povzelo sodišče prve stopnje, zadostno pojasnjuje vlogo kazenskih organov pri vodenju postopka zoper tožnika. Tožnik tudi ni dokazal (212.člen ZPP), da bi bilo ravnanje policistov PP S..., ko mu je bila po zatrjevanem opisu grobo in nepravilno odvzeta prostost dne 22.1.1993, v nasprotju s tedaj veljavnimi predpisi o ravnanju z osumljenci. Pri tem je pravno neupoštevno sklicevanje tožnika na potrdilo dr. B. V. z dne 22.1.1993, ki sicer izkazuje obstoj tožnikovega živčnega zloma. Vendar tožnik ni ponudil dokazov, da bi bilo zatrjevano ravnanje policistov v vzročni zvezi z omenjeno poškodbo, poleg tega pa je sam umaknil predlog za izvedbo dokaza z zaslišanjem policistov. Kar zadeva tožnikove zdravstvene težave, je izvedenec psihiatrične stroke prepričljivo pojasnil (list. št. 72), da vodenje kazenskega postopka zagotovo ni povzročilo nastanka njegovih nevrotičnih težav. Na izvedensko mnenje tožnik tudi ni imel pripomb (list. št.81) in glede na razjasnjeno dejansko stanje sodišče prve stopnje tudi ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem dr. A. M.. Poleg tega, da je bil dokazni predlog pomanjkljivo obrazložen (list. št.84), pa je izvedba predlaganega dokaza nepotrebna in ne more vplivati na drugačen izid postopka. Po obrazloženem se izkaže, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker velja enako tudi glede po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov, je bilo treba pritožbo tožnika na podlagi določbe 353.člena ZPP zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.