Jedro

Indeksna klavzula je urejena v 396. členu ZOR. Če je dogovorjena s špekulativnim namenom, je prepovedana in sicer s sankcijo ničnosti. Ne gre pa za tak namen, če stranki z indeksno klavzulo omilita vpliv neugodnih denarnih nihanj in s tem ohranjata enako sorazmerje svojih nasprotnih spolnitev, kot sta se zanj dogovorili glede na razmere ob sklenitvi pogodbe. Takšna klavzula torej ni nična, temveč v skladu s splošnimi načeli ZOR, zlasti z načelom vestnosti in poštenja (12. člen) in enake vrednosti dajatev (15. člen).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da mora tožeči plačati 564.441,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.11.1991 dalje do plačila ter ji povrniti njene pravdne stroške v znesku 95.775,00 SIT prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi od istega datuma dalje. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje očita, da v svoji sodbi nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki jih je toženec uveljavljal v pritožbi. Tako ni razlogov o vsebini pogodbenega konsenza glede načina revalorizacije (zakonske zamudne obresti, protivrednost DEM ali indeks rasti cen na drobno); o izpovedi pravdnih strank glede tega, kako razumeta revalorizacijske obresti; o ugovoru čezmernega prikrajšanja zaradi neupoštevanja investicij; o tem, da je tožnica sama naročila izvedensko mnenje izvedenke Jasne Rakela ter nanj oprla tožbeni zahtevek; o tem, kako naj bi toženec vedel, kaj je podpisal, ko ni imel očal in pogodbe ni prebral. Toženec je sicer pogodbo podpisal po svoji volji, vendar trdi, da sta obe stranki v času tega postopka enako razlagali "običajne revalorizacijske obresti" in sicer kot bančne obresti. Poleg taga se v letu 1989 revalorizacijske obresti niso določale na temelju rasti cen na drobno. Zmotno je bilo tudi uporabljeno materialno pravo, ker sodišče ni uporabilo 28. in 100. člen ZOR. Zato predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da so vsi ugovori v reviziji, ki se nanašajo na vprašanje višine tožničine terjatve pred zadnjo spremembo tožbenega zahtevka za odločitev nepomembni. Tožnica je smela zahtevati najprej manj kot bi po pogodbi s tožencem lahko, med postopkom pa se je glede na obnašanje tožene stranke smela tudi premisliti in zahtevati vse, kar je menila, da ji gre. Sodišče je v skladu z 2. odstavkom 190. člena ZPP takšno spremembo dovolilo. Nobena kršitev pravdnega postopka s tem ni bila storjena.

Nobena procesna kršitev pa tudi ni bila storjena pri ugotavljanju volje strank med sklepanjem pogodbe in pri ugotavljanju vsebine te pogodbe. Ugotovljeno je bilo, da sta stranki s pogodbo določili vrednost dednega deleža in kaj ta delež predstavlja (s sklicevanjem na izvedensko mnenje z dne 22.8.1989). Ugotovljeno je bilo tudi, da je toženec vedel kaj podpisuje in da se je s pogodbo strinjal (svojih investicij tedaj ni uveljavljal, pogodbe pa kasneje tudi ni izpodbijal). Revizijsko sodišče se ni smelo spuščati v oceno, ali so navedene ugotovitve točne. Obe sodbi imata o tem zadostne razloge (drugostopno sodišče celo izrecno odgovarja na enak ugovor tožene stranke v pritožbi). Ugovori tožene stranke vsebinsko pomenijo le nestrinjanje z dokazno oceno izvedenih dokazov in s tem izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. V revizijskem postopku pa je ugovor nepopolne ali/in zmotne ugotovitve dejanskega stanja nedopusten (3. odstavek 385. člena ZPP).

Revizijski ugovor bistvene kršitve določb pravdnega postopka tako ni podan. Revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo kršitev po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člena ZPP).

Ob takšnih ugotovitvah na prvi in drugi stopnji je revizijsko sodišče smelo preizkusiti le še materialnopravno pravilnost odločitve obeh sodišč.

V postopku je bilo ugotovljeno, da sta pravdni stranki dne 28.8.1989 sklenili pogodbo, s katero je tožeča stranka odplačno odstopila svoj dedni delež (polovico nepremičnine - hiše z gospodarskim poslopjem in pripadajočim funkcionalnim zemljiščem) toženi stranki s tem, da sta bila dogovorjena obročno odplačevanje (24 mesečnih obrokov z zapadlostjo prvega obroka 15.1.1990) in valorizacija posameznih obrokov, ki sta jo stranki poimenovali "običajne revalorizacijske obresti". Ugotovljen je bil tudi namen tega pogodbenega določila. Stranki sta hoteli preprečiti razvrednotenje prvotno določene glavnice zaradi inflatornih gibanj. To pa materialnopravno pomeni, da sta se stranki dogovorili za indeksno klavzulo. Kot takšno jo je revizijsko sodišče tudi presojalo.

Indeksna klavzula je urejena v 396. členu ZOR. Če je dogovorjena s špekulativnim namenom, je prepovedana in sicer s sankcijo ničnosti. Prepoved je določena zaradi varstva pred izkoriščanjem sprememb denarne vrednosti v škodo tistega pogodbenika, ki je dolžnik denarne obveznosti. Ne gre pa za tak namen, če stranki z indeksno klavzulo omilita vpliv neugodnih denarnih nihanj in s tem ohranjata enako sorazmerje svojih nasprotnih spolnitev, kot sta se zanj dogovorili glede na razmere ob sklenitvi pogodbe. Takšna klavzula torej ni nična, temveč v skladu s splošnimi načeli ZOR, zlasti z načelom vestnosti in poštenja (12. člen) in enake vrednosti dajatev (15. člen).

Da sta stranki sklenili pogodbo v času visoke inflacije, je bilo ugotovljeno. Prav tako je bilo ugotovljeno, da toženec pogodbe, s katero je bila dogovorjena obveznost obročnega plačila protivrednosti polovice odstopljene nepremičnine, ni nikoli izpodbijal, temveč jo je začel izpolnjevati (sicer v nominalnem znesku in še tega ne v celoti). Toženec se ne strinja le z načinom valorizacije in še vedno vztraja pri dogovoru o "bančnih obrestih". Toda toženec nikoli med postopkom na prvi ali drugi stopnji ni povedal, kakšne so te obresti (bančnih obresti je namreč več vrst in njihova višina je lahko glede na vrsto bistveno različna), te v pogodbi niso bile zapisane in tudi toženec nobenih obresti ni plačal. Tudi nobene drugačne metode za ohranitev tožničine terjatve toženec ni ponudil (revizijsko sodišče se v konkretni izračun revalorizacije kot del dejanskega stanja ne sme spuščati). Pri tem pa toženec tudi v reviziji ne zatrjuje, da prisojeni znesek (skupaj z že plačanim) presega vrednost s pogodbo pridobljene polovice nepremičnine. To pa je za odločitev bistveno. Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da je med strankama dogovorjena indeksna klavzula, ki zasleduje le namen ohranitve realne vrednosti glavnice, ne da bi bil ugotovljen špekulativni namen in ne da bi bila izkazana obogatitev ene stranke na račun druge, veljavna. Sodišči prve in druge stopnje zato nista zmotno uporabili materialnega prava, ko sta tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodili.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).