Jedro

Dejanska oblast nad parkiriščem se ne izvaja z opravljanjem redarske službe, ki skrbi za pravilno parkiranje, pač pa s parkiranjem.

Ne gre za izvrševanje posesti občine na parkirišču, če njen župan enkrat na teden, ko bodisi uradno bodisi zasebno obišče sodišče, tam parkira.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni odstraniti cca 5 m dolgo dvižno zapornico, ki je postavljena cca 21 m od roba vozišča F. ulice v notranjost parc. k. o. K., skupaj z registratorjem kartic ter osmimi betonskimi koriti, ki stojijo v neposredni bližini in ovirajo dostop do prej navedene parcele. Tožeči stranki se prepoveduje v bodoče s takim ali podobnim ravnanjem motiti tožničino soposest na parc 1458/4 k. o. K.. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeče stranke po odmeri sodišča v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje.“

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške, vključno s pritožbenimi, in sicer v skupnem znesku 1.291,50 EUR.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in toženki naložilo odstranitev dvižne zapornice, registratorja kartic ter osmih betonskih korit s parcele 1458/4 k. o. Koper (parkirišče pred stavbo koprskega sodišča), ji v bodoče prepovedalo na tak ali podoben način motiti tožničino soposest in ji naložilo v plačilo 1.706,40 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z obrestmi.

(2) Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (UL RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami; ZPP) pravočasno pritožuje toženka in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni ter zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov oziroma sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje. Priglaša in opredeljuje svoje pritožbene stroške. Navaja, da ni sporno, da sta pravdni stranki solastnici sporne parcele in da so tam postavljeni zapornica, registrator in korita, meni pa, da tožnica pred očitanimi ravnanji na tej parceli ni izvajala ne posesti ne soposesti. Vpletanje inšpekcijskih služb v ta postopek je odveč, kar je v neki odločbi, ki jo prilaga, ugotovilo tudi Upravno sodišče RS. Pojasnjuje, da je s postavitvijo zapornice le omogočila uporabo parkirišča svojim delavcem, saj so bili ti pred tem pri tem ovirani, ker je lahko na parkirišču parkiral kdorkoli. Del parkirišča, ki je v solasti tožnice, je vzela v najem ravno s tem namenom, o postavitvi zapornice pa je tožnico obvestila in ta temu ni nasprotovala.

(3) Tožnica je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev (me drugim je opozorila, da je sklicevanje na odločbo Upravnega sodišča neupravičeno prepozno) in opredelila svoje pritožbene stroške.

(4) Pritožba je utemeljena.

(5) Prvostopenjsko sodišče je na podlagi lastnih dejanskih ugotovitev zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožnica pred postavitvijo zapornice (in ostalega) na spornem parkirišču izvajala (so)posest. (6) V skladu s 35. in 25. čl. Stvarnopravnega zakonika (UL RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami; SPZ) posestnik uživa poleg posestnega varstva nasproti tretjim tudi posestno varstvo v medsebojnem razmerju. Kot motilno dejanje v razmerju med več posestniki šteje vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dosedanji način izvrševanja posesti, posest pa je dejanska oblast nad stvarjo (neposredna posest, ki jo zatrjuje tožnica, 24. čl. SPZ).

(7) Prvo sodišče je ugotovilo, da je tožnica sporno parkirišče pred postavitvijo ovir souporablja tako, da je na njem preko redarske službe skrbela za red. Dejanska oblast nad parkiriščem se ne izvaja z opravljanjem redarske službe, ki skrbi za pravilno parkiranje, pač pa s parkiranjem. (Konec koncev lahko občinski redarji kljub zapornici skrbijo za pravilno parkiranje.) Zgolj možnost parkiranja občinskih uslužbencev, ki pa se ni (redno) izvrševala, take ugotovitve namreč ni, še ne pomeni neposredne posesti parkirišča. Tudi tedenski obiski tožničinega župana (tako uradni kot zasebni), ki naj bi ob teh priložnostih tam parkiral (take ugotovitve sicer v izpodbijanem sklepu ni, je samo povzetek take pisne izjave priče (župana)), ne daje podlage za drugačen zaključek, saj tudi to pojmovno ne pomeni imeti parkirišče v (so)posesti za tožečo občino.

(8) Ker torej ni ugotovitve, da je tožnica redno, trajno in izključno izvrševala dejansko oblast nad parkiriščem (prim. dokaj ustaljeno sodno prakso glede pojma posesti parkirišča v zadevah I Cp 377/2010, I Cp 2222/2004, II Cp 2613/2009, II Cp 816/2009), na katerega dostop je toženka omejila z zapornico in koriti, je zahteva po posestnem varstvu neutemeljena, kar je terjalo spremembo izpodbijanega sklepa v smeri zavrnitev tožbenega zahtevka, saj drugih konkretnih dejstev, ki bi posestno varstvo utemeljevala, tožnica ni zatrjevala (3. tč. 365 čl. ZPP v zvezi s 5. al. 358. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 351. čl. ZPP). (Prepozno sklicevanje na odločbo Upravnega sodišča RS se tako pokaže za nepomembno.)

(9) Ker je tožnica v pravdi torej propadla, je dolžna povrniti toženki njene pravden stroške, ki so bili za pravdo potrebni, vključno s pritožbenimi (1. odst. 165. čl. ZPP in 1. odst. 154. čl. ZPP). Stroški toženke, ki so bili za pravdo potrebni, so 409,50 EUR za postopek po tarifi 3100, 378,00 EUR za narok po tarifi 3102, ter za pritožbo 504,00 EUR, skupaj 1.291,50 EUR.