Jedro

Dejstvo, da naj bi služnostna pot potekala po dveh nepremičninah, ni odločilno za presojo pasivne legitimacije.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i v zavrnilnem delu v tč.

I./1.,3. in 4. in v tč. II.

izreka (odločbi o stroških postopka) in se v tem delu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V ostalem delu, to je v tč .

I./2. izreka, pa se pritožba zavrne in v tem delu potrdi

zavrnilna sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala tožeča stranka ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje in vožnje z osebnimi vozili in vsemi kmetijskimi stroji za potrebe gospodujočih zemljišč, to je nepremičnin parcel št. 228/12, 228/3, 3614, 228/10 vse k.o. S., v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin v obsegu 2,5 metra širine po obstoječi poti dolžine 13 metrov, v breme vsakokratnega lastnika parcele 3616 k.o. S. Zahtevala je, da se toženi stranki naloži, da je dolžna tožečim strankam izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim se bo pri služečem zemljišču vpisala služnostna pravica hoje in vožnje. V posledici te odločitve je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnikom omogočiti nemoteno izvrševanje služnostne pravice ter jim povrniti stroške postopka. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženim strankam povrniti stroške postopka v znesku 554,22 EUR v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila. Po mnenju prvostopenjskega sodišča je tožba nesklepčna, ker navedbe o odločilnih dejstvih spora niso zadostne, so preveč skope, s predlaganimi dokazi pa tožeča stranka ne more nadomestiti navedb o dejstvih. Tožeča stranka je bila opozorjena na te pomanjkljivosti, pa jih ni odpravila, zato je zahtevek sodišče kot neutemeljen zavrnilo. Zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine pa je tudi materialnopravno neutemeljen, saj bi v primeru, če bi se dokazala v postopku služnost, lahko tožeča stranka predlagala vpis v zemljiško knjigo na podlagi ugotovitvene sodbe, dajatvenega zahtevka napram tožencev, da so dolžni izstaviti tožeči stranki ustrezno zemljiškoknjižno listino, v takem primeru nima. Zahtevek na omogočanje izvrševanja služnostne poti ni aktualen, ker je bil zavrnjen že zahtevek na ugotovitev služnosti. Sodišče še ugotavlja, da tožba tudi ni bila vložena proti pravi toženi stranki. Ker poteka služnost po dveh nepremičninah, to je parceli št. 3616 in parceli št. 3617, bi morali biti toženi (so)lastniki obeh nepremičnin kot nujni sosporniki.

Zoper sodbo je vložila tožeča stranka pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi izpostavlja datume na sodbi, kjer je kot datum izdaje sodbe naveden 7.3.2008, sodba pa je bila izdana šele po vloženi nadzorstveni pritožbi 29.8.2008, torej po več kot petih mesecih, zato bi morala nositi datum izdaje in ne datum zadnje obravnave. Sicer pa tožeča stranka navaja, da je bila sodba zanjo presenečenje. Tožbo je pooblaščenec napisal po vzoru tožbe na ugotovitev služnosti, kot ga je našel v knjigi Stvarno pravo, ki jo je izdala GV leta 1993, stran 203. Tožba ima vse bistvene elemente in je sklepčna. Tožeča stranka je pojasnila, da je služnostno pot priposestvovala na podlagi več kot 20-letne uporabe poti za hojo, vožnjo z osebnimi vozili in kmetijskimi stroji po obstoječi poti, ki poteka po sredini parcele 3616 k.o. S. in sicer prečka dvorišče stanovanjske hiše na naslovu K., pri čemer je služnostna pot široka 2,5 metra in dolga 13 metrov. Protispisne so ugotovitve v sodbi, da v tožbi niso navedena dejstva, ki zadevajo uporabo poti. V tožbi je navedeno, da so tako pravni predniki, kot tožniki uporabljali to pot. Tožba vsebuje vse elemente za ugotovitev posledice iz določbe 54.čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Tožbeni zahtevek je tudi dovolj določen. V podobni zadevi je v odločbi opr. št. II Ips 135/98 Vrhovno sodišče RS razsodilo, da je dopusten tudi zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. To pa niti ni bistveno, ker bi sodišče lahko prisodilo tožeči stranki tudi manj. Če je tožila na ugotovitev služnostne uporabe poti v večjem obsegu, kot bi ga dokazala v postopku, bi ji tudi v tem delu lahko dosodilo manj. Če je sodišče zanimalo, kdo so pravni predniki, bi moralo o tem povprašati tožečo stranko na glavni obravnavi. Materialno procesno vodstvo se je uporabilo v nasprotju z določbo 285.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ne drži tudi ugotovitev, da se tožeče stranke ne bi izjavile o navedbah tožene stranke. Sodišče je zgolj na podlagi pavšalnega ugovora tožene stranke brez izvajanja ustreznih dokazov tožbeni zahtevek zavrnilo, čeprav so v tožbi navedena vsa odločilna dejstva in predlagani številni dokazi, s katerimi bi tožeča stranka dokazala obseg in vsebino služnosti. Tudi iz vsebine izvensodne poravnave se vidi, da sta toženi stranki priznali prvotno prvo in drugotožeči stranki stvarno služnost po njunih nepremičninah. Tožeča stranka se tudi ne strinja, da ni podana pasivna legitimacija tožene stranke. Odločitev je v direktnem nasprotju s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 603/96, iz katere izhaja, da problem obstoja stvarne služnosti preko drugih parcel toženca ne zadeva, ker gre za razmerje med tožnikom in tretjimi, ki na razmerje med pravdnima strankama ne vpliva. Ne gre torej za nujno sosporništvo, kot to pravno zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. Tožeča stranka zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in novo odločanje pred prvostopenjskim sodiščem.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, oporekala pritožbenim navedbam, predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Zmotne so pritožbene navedbe, da bi moral biti na sodbi datum, ko je sodnica izdelala pisni odpravek sodbe. Čeprav je bila glavna obravnava končana več kot pet mesecev pred izdajo pisnega odpravka odločbe, je na sodbi pravilno naveden dan končane glavne obravnave (291.čl. ZPP). Zaključek glavne obravnave je odločilen za sojenje, ker je podlaga izdani sodbi pravno in dejansko stanje, kot je obstajalo na ta dan. Sodišče prve stopnje je s prekoračitvijo roka za pisno izdelavo sodbe, ki je ni razglasilo, zato kršilo le določbo 321.čl. ZPP, po kateri mora v primeru, ko po koncu glavne obravnave sodbe ne razglasi (pravilo iz 1.odst. 321.čl. ZPP), pisno izdati sodbo in jo vročiti strankam v 30-ih dneh. Ta kršitev pa na pravilnost in zakonitost odločbe ni vplivala, zato ne gre za absolutno bistveno kršitev postopka.

Pritožba pa utemeljeno izpodbija stališče prvostopenjskega sodišča, da tožba ni bila sklepčna. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, naj bi bile navedbe o odločilnih dejstvih tako pomanjkljive, da niso zadoščale za sprejem dokaznega sklepa oziroma izvedbo dokaznega postopka, ki ga je predlagala tožeča stranka.

Po členu 212 ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožeča stranka bi v tem sporu glede na zahtevek, ki ga uveljavlja, morala dokazati : da je lastnica gospodujočih nepremičnin; vsebino služnosti, kar pomeni, da mora biti služnost v zahtevku natančno opisana; obstoj služnostne pravice, v konkretnem primeru, da je obstajala določena kvaliteta posesti oziroma načina izvrševanja pravice skozi obdobje, ki je daljše od potrebne priposestvovalne dobe po zakonu; da je tožena stranka lastnik nepremičnine, ki ima v tem razmerju položaj služeče nepremičnine.

Prvi pogoj, to je aktivna legitimacija, ni sporen, saj je po mnenju sodišča prve stopnje dovolj argumentiran in zanj obstajajo tudi dokazi.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa so utemeljene pritožbene navedbe, da vsebuje tožba dovolj navedb tožbe glede ostalih treh pogojev in bi moralo sodišče prve stopnje sklepčno tožbo vsebinsko obravnavati, torej izpeljati dokazni postopek in o zadevi vsebinsko odločiti. V tožbi je tako dovolj jasnih navedb o vsebini zatrjevane služnostne pravice, saj je ta dovolj natančno opisana, predvsem v dopolnjenih navedbah na glavni obravnavi (l.št. 40 spisa). Nenazadnje je v tem smislu bila predlagana še s strani sodišča sklenitev sodne poravnave. Če zahteva stranka preveč, ker naj bi bila pot, ki se je uporabljala, ožja od tiste, ki se vtožuje, ima pritožba prav, da je to stvar odločitve, saj se v takem primeru zahtevek delno zavrne. Tožba vsebuje tudi dovolj konkretizirane navedbe o načinu nastanka služnosti. Zahteva po substanciranju dejstev ne sme iti tako daleč, da bi morala stranka opisati prav vse podrobnosti življenjskega primera, kot očitno zmotno meni v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje. Zadošča, da se izjavi o tistih okoliščinah, na katere pravna norma navezuje pravne posledice. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da je služnostno pot uporabljala več kot 50 let - sama in s svojimi pravnimi predniki. Glede izvrševanja služnosti je torej podala trditve o potrebnem času za priposestvovanje in so te trditve zadoščale, da bi sodišče moralo o tem izvesti dokazni postopek. Če je tožena stranka tem trditvam ugovarjala, je dokazno breme za to, da naj bi po poti tožeča stranka vozila oziroma hodila na skrivaj oziroma kljub nasprotovanju, nosila tožena stranka in te okoliščine bi se ponovno morale razčistiti v dokaznem postopku. Zato je napačen sklep sodišča prve stopnje, da so trditve preveč skope oziroma, da je zahtevek premalo določen.

Tudi stališče izpodbijane sodbe o pomanjkanju pasivne legitimacije tožene stranke pritožba utemeljeno izpodbija, saj je zmotno stališče. Dejstvo, da naj bi služnostna pot potekala po dveh nepremičninah, ni odločilno za presojo pasivne legitimacije. Predmet tega spora je samo obstoj služnostne poti preko parcele 3616 k.o. S., ki je v lasti tožene stranke. Problem obstoja služnostne poti preko parcele 3617 k.o. S. pa se tožene stranke, to je lastnikov nepremičnine 3616 iste k.o. ne tiče, saj gre za razmerje med tožniki in tretjimi, ki na razmerje med pravdnima strankama tega spora ne vpliva. Brez podlage je stališče, da sta v takem primeru lastnika obeh služečih nepremičnin nujna sospornika, ker je spor mogoče rešiti za oba le enako. Spora lastnikov dveh nepremičnin ne bi bilo mogoče rešiti enako že zato, ker služnost obremenjuje različni nepremičnini in bi bilo glede vsake od njiju treba izdati drugo odločbo. Zato v tem primeru nikakor ne gre za nujno sosporništvo in bi sodišče prve stopnje moralo rešiti spor med pravdnimi strankami, udeleženimi v tem postopku, torej ugotoviti obstoj služnostne poti preko nepremičnine tožene stranke, ki je sporna. Če tožeča stranka nima urejene služnostne poti tudi preko druge nepremičnine, je to njena stvar, nikakor pa zaradi tega tožena stranka iz tega spora ne more ugovarjati pasivne legitimacije.

Pritožbeno sodišče je iz teh razlogov utemeljeni pritožbi tožeče stranke v delu, kjer je zavrnjen zahtevek na ugotovitev obstoja stvarne služnosti in posledično zahtevek na prepoved motenj ter odločbo o stroških postopka, razveljavilo po 1.odst. 354.čl. in 355.čl ZPP, torej zaradi bistvene kršitve postopka, ker je sodišče prve stopnje določbo 286.čl. ZPP napačno uporabilo, to pa je imelo za posledico nepravilno in nezakonito sodbo in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter v tem delu vrnilo zadevo v novo sojenje.

Napotki za delo v ponovljenem postopku so razvidni že iz gornje obrazložitve. Ker je tožeča stranka vložila tožbo, v kateri je navedla vsa odločilna dejstva, bo sodišče prve stopnje moralo po tej tožbi postopati, tako da izvede predlagane dokaze in vsebinsko odloči o zahtevku.

Neutemeljena pa je pritožba v delu, kjer je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, saj je ta odločitev materialnopravno pravilna. Če se uveljavlja nastanek služnosti s priposestvovanjem, nastane služnost neposredno na podlagi zakona s potekom priposestvovalne dobe. Vpis v zemljiško knjigo stranka doseže že na podlagi zemljiškoknjižnega predloga, ki mu priloži pravnomočno ugotovitveno sodbo. Nima pa stranka, ki dokaže priposestvovanje napram lastniku služečega zemljišča dajatvenega zahtevka, zato ni podlage toženi stranki nalagati kakršnekoli obveznosti v zvezi z izstavitvijo zemljiškoknjižne listine. V tem delu je neutemeljeno pritožbo pritožbeno sodišče zato zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega sodišča temelji na členu 165 ZPP.