Jedro

Tožeča stranka na dimnikarskem območju, za katerega že ima podeljeno koncesijo, ne opravlja storitev s tolikšnim številom kadrov, kot se je zavezala v svoji prijavi na ta razpis. Posledično ne izpolnjuje zahteve po 19. členu Uredbe/06, po kateri mora pred pridobitvijo nove koncesije v celoti izpolnjevati kadrovske zahteve po predhodnih koncesijskih pogodbah.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pod 1. točko izreka odločila, da se za koncesionarja za izvajanje obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom na dimnikarskem območju Juršinci izbere A. d.o.o.; pod 2. točko izreka je odločila, da mora izbrani prijavitelj najkasneje v 14-ih dneh po prejemu pisnega poziva koncedenta pristopiti k podpisu pogodbe; pod 3. točko izreka je odločila, da se prijava prijavitelja B. d.n.o. zavrne, ker glede na merila ni bila najugodnejša; pod 4. točko izreka je odločila, da se prijava prijavitelja C. d.o.o. zavrne, ker glede na merila ni bila najugodnejša, in pod 5. točko izreka je odločila, da se prijava prijavitelja Č. d.o.o., D. d.o.o. in E. d.o.o. – sedaj tožeče stranke, zavrne kot nepopolna. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je Ministrstvo za okolje in prostor v Uradnem listu in na svoji spletni strani objavilo javni razpis za podelitev koncesije za izvajanje storitev dimnikarske javne službe za več dimnikarskih območij. Za dimnikarsko območje Juršinci so do roka, to je do 5. 3. 2008, prispele štiri prijave. Po opravljenem vsebinskem pregledu prijav je strokovna komisija pripravila poročilo, ki je bilo vsem prijaviteljem vročeno na ustni obravnavi. Dne 8. 7. 2008 je bila izvedena ustna obravnava, na kateri so bili prijavitelji po seznanitvi s poročilom strokovne komisije pozvani, da podajo pripombe na sami ustni obravnavi oziroma v 10-ih dneh od ustne obravnave. Po zaključeni obravnavi je bil prijaviteljem tudi omogočen vpogled v prijave ostalih prijaviteljev. Prvotožeča stranka (v nadaljevanju : prijavitelj) je na sami obravnavi izjavila, da podatki iz obrazca M-1/M-2 ne ustrezajo razpisnim pogojem, ker je obrazec M-1/M-2 žigosan z žigom A. p.o., v zvezi s čemer je zakonita zastopnica tega podjetja izjavila, da gre zgolj za statusno preoblikovanje podjetja po Zakonu o gospodarskih družbah. Naknadno je prijavitelj po pošti poslal pripombo, v kateri je izpodbijal ugotovitev, da je njegova vloga nepopolna. Strokovna komisija je namreč zavrnila njegovo prijavo, ker ni izpolnil vseh pogojev, predpisanih za opravljanje dimnikarske službe na dimnikarskem območju Ptuj, za katero je že pridobil koncesijo, saj je navedel, da na dimnikarskem območju Ptuj opravlja dimnikarsko službo le s tremi kadri. V zvezi s tem je prijavitelj pojasnil, da je bil na podlagi upravne odločbe št. 35404-25/2007/6 z dne 11. 10. 2007 izbran za koncesionarja na dimnikarskem območju Ptuj in dne 6. 11. 2007 pozvan k podpisu koncesijske pogodbe. Ko je dne 16. 11. 2007 pristopil k podpisu pogodbe, je ugotovil, da se 12. člen pogodbe razlikuje od predhodno posredovanega vzorca in da bistveno vpliva na pogoje, ki jih je kot koncesionar dolžan izpolniti. Ti pogoji so bili povzeti po 1. členu Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom (Uradni list RS, št. 24/06, 57/06 in 105/07, v nadaljevanju Uredba), ki je bila v trenutku podpisa že sprejeta, ni pa bila v veljavi, ker še ni bila objavljena v Uradnem listu. Prijavitelj je koncedenta na to opozoril, koncedent pa je odgovoril, da naj pogodbo podpiše ali pa jo zavrne. Prijavitelj zato meni, da je bil prisiljen podpisati pogodbo, če ni hotel izgubiti pridobljenih pravic. Dne 13. 12. 2007 je prijavitelj pozval koncedenta, naj iz pogodbe črta nično določilo in predlagal novo prilogo k pogodbi, s seznamom zaposlenih kadrov, ki opravljajo dimnikarsko službo na dimnikarskem območju Ptuj. Dne 22. 1. 2008 je na sedežu Ministrstva za okolje in prostor potekal sestanek, kjer pa do rešitve spornega vprašanja ni prišlo, zato je prijavitelj dne 15. 2. 2008 vložil tožbo za razveljavitev spornega določila na Okrožnem sodišču v Ljubljani, dne 23. 5. 2008 pa še pri stalni arbitraži Gospodarske zbornice Slovenije. V tožbi je prijavitelj zaradi nasprotovanja Ustavi, kogentnim predpisom in moralnim načelom uveljavljal delno ničnost 1. odstavka 12. člena koncesijske pogodbe, to je v navedbi zadostnega števila zaposlenih delavcev (10,7); glede 3. odstavka 12. člena, ki koncesionarja zavezuje, da storitve opravlja z istimi delavci, kot jih je prijavil na javnem razpisu, pa ničnost v celoti. Ker o tožbi še ni bilo odločeno, je prijavitelj v pripombah navedel, da je ugotovitev strokovne komisije o neizpolnjevanju pogojev za pridobitev nove koncesije preuranjena, napačna in zavajajoča. Trdil je, da ima pravni interes, da se koncesijska pogodba znebi ničnega določila in da posledično strokovna komisija ne more zavrniti njegovih kasnejših prijav na druga koncesijska območja, glede tistega števila delavcev, ki presega normativ na dimnikarskem območju Ptuj. S tem v zvezi je navedel, da ga 1. odstavek 12. člena koncesijske pogodbe sili k neekonomičnosti in neracionalnemu zaposlovanju 10,7 delavcev za 8 let, čeprav je bil normativ zadostnega števila delavcev, določen v 18. členu Uredbe, spremenjen in je zahteval, da mora imeti koncesionar na vsakih 2000 enakovrednih kurilnih naprav zaposleno po eno osebo. Zato je 10,7 delavcev za opravljanje storitev na dimnikarskem območju Ptuj, ki ima približno 4.800 enakovrednih kurilnih naprav, v nasprotju z normativom, ki ga postavlja Uredba. Glede 3. odstavka 12. člena koncesijske pogodbe je prijavitelj priznal, da je v prijavi za dimnikarsko območje Ptuj prijavil 12 delavcev, vendar le zato, ker je bilo število prijavljenih usposobljenih oseb postavljeno kot merilo za izbiro koncesionarja. Vendar je menil, da zaposlovanje 10,7 delavcev, glede na normativ iz 2. odstavka 18. člena Uredbe, pomeni neekonomično zaposlovanje izven dejanskih potreb, ki je v nasprotju z načelom sorazmernosti in da gre za prekomeren pogoj, za katerega v času sklepanja sporne pogodbe ni bilo veljavnega pravnega temelja, saj zaposlovanje vseh prijavljenih kadrov zahteva šele novelirana Uredba. Po mnenju prijavitelja je šlo zato v koncesijski pogodbi za dimnikarsko območje Ptuj za kršitev prepovedi retroaktivne veljave pravnih aktov, ki izhaja iz 155. člena Ustave RS, pri čemer Uredba kot podzakonski akt v nobenem primeru ne more imeti retroaktivne veljave. Na podlagi navedenih dejstev je prijavitelj predlagal, da se odločitev strokovne komisije o nepopolnosti vloge za predmetno dimnikarsko območje zadrži do odločitve Okrožnega sodišča oziroma do odločitve stalne arbitraže Gospodarske zbornice. Nadalje je prijavitelj v pisnih pripombah zahteval, da se prijava izbranega prijavitelja zavrne kot nepopolna, ker navaja neresnične podatke in naj se zato izloči iz ocenjevanja. Menil je, da prvo in drugo prijavljeni kader izbranega prijavitelja ne izpolnjujeta pogoja 5-letnih delovnih izkušenj na področju dimnikarstva po točki 8/i razpisne dokumentacije. Iz obrazca M-1/M-2 je namreč razvidno, da prvi kader opravlja delo direktorja komunale, ki nima zveze z dimnikarstvom in zato tudi nima izkušenj s področja dimnikarstva, drugo prijavljeni kader pa je diplomirani inženir metalurgije, ki je zaposlen kot komunalni inženir, ki prav tako nima zveze z dimnikarstvom. Organizacijski del dimnikarstva naj bi bil zaupan tretje prijavljenemu kadru, ki opravlja delo delovodje dimnikarskih okolišev, medtem ko prvo in drugo prijavljeni kader delujeta na področju komunale in vodnega gospodarstva. Na pripombo prijavitelja glede ustreznosti kadrov izbranega prijavitelja koncedent odgovarja, da navedena kadra izpolnjujeta pogoje po razpisni dokumentaciji in Uredbi, saj imata visoko izobrazbo tehnične smeri in več kot 5 let delovnih izkušenj na področju dimnikarstva, kar je razvidno iz priloženih dokazil. V zvezi s predlogom prijavitelja o zadržanju odločitve strokovne komisije do odločitve sodišča oziroma o ničnosti oziroma delni ničnosti koncesijske pogodbe za dimnikarsko območju Ptuj, se koncedent sklicuje na Uredbo, ki pravi, da mora koncedent pred pridobitvijo nove koncesije izpolnjevati vse pogoje po prejšnjih koncesijah. Glede na to, da je prijavitelj v predhodnem postopku prijavil, da bo delo opravljal z 10,7 kadra in mu je koncedent ravno zaradi tega dejstva podelil koncesijo za dimnikarsko območje Ptuj, je prijavitelj dolžan opravljati storitve po pogodbi in na način, kot se je zavezal. Prijavitelj na območju, za katerega že ima podeljeno koncesijo, ne opravlja storitev s takim številom kadrov, kot se je zavezal v svoji prijavi na ta razpis, zato posledično ne izpolnjuje zahtev Uredbe, po kateri mora pred pridobitvijo nove koncesije v celoti izpolnjevati kadrovske zahteve po predhodnih koncesijskih pogodbah, zato gre argumentacijo prijavitelja v tej točki zavrniti. Glede na določila Uredbe in glede na določila razpisne dokumentacije je bilo zato potrebno prijavo tožeče stranke kot nepopolno zavrniti.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh razlogov po 27. členu ZUS-1. Določilo, zaradi katerega je bila prijava prvotožeče stranke zavrnjena, je urejeno v 19. členu Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe. Toženi stranki gre pri tem očitek zmotne uporabe materialnega prava, saj subsumbcija omenjene pravne norme, glede na dani življenjski primer, ni pravilna. V 19. členu Uredbe citirani členi, torej 4. odstavek 41. člena Uredbe, 17. in 18. člen novele Uredbe, v zadevnem primeru niso uporabljivi, ker se 4. odstavek 41. člena Uredbe nanaša izključno na podelitev prve koncesije za opravljanje dimnikarske službe brez javnega razpisa na podlagi vloge o zainteresiranosti, skladno z določbami 187. in 188. člena ZVO-1. Izključno na podelitev prve koncesije po 187. in 188. členu ZVO-1 se nanaša tudi 17. člen novele Uredbe, medtem, ko gre pri 18. členu novele Uredbe za primer, ko je koncesija podeljena osebi, ki ne izpolnjuje zahtevanih pogojev po 1. ali 2. točki 10. člena Uredbe, vendar se na javni razpis ni prijavila oseba, ki te pogoje izpolnjuje. V primeru podelitve koncesije prvotožeči stranki za dimnikarsko območje Ptuj ni šlo za podelitev prve koncesije po 187. in 188. členu ZVO, niti ni šlo za primer, ko bi ji bila koncesija podeljena zato, ker se na javni razpis za območje Ptuja ni prijavila oseba, ki bi izpolnjevala pogoje po 1. in 2. točki 10. člena Uredbe in ki jih prav tako ni izpolnjevala prvotožeča stranka. V primeru dimnikarskega območja Ptuj je bila koncesija prvotožeči stranki podeljena na podlagi javnega razpisa kot kandidatu, ki je v postopku ocenjevanja prejel najvišje število točk, hkrati pa izpolnjeval vse pogoje, tako po 1. in 2. točki 10. člena Uredbe, kot tudi druge pogoje koncesijskega akta, ki ga v zadevnem primeru predstavlja Uredba. Prvotožeči stranki zato tudi ni bil dodeljen nikakršen rok za izpolnitev pogojev, ki ga določata 17. in 18. člen novele Uredbe ter 4. odstavek 41. člena Uredbe. Tolmačenje tožene stranke, da prvotožeča stranka za dimnikarsko območje Ptuj ne izpolnjuje zahtev po 19. členu novele Uredbe, je zato, z ozirom na navedeno, nepravilno. V nadaljevanju je zato nepravilna in nevzdržna 5. točka napadene odločbe, s katero je tožena stranka prijavo tožeče stranke za dimnikarsko območje Juršinci zavrnila kot nepopolno. Določila, ki ga v napadeni odločbi povzema tožena stranka, „da mora koncesionar pred pridobitvijo nove koncesije v celoti izpolnjevati kadrovske zahteve po predhodnih koncesijskih pogodbah“, niti v Uredbi, niti v njenih kasnejših spremembah, ni mogoče najti. Tožena stranka je v napadeni odločbi torej samovoljno in arbitrarno prikrojila določilo koncesijskega akta, saj svojo odločitev v navedeni zadevi utemeljuje s pravno normo, ki ne obstaja. Takšno ravnanje pa pomeni kršitev ustavnega načela o pravni državi po 2. členu Ustave RS, kršitev načela usklajenosti pravnih aktov po 153. členu Ustave RS ter kršitev 120. člena Ustave RS. Prvotožeča stranka še navaja, da ima za dimnikarsko območje Ptuj veljavno koncesijsko pogodbo z dne 16. 11. 2007 in ji tožena stranka koncesije ni odvzela, kot to predvideva 18. člen novele Uredbe. Tudi sicer ne drži, da prvotožeča stranka ne izpolnjuje kadrovskih pogojev za opravljanje dimnikarske službe na območju Ptuja. Na navedenem dimnikarskem območju je število enakovrednih naprav ocenjeno na 4.800; to pa pomeni, da na tako število kurilnih naprav znaša število zahtevanih kadrov za to območje 2,40 in ne 10,7, kot to določa koncesijska pogodba z dne 6. 11. 2007. Iz dopisa prvotožeče stranke z dne 13. 12. 2007, ki predstavlja poimenski seznam njenih delavcev, ki so zaposleni za izvajanje dimnikarske službe na območju Ptuja, je razvidno, da prvotožeča stranka na omenjenem območju izvaja dimnikarsko službo s tremi usposobljenimi delavci, katerih zasedenost na tem področju je 100%. Glede na število zahtevanih kadrov iz javnega razpisa, torej 2,40, to pomeni, da prvotožeča stranka izvaja dimnikarsko službo celo z več delavci, kot je to potrebno. To pa pomeni tudi, da prvotožeča stranka v celoti izpolnjuje pogoje glede števila zaposlenih delavcev za izvajanje dimnikarske službe. Kar zadeva določilo 1. odstavka 12. člena koncesijske pogodbe z dne 16. 11. 2007, da ima koncesionar ob sklenitvi pogodbe in se zavezuje v času veljave te pogodbe imeti zaposleno zadostno število delavcev, kateri so izključno ali izjemoma deloma namenjeni izvajanju dimnikarske službe, to je 10,7 delavcev, tožeča stranka pojasnjuje, da je navedeno določilo v nasprotju z določili koncesijskega akta. 39. člen Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS) določa, da v primeru neskladja med določbami koncesijskega akta in določbami koncesijske pogodbe, veljajo določbe koncesijskega akta. Z ozirom na navedeno, določilo 1. odstavka 12. člena koncesijske pogodbe za prvotožečo stranko ni zavezujoče. Prvotožeča stranka ni zavezana opravljati dimnikarske službe na območju Ptuja z 10,7 delavci, temveč z 2,40 delavci. Da je glede na določilo 39. člena ZGJS zavezovanje prvotožeče stranke z 10,7 delavci ne le nevzdržno, temveč tudi absurdno, dokazuje določilo 13. člena zadevne koncesijske pogodbe, ki določa, da če se med tekom roka iz 1. točke prejšnjega odstavka spremeni število enakovrednih kurilnih naprav na dimnikarskem območju, se skladno s 5. odstavkom 41. člena koncesijskega akta spremeni ta rok, razen če sprememba števila enakovrednih naprav ne vpliva na spremembo roka. Citirana določba namreč ohranja svoj smisel samo v primeru, če se število zaposlenih oseb določa po kriteriju števila ocenjenih kurilnih naprav in ne po drugih kriterijih. Pogojevanje števila v prijavi na javni razpis navedenih delavcev, v katerem je prvotožeča stranka resda navedla 11 delavcev, pri čemer je odstotek zasedenosti pri 10-ih delavcih znašal 100%, pri 11 delavcu pa 70%, in kar je povzeto v koncesijski pogodbi, pa je nedopustno, nezakonito in protiustavno in sicer ne le iz razloga, ker narekuje prvotožeči stranki povsem neekonomsko in neracionalno zaposlovanje izven dejanskih potreb opravljanja dimnikarske službe na območju Ptuja, temveč predvsem zato, ker tega kriterija koncesijski akt v času sklenitve sporne koncesijske pogodbe ni določal, saj je ta kriterij postavila šele zadnja novela Uredbe, ki pa v času sklenitve sporne koncesijske pogodbe z dne 16. 11. 2007 še ni stopila v veljavo, zato uporaba njenih določb pomeni kršitev prepovedi retroaktivne veljave pravnih aktov po 155. členu Ustave RS. Da namerava tožena stranka s sklenitvijo koncesijske pogodbe prvotožečo stranko vezati s številom vseh v prijavi navedenih usposobljenih oseb in s tem vsiliti očitno nično določilo, ki v času sklepanja koncesijske pogodbe še ni stopilo v veljavo, je bilo za prvotožečo stranko popolno presenečenje, kajti takega določila ni vseboval vzorec koncesijske pogodbe, ki je bil del razpisne dokumentacije. Zato je prvotožeča stranka zoper toženo stranko bila prisiljena vložiti tožbo na ugotovitev, da so določila koncesijske pogodbe, glede katerih je retroaktivno uporabljena novelirana Uredba, nična. Iz seznama delavcev za območje Ptuj nedvomno izhaja, da se tožeča stranka na območje Juršinci ni prijavila z nobeno od oseb, ki opravljajo dimnikarsko službo že na območju Ptuja, niti z osebo, ki bi jo prvotožeča stranka prijavila v vlogi za pridobitev koncesije za območje Ptuja. Tožena stranka zato prijave tožeče stranke za območje Juršinci iz tega razloga ni mogla zavrniti. Poleg tega je tožena stranka v postopku ocenjevanja oziroma točkovanja vlog prijaviteljev postopala nezakonito. Iz 10. točke razpisne dokumentacije, ki je bila objavljena na spletnih straneh tožene stranke, izhaja, da bo tožena stranka izbrala prijavitelja, ki bo dosegel skupno najvišje število točk skladno s formulo „T=T1+T2“, pri čemer prvo merilo (T1) pomeni število prijavljenih usposobljenih oseb, ki bodo izvajale dimnikarsko službo na dimnikarskem področju, za katerega se prijavitelj prijavlja, drugo merilo (T2) pa usposobljenost prijavljenih oseb. Tožeča stranka je tekom postopka podelitve predmetne koncesije opozarjala, da prvo in drugo prijavljeni kader (F.F. in G.G.) ne izpolnjujeta 5-letnih delovnih izkušenj na področju dimnikarstva, saj prvo prijavljeni kader opravlja delo direktorja podjetja, drugi kader pa je dipl. ing. metalurgije, ki je zaposlen kot komunalni inženir, kar nima zveze z dimnikarstvom, zato jima ni mogoče priznati 5-letnih delovnih izkušenj na področju dimnikarstva in posledično tudi ne točk po postavki 6 tabele. Tožena stranka je pripombe tožeče stranke zavrnila s pavšalno obrazložitvijo, da navedena kadra ustrezata pogojem in je zato oba sporna kadra po merilu T2 ocenila z 22-imi točkami po postavki 6 tabele. Tožeča stranka opozarja, da je takšna obrazložitev vsebinsko povsem prazna in ne vsebuje obrazložitve, kot jo zahteva in nalaga ZUP. Nesporno je namreč, da je do 22-ih točk po postavki 6 tabele pri merilu T2 posamezen kader upravičen le, v kolikor kumulativno izpolnjuje tako kriterij visoke izobrazbe tehnične smeri kot tudi kriterij 5-letnih delovnih izkušenj na področju dimnikarstva in to izhaja tudi iz samega smisla podelitve koncesije. Predmet točkovanja so zato lahko zgolj tisti, pri prijavitelju zaposleni delavci, ki dejansko opravljajo dimnikarsko službo; to je izvajanje meritev, pregledovanje in čiščenje kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije. Glede na navedeno bi zato tožena stranka glede oseb, ki jih je prijavitelj navedel v svoji prijavi, najprej morala predhodno preveriti, ali gre dejansko za takšne delavce in jih šele nato točkovno ovrednotiti. Tožena stranka pa tega preizkusa ni opravila dovolj strogo in zato so posamezni prijavitelji neupravičeno prišli do točk, tako pri merilu T1 kot T2, s tem, da so prijavili osebe, ki opravljajo dela, ki so samo posredno povezana z dimnikarstvom. S tem pa si je izbrani prijavitelj tudi zagotovil kritično prednost pred tožečo stranko, čeprav iz obrazcev M-1/M-2 izhaja, da citirana kadra ne izpolnjujeta pogoja 5-ih let delovnih izkušenj na področju dimnikarstva. Takšno točkovanje oziroma ocenjevanje posameznih prijav pa je diskriminatorno in je s tem kršeno načelo enakosti po 14. členu Ustave RS. Na skrajno nedopustnost ravnanja tožene stranke kaže tudi dejstvo, da je tožena stranka prijavo tožeče stranke najprej označila kot popolno, nato pa naknadno ugotovila, da je njena prijava nepopolna, ker tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev po 19. členu novele Uredbe. V posledici tožena stranka v napadeni odločbi ni povzela rezultata ocenjevanja, temveč je prijavo tožeče stranke kot nepopolno zavrnila, pri čemer ni nepomembno, da je bila tožeča stranka ocenjena z 31,13 točkami, izbrani prijavitelj pa z 30,67 točke. Izbrani prijavitelj je bil tako izbran za koncesionarja na predmetnem območju izključno zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke. V primeru, da bi bil postopek voden zakonito, bi bila koncesija podeljena tožeči stranki. Tožeča stranka zato predlaga, da sodišče njeni tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe tožeče stranke, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja. Dodatno poudarja, da je prijavo tožeče stranke izločila iz razloga, ker tožeča stranka ne izpolnjuje v celoti kadrovskih zahtev v predhodno sklenjenih koncesijskih pogodbah. Tožeča stranka se je s prijavo za dimnikarsko območje Ptuj zavezala, da bo opravljala koncesionirane storitve z 11-imi kadri, čeprav sedaj koncesionirane dejavnosti na območju Ptuja ne opravlja s prijavljenim številom kadrov, temveč le z minimalno zahtevanim številom kadrov. Ker tožeča stranka v prvi vrsti zatrjuje, da je tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabila materialni predpis in sicer 19. člen Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe, tožena stranka poudarja, da je sodišče v identičnem dejanskem stanju, glede neizpolnjevanja kadrovskih pogojev, že odločilo v korist tožene stranke in sicer je bilo to Upravno sodišče v Ljubljani s sodbo v zadevi opr. št. U 2302/2008-7 z dne 12. 11. 2008 med toženo stranko in tožečo stranko H. s.p.. Dejanski stanji se razlikujeta le v dejstvu, da v tej zadevi nastopa več partnerskih prijaviteljev. Tožena stranka zato meni, da gre utemeljitvi navedene sodbe v celoti slediti, saj gre za identično dejansko stanje. Ne glede na navedeno, tožena stranka v nadaljevanju še dodatno utemeljuje razloge za zavrnitev tožbe. Navaja, da interpretacije 19. člena Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe ni mogoče tolmačiti tako, kot si to razlaga tožeča stranka, saj bi to pomenilo, da koncedent nima nobenega mehanizma, po katerem bi lahko prijavo koncesionarja, ki dokazano krši že sklenjene istovrstne koncesijske pogodbe na drugih dimnikarskih območjih, izločil iz nadaljnjih istovrstnih postopkov. Interpretacija določbe, po kateri koncedent ne bi smel neposredno na podlagi Uredbe izločiti koncesionarja, ki ne izpolnjuje pogojev po predhodno pridobljenih koncesijah, je tako nesmiselna in bi dejansko nagrajevala kršitelje, ki že imajo sklenjene koncesijske pogodbe. Določbe Uredbe je tako treba interpretirati v smislu, da koncesionar ne more pridobiti nove koncesije, če še ni izpolnil pogojev, predpisanih za opravljanje dimnikarske službe na dimnikarskem območju, za katerega je že pridobil koncesijo. To velja za vse pogoje, ki so predpisani za opravljanje dimnikarske službe na določenem dimnikarskem območju in ne izključno za kadrovske pogoje, kar je bil razlog za izločitev v konkretnem primeru, kar dodatno pritrjuje interpretaciji koncedenta. Po analogiji razlage tožeče stranke bi namreč koncesionar, ki npr. ne razpolaga z merilno in drugo opremo v zadostnem obsegu za že podeljeno dimnikarsko območje, razpolagal z njo pri novem dimnikarskem območju, saj ravno na to nakazuje tožeča stranka: da je namreč manjkajoči kader iz dimnikarskega območja, prijavljenega na sedanji razpis, po obstoječi koncesijski pogodbi „premestila“ na lokacijo dimnikarskega območja, za katerega kandidira. Glede na navedeno, določb Uredbe ni mogoče interpretirati na način, po katerem bi koncedent tudi v primeru dokazanega neizpolnjevanja prejšnjih koncesijskih pogodb moral takemu koncesionarju oddajati nove koncesije, saj tak koncesionar dokazuje izpolnjevanje pogojev zgolj z namenom pridobitve koncesije, ne pa da bi imel kasneje dejansko namen izpolnjevati pogoje za opravljanje koncesije. Glede navedb tožeče stranke o nekorektni zavrnitvi ugovorov, da kadra izbranega prijavitelja ne bosta opravljala vseh dimnikarskih storitev, tožena stranka poudarja, da je obrazec M-1/M-2 le obrazec za prijavo podatkov o pokojninskem in invalidskem ter zdravstvenem zavarovanju in se z omenjenim obrazcem dokazuje, da ima prijavitelj zaposleno zadostno število delavcev. Opis glavnih nalog posameznika na delovnem mestu na tem obrazcu zato ne pomeni, da zaposleni delavec drugih nalog ne sme opravljati, če le-te izhajajo iz njegove pogodbe o zaposlitvi. Razporeditev dela med zaposlenimi je stvar notranje organizacije prijavitelja, ki je dolžan izvajati vse dimnikarske storitve in je pri tem dejstvo, da bo npr. kader z 1% zasedenostjo opravljal le meritve, nebistveno, saj bo koncesionar zagotovil izvajanje vseh storitev gospodarske javne službe in bi bilo nedopustno zahtevati, da bi vsi zaposleni morali opravljati vsa posamezna dela. Ker tožeča stranka zatrjuje, da ji koncesija po koncesijski pogodbi za dimnikarsko območje Ptuj ni bila odvzeta in je torej veljavna in da tudi sicer opravlja koncesionirane storitve s takšnim številom kadrov, ki presega minimalno normirano zahtevano število kadrov po veljavni zakonodaji, tožena stranka odgovarja, da je tožeča stranka pridobila koncesijo za dimnikarsko območje Ptuj, ker se je v svoji prijavi zavezala, da bo opravljala koncesionirane storitve s prijavljenim številom kadrov, kar pomeni, da koncesije za območje Ptuja ne bi pridobila, v kolikor bi zagotavljala le minimalno število kadrov, saj bi sicer na podlagi meril pridobili koncesijo za dimnikarsko območje Ptuj drugi prijavitelji, ki so ponudili večje število bolj usposobljenih kadrov. Prijavitelj je namreč dolžan opravljati koncesionirano dejavnost s toliko kadri, s kolikor se je zavezal in bi kakršnakoli drugačna interpretacija v celoti izničila smisel 15. člena Uredbe, ki je bil podlaga za pripravo meril za podelitev koncesije. Dejstvo je tudi, da je tožena stranka v času preverjanja prijav naredila hipotetične izračune točkovanja števila prijavljenih kadrov pri vseh prijaviteljih za razpisano dimnikarsko območje, vendar točkovanja tožeče stranke kasneje ni upoštevala, ker je ugotovila, da le-ta pogojev ne izpolnjuje in da bi bilo posledično kakršnokoli točkovanje nesmiselno. Glede na navedeno je tožba, kot jo je oblikovala tožeča stranka, neutemeljena in jo je potrebno zavrniti.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi navaja, da prereka navedbe tožene stranke v njenem odgovoru na tožbo, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja, vztraja pri svojih dosedanjih navedbah in dokaznih predlogih ter v zadevi še dodaja, da je sklicevanje tožene stranke na 19. člen Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe popolnoma zgrešeno. Citirana določba ima značaj prehodne določbe, ki je že preživeta in obsoletna. Z uveljavitvijo novega Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) je namreč izvajanje meritev, pregledovanje in čiščenje kurilnih naprav, torej dimnikarska služba, postala obvezna državna gospodarska javna služba in ne več občinska gospodarska javna služba. Na podlagi 187. in 188. člena ZVO-1 je v primerih, ko se je dimnikarska služba v občini izvajala na koncesioniran način ali način, ki ni predviden z zakonom, bila določenim osebam, ki so imele na dan uveljavitve uredbe z občino sklenjeno koncesijsko pogodbo ali veljavno pogodbo za izvajanje dimnikarske službe in so te osebe izkazale interes, bila podeljena prva koncesija brez javnega razpisa. Na podlagi istega zakona je bila izdana Uredba. Prehodna določba 19. člena novele Uredbe se tako uporablja izključno za osebe, ki jim je bila podeljena prva koncesija, pa v času sklenitve koncesijske pogodbe še niso izpolnjevali pogojev za opravljanje storitev dimnikarske službe po pogojih iz 11. člena Uredbe ali po merilih. Ne glede na to, da se določba uporablja izključno v dveh primerih (ko gre za podelitev prve koncesije za opravljanje dimnikarske službe brez javnega razpisa, skladno z določbami 187. in 188. člena ZVO-1 in v primeru podelitve koncesije osebi, kot edinemu prijavitelju na javni razpis) določba govori o pogojih za opravljanje dimnikarske službe, kot jih opredeljuje koncesijski akt. Kateri so ti pogoji, določata 10. in 11. člen Uredbe, 18. člen Uredbe pa v 2. odstavku pojasnjuje, koliko delavcev pomeni zadostno število delavcev. Prvotožeča stranka na dimnikarskem območju občine Ptuj, kjer je cca 4.000 enakovrednih kurilnih naprav, dimnikarsko službo opravlja s tremi usposobljenimi delavci, kar pomeni, da nedvomno izpolnjuje pogoje za opravljanje dimnikarske službe po Uredbi, veljavni v času, ko je potekel rok za prijavo na javni razpis, kar je edini koncesijski akt, ki jo zavezuje. V času, ko je tekel rok za prijavo na javni razpis, namreč novela Uredbe še ni obstajala, zato za konkretni primer ne more biti uporabljiva. Sklicevanje na dne 19. 11. 2007 objavljeno novelo Uredbe, ki koncesionarja za čas trajanja koncesije veže s takšnim številom delavcev, kot jih je navedel v svoji vlogi za pridobitev koncesije, je z ozirom na navedeno, irelevantno; 3. odstavek 12. člena koncesijske pogodbe za območje Ptuj, ki to določbo v celoti povzema, pa je ničen. Pravna utemeljitev napadene odločbe s tem, ko se tožena stranka za zavrnitev prijave tožečih strank za dimnikarsko območje Juršinci sklicuje na citirani člen novelirane Uredbe, je zato v vsakem primeru napačna. Kršitev koncesijske pogodbe z dne 16. 11. 2007 pomeni neizpolnjevanje pogodbe oziroma izpolnjevanje pogodbe z napako, kar je na podlagi 37. člena pogodbe kvečjemu razlog za enostranski odstop od koncesijske pogodbe s strani koncedenta. Od dne 16. 11. 2007 sklenjene koncesijske pogodbe pa tožena stranka ni odstopila, kar ni presenetljivo, saj tožeča stranka dimnikarsko službo na območju občine Ptuj opravlja s tremi delavci, kar je več kot je minimum delavcev po zanjo zavezujočem koncesijskem aktu. Tožena stranka torej tožeči stranki neutemeljeno očita, da ne izpolnjuje pogojev, ki so predpisani za opravljanje dimnikarske službe na dimnikarskem območju Ptuj in je posledično zavrnitev prijave tožeče stranke za dimnikarsko območje Juršinci nezakonita. Tožeča stranka je v tožbi izrecno poudarila, da se na območje Juršinci ni prijavila z nobeno od oseb, ki jih je prvo tožeča stranka prijavila na javni razpis za dimnikarsko območje Ptuj. V času javnega razpisa za dimnikarsko območje Ptuj je koncesijski akt nesporno določal, da je pri določanju števila zaposlenih oseb in njihove strokovne usposobljenosti potrebno upoštevati, da mora koncesionar imeti na vsakih začetih 2000 enakovrednih kurilnih naprav na območju, ki je predmet koncesije, zaposleno po eno osebo. Konsekventno temu je moral prijavitelj ob prijavi na javni razpis parafirati vzorec koncesijske pogodbe, ki striktno veže na v času veljavnosti Uredbe določene kriterije glede števila potrebnih delavcev za izvajanje dimnikarske službe. Ob takih pogojih se je prvotožeča stranka tudi prijavila na javni razpis, ne pa ob pogojih, ki bodo kasneje morebiti spremenjeni. Uredba in parafirana pogodba pa predstavljata izhodišče za kasnejšo koncesijsko pogodbo in ne, kot to zmotno meni tožena stranka, Uredba, ki bo kasneje eventuelno spremenjena. Ne drži trditev v odgovoru na tožbo, da prijavitelja veže ponudba o njegovi prijavi z navedenim številom delavcev. Koncesionar bi namreč prišel v ekonomsko nevzdržno situacijo, če bi izvajal dejavnost, za katero je potrebno 2,4 delavcev, z 10,7 delavci. Navedba, da je prvotožeča stranka prav zaradi prijave z 10,7 delavcev bila izbrana za koncesionarja na dimnikarskem območju Ptuj, pomeni samo to, da gre za referenčno boljšega ponudnika, ki lahko v vsakem trenutku, ne glede na okoliščine, zagotovi nemoteno izvajanje koncesionirane dejavnosti, ne pa, da mora samo na dimnikarskem območju, ki je predmet koncesije, izvajati dejavnost z vsemi delavci. To ustreza tudi formulaciji 1. odstavka 12. člena koncesijske pogodbe za dimnikarsko območje Ptuj. Brezpredmetno je namigovanje, da je prvotožeča stranka za dimnikarsko območje Ptuj v prijavi navedla, da bo koncesionirano dejavnost opravljala z 12-imi delavci (pravilno z 10,7) brez dejanskega namena koncesionirano dejavnost tudi dejansko opravljati s prijavljenim številom delavcem. Vztrajanje tožene stranke, da naj koncesionar opravlja dejavnost na način in s številom zaposlenih, je v popolnem nasprotju z gospodarsko ekonomskimi načeli. Tožeča stranka se sicer strinja s toženo stranko, da je organizacija dela prepuščena koncesionarju, vendar pa tožena stranka ni odgovorila na vprašanje, kako je z merilom T2 preverjala zahtevani pogoj 5-letnih delovnih izkušenj na področju dimnikarstva. Tožeča stranka zavrača navedbe, da obrazec M-1/M-2 ne izkazuje delovnih izkušenj, poleg tega ima ta obrazec tudi rubriko, ki se glasi: „naziv delovnega mesta“. Ta obrazec je torej dokazilo o delovnih izkušnjah posameznega prijavljenega kadra in ne dokazilo, s katerim prijavitelj dokazuje zgolj, da ima zaposleno zadostno število delavcev. V tem primeru bi namreč zadostovalo, da bi prijavitelji priložili zgolj fotokopije delovnih knjižic; zadevni razpis pa kot del popolne prijave označuje tudi obrazec M-1/M-2, iz katerega je razvidno, da prijavitelj zaposluje zadostno število delavcev z ustreznimi kvalifikacijami za opravljanje dimnikarske službe. Postavki 5 in 6 pri merilu T2, ki od vseh 10-ih postavk prijavitelju prineseta najvišje število točk za posamezni prijavljeni kader, to je 20 oziroma 22 točk, sta edini med vsemi postavkami, oblikovani strukturirano iz dveh pogojev, saj poleg stopnje izobrazbe zahtevata tudi 5 let delovnih izkušenj na področju dimnikarstva. Ker obrazec M-1/M-2 izkazuje glavne naloge, ki jih nek delavec opravlja, je prav na podlagi tega obrazca mogoče preveriti, ali ima posamezni prijavljeni kader dejansko 5 let delovnih izkušenj na področju dimnikarstva ali ne. Dejstvo je, da tožena stranka ne more podeliti točk za postavko 5 oziroma 6, če kader ne izpolnjuje obeh navedenih pogojev. V zadevnem primeru je tožena stranka izbranemu prijavitelju podelila po 22 točk pri obeh prijavljenih kadrih, čeprav nihče od njiju nima 5-letnih dimnikarskih delovnih izkušenj, kar izhaja iz obrazca M-1/M-2, zato do teh točk izbrani prijavitelj ni bil upravičen. V primeru, da tožena stranka ne bi ravnala nezakonito, izbrani prijavitelj ne bi bil najboljši ponudnik, saj bi ga tožeča stranka s številom točk prehitela. Zaradi navedenega tožeča stranka v celoti vztraja pri svojem tožbenem zahtevku.

Tožena stranka v odgovoru na pripravljalno vlogo prereka vse navedbe tožeče stranke, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja. Navaja, da je Upravno sodišče v zadevi z identičnim dejanskim stanjem že odločilo v korist tožene stranke. Bistvo 19. člena Uredbe ni razmejevanje subjektov, ki jih veže izpolnjevanje pogojev na že pridobljenih koncesijah, temveč opredelitev pogojev, ki jih morajo izpolnjevati koncesionarji, da lahko pridobijo novo koncesijo. Ker tožnik navaja, da izpolnjuje kadrovske pogoje za izvajanje dimnikarske službe na območju Ptuja in da pri tem sklicevanje na novelo Uredbe ni mogoče, ker je le-ta začela veljati šele po podpisu koncesijske pogodbe, tožena stranka odgovarja, da vprašanje obveznosti tožnika na podlagi koncesijske pogodbe za izvajanje dimnikarske službe na območju Ptuja ni predmet tega spora. Poudarja, da je, ne glede na sporno sklicevanje na omenjeno novelo, tožnik dolžan opravljati delo s tolikšnim številom delavcev, kot jih je prijavil, saj je bilo to odločilno dejstvo, da je bil izbran za koncesionarja. Ker tožnik poudarja, da izpolnjuje kadrovske pogoje, kot jih predpisuje Uredba, tožena stranka odgovarja, da je to le eden izmed pogojev, da je bila njegova prijava sploh veljavna, odločilno dejstvo, ki je predstavljalo komparativno prednost tožnika pred ostalimi ponudniki pa je bilo, da je za predmetno območje prijavil skoraj 4-krat več kadrov, kot je bilo zahtevano. Že iz dikcije razpisne dokumentacije za predmetno dimnikarsko območje je jasno razvidno, kakšne so zahteve glede kadrov in njihove zasedenosti. Te dikcije ni mogoče interpretirati drugače kot tako, da bo prijavljeni kader izvajal dimnikarsko službo na dimnikarskem območju cel čas trajanja koncesije. Če bi se število kadrov na posameznem območju lahko spreminjalo, bi bili pogoji glede odstotkov zasedenosti kadrov na drugih območjih popolnoma odveč in niti ne bi bili postavljeni. Novela je zgolj izrecno določila dejstvo, da mora koncesionar opravljati dejavnost s tolikimi kadri, kot jih je prijavil na javnem razpisu. Novela tudi ne spreminja vsebine koncesijske pogodbe. Nadalje tožeča stranka napačno ugotavlja, da višje število prijavljenih kadrov na posameznem dimnikarskem območju pomeni samo to, da gre za referenčno boljšega ponudnika, ne pa, da mora na predmetnem dimnikarskem območju izvajati dejavnost z vsemi prijavljenimi kadri. Bistvo tega merila naj bi bilo, da bo izbrano tisto podjetje, ki na splošno zaposluje več kadrov, kar pa ni res. Še več, tako postavljeno merilo bi bilo diskriminatorno do manjših podjetij. Koncedent je kot merilo višje kakovosti štel število prijavljenih usposobljenih oseb, ki bodo izvajale dimnikarsko službo na dimnikarskem območju, ki je predmet razpisa, kar je jasno navedeno v razpisni dokumentaciji in ne pušča dvoma glede interpretacije. Razlaga, kot jo ponuja tožnik, bi pomenila, da gre na javnem razpisu za prevlado večjih podjetij nad manjšimi, kar bi pomenilo, da imajo manjša podjetja zanemarljive možnosti za uspeh na javnem razpisu na dimnikarskem območju, kjer bi se prijavil prijavitelj z veliko večjim številom zaposlenih. Tožnikova interpretacija prvega pravila je nepravilna, saj manjša podjetja niso manj kompetentna in lahko ravno tako zagotavljajo visoko kakovost storitev. Dejstvo, da neko podjetje na splošno zaposluje več ljudi, ne pomeni komparativne prednosti, prednost pomeni le večje število oseb, ki bodo na predmetnem območju storitev izvajale. Tožena stranka glede števila delavcev še odgovarja, da je zahtevala zgolj 2,4 delavca, tožnik pa jih je prijavil 10,7, po lastni volji. To, da je tožnik kar 10 kadrov prijavil s 100% zasedenostjo na dimnikarskem območju Ptuj, pomeni, da ti kadri ne morejo dejavnosti opravljati nikjer drugje, saj so že polno zasedeni in je očitno, da so namenjeni zgolj za delo na dimnikarskem območju Ptuj. Navedeno pa je v nasprotju s tožnikovo trditvijo, da od njega ni mogoče pričakovati, da bo delo opravljal z vsemi prijavljenimi kadri, kar kaže na dejstvo, da ni imel dejanskega namena opravljati koncesionirane dejavnosti z vsemi kadri in jih je v tolikšnem številu in z maksimalnim odstotkom zasedenosti prijavil zgolj zaradi višjega števila točk. Tožena stranka na vprašanje, kako je preverjala pogoj 5-letnih delovnih izkušenj odgovarja, da je to storila preko delovne knjižice, pri čemer je za izpolnjevanje pogoja štela zaposlenost pri podjetju, ki izvaja storitve dimnikarske službe. Koncedent obrazec M-1/M-2 ni štel za primarno dokazilo za delovne izkušnje, saj je bilo potrebno k prijavi priložiti aktualni obrazec, ki izkazuje zaposlenost pri prijavitelju, ne pa obrazcev, ki bi se nanašali na predhodne delodajalce. Tožena stranka zato predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Stranka z interesom A. d.o.o. ni podala odgovora na tožbo.

Tožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru je predmet presoje odločitev tožene stranke, s katero je le-ta v postopku podelitve koncesije gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov, zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom na dimnikarskem območju Juršinci, po razpisu, objavljenem v Uradnem listu RS, odločila, da se za koncesionarja za izvajanje navedene gospodarske javne službe izbere A. d.o.o., medtem ko je prijavo tožeče stranke zavrnila kot nepopolno.

Sodišče je v konkretnem primeru odločilo na podlagi podatkov tožbe in pripravljalnih vlog, brez glavne obravnave, upoštevajoč pri tem 1. odstavek 59. člena ZUS-1, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med tožečo in toženo stranko niti ni sporno. Med strankama je namreč sporno pravno vprašanje, ki se nanaša na uporabo določila 19. člena Uredbe/06, po katerem koncesionar, ki je že pridobil koncesijo za določeno dimnikarsko območje, ne more pridobiti koncesije za novo dimnikarsko območje, če v skladu s 4. odstavkom 41. člena Uredbe oziroma 17. členom Uredbe/06 ali v skladu z 18. členom Uredbe/06, še ni izpolnil vseh pogojev, predpisanih za opravljanje dimnikarske službe na dimnikarskem območju, za katero je že pridobil koncesijo. Iz besedila citirane določbe 19. člena Uredbe/06 izhaja, da so naslovniki te norme vsi koncesionarji, ki so že pridobili koncesijo za določeno dimnikarsko območje, ne glede na to, na kakšen način so pridobili koncesijo, bodisi na javnem razpisu ali brez javnega razpisa oziroma kako drugače. Po mnenju sodišča ni razloga, da bi to določilo veljalo le za tiste koncesionarje, ki so pridobili prvo koncesijo brez javnega razpisa na podlagi vloge o zainteresiranosti oziroma zato, ker je bila koncesija podeljena zato, ker se na razpis ni javila oseba, ki bi izpolnjevala zahtevane pogoje po 10. členu Uredbe, kot to zmotno meni tožeča stranka. Vse tri navedene kategorije iz tega člena znotraj določila 19. člena Uredbe/06 služijo opredelitvi, katere pogoje, ki so predpisani, morajo izpolnjevati koncesionarji, da lahko pridobijo novo koncesijo.

V konkretnem primeru je po presoji sodišča tožena stranka zato pravilno ravnala, ko je ugotavljala, ali tožeča stranka izpolnjuje pogoje na dimnikarskem območju Ptuj, kjer ji je bila predhodno koncesija že podeljena. Upoštevaje določilo 3. odstavka 18. člena Uredbe, po katerem mora koncesionar ves čas trajanja koncesije izvajati dimnikarsko službo s tolikšnim številom tako usposobljenih oseb iz 1. točke 11. člena Uredbe, kot jih je navedel v svoji vlogi za pridobitev koncesije, sodišče ne more pritrditi tožbenim navedbam, da tožeča stranka izpolnjuje kadrovske pogoje na dimnikarskem območju Ptuj. Ker tožeča stranka na dimnikarskem območju Ptuj, za katerega že ima podeljeno koncesijo, torej ne opravlja storitev s tolikšnim številom kadrov, kot se je zavezala v svoji prijavi na ta razpis, saj namesto s prijavljenimi 10,7 kadri, opravlja storitve le s tremi kadri, posledično ne izpolnjuje zahteve po 19. členu Uredbe/06, po kateri mora pred pridobitvijo nove koncesije v celoti izpolnjevati kadrovske zahteve po predhodnih koncesijskih pogodbah. V zvezi z zatrjevanjem tožeče stranke, da izbrani koncesionar ne izpolnjuje kadrovskega pogoja, ker njegov prvo in drugo prijavljeni kader (F.F. in G.G.) ne izpolnjujeta 5-letnih delovnih izkušenj na področju dimnikarstva, ker prvi kader opravlja delo direktorja podjetja, drugi kader pa je dipl. ing. metalurgije, zaposlen kot komunalni inženir, sodišče pojasnjuje, da je tožena stranka na podlagi potrdil o prijavi oziroma odjavi v zdravstveno zavarovanje in s fotokopijami delovnih knjižic obeh zaposlenih kadrov, pravilno ugotovila, da oba izpolnjujeta pogoj 5-letnih delovnih izkušenj. Poleg tega je bilo v skladu z razpisnim pogojem 8.d razpisne dokumentacije potrebno izkazati zgolj 5 let delovnih izkušenj na področju dimnikarstva, ne da bi bilo v Uredbi ali v razpisni dokumentaciji določeno, da mora biti to samo oseba, ki opravlja dimnikarsko službo na terenu. Ker je torej tožena stranka pravilno ugotovila, da tožeča stranka ne izpolnjuje kadrovskih zahtev na dimnikarskem območju Ptuj po predhodni koncesijski pogodbi, je prijavo tožeče stranke na predmetni razpis na podlagi 19. člena Uredbe/06 pravilno zavrnila.

Sodišče je odločilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 (Zakon o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) in tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, prav tako pravilna in na zakonu utemeljena pa je tudi odločba tožene stranke.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.