Jedro

Stališče obsojenčevega zagovornika, da je v obravnavani zadevi nastopilo (relativno) zastaranje kazenskega pregona, ni pravilno. Zastaranje bi namreč nastopilo le, če bi šlo za novo obtožbo za novo kaznivo dejanje - in ne zgolj za spremembo obtožbe za isto kaznivo dejanje vendar z drugačnim opisom dejanskega stanja. O tem ali gre za novo ali le za spremenjeno obtožbo se presoja po tem, ali je glede temeljnega dogodka podana istovetnost med prejšnjim in spremenjenim opisom dejanja. Vrhovno sodišče meni, da če tožilec pri blanketnem kaznivem dejanju kakršno je kaznivo dejanje ogrožanja javnega prometa po 251. členu KZ RS/1977, spremeni opis dejanja tako, da storilcu očita kršitev drugega določila ZTVCP, ne gre za novo obtožbo za drugo kaznivo dejanje, temveč za spremembo obtožbe za isto kaznivo dejanje z drugačnim opisom.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega V.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnonomočo sodbo je bil obs. V.K. spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po 3. in 1. odstavku 251. člena kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ RS/1977). Za to kaznivo dejanje mu je bila izrečena pogojna obsodba, s katero mu je bila določena kazen dveh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta.

Zoper to sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da je zoper obsojenca tekel kazenski postopek po obtožnem predlogu z dne 7.3.1990, v katerem se je obsojencu očitala kršitev 1. odstavka 45. člena zakona o temeljih varnostni cestnega prometa (ZTVCP). Šele na glavni obravanavi dne 20.1.1994 se je obsojencu prvič očitala povsem drugačna kršitev in sicer 163. člena ZTVCP v zvezi z 2. členom pravilnika o pravilih cestnega prometa. Določba 251. člena KZ RS/1977 je blanketni predpis, zato lahko opis tega kaznivega dejanja obstaja samo v povezavi z drugim zakonom. Ker je do spremembe obtožnega predloga prišlo po preteku več kot treh let, zagovornik meni, da je potekel relativni zastaralni rok in bi moralo sodišče obtožbo zoper obsojenca zavrniti. Storjena pa je tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena (sedaj veljavnega) zakona o kazenskem postopku (ZKP). Nobeden od zaslišanih izvedencev namreč ni izjavil, da je bil obsojenec zaradi neprespanosti nesposoben za vožnjo, čeprav se obe sodišči glede te svoje ugotovitve sklicujeta na mnenje izvedencev. Tudi sicer ni v spisu potrditve dejstva o obsojenčevi preutrujenosti. Zagovornik predlaga, da vrhovno sodišče ugodi njegovi zahtevi, razveljavi pravnomočno sodbo in obtožbo zavrne oziroma obsojenca zaradi pomanjkanja dokazov oprosti.

Vrhovni državni tožilec - svetnik B. Š. v odgovoru na to zagovornikovo zahtevo navaja, da nobena od zatrjevanih kršitev zakona ni podana. Zato predlaga, da vrhovno sodišče zahtevo zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Stališče obsojenčevega zagovornika, da je v obravnavani zadevi nastopilo (relativno) zastaranje kazenskega pregona, ni pravilno. Zastaranje bi namreč nastopilo le, če bi šlo za novo obtožbo za novo kaznivo dejanje - in ne zgolj za spremembo obtožbe za isto kaznivo dejanje vendar z drugačnim opisom dejanskega stanja. O tem ali gre za novo ali le za spremenjeno obtožbo se presoja po tem, ali je glede temeljnega dogodka podana istovetnost med prejšnjim in spremenjenim opisom dejanja. Vrhovno sodišče meni, da če tožilec pri blanketnem kaznivem dejanju kakršno je kaznivo dejanje ogrožanja javnega prometa po 251. členu KZ RS/1977, spremeni opis dejanja tako, da storilcu očita kršitev drugega določila ZTVCP, ne gre za novo obtožbo za drugo kaznivo dejanje, temveč za spremembo obtožbe za isto kaznivo dejanje z drugačnim opisom. Zato v konkretnem primeru sprememba obtožnega predloga na glavni obravnavi dne 20.1.1994, s katero se je obs.

V.K. očitala namesto kršitve 1. odstavka 45. člena, kršitev 163. člena ZTVCP, ne pomeni, da je tožilec šele takrat začel kazenski pregon za kaznivo dejanje, za katero je bil obsojenec spoznan z krivega. Tudi po spremenjeni obtožbi gre za isti dogodek - vožnjo proti predpisom, ki je imela za posledico hudo telesno poškodbo dveh oseb - ter s tem tudi za isto kaznivo dejanje.

Iz mnenja obeh v tej zadevi zaslišanih izvedencev (dr. F.F. in dr. M.K.) izhaja, da je na obsojenčevo vozniško sposobnost in nastalo prometno nezgodo vplivalo dejstvo, da je bil neprespan. Zato po mnenju vrhovnega sodišča tudi ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, saj v izpodbijani odločbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih niso v precejšnjem nasprotju z ugotovitvami izvedencev glede obsojenčeve prečute noči in neprespanosti.

Po povedanem zatrjevane kršitve zakona niso podane, zato je vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).