Jedro

Upoštevaje, da je bila tožnica zaradi izgube zaposlitve zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prikrajšana za pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti, da bi ji v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (zaradi zaprtja gostinskega lokala, v katerem je delala) pripadala odpravnina in odmena za odpovedni rok, da je priučena natakarica, tako da bo teže dobila novo zaposlitev, čeprav je še mlada delavka, da je sedaj stanje gospodarske recesije, pa tudi da je bila tožena stranka v poravnalnem predlogu tožnico pripravljena sprejeti nazaj na delo do zaprtja gostinskega lokala, je primerna odškodnina ob sodni razvezi 6.000,00 EUR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost in razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožeči stranki dne 14. 11. 2008 (točka I izreka), ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 21. 1. 2009, ampak je trajalo do 6. 5. 2009 (točka II izreka) in naložilo toženi stranki, da prizna tožeči stranki delovno razmerje za čas od 21. 1. 2009 do 6. 5. 2009, jo za navedeno obdobje prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ ter za to obdobje obračuna nadomestilo bruto plač, ki bi ji pripadale, če bi delal ter po odvodu z zakonom predpisanih prispevkov in davkov izplača tožnici neto nadomestilo plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih mesečnih zapadlih zneskov, to je od vsakega 18. dne v mesecu za predhodni mesec dalje do plačila, vse v roku 8 dni (točka III izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo v plačilo odškodnino v višini 6.000,00 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do dneva plačila, višji zahtevek (odškodnina še v znesku 2.000,00 EUR) je zavrnilo (točka IV izreka), iz naslova sorazmernega dela regresa za letni dopust pa je toženi stranki naložilo, da od zneska 228,66 EUR po odbitku davkov izplača tožnici neto znesek regresa, v roku 8 dni (točka V izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo stroške postopka tožeče stranke v znesku 764,50 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do dneva plačila (točka VI izreka).

Zoper navedeno sodbo (razen v zavrnilnem delu) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj s pritožbo napadeno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. V pritožbi navaja, da tožena stranka nasprotuje ugotovitvi, da tožnici ni omogočila zagovora. Tožnica je namreč sporočila, da na zaslišanje ne bo prišla, zato pooblaščenke tožene stranke v času, ko naj bi se zagovor opravil, ni bilo več v pisarni. Sodišče prve stopnje je nadalje v celoti sledilo izpovedi tožeče stranke v zvezi z ugotavljanjem, kakšen je bil odnos med pravdnima strankama. Dejstvo je, da je bil ta odnos napet, saj je tožnica zelo energična in zahtevna oseba, svoje zahteve je postavila zelo kategorično in z zvišanim tonom, saj je bila prizadeta, ker se ji je zmanjšala plača za delovno uspešnost za 30 %. Zaradi tega delovno razmerje ni moglo trajati do konca odpovednega roka, medsebojni odnosi so bili več kot napeti. V zvezi s tem pritožba navaja, da je tožena stranka, nosilka obrti starejša oseba, ki na dan obravnave ni mogla priti na sodišče, sicer pa je pooblaščenka njen izostanek opravičila. V zvezi s prisojeno odškodnino kot nadomestilom za reintegracijo tožena stranka v pritožbi opozarja, da tožnica ni iskala zaposlitve, ampak je po prejemu izredne odpovedi ostala kar doma. Odpoved je tožnici prišla kot naročena, saj ima doma bolno mater, ki jo mora negovati. Tožena stranka je v zvezi s tem predlagala izvedbo dokazov glede podatkov o iskalcih zaposlitve in o možnosti, da bi se tožnica zaposlila pri drugem delodajalcu. Sodišče prve stopnje pa je samo ugotovilo, da je tožnica mlajša oseba, da ima veliko izkušenj na področju gostinstva, da je na tem področju veliko povpraševanje po delovni sili, po drugi strani pa je potrebno upoštevati sedanje gospodarsko stanje in dejstvo, da se tožnica ne želi vrniti na delo k toženi stranki. Sodišče prve stopnje je zagrešilo nekaj postopkovnih napak in sicer v tem, ko ni upoštevalo izjave tožene stranke, da je pripravljena vzeti tožnico nazaj na delo do zaprtja gostinskega lokala. Gre za pripoznavo tožbenega zahtevka, s čimer je tožeča stranka pridobila nazaj pravico do dela. Tožeča stranka je svoj tožbeni zahtevek spremenila po zaključku poravnalnega naroka in je s spremembo zahtevala zaključek delovnega razmerja na dan obravnave in izplačilo odškodnine v skladu z določilom 118. člena ZDR. Po stališču tožene stranke tožnici ne pripada odškodnina, saj ji je tožena stranka ponudila delo. Očitno tožnici ni do dela, ampak le do denarja, do katerega bi prišla na lahek način.

Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo sklicuje na pravilno presojo sodišča prve stopnje, zaradi tega predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno je uporabilo materialno pravo. Zato pritožbeno sodišče sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP) pa dodaja naslednje: Po 2. odstavku 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neopravičeno pričakovati, da delavcu zagovor omogoči oz. če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnica prišla skupaj z njenim pooblaščencem na zagovor, ki je bil določen za dne 11. 12. 2008 ob 17.00 uri v odvetniški pisarni pooblaščenke tožene stranke, vendar zagovora ni bilo, ker je bila odvetniška pisarna zaprta. Tožena stranka je v zvezi s tem uveljavljala, da je tožnica predhodno izjavila, da se zagovora ne bo udeležila. Smiselno je torej uveljavljala razlog iz 2. odstavka 83. člena ZDR, ko delodajalcu ni potrebno omogočiti zagovora delavcu, če le-ta zagovor izrecno odkloni. Vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da je tožnica zagovor izrecno odklonila. Iz navedenih razlogov se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da tožnici ni bila omogočena pravica do zagovora, kar pomeni, da je sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nezakonita že iz tega razloga. Pritožbeno sodišče se sicer strinja tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka v sporu glede na njeno dokazno breme (2. odstavek 82. člena ZDR) ni uspela dokazati, da je za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajal z zakonom določen odpovedni razlog (3. odstavek 81. člena ZDR, v zvezi s 1. odstavkom 111. člena ZDR), zaradi česar ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (1. odstavek 110. člena ZDR). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da kršitve delovnih obveznosti, kot jih je tožena stranka očitala tožnici v izredni odpovedi (priloga A3), bodisi niso dokazane, bodisi niso takega značaja, da bi opravičevale najhujšo obliko z zakonom predvidene posledice za tožnico, to je takojšnje prenehanje delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo izvedene dokaze, na podlagi katerih je presodilo, da za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi niso bili podani razlogi iz 1. in 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR in je bila izredna odpoved tudi zaradi tega nezakonita.

Protispisna je trditev pritožbe, da je pooblaščenka opravičila izostanek tožene stranke, nosilke obrti, z glavne obravnave dne 6. 5. 2009. Iz zapisnika o naroku glavne obravnave (listovna št. 28 - 44 spisa) namreč izhaja (listovna št. 32 spisa), da je pooblaščenka tožene stranke na vprašanje sodišča, zakaj na današnji narok ni pristopila toženka, ki je bila vabljena z vabilom za zaslišanje stranke, pojasnila, da razloga za izostanek ne ve, da pa gre pri toženki za starejšo osebo, ki je slabega zdravja in jo taki postopki močno vznemirjajo. Sodišče prve stopnje je zaradi tega ravnalo pravilno, ko dokaza z zaslišanjem tožene stranke ni izvedlo.

Neutemeljena je nadalje pritožba v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje v skladu z določbami 118. člena ZDR. Po 1. odstavku 118. člena ZDR lahko sodišče v primeru, ko ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, lahko na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Delavec lahko zahtevo iz 1. odstavka tega člena uveljavlja do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (3. odstavek 118. člena ZDR). Tožeča stranka je zahtevo iz 1. odstavka 118. člena ZDR uveljavila pred zaključkom glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, kot je razvidno iz že navedenega zapisnika o naroku za javno glavno obravnavo dne 6. 5. 2009. Določba 3. odstavka 118. člena ZDR je glede tega jasna, zato je brezpredmetno in zmotno stališče tožene stranke, ko navaja, da je tožeča stranka spremenila svoj tožbeni zahtevek v smislu 1. odstavka 118. člena ZDR šele po zaključku poravnalnega naroka. Neutemeljene so tudi navedbe tožene stranke, ko navaja okoliščine, zaradi katerih po njenem stališču tožeča stranka ni upravičena do odškodnine namesto reintegracije. Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu natančno navedlo vse okoliščine, na podlagi katerih je presodilo, da je tožnica upravičena do odškodnine v okviru 1. odstavka 118. člena ZDR v višini 6.000,00 EUR. Pri tem je pravilno upoštevalo, da je bila tožnica zaradi izgube zaposlitve zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prikrajšana za pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti, da bi ji v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (zaprtje gostinskega lokala) pripadala odpravnina (109. člen ZDR) in odmena za odpovedni rok. Nadalje je upoštevalo, da je tožnica priučena natakarica, zato bo težje dobila novo zaposlitev, ne glede na to, da gre za sorazmerno mlado delavko. Pravilno je upoštevalo sedanje gospodarsko stanje recesije, po drugi strani pa tudi okoliščino, da je bila tožena stranka v poravnalnem predlogu pripravljena tožnico sprejeti nazaj na delo do zaprtja gostinskega obrata, vendar se tožnica ni želela vrniti na delo. Z upoštevanjem navedenih okoliščin, s katerimi se strinja tudi pritožbeno sodišče, je prisodilo tožnici odškodnino v navedeni višini, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Materialnopravno pravilna je tudi odločitev o obveznosti tožene stranke, da tožnici izplača sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2009 in sicer od bruto zneska 228,66 EUR, po odbitku davkov izračunani neto znesek.

Zmotno je tudi stališče pritožbe, ko uveljavlja, da je na poravnalnem naroku tožena stranka pripoznala tožbeni zahtevek in da tega sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo. Iz zapisnika o poravnalnem naroku (listovna št. 29 spisa) namreč izhaja, da je tožena stranka zavrnila poravnalni predlog tožeče stranke, da pa bi pristala kvečjemu na reintegracijo in delovno razmerje do zaprtja dejavnosti, pri čemer bi izplačala nadomestilo plač do takrat ter sorazmerni del regresa. Gre torej za nasprotno poravnalno ponudbo tožeči stranki, ki je ni mogoče šteti kot pripoznavo tožbenega zahtevka v smislu 316. člena ZPP.

Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti. Zaradi tega je v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena niti tožena stranka, saj odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor, v smislu določbe 1. odstavka 135. člena ZPP.