Jedro

V obravnavanem primeru je sodišče zavrnilo predlog za spremembo tožbe, preden je o tem tožena stranka podala svojo izjavo volje. S tem je preseglo svoja procesna pooblastila oziroma kršilo določbo

185. člena ZPP.

Prejšnje stanje v zemljiški knjigi bi moral tožnik doseči z zahtevkom na izbris vknjižbe oziroma tako, da bi s tožbo za ugotovitev neveljavnosti darilne pogodbe hkrati zahteval še izbris vknjižbe povezane s tem pravnim poslom. Izbris torej ne bi bil odvisen od izpolnitvenega ravnanja drugo in tretjetoženke, zato tudi ne bi prišel v poštev dajatveni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine.

Z ugotovitvijo neveljavnosti pravnega naslova za vknjižbo je postala neveljavna tudi vkjižba sama. Res da sta drugo in tretjetoženka še vedno vpisani v zemljiški knjigi, vendar pa bi ta okoliščina lahko imela učinek, zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo (8. člen Zakona o zemljiški knjigi), le proti dobrovernim tretjim. Ti bi se lahko sklicevali na domnevo, da je lastnik tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Ne more pa imeti učinka proti strankam tega postopka.

Izrek

1. Pritožbi tožeče stranke zoper sklep se ugodi in se razveljavi odločitev, da se ne dovoli sprememba tožbe z zahtevkom za plačilo 15.600.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

4.3.2004 dalje (3. točka izreka sklepa).

2. Pritožbam pravdnih strank zoper sodbo se ugodi in se izpodbijana sodba v tč. 1./1. in v prvi alinei 2. tč. spremeni tako, da se ugotovi, da sodi stanovanjska hiša V D. 26 v Ljubljani, stoječa na parc. št. 297/86, vl.št. 1843 k.o. V. v skupno premoženje pravdnih strank pridobljeno v času trajanja njune zakonske zveze,

v preostalem izpodbijanem delu pa se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zaradi umika tožbe v celoti ustavilo postopek proti drugi in tretji toženki, proti prvi toženki pa v točkah 1/b, 1/c in 1/d tožbenega zahtevka z izjemo razvijalnega stoja znamke N. v kompletu z dodatno opremo in rezervnimi deli, po nasprotni tožbi prve toženke pa proti tožniku v zvezi z zahtevkom v točki III. Hkrati je zavrglo nasprotno tožbo druge in tretje toženke.

Z navedenim sklepom je odločilo tudi o tožnikovem predlogu za spremembo tožbe z objektivno spremembo tožbe za plačilo 15.600.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.3.2004 do plačila in je ni dovolilo. Z izpodbijano sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, da naj se ugotovi, da predstavljata stanovanjska hiša V D. 26 v Ljubljani, stoječa na parc. št. 297/86, vl. št. 1843 k.o. V. in razvijalni stroj znamke N. v kompletu z dodatno opremo in rezervnimi deli, skupno premoženje tožnika in toženke pridobljeno v času trajanja njune zakonske zveze, s tožnikovim deležem 2/3 in toženkinim do 1/3. Hkrati je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek po katerem je toženka dolžna izstaviti tožniku listino, sposobno za vpis njegovega solastninskega deleža do 2/3 na prej navedeni nepremičnini. Zavrnilo je tudi nasprotni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da obsega skupno premoženje tožnika in prvotoženke stanovanjsko hišo V D. 26 v Ljubljani, štirisobno stanovanje št. 7 v prvem nadstropju hiše na S. str. 27/7 v Celovcu, fotoaparate od (A.1 do A.5), osnovna sredstva v lokalu na H. 2 v Ljubljani (od B.1 do B.19), osnovna sredstva v lokalu na D. 7 v Ljubljani (od C.1 do C.36) ter opremo hiše V D. 26 (D.) - našteto na list. št. od vključno 35 do 41 in 230 do 231 (v spisu) in da znaša delež prve toženke 3/4, delež tožnika pa 1/4. Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka.

Tožnik je vložil pritožbo proti sklepu v odločitvi, da se ne dovoli sprememba tožbe s katero je zahteval od prvotoženke plačilo zneska

15.600.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.3.2004 dalje.

Meni, da je sodišče pri odločitvi napačno uporabilo 185. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče je odklonilo spremembo tožbe, ne da bi ji tožena stranka nasprotovala, s čimer je kršilo svoja pooblastila. Meni tudi, da je smotrno, da se po dolgoletnem pravdanju vsa pravna razmerja, izvirajoča iz skupnega premoženja pravdnih strank, dokončno uredijo.

Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v 1. odstavku

338. člena ZPP ter predlaga njeno spremembo oziroma razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s stališčem, da bi morale biti vse prvotne toženke tožene kot nujne sospornice, saj za nujno sosporništvo ni pogojev. Dejstvo, da sta hčerki pravdnih strank, pri sporni parceli s hišo, še vedno vpisani kot lastnici, vsaka do nerazdelne 1/2, je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno upoštevalo. S pravnomočno sodbo je bilo namreč ugotovljeno, da je neveljavna darilna pogodba, na podlagi katere sta hčerki pravdnih strank vknjiženi v zemljiško knjigo kot lastnici nepremičnine. Vpisu v zemljiško knjigo sodišče ne sme pripisovati pomena, ki ga nima, saj vse stranke vedo, da je darilna pogodba neveljavna in da bo treba vzpostaviti v zemljiški knjigi stanje, kakršno je bilo pred vpisom lastninske pravice na hčerki pravdnih strank. Ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da pravnomočna sodba o neveljavnosti darilne pogodbe nima pravnih učinkov. Ugotovitev neveljavnosti darilne pogodbe pomeni, da je potrebno vzpostaviti lastninsko in zemljiškoknjižno stanje, kakršno je bilo pred sklenitvijo darilne pogodbe. Takšno stanje pa je potrebno vzpostaviti na podlagi odločbe državnega organa, to je sodišča. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede razvijalnega stroja znamke N., češ da bi morala tožeča stranka ta del zahtevka ustrezno preoblikovati. Tožnik je prvenstveno zainteresiran na ugotovitvi, da spada (je spadal) razvijalni stroj z omenjenimi dodatki v skupno premoženje. Če ga je toženka prodala, bo ta okoliščina prišla v poštev pri razdelitvi skupnega premoženja na realne dele.

Toženka v svoji pritožbi uveljavlja, kot navaja, vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP, predvsem pa nepopolno in nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava.

Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se ugodi nasprotnemu tožbenemu zahtevku. Glede stanovanjske hiše V D. 26 v Ljubljani navaja, da do tožnikovega umika tožbe ni mogla vložiti nasprotne tožbe zoper samo sebe. Po tožnikovem umiku tožbe zoper drugo in tretjetoženko zoper njiju ni želela vlagati tožbe, saj sta, zaradi celotnega dogajanja in sporov, ki so povezani s premoženjskopravnimi zadevami svojih staršev, zgolj trpeli. Sodišče je napačno zavrnilo tožbeni zahtevek, da sodi trosobno stanovanje v Celovcu v skupno premoženje pravdnih strank, čeprav je ugotovilo, da je bilo stanovanje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze in je bilo ob vložitvi tožbe nedvomno še vedno v lasti in posesti tožnika, nato pa leta 1994 prodano. Nasprotna tožnica ima utemeljen pravni interes za ugoditev ugotovitvenemu zahtevku, da sodi določeno premoženje oziroma njegova vrednost v skupno premoženje pravdnih strank. Nepravilno je zato razlogovanje sodišča prve stopnje, da sta pravdnim strankam potem, ko sta izgubili stvarnopravna upravičenja v zvezi z odsvojenim ali uničenim skupnim premoženjem, ostala le obligacijskopravna upravičenja. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče moralo odločiti, da premoženje, ki je navedeno v drugi in tretji alinei 2. točke izreka izpodbijane sodbe, oziroma njegova vrednost, četudi še ni ugotovljena, sodi v skupno premoženje pravdnih strank. Pravdni stranki se tudi za velik del premičnin strinjata, da sodijo v njuno skupno premoženje, zato bi moralo sodišče ugotoviti, da tudi to premoženje oziroma njegova vrednost sodi v skupno premoženje pravdnih strank.

Tožnikova pritožba zoper odločitev o zavrnitvi predloga za spremembo tožbe je utemeljena.

Pritrditi je treba pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o dovolitvi spremembe tožbe kršilo določbo 1. odstavka

185. člena ZPP. Po določilu 184. člena ZPP lahko tožeča stranka do konca glavne obravnave spremeni tožbo. Če sodišče po predhodnem preizkusu spremembe tožbe ne izda enega izmed sklepov po 274. členu ZPP, se zahteva od toženca, da se izjavi o privolitvi v spremembo tožbe. Toženec ima lahko interes, da se odloči tudi o spremenjeni tožbi, zato sodišče ne more poseči v toženčevo privolitev v spremembo tožbe. Sme pa sodišče dovoliti spremembo tožbe, če se ji toženec upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (1. odstavek 185. člena ZPP). V tem primeru torej sodišče nadomesti toženčevo privolitev. V obravnavanem primeru je sodišče zavrnilo predlog za spremembo tožbe, preden je o tem tožena stranka podala svojo izjavo volje. S tem je preseglo svoja procesna pooblastila oziroma kršilo določbo 185. člena ZPP, zato je bilo treba razveljaviti sklep v odločitvi o spremembi tožbe (3. točka izreka izpodbijanega sklepa).

Pritožbi proti sodbi sta utemeljeni.

Pritrditi je treba tožnikovemu pritožbenemu očitku, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo pravnih učinkov pravnomočne sodbe o ugotovitvi neveljavnosti darilne pogodbe, s katero je prvotoženka drugo in tretjetoženki podarila stanovanjsko hišo na naslovu V D. 26 v Ljubljani, parc. št. 297/86, vl. št. 1843 k.o. V. in na podlagi katere sta bili v zemljiško knjigo vpisani kot njeni solastnici.

Sodišče prve stopnje je namreč štelo, da so prvotoženka (tožnikova bivša žena) ter druga in tretjetoženka (hčerki pravdnih strank) nujne sospornice in da je tožnik s tem, ko je umaknil tožbo proti hčerama po omenjeni pravnomočni sodbi za ugotovitev neveljavnosti darilne pogodbe, zgrešil pasivno legitimacijo. Po mnenju sodišča bi le hčerki pravdnih strank, ki sta še vedno vpisani v zemljiški knjigi kot solastnici obravnavane nepremičnine, tožniku izstavili zahtevano zemljiškoknjižno listino za vpis njegove solastnine, ne pa toženka, ki v zemljiški knjigi sploh ni vpisana. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi zanemarilo, da je v našem pravu uveljavljen kavzalni sistem, ki zahteva za veljaven prenos lastninske pravice veljaven zavezovalni pravni posel, ki pomeni pravno podlago za ta prenos. Pri kavzalni koncepciji je zavezovalni posel vselej vzrok in razpolagalni posel njegova posledica. Vez med njima je tako močna, da pomanjkljivosti v vzroku izničijo tudi nastop posledic. To pomeni, da neveljavnost zavezovalnega posla povzroči tudi neveljavnost razpolagalnega oziroma, da je tudi prenos, ki je bil izveden na podlagi neveljavnega zavezovalnega posla neučinkovit. To pomeni, da pravica, ki je predmet obeh poslov, ni prešla in ostane tistemu, ki je s pravico "poskušal" razpolagati, pa je bila njegova razpolaga neuspešna. Šteti je torej treba, kot da s pravico sploh ni bilo razpolagano. Na ta način oživi njegova lastninska pravica oziroma njegov položaj imetnika pravice. Izvedena vknjižba v zemljiško knjigo, ki je bila opravljena na podlagi neveljavnega posla, torej prav tako postane neveljavna. Vendar pa je prejšnje stanje v zemljiški knjigi mogoče doseči le z zahtevkom za izbris vknjižbe. To pomeni, da ne drži tožnikova pritožbena trditev, da se vknjižba drugo in tretjetoženke izbriše že po uradni dolžnosti. Prejšnje stanje v zemljiški knjigi bi moral doseči z zahtevkom na izbris vknjižbe oziroma tako, da bi s tožbo za ugotovitev neveljavnosti darilne pogodbe hkrati zahteval še izbris vknjižbe povezane s tem pravnim poslom. Izbris torej ne bi bil odvisen od izpolnitvenega ravnanja drugo in tretjetoženke, zato tudi ne bi prišel v poštev dajatveni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine.

Glede na navedeno je mogoče zaključiti, da je z ugotovitvijo neveljavnosti pravnega naslova za vknjižbo postala neveljavna tudi vkjižba sama. Res da sta drugo in tretjetoženka še vedno vpisani v zemljiški knjigi, vendar pa bi ta okoliščina lahko imela učinek, zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo (8. člen Zakona o zemljiški knjigi), le proti dobrovernim tretjim. Ti bi se lahko sklicevali na domnevo, da je lastnik tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Ne more pa imeti učinka proti strankam tega postopka. Zaključek sodišča prve stopnje, da sta M. in T.K. še vedno solastnici sporne nepremičnine vsaka do 1/2, torej ne drži. Nepravilen je zato tudi zaključek, da sta tako tožnik kot tudi toženka v nasprotni tožbi zgrešili pasivno legitimacijo, ko nista tožili tudi omenjenih dveh toženk.

Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da sta pravdni stranki začeli z gradnjo sporne stanovanjske hiše v letu 1969 in končali v letu 1975. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da glede na čas gradnje ne more biti nobenega dvoma, da je hiša skupno premoženje pravdnih strank, četudi je bila skladno z njuno voljo kot lastnica nepremičnine v zemljiški knjigi vpisana le toženka. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah je bilo treba ugoditi pritožbama obeh pravdnih strank in v skladu s 4. točko 358. člena ZPP spremeniti sodbo v točki 1/1 in v prvi alinei 2. točke izreka tako, da se ugotovi, da predstavlja skupno premoženje tožnika in toženke pridobljeno v času trajanja zakonske zveze stanovanjska hiša V D. 26 v Ljubljani, stoječa na parc. št. 297/86, vl. št. 1843 k.o. V..

Utemeljena pa je tudi tožnikova pritožba v odločitvi, ki se nanaša na razvijalni stroj znamke N. v kompletu z dodatno opremo in rezervnimi deli in toženkina pritožba zoper odločitev v delu, ki se nanaša na štirisobno stanovanje številka 7 v prvem nadstropju hiše na naslovu S. str. 27/7 v Celovcu, na fotoaparate, osnovna sredstva v lokalu na H. 2 v Ljubljani, osnovna sredstva v lokalu na D. 7 v Ljubljani ter opremo hiše V D. 26. Izpodbijana odločitev glede navedenih nepremičnine in premičnin temelji na napačnem zaključku, da zahtevki pravdnih strank nimajo dejanske in pravne podlage, ker je bila nepremičnina prodana oziroma ker so bile premičnine bodisi prodane bodisi ne obstajajo več. Po mnenju sodišča bi morale pravdne stranke glede teh stvari postaviti ustrezne obligacijske zahtevke. Pravdni stranki v pritožbah pravilno poudarjata, da se njun spor nanaša na skupno premoženje. To pa pomeni, da se pravna narava spora ne more spremeniti zgolj zato, ker je eden od zakoncev po razpadu skupnosti in brez soglasja drugega razpolagal s skupnim premoženjem oziroma ga odsvojil. Nikakršne ovire zato ni, da se v takšni pravdi ne bi ugotovilo, da te stvari sodijo v skupno premoženje obeh zakoncev, saj nobena od strank ne zahteva z dajatvenim zahtevkom izročitev teh stvari. Okoliščina, da so omenjena nepremičnina oziroma premičnine odsvojene oziroma, da ne obstajajo več, bo pač upoštevana v postopku za delitev skupnega premoženja (potem, ko bo ugotovljen tudi delež pravdnih strank na njem) in sicer vrednostno oziroma tako, da bo dobil drugi udeleženec vrednost v preostalem premoženju oziroma, da bo imel prizadeti skupni lastnik pravico do plačila vrednosti svojega deleža na odsvojenih skupnih stvareh (prim. pravno mnenje Občne seje VSS, objavljeno v Pravna mnenja VSS št. 1/94, str. 10). Sodišče prve stopnje je zato napačno uporabilo materialno pravo kot tudi določbo

190. čl. ZPP, ko ni ugotavljalo ali tudi omenjeno premoženje sodi v skupno premoženje obeh zakoncev. V skladu s 355. čl. ZPP je bilo zato treba odločitev v tem delu razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek. V skladu s 3. odst. 165. čl. ZPP se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.