Jedro

Poleg oseb, ki jih kot carinske zavezance navaja 24. člen carinskega zakona, je carinski zavezanec tudi vsak drug, ki ga določa zakon, med temi pa je prvi storilec carinskega prekrška (2. odstavek 389. člena CZ).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Carinarnice z dne 23.6.1993, s katero je ta tožniku po uradni dolžnosti obračunala uvozne dajatve v znesku 1.818.- SIT za tri pare sandal, od tega 675.- SIT carine. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je bil tožnik v carinsko prekrškovnem postopku spoznan za odgovornega za prekršek iz 1. točke 1. odstavka 371. člena v zvezi s 1. odstavkom 380. b člena in iz 1. točke 1. odstavka 380. člena carinskega zakona (v nadaljevanju: CZ). Iz odločbe Carinarnice z dne 23.6.1993 je razvidno, da mu je bil del blaga, s katerim sta bila prekrška storjena, odvzet po določilih 1. odstavka 383. člena CZ, za del blaga - 3 pare sandal pa bo izpeljan upravni postopek po določilih 389. člena CZ. Tako je Carinarnica izdala odločbo, s katero je obračunala uvozne dajatve po določilih 389. člena CZ. Tožnik je obračunane dajatve plačal in blago prevzel dne 23.6.1993. Carinarnica je po oceni tožene stranke ravnala pravilno in po zakonu. Po določbi 1. odstavka 389. člena CZ uvede carinarnica po uradni dolžnosti postopek za plačilo carine in drugih uvoznih davščin, če se z odločbo o prekršku iz 1. točke 1. odstavka 380. člena CZ blago ne odvzame. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da so bili trije pari sandal namenjeni potrebam tožnikovega gospodinjstva in ker vrednost blaga ni presegala 200.000.- SIT, je bila upoštevana enotna carinska stopnja iz 46. člena CZ. Zaradi uporabe enotne carinske stopnje je carinarnica pravilno obračunala prometni davek v višini 20 % iz tarifne številke 1 zakona o prometnem davku, kot to določa 78. člen navedenega zakona. Carinsko osnovo je carinarnica ugotovila po določilih 35. člena CZ, saj stranka ni razpolagala s fakturo za kupljeno blago in je zato neupravičeno tožnikovo sklicevanje na 34. člen CZ. Tožnik je dne 23.6.1993 obračunane dajatve v višini 1.818.- SIT plačal in blago prevzel. Določilo 263. člena CZ dovoljuje vložitev ugovora. Če se stranka ne strinja z ugotovitvijo carinarnice glede količine, vrste, kakovosti, vrednosti in porekla blaga. Ni pa možno vložiti ugovora potem, ko se blago prevzame iz carinarnice, saj količine, vrste, kakovosti, vrednosti in porekla blaga ni več mogoče ugotoviti. Tožena stranka je zavrnila ugovor tožnika, češ da mu niso bile dane vse pravice v postopku, ki mu jih daje CZ, ker so mu le te bile dane, le da jih tožnik ni izkoristil. Odločba organa prve stopnje je bila izdana na podlagi 389. člena CZ in temelji na pravnomočni odločbi izdani v postopku o prekršku, v katerem je bil tožnik zaslišan in je sicer sodeloval. V svoji izjavi na zapisnik o zaslišanju obdolženca je navedel, da je prijavil nekaj blaga, ki ga je nosil za svoje gospodinjstvo in je torej izkoristil ugodnost iz 2. točke 1. odstavka 28. člena CZ. V tožnikovih navedbah pa je tudi protislovje glede vrednosti enega para sandal. Izdaja izpodbijane odločbe temelji na določbi 389. člena CZ kot posledica prekrškovnega postopka.

Tožnik uveljavlja tožbene razloge v smislu 1. in 3. točke 10. člena zakona o upravnih sporih. V tožbi navaja, da bi tožena stranka, če bi upoštevala določbo 242. člena ZUP, morala ugotoviti: da je Carinarnica, ki je uvedla postopek naknadnega obračuna dajatev za tri pare sandal po določilih 389. člena carinskega zakona, kršila 5., 8., 142. in 143. člen ZUP, ki bi se glede na 58. člen CZ morali uporabiti v carinsko upravnem postopku. Zmotno je stališče tožene stranke, da so mu bile v postopku dane vse pravice, le da jih ni izkoristil, če so bile očitno kršene določbe 142. in 143. člena ZUP. Vložitev ugovora v smislu 263. člena carinskega zakona, ki ga omenja tožena stranka, je možna le v postopku, ko se blago carini na predlog stranke, ne pa, kot v obravnavani, po uradni dolžnosti. Za vložitev ugovora je predpostavka obstoj zapisnika po 262. členu carinskega zakona. Glede na vrednost blaga, ki je predmet gospodinjstva, so izpolnjeni pogoji za carinsko oprostitev po 2. točki 28. člena CZ. Smiselno navaja, da ni mogel zavarovati svojih interesov, če do vročitve odločbe sploh ni vedel, da ima status zavezanca. Tožena stranka navaja, da nima računa, da bi lahko blago ocarinila po 34. členu CZ. Tožniku sploh ni bila dana možnost, da predloži dokaz o vrednosti blaga, vedel pa tudi ni, na kolikšno vrednost je blago ocenjeno, dokler ni dobil odločbe. Posebej neargumentirana je trditev, da temelji upravna odločba na odločbi izdani v postopku o prekršku, v katerem je sicer bil zaslišan. Navedeni postopek je povsem samostojen postopek in ni povezan z dokaznim carinskim upravnim postopkom. Za prvega veljajo določbe zakona o prekrških, za drugega ZUP in morebitni drugi predpisi. Tožnik se je iz gole nepoučenosti odpovedal pritožbi zoper prekrškovno odločbo. Ker se je pritožil, bi bilo smotrno, da bi organ prve stopnje počakal na rešitev pritožbe v prekrškovnem postopku, ne pa da iz navedenega postopka ocenjuje nekatere dokaze v zavezančevo škodo, čeprav bi jih moral izvesti povsem samostojno. Navedba tožene stranke, da je zavezanec obračunane dajatve plačal in blago prevzel, je brezpredmetna, saj si s tem ni odvzel pravice do pritožbe. Dajatve je plačal, ker je hotel priti do svojega blaga. Sicer pa je zmotno sklicevanje na določbo 263. člena CZ, ki velja za postopek na podlagi vložene deklaracije (glede na ZUP gre za lex specialis, posebej 257. in naslednji členi CZ).

Tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz v njej navedenih razlogov.

Tožba ni utemeljena.

Glede na v tožbi zatrjevane kršitve pravil postopka sodišče iz podatkov spisov ugotavlja, da je tožnik sam bil tisti, od čigar volje je bila odvisna uvedba vrste upravnega carinskega postopka in pravna podlaga zanj, ali zaradi lastne prijave blaga ob prehodu carinske črte v smislu 16. člena CZ ali zaradi carinskega prekrška, in da je imel ves čas carinskega postopka od prestopa meje in pregleda blaga možnost dajati izjave in varovati svoje pravice in pravne koristi ter da je bil zaslišan v prekrškovnem postopku. Po oceni sodišča zato zgolj opustitev zaslišanja tožnika v upravnem carinskem postopku ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka - določb 5., 8., 142. in 143. člena zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), saj zgolj to dejstvo ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev o stvari. Po podatkih upravnih spisov pa je tožena stranka na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabila materialni zakon.

Niso sprejemljive tožbene pripombe, češ da do vročitve odločbe sploh ni vedel, da ima status zavezanca, da ni mogel zavarovati svojih interesov glede carinske oprostitve in pri ugotovitvi carinske osnove. Carinskega zavezanca opredeljuje 1. odstavek 24. člena (v nadaljevanju: CZ, Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90): to je oseba, na katero se glasi prevozna listina, oseba, na katero so prenesene pravice iz prevozne listine, oseba, ki prinaša blago na carinsko območje države ali ga od tod odnaša, kot tudi vsak drug, ki je v primerih, določenih s tem zakonom dolžan plačati carino. Po 1. točki 1. odstavka 19. člena CZ obveznost plačila carine nastane za blago, ki se uvaža, z dnem, ko je šlo blago čez carinsko črto.

Po 1. odstavku 389. člena CZ v primeru, če se z odločbo o prekršku ne odvzame blaga, carinarnica po uradni dolžnosti uvede postopek za plačilo carine in drugih uvoznih davščin, kakor je to pravilno v skladu z zakonom ravnala tudi v obravnavani zadevi. Po 2. odstavku 389. člena pa se carina in druge uvozne davščine izterjajo od drugih oseb šele, če tega ne more izterjati od storilca prekrška. Po navedeni določbi je storilec prekrška prvi carinski zavezanec, saj je poleg oseb, ki jih kot carinske zavezance navaja 24. člen CZ, med temi je tudi oseba, ki prinaša blago na carinsko območje države ali ga od tam odnaša, carinski zavezanec tudi vsak drug, ki ga določa zakon (2. odstavek 389. člena CZ). V obravnavani zadevi pa ni spora o tem, da je tožeča stranka storila prekršek, kar je izkazano s pravnomočno odločbo. Torej ne drži tožnikova trditev, da postopek o prekršku ni povezan ali ne vpliva na dokazni upravni postopek, saj je pravnomočna odločba državnega organa javna listina in dokazno sredstvo.

Carinski zavezanec lahko uveljavlja carinsko oprostitev po 2. točki 28. člena CZ hkrati, ko nastane v smislu 16. člena CZ obveznost prijave blaga obmejni carinarnici. Tožnik je torej imel obveznost in možnost prijave blaga in hkrati pravico in možnost uveljavljati carinsko oprostitev v smislu 2. točke 28. člena CZ. Navedene možnosti pa tožnik, kot je tožena stranka pravilno pojasnila, ni izkoristil. Tožnik zato neutemeljeno uveljavlja tožbeni razlog kršitve materialnega zakona, kolikor meri na neuveljavljeno carinsko oprostitev po 28. členu CZ. Sodišče tudi ni sledilo tožnikovi pripombi, ki jo je uveljavljal tudi v pritožbi, da mu ni bila dana možnost predložiti dokaz o drugačni vrednosti blaga v zvezi z ugotovljeno carinsko osnovo. Že tožena stranka je tožniku tudi pravilno pojasnila, da po 2. odstavku 263. člena CZ zavezanec ugovora glede količine, vrste, kakovosti, vrednosti in izvora blaga kot tudi glede uvrstitve blaga po carinski tarifi in drugih tarifah ne more več vložiti, ko blago dvigne s carinarnice in je za to podala ustrezno pojasnilo k zakonski določbi.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je zato na podlagi 2. odstavka 242. člena zakona o upravnih sporih zavrnilo. Določbe carinskega zakona, zakona o splošnem upravnem postopku, zakona o upravnih sporih je sodišče na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.