Jedro

Tožnik bi za trditve o novi škodi moral dokazati vzročno zvezo med poškodbo iz leta 1995 in operacijo vezi desnega zapestja, ki je bila opravljena v letu 2000.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek v višini 22.843,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za povrnitev stroškov postopka ter naložilo tožeči stranki, da povrne toženi stranki 2.310,17 EUR pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da tožniku ni uspelo dokazati, da bi bil zaradi posledic poškodbe, ki mu jo je povzročil toženec 30. 10. 1995, operiran zaradi vezi desnega zapestja in bil v staležu od 13. 8. 2000 do 31. 3. 2001. Zato njegov zahtevek, s katerim je zahteval izgubo na zaslužku v času, ko je bil zaradi te operacije v staležu, ni utemeljen.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očita napačno dokazno oceno priče A. Č., ki je izrecno povedal, da je bil tožnik v zvezi z zapestjem pri zdravniku v S. samo enkrat, kasneje pa je hodil na zdravljenje v N. Sodišče ni pojasnilo zakaj je tej priči enkrat verjelo, v drugem delu pa ne. Tudi se ne strinja z zaključki o tem, da ni dokazala vzročne zveze med poškodbo z dne 30. 10. 1995 in kasnejšo operacijo, saj je kot dokaz predložila dopolnilo k medicinski ekspertizi izvedenca mag. M. B., ki ga tožena stranka ni prerekala. Iz dokazov, ki jih je predložila, nesporno izhajajo njene trditve. Ponovno ponavlja, da tožnik v N. nima zdravstvenega kartona, ker zdravljenje tam ni bilo zabeleženo na kartonih, izvedenec pa bo lahko to sam potrdil, lahko pa bi tudi pozval tožnika na pregled in glede na dokumentacijo, ki je obstajala, podal mnenje. Pomotoma je res navedel, da se je zdravil pri dr. D., vendar je do napake prišlo zaradi tega, ker nima lečečega zdravnika, ker vse od leta 1995, ko se je odselil v N. pa do vložitve v S., ni bil pri zdravniku. Sodišču pa je predložil svoj zdravstveni karton, ki se je kasneje našel. Meni, da obstaja vzročna zveza med poškodbo in posledico in da je le-ta dokazan. Pritožbenega predloga ne daje.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je zaradi operacije vezi desnega zapestja, ki jo je moral opraviti zaradi poškodbe, ki mu jo je povzročil toženec v letu 1995, utrpel izgubo na zaslužku v zahtevani višini. Na prvem naroku za glavno obravnavo je predlagal, da sodišče zasliši izvedenca medicinske stroke, navedel, da je vsa medicinska dokumentacija v ambulanti v P. pri dr. D., ki naj jo sodišče pridobi. Tako je tožnik do konca prvega naroka za glavno obravnavo za svoje trditve o vzročni zvezi med poškodbo, ki naj bi mu jo povzročil toženec, predlagal, da sodišče pogleda spis Okrajnega sodišča v Žalcu P 278/97, dopolnilno izvedeniško mnenje iz te zadeve ter sodbo. Tožnik za svoje trditve ni predlagal svojega zaslišanja, pač pa je zaslišanje tožeče stranke predlagala tožena stranka. Tako je zatrjeval novo škodo.

Pravna podlaga tožnikovega zahtevka je v določbi 154. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ki se glede na čas škodnega dogodka po določbah 1060 čl. Obligacijskega zakona uporablja (sedaj z enako določbo 131 čl. OZ). Po tej določbi mora tisti, ki drugemu povzroči škodo to povrniti, razen če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Vzročno zvezo med poškodbo in kasneje nastalo posledico mora dokazati tožnik. Nova škoda je tista škoda, ki izvira iz škodnega dogodka, v zvezi s katerim je bila že prisojena odškodnina, pa v času sojenja ni bilo gotovo, da bo nastala. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je najprej ugotavljalo vzročno zvezo med poškodbo, ki jo je tožniku v letu 1995 povzročil toženec in med operacijo v letu 2000, ker je to strokovno vprašanje s področja medicine in ker je toženec argumentirano prerekal dopolnitev mnenja v zadevi P 278/97, ki ga je tožnik predložil. Na predlog tožnika je sodišče pravilno sprejelo dokazni sklep, da se o tem strokovnem vprašanju zasliši izvedenca medicinske stroke, saj je bilo v tem delu dokazno breme na njemu (ZPP čl. 212). Sodišče pa je pravilno zaključilo, da tožniku ni uspelo dokazati vzročne zveze, zato je ob uporabi 215.čl. ZPP pravilno zahtevek zavrnilo.

Niso utemeljene pritožbene navedbe o tem, da tožena stranka ni prerekala dopolnilnega mnenja izvedenca medicinske stroke iz druge pravdne zadeve, saj je ravno zaradi prerekanja tožene stranke tožnik predlagal zaslišanje izvedenca v tej pravdni zadevi, temu pa je sodišče sledilo. Zato mnenje, pribavljeno v drugi pravdni zadevi ne predstavlja dokaza v tej zadevi in se sodišču prve stopnje z njim ni bilo dolžno ukvarjati. Ne držijo pritožbene navedbe, da sodbe v delu, ko je sodišče ocenjevalo izpovedbo priče A. Č., tožnikovega očeta, ni možno preizkusiti. Pritožnik s takšnimi navedbami uveljavlja pritožbeni razlog absolutno bistvene kršitve določb postopka. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe obrazložilo, da je priča A. Č. potrdila tožnikove navedbe o odprtju fitnesa, da pa ni verjelo tožniku, da se sam ni fizično ukvarjal s fitnesom, saj je tožnikov oče izpovedal drugače. Pritožnik si očitno sodbe sodišča prve stopnje ni natančno prebral in zato dokazno oceno sodišča prve stopnje napačno interpretira. Sodišče prve stopnje je glede na ugovor tožene stranke in ob ugotovljenem dejstvu, da se je tožnik v obdobju po 1995 letu aktivno ukvarjal s fitnesom, utemeljeno štelo, da je potrebno izvesti dokaz z zaslišanjem izvedenca medicinske stroke, ne le zgolj zaradi ugotovitve vzročne zveze, ampak tudi zaradi toženčevega ugovora zastaranja, o tem, kdaj je bilo zdravljenje končano.

Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno zaključilo, da tožnik ni zadovoljil dokaznega bremena, saj ni predložil tiste medicinske dokumentacije, ki bi morala obstajati in ki bi potrjevala njegovo zdravljenje oziroma povezavo s poškodbo iz leta 1995 z operacijo v letu 2000. Sodišče prve stopnje je v tem delu sodbo obrazložilo in prepričljivo povedalo, zakaj je štelo, da tožnik tega ni dokazal. Ne drži, da iz medicinske dokumentacije zdravnika nesporno izhaja, da je bil tožnik ravno zaradi poškodbe iz leta 1995 v letu 2000 operiran. Pritožnik napačno uporablja besedo nesporno, saj je bilo ravno to dejstvo bistveno za ugotovitev pravne podlage njegovega zahtevka in sporno, tožnik pa ga je dokazoval z mnenjem izvedenca medicinske stroke in predlagal, da sodišče določi izvedenca. Ta pa zaradi nepopolne dokumentacije mnenja ni mogel podati. Tožnik ni predlagal, da izvedenec preverja dokumentacijo, ki je v B. C., kar pritožbeno izpostavlja, na večkratni poziv sodišča, ki ga je pozivalo, da predloži dokumentacijo, pa ni reagiral. Zatrjevanje tožnika, da bi sodišče moralo pregledati karton zdravnika, ki ga je predložil po prvem naroku, pa ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno uporabilo določbo 286. člena ZPP in pravilno zaključilo, da ne drži, da tožnik brez svoje krivde tega ni mogel predložiti pravočasno. Sodišče prve stopnje je vložilo veliko truda v to, da bi od tožnika prejelo dokumentacijo in podatke, na podlagi katerih bi izvedenec lahko izdelal mnenje, vendar tožnik na to ni reagiral. Zato so razlogi za to, da izvedenec ni mogel podati mnenja, izključno na njegovi strani. Tožnik je vložil tožbo v letu 2004, šele na zadnji glavni obravnavi 4. 11. 2010 pa je predložil fotokopijo zdravstvenega kartona in navedel, da se je zmotil in da se ni zdravil pri zdravniku D., ampak pri drugem zdravniku. Tožena stranka je utemeljeno uveljavljala prekluzijo dokazov, sodišče prve stopnje pa je temu utemeljeno sledilo in tako pravilno uporabilo določbo 286. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je glavno obravnavo zaključilo 4. 11. 2010 in navedlo, da je dokazni postopek zaključen. Tožeča stranka v skladu z določbo 286.b ZPP ni uveljavljala kršitev določb pravdnega postopka, zato takšnih kršitev s pritožbo ne more več uveljavljati. Glede na to pa niso utemeljene pritožbene navedbe o tem, da bi izvedenec lahko pregledal tožnika in tudi na podlagi tega izdelal mnenje. Gre kvečjemu za relativno kršitev postopka, ki bi jo tožnik moral uveljavljati po zaključeni glavni obravnavi, sicer pa tožnik tega potem, ko je sodišče odločilo, da ne bo postavilo izvedenca medicinske stroke, ker je dokumentacijo predložil prepozno, niti ni predlagal. Po določbi prvega odstavka 7. člena in 212. člena ZPP je dolžnost strank, da za zatrjevano dejstvo predložijo dokaze, s katerimi se sporna dejstva dokazujejo. Dokazna ocena je stvar sodišča (člen 8 in 213 ZPP). Kadar sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakšnega pomembnega dejstva, sklepa o njemu na podlagi pravil o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je bilo dokazno breme o tem, ali je imel tožnik stalež zaradi katerega mu naj bi nastala materialna škoda zaradi dogodkov iz 1995 leta na njegovi strani, kot tudi pravilno zaključilo, da tega dejstva ni dokazal. Ob vsem navedenem in ob ugotovitvah pritožbenega sodišča, da absolutno bistvenih kršitev določb postopka ni, je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi te zadeve, zato stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni in jih stranka sama trpi (ZPP čl. 165,154, 155).