Jedro

Škoda je nastajala iz istega razloga, zaporedno, postopno s potekom časa, torej sukcesivno. Po stališču sodne prakse zastaranje terjatve za povrnitev sukcesivno nastajajoče premoženjske škode začne teči, ko oškodovanec izve za storilca in začetek take škode. Pravočasno uveljavljanje povrnitve prve sukcesivno nastajajoče škode pretrga zastaranje in je zato mogoče uveljavljati tudi povrnitev nadaljnjih škod. Če pa oškodovanec zamudi zastaralni rok za uveljavljanje prvega zahtevka, je zastarala tudi celotna terjatev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VP 134195/2016 z dne 3. 1. 2017 v prvem in tretjem odstavku izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek (I. točka izreka). Tožniku je naložilo povrnitev toženkinih pravdnih stroškov v višini 55 EUR (II. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja, da je vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki ima naravo javne listine. Tožnik je na podlagi sklepa o dedovanju lahko izvršil javno pooblastilo, v okviru katerega je lahko izdal listino (dopis z dne 17. 11. 2016) z naravo javne listine. Verodostojnost tožnikovega podpisa na dopisu je bila notarsko overjena, s čimer je bila odpravljena domneva javne listine.

Tožnik je pravno podlago jasno navedel, če je ne bi, bi ga moralo sodišče pozvati, da dopolni vlogo. Sodišču je bilo zelo jasno, da zahteva vračilo preveč plačanih stroškov, ki se nanašajo na število oseb. Da je sodišče razumelo, kaj je pravna podlaga zahtevka, je razvidno iz obrazložitve. Toženka, ki je upravnik, ni izkazala, da je ostalim etažnim lastnikom zaračunala manj ali da je od njih prejela manj, saj trdi, da dokumentacije več ne poseduje. To pa izpodbija njeno pasivno legitimacijo. Toženka nosi odgovornost za preveč zaračunane stroške. Sodišče je brez dokazila, da je ostalim stanovalcem bilo zaračunano manj, nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Prejemnik preveč zaračunanega je toženka, torej je obogatena. Da ni obogatena, bi morala z dokumentacijo dokazati. Toženka ni zaračunala ostalim premalo, le tožnikovi prednici preveč.

Sodišče je štelo tožnikov zahtevek za odškodninskega, ki je podrejen kondikcijskemu zahtevku. V trditveni podlagi ne gre za odškodninsko terjatev. Toženka je obračunavala stroške za dve osebi samovoljno in ne zaradi napake, kar izkazuje nepošteno poslovno prakso. Zastaranje odškodninske terjatve bi lahko začelo teči od dneva, ko je toženka izvedela, kaj tožnik zahteva od nje. Oškodovanec ni tožnikova mati, ampak tožnik. Tožnikova zapustnica ni preverjala pravilnosti obračunov, ker se zneski od junija 2006 dalje niso skoraj nič razlikovali v primerjavi z majem 2006. Če se skupni znesek stroškov bistveno ne razlikuje od prejšnjega meseca, se običajno ne preverja obračuna. Tožnikova pravna prednica torej ni vedela, da ni dolžna plačati več stroškov, kot bi bila sicer. Tudi tožnik ni razumel obračuna za mesec maj 2006. Vsak nadaljnji mesec je bil višji. Zakaj tako, toženka ni znala obrazložiti. Zato ni pravilna ugotovitev sodišča, da so obračuni, ki jih je napravila toženka, razumljivi, češ da to lahko razbere povprečno razumen človek. Tožnikova mati ni vedela, da ni dolžna plačati, kar je toženka zaračunavala, torej ima njen dedič, tožnik, pravico zahtevati preveč plačano nazaj.

Zmotno je stališče sodišča, da zastaralni rok začel teči, ko je tožnikova mati imela možnost uveljaviti zahtevek proti toženki. Zastaranje je lahko začelo teči šele po vročitvi dopisa. Sodišče je ugotovilo, da je tožnikova mati kot oškodovanka izvedla za škodo že leta 2006 in je zastaralni rok potekel 2001, pri čemer ne navede dokaza za takšno sklepanje. Pooblastilo matere je veljalo za uveljavljanje njene volje proti tretjim osebam in ne proti njej. Tožnik ni bil seznanjen z nobeno pogodbo toženke in pravne prednice tožnika. Poudariti velja, da se je ves čas spreminjala vrsta obračuna, saj se je enkrat na osebe delila voda in čiščenje, drugič pa odvoz smeti in drugo. Ne gre za odškodninski zahtevek po dednem pravu, temveč za obligacijski zaradi ravnanja upravnika nasproti tožniku kot kasnejšemu etažnemu lastniku. Omenjanje judikatov s strani sodišča je nesmiselno za obravnavano zadevo. Ne gre za sukcesivno nastajanje škode, saj predmet obračuna niso obračunane osebe, temveč poraba z napačnim količnikom obračunana različno za različne stvari. Ne gre za nastajanje škode iz istega razloga od leta 2006 dalje. Škoda je nastala vsak mesec iz drugega razloga in ne zaradi istega. Sukcesivne škode Obligacijski zakonik (OZ) ne navaja, sodna praksa pa jo smatra kot škodo, ki nastane v času iz istega škodnega razloga.

Sodišče je zmotno uporabilo določbe o pripoznavi dolga. Dolžnik lahko pripozna dolg tudi z zavarovanjem. Toženka je po prejemu tožnikovega dopisa z dne 17. 11. 2016 dala zavarovanje v dobavi toplote in vode.

Odškodninskega zahtevka v višini 150 EUR za izgubo časa in dohodka toženka ni prerekala do vložitve predloga za izvršbo. Vse stroške je povzročila zaradi svojega nepravilnega obračunavanja stroškov po osebah.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero se konča spor v tovrstnem postopku, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ni pa mogoče sodbe izpodbijati zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kot tudi ne zaradi relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Zato tožnik v pritožbi, ko pretežno tudi graja ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno sodišča prve stopnje, ne more uspeti. Pritožbeno sodišče je namreč vezano na ugotovljen (pravno odločilen) dejanski substrat sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje je v skladu z 12. členom ZPP v luči načela varstva pravic laične stranke pojasnilo, kaj je verodostojna listina. Ugotovilo je, da dopis z dne 17. 11. 2016, na podlagi katere je tožnik vložil predlog za izvršbo, ni verodostojna listina, saj ni javna listina in tudi ne po zakonu overjena zasebna listina. Takega značaja ta listina ni pridobila z overitvijo njegovega podpisa na njej. Ne glede na tožnikovo zmotno vztrajanje, da dopis izpolnjuje pogoje za verodostojno listino, je ta listina izgubila pomen, ki ga je imela v izvršilnem postopku, saj pravdno sodišče presoja utemeljenost tožbenega zahtevka ne glede na (ne)obstoj verodostojne listine, na podlagi katere je bil vložen predlog za izvršbo. Zato so brez pomena pritožbene navedbe v smeri obstoja verodostojne listine.

7. S tožbenim zahtevkom tožnik od toženke uveljavlja povračilo preveč plačanih sredstev iz naslova napačnega obračunavanja stroškov predmetnega stanovanja od junija 2006 do oktobra 2016. V postopku je bilo ugotovljeno, da je toženka za navedeno obdobje pri obračunih stroškov obratovanja upoštevala dve osebi namesto ene. Tožnikova mati je v svojem stanovanju živela od leta 1994 do svoje smrti (29.11.2015). Tožnik je po materinem pooblastilu (že od 6.6.2007 je bil pooblaščen za upravljanje nepremičnine v lasti svoje mame) sporočil s prijavo števila uporabnikov posamezne enote z dne 11. 10. 2009, koliko oseb živi v stanovanju. Šlo je za obvestilo v skladu z novo uveljavljanim Pravilnikom o upravljanju večstanovanjske stavbe (29. člen Pravilnika; Ur. l. RS, št. 60/09) in ne za sporočanje morebitne spremembe. Zakaj je toženka začela v juniju 2006 zaračunavati dve osebi in zakaj ni upoštevala prijave števila uporabnikov v letu 2009, je ostalo nepojasnjeno. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je toženka obračunavala stroške, ki se nanašajo na število uporabnikov, tako, da jih je porazdelila med skupno število uporabnikov stanovanjske stavbe in jih obračunala tožnikovi materi in po njeni smrti dediču (tožniku) za dve osebi, čeprav je v vtoževanem obdobju v stanovanju živela le ena oseba.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožnikove dejanske trditvene podlage pravilno presojalo tožbeni zahtevek na podlagi pravil neupravičene obogatitve in odškodninske odgovornosti, čeprav pravne podlage tožnik v vlogah ni izrecno opredelil. Stranka res ni dolžna navesti pravne podlage (besedila in številk zakonskih in podzakonskih predpisov), je pa dolžnost navesti dejstva, ki ob upoštevanju katerekoli pravne podlage pripeljejo do pravne posledice, kakšno uveljavlja z zahtevkom. Sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti in mora zatrjevana dejstva presojati z vseh možnih pravnih vidikov oziroma norm, ki bi utegnile biti relevantne. Sodišče prve stopnje je to tudi storilo.

9. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da je v luči splošnega pravila kondikcijskih zahtevkov, ki so urejena v 190. členu OZ, podana toženkina pasivna legitimacija. Ni dvoma, da je bil tožnik oziroma njegova mati s tem, ko je plačal(a) stroške v višjem znesku, kot bi jih moral(a), prikrajšan(-a). Vendar pa ni izkazana toženkina obogatitev s tem, ko je tožniku zaračunala stroške za dve osebe namesto ene. Strinjati se je s stališčem sodbe, da je toženka ravnala v korist prostalih zavezancev za plačilo stroškov večstanovanjske stavbe, saj so bili ti dolžni stroške plačati v nižjem znesku. Zaradi napačnega obračuna zaračunavanja stroškov tožnikovi materi, so bili obogateni preostali etažni lastniku, saj bi bilo skupno število ob pravilnem upoštevanju uporabnikov nižje in bi bili preostali etažni lastniki zavezani plačevati več stroškov, ki se obračunavajo glede na število uporabnikov. Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih v tovrstnem sporu ni mogoče izpodbijati, je toženka zaradi višjih plačil tožnikove matere prejela nižja plačila ostalih etažnih lastnikov in je zato v končnem obračunu prejela toliko sredstev, kot jih je za etažne lastnike pri plačilu strokov stanovanja dobaviteljem tudi plačala. Zato tožnik ne more uspeti z pritožbenim navajanjem, da ni dokazano, da toženka, ki je stroške dobaviteljem poravnala/plačala, ni bila obogatena.

10. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presojalo zahtevek tudi z vidika druge - odškodninske pravne podlage (v okviru 239. člena OZ). Toženka je s tem, ko je število uporabnikov napačno obračunavala, kršila pogodbo, po kateri je kot pooblaščeni upravnik večstanovanjske stavbe dolžna stroške stanovanja obračunati tako, da pravilno upošteva število uporabnikov stanovanja. Toženka je z napačnim obračunavanjem števila oseb ravnala protipravno, tožniku oziroma njegovi materi pa je v tej posledici nastala škoda, saj je plačal(a) v spornem obdobju več iz naslova uporabe stanovanja, kot bi jih moral(a), če bi toženka pri izračunu upoštevala le eno osebo.

11. Sodišče prve stopnje je kljub zatrjevanju in obstoju predpostavk odškodninske obveznosti toženke zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi zastaranja. Odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti (tretji odstavek 352. člena OZ). Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu kršitve obveznosti. Gre za petletni splošni zastaralni rok, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Pri vprašanju ali in kdaj je v konkretnem primeru nastopilo zastaranje, je potrebno izhajati iz položaja tožnika oziroma njegove matere kot oškodovanke, saj je tožnik univerzalni pravni naslednik pravic in obveznosti po svoji mami. To pomeni, da je bistveno, kdaj je imela tožnikova mati možnost ugotovitve protipravnega ravnanja toženke v smislu napačnega obračunavanja števila uporabnikov. Dejstvo je, da je tožnikovi materi deset let vsak mesec zaradi istega ravnanja toženke - napačnega upoštevanja števila uporabnikov v stanovanju - nastajala škoda s tem, ko je plačevala več stroškov, ki se nanašajo na število oseb. V takšnem primeru je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da gre za sukcesivno nastajanje premoženjske škode. Škoda je nastajala iz istega razloga, zaporedno, postopno s potekom časa, torej sukcesivno. Po stališču sodne prakse zastaranje terjatve za povrnitev sukcesivno nastajajoče premoženjske škode začne teči, ko oškodovanec izve za storilca in začetek take škode.1 Pravočasno uveljavljanje povrnitve prve sukcesivno nastajajoče škode pretrga zastaranje in je zato mogoče uveljavljati tudi povrnitev nadaljnjih škod. Če pa oškodovanec zamudi zastaralni rok za uveljavljanje prvega zahtevka, je zastarala tudi celotna terjatev.2

12. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je tožnikova mati A. A. za kršitev obveznosti in škodo lahko izvedela že pri obračunu stroškov za mesec junij 2006, pa teh kršitev toženki ni naznanila. Tudi po prijavi števila uporabnikov z dne 11. 10. 2009 je toženka še vedno obračunavala stroške za dve osebi, pa tega niti tožnik kot njen pooblaščenec v zvezi z upravljanjem stanovanja niti A. A. nista grajala. A. A. oziroma tožnik po njenem naročilu je plačal vse položnice brez ugovora. Lahko bi zavrnila stroške, ki odpadejo na dodatno osebo. Iz obračunov je mogoče razbrati, koliko uporabnikov se je pri posameznih zneskovno opredeljenih stroških, ki se delijo na osebe, upoštevalo in je mogoče na podlagi obračunov napraviti ustrezen izračun. Da je mogoče, je razvidno že iz izračunov, ki jih je pripravil tožnik. Ugotovitev o seznanjenosti pritožnik ne more izpodbijati s trditvijo, da je zastaranje odškodninske terjatve začelo teči po materini smrti, ko je toženki vročil dopis, iz katerega je razvidno kaj zahteva, saj je tožnik kot dedič le vstopil v pravice in obveznosti svoje matere. Šlo je za kontinuiteto vseh obligacijskopravnih razmerij, ki niso nastala na novo in zato tudi zastaralni roki ne morejo začeti znova. V pritožbi zatrjevana okoliščina, da tožnik in njegova mati v spornem obdobju nista preverjala pravilnosti obračuna (in da mati ni vedela, da ni dolžna plačati, kar so ji (več) zaračunali), nima tehtnega pomena. Tudi na strani tožnikove matere oziroma tožnika kot njenega pooblaščenca obstaja povprečna dolžna skrbnost sprotnega preverjanja pravilnosti obračunov. Ne gre za nerazumno pričakovanje. Ravnanje toženke jima ni moglo ostati neznano. Dejstvo je, da je A. A. lahko izvedela oziroma bi morala vedeti, da ji z napačnim obračunavanjem stroškov že od junija 2006, pa tudi od oktobra 2009 dalje nastaja škoda, pa je v takšno sukcesivno nastajanje škode na nek način pristala. Takšno ravnanje tudi tožniku ni moglo ostati neznano, saj je v letu 2009 toženki v imenu svoje mame posredoval število uporabnikov stanovanja. Pritožnik z izpodbijanjem dokazne ocene glede trenutka začetka teka zastaralnega roka posega v sodbi ugotovljeno dejansko stanje, ki pa v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog.

13. Prva škoda zaradi napačnega obračuna uporabnikov je nastala junija 2006, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je petletni zastaralni rok potekel junija 2011 in je tedaj nastopilo zastaranje. Ker je tožnik s tožbo decembra 2016 zamudil zastaralni rok za uveljavljanje prvega zahtevka, je zastarala celotna terjatev. A tudi ob upoštevanju nastanka prve škode v letu 2009, je terjatev v letu 2014 že zastarala. Če je tožnik nepravilno upoštevanje števila oseb opazil šele decembra 2016, ko je pregledoval materino dokumentacijo in se tedaj začel sklicevati na to napako, je takšen objektivno zastaran zahtevek prepozen.

14. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da je bilo zastaranje pretrgano z toženkino pripoznavo dolga. Dolžnik lahko pripozna dolg z upniku dano izjavo, ki mora biti izrecna, jasna in nedvoumna, kot tudi v primeru, da nekaj plača, da plača obresti ali da zavarovanje (364. člen OZ). Neodzivnost toženke na tožnikov dopis z dne 17.11. 2016, ne ustreza aktivnosti, ki povzroči pretrganje zastaranja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da aktivnosti, ki lahko pomenijo pripoznavo dolga, ni bilo. Drugih trditev v smeri pripoznavanja prav vtoževane terjatve ni bilo. Zato so pritožbene navedbe, da je toženka dala zavarovanje in s tem pripoznala dolg, neupoštvene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), tudi sicer pa neutemeljene, saj neprekinjeno zagotovljena dobava toplote in vode vsakemu stanovanju v večstanovanjski hiši kljub neplačilu stroškov ali spremembi lastništva, ne predstavlja zavarovanja, ki bi pomenilo pripoznavo dolga (365. in 341. člen OZ).

15. Pravilno je bil zavrnjen tudi zahtevek v višini 150 EUR za izračun tožnikovega prikrajšanja, saj tožnik ni izkazal podlage, po kateri bi bil do povračila takšnega zneska upravičen, kot tudi ne višine. Toženka je v tem postopku nasprotovala temu zahtevku, zato okoliščina, da do vložitve predloga za izvršbo ni odgovorila na tožnikov dopis in prerekala tega zahtevka, ne pomeni priznanja dejstev v luči 214. člena ZPP, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugoditi zahtevku.

16. Ostale pritožbene navedbe niso bile odločilnega pomena za odločitev, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o njih je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Toženka povrnitve pritožbenih stroškov ni zahtevala.

1 Glej odločbe VS RS III Ips 150/2008, II Ips 333/2005, II Ips 570/2002, II Ips 3/2004, II Ips 495/2007, ter VSL I Cpg 1022/2016, I Cpg 1141/2011, I Cp 2956/2012 , I Cpg 154/2017 id. 2 Npr. sodba VR RS III Ips 150/2008 ter sodbe VSL opr. št. I Cpg 1022/2016, I Cpg 1141/2011 in I Cp 2956/2012.