Jedro

V postopku prvostopni organ ni ugotavljal, ali gre v obravnavanem primeru za gospodarsko celoto v smislu določb ZDKG. Po pritožbenem ugovoru, da predmetne nepremičnine ne predstavljajo gospodarske celote v smislu 3. člena ZDKG, drugostopni organ tako ni imel podlage za pritrditev prvostopni odločbi, kljub temu, da je poskušal odločitev prvostopnega organa argumentirati s podatki, ki jih je ugotovil na karti Telefonskega imenika Slovenije.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Litija, št. 330-302/2009-24z dne 9. 9. 2009 odpravi ter zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 350,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dneva plačila, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odločil, da se nepremično premoženje tožnika, vpisano v zemljiškoknjižni vložek št. ... k.o. ..., 33 k.o. ..., 497 k.o. ..., 502 k.o. ..., 544 k.o. ..., 702 k.o. ..., 721 k.o. ..., 769 k.o. ..., 156 k.o. ... in 309 k.o. ... ter premično premoženje imenovanega, ki rabi za redno kmetijsko oziroma gospodarsko proizvodnjo ter z njima povezane dejavnosti, šteje za zaščiteno kmetijo. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik lastnik v izreku navedenih nepremičnin. Glede na določila 2. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 70/95, 54/99, v nadaljevanju ZDKG) in pravno prakso, zaščiteno kmetijo sestavljajo vsa zemljišča, ki tvorijo kmetijo oziroma kmetijsko gospodarsko enoto. Po pribavi posestnih listov je prvostopni organ ugotovil, da vsa zemljišča, ki tvorijo zaščiteno kmetijo in so last tožnika, predstavljajo skupaj 10,1284 ha primerljive kmetijske površine. Glede na izračun primerljive kmetijske površine, ki je večja kot 5 ha in glede na dejstva, da zgoraj navedena zemljišča ležijo na istem območju ter so v lasti ene fizične osebe, se štejejo za zaščiteno kmetijo. ZDKG v 1. odstavku 3. člena namreč določa, da zaščitena kmetija obsega vse, kar sestavlja gospodarsko celoto in rabi za redno kmetijsko oziroma gozdarsko proizvodnjo ter z njima povezane dejavnosti. Postopek preverjanja pogojev za zaščito kmetije je bil izveden po skrajšanem ugotovitvenem postopku, brez zaslišanja stranke, ker je lahko upravni organ dejansko stanje v celoti ugotovil na podlagi podatkov iz uradnih evidenc (144. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 24/2006 – UPB, 126/2007 in 65/2008, v nadaljevanju ZUP). Drugostopni organ je kot neutemeljeno zavrnil pritožbo tožnika, v obrazložitvi svoje odločbe pa še navedel, da so zemljišča tožnika sicer res v treh katastrskih občinah, vendar skupaj sestavljajo eno gospodarsko enoto ter so v primerni medsebojni oddaljenosti. Glede oddaljenosti zemljišč je namreč sodna praksa zavzela stališče, da je treba v postopku določitve zaščitene kmetije ugotoviti, ali so razdalje med kmetijski zemljišči oziroma gozdovi krajevno običajne in omogočajo skupno kmetijsko gospodarjenje. Glede pritožbenih navedb tožnika, da je razdalja med posameznimi enotami več kot 30 km, je drugostopni organ iz prikazane poti po karti Telefonskega imenika Slovenije ugotovil, da je razdalja med stavbo na naslovu ... in stavbo na naslovu ..., 6,89 km, med stavbo na naslovu ... in stavbo na naslovu ... pa 12,53 km. Iz ugotovljenega izhaja, da razdalja med posameznimi enotami nikakor ni 30 km, kar v svoji pritožbi navaja tožnik.

Tožnik v svoji tožbi med drugim navaja, da ni podanih pogojev, da se vsa njegova zemljišča opredelijo za zaščitno kmetijo. Med vsemi tremi lokacijami zemljišč, ki so last tožnika, so razdalje glede možnih dostopov s kmetijskimi traktorji s priključki prevelike, da bi ta zemljišča lahko predstavljala eno gospodarsko celoto in enoto. Ta zemljišča nikoli niso bila funkcionalno povezana eno z drugim, pač so to bile tri samostojne ločene manjše kmetije. Oddaljenost med temi zemljišči in njihova razdrobljenost onemogoča gospodarno in racionalno izvajanje kmetijske in gospodarske dejavnosti. Gre za zemljišča, ki jih ni mogoče šteti za gospodarsko enoto in celoto v smislu 2. in 3. člena ZDKG. Glede na vrsto rabe posameznih zemljišč v teh katastrskih občinah in glede na njihove parcelne številke je razvidno, da v bistvu tudi ne gre za zaokrožene komplekse kmetijskih površin po vrsti rabe, saj v nobeni katastrski občini ne prevladuje samo posamezna vrsta rabe. V vseh treh katastrskih občinah so parcele v lasti tožnika z različnimi vrstami rabe. Zemljišča tožnika tudi ne predstavljajo krajevnim razmeram primerno gospodarsko enoto. V teh krajih ni običajno, da bi kmetija imela parcele na takšni medsebojni oddaljenosti. Opravljanje del na takšni zaščitni kmetiji ne bi bilo funkcionalno zaradi razdrobljenosti, časovno zamudno in neracionalno, hkrati pa povezano z nesorazmernimi stroški kmetijske proizvodnje, ki ne bi prenesli prav nobene stroškovne kalkulacije. Dejansko stanje je glede obstoja pogojev, da zemljišča tožnika predstavljajo kmetijsko gospodarsko celoto in glede krajevnih običajev racionalne obdelave zemljišč v okviru skupnega gospodarjenja, zmotno in nepopolno ugotovljeno, posledično pa je tudi napačno uporabljen materialni predpis (2. in 3. člen ZDKG). Ugotovitveni postopek je potrebno dopolniti zaradi ugotovitve dejanskega stanja glede potne povezave, primerne vožnje s kmetijskimi traktorji, s priključki in ugotovitve pogojev za skupno kmetijsko gospodarjenje z vsemi zemljišči, z ogledom vseh zemljišč in dostopnih poti, po potrebi pa tudi z izvedencem kmetijske stroke, ki bo podal strokovno mnenje glede dejanskega stanja, ki je odločujoče za odločitev. Gre za preveč zahtevno zadevo, da bi jo bilo mogoče rešiti le na birokratski način iz pisarne, kot je to naredil upravni organ tudi s pomočjo telefonskega imenika, pač pa je potrebno ugovore tožnika preveriti v naravi. Tožeča stranka zato predlaga, da sodišče razsodi, da se odločba prvostopnega organa odpravi ter da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje, do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo oziroma podrejeno, da se izpodbijana odločba odpravi ter se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožniku plačati stroške tožbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje, do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka vse navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali v izreku izpodbijane odločbe navedene nepremičnine, ki so v lasti tožnika, izpolnjujejo pogoje za zaščiteno kmetijo v smislu 2. člena ZDKG. Tožnik ugovarja, da navedene nepremičnine niso prostorsko, lastninsko in ekonomsko povezane, zato ne pomenijo kmetijsko oziroma kmetijsko-gozdarske gospodarske enote, pri čemer niso izpolnjeni pogoji po 1. odstavku 3. člena ZDKG. Po določbi 1. odstavka 2. člena ZDKG je zaščitena kmetija kmetijska oziroma kmetijsko-gozdarska gospodarska enota, ki je v lasti ene fizične osebe ali lasti, solasti ali skupni solasti zakonskega para, ali v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca in obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive površine. Zaščitena kmetija obsega vse, kar sestavlja gospodarsko celoto in rabi za redno kmetijsko oziroma gozdarsko proizvodnjo ter z njima povezane dejavnosti (1. odstavek 3. člena ZDKG). Prvostopni organ je izpodbijano odločbo oprl na podatke o površinah zemljišč in o lastništvu, pridobljene iz uradnih evidenc, iz katerih izhaja, da gre za 10,1284 ha primerljivih kmetijskih površin, ki so v lasti tožnika, s čimer so izpolnjeni pogoji za zaščiteno kmetijo. Mnenja je bil, da poseben ugotovitveni postopek ni potreben in je odločil na podlagi 2. točke 1. odstavka 144. člena ZUP. Glede na skrajšani ugotovitveni postopek prvostopni organ tudi ni ugotavljal, ali gre v obravnavanem primeru za gospodarsko celoto v smislu določb ZDKG. Po pritožbenem ugovoru, da predmetne nepremičnine ne predstavljajo gospodarske celote v smislu 3. člena ZDKG, drugostopni organ tako ni imel podlage za pritrditev prvostopni odločbi, kljub temu, da je poskušal odločitev prvostopnega organa argumentirati s podatki, ki jih je ugotovil na karti Telefonskega imenika Slovenije. Zgolj navajanje razdalj med posameznimi stavbami, povzetih iz karte Telefonskega imenika Slovenije, prav gotovo ne pomeni ugotovitve dejanskega stanja glede spornega dejstva, ali predmetne nepremičnine v treh katastrskih občinah predstavljajo takšno celoto, ki zahteva enotno obravnavanje v okviru zaščitene kmetije. Po povedanem so utemeljeni tožbeni ugovori, da je bilo dejansko stanje ugotovljeno nepopolno, kar je lahko vplivalo na napačno uporabo materialnega prava. Šele ko bo pravilno in popolno ugotovljeno, ali nepremičnine v vseh treh katastrskih občinah predstavljajo takšno celoto, ki zahteva enotno obravnavanje v okviru zaščitne kmetije, bo mogoče glede spornih nepremičnin ugotoviti izpolnjevanje pogojev iz 2. člena ZDKG. Presoja pravilnosti uporabe materialnega prava pa bo mogoča šele po tem, ko bo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno na podlagi ugotovitvenega postopka, tudi z zaslišanjem strank, po potrebi z ogledom na kraju samem ter postavitvijo izvedenca ustrezne stroke.

Ker je sodišče ugotovilo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega akta, ne more rešiti spora, ker so bila dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, je tožbi ugodilo ter odločbo prvostopnega organa odpravilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, 107/09 – odl. US, 62/2010, v nadaljevanju ZUS-1).

Zadevo je vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek, da postopa v skladu s 4. odstavkom 64. člena ZUS-1 ter pri tem upošteva stališča sodišča, izražena v tej sodbi. Stroškovnemu zahtevku tožnika pa je sodišče ugodilo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 ter 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07) ter je tožeči stranki priznalo stroške v znesku 350,00 EUR, kar skupaj z 20 % DDV znaša 420,00 EUR.