Jedro

Nedobroverni posestnik nikoli ne more pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. V skladu z načelom ignorantia iuris nocet dobrovernost ne more temeljiti na nepoznavanju prava.

Zahteva po pravnem naslovu je zaobsežena v zahtevi po dobrovernosti, ne zahteva pa se, da bi bil pravni naslov veljaven. Neveljaven pravni naslov ne izključuje dobrovernosti pod pogojem, da je priposestvovalec v dobri veri tako glede veljavnosti pravnega naslova kot glede pridobitve lastninske pravice.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se ugotovi, da je kupoprodajna pogodba z dne 20. 3. 2013, sklenjena med toženci, neveljavna in se pri nepremičnini parc. št. 2938/1 k. o. X vzpostavi prvotno zemljiškoknjižno stanje tako, da se vknjiži lastninska pravica v korist prve toženke; ter da se ugotovi, da je tožnik lastnik navedene nepremičnine; in zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov. Posledično je tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožencev.

2. V pritožbi tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da višje sodišče prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Poudarja, da je nesporno, da je predmetno nepremičnino užival in imel v posesti od leta 1983 do decembra 2012. Sodišče je zmotno na podlagi dejstva, da je šel pred posekom smrek k gozdarju, presodilo, da ni bil dobroveren. Ravno to dokazuje njegovo dobro vero; če bi vedel, da nepremičnina ni njegova, gotovo ne bi zaprosil logarja za odkazilo za posek smrek. Isto velja za okoliščino, da je imel ob sečnji decembra 2012 pri sebi prodajno pogodbo, ki dokazuje, da je gozd kupil. Njegova dobrovernost tako ni bila z ničemer dokazana. Vseskozi je bil prepričan, da je lastništvo tudi zemljiškoknjižno urejeno, saj mu je prodajalec S. R. zagotovil, da bo uredil vse potrebno. Šele od takrat naprej, ko mu gozdar ni hotel odkazati smrek, bi se lahko govorilo o nedobrovernosti. Do decembra 2012 pa je že potekla ne le deset, ampak tudi dvajsetletna priposestvovalna doba. Sicer pa tožena stranka razen pavšalne navedbe ni zatrjevala njegove nedobrovernosti. Trditev, da prva toženka ni vedela, da je bila parcela komurkoli prodana, ob hkratnem pojasnilu, da ni živela v K. in ji niso bile poznane razmere na podedovanih nepremičninah, ne predstavlja ustrezne trditvene podlage glede nedobrovernosti posestnika. Zato je sodišče prekoračilo trditveno podlago in s tem bistveno kršilo določila ZPP.

3. Toženci na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožba v tej zadevi je bila vložena po uveljavitvi Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki v 266. členu določa, da stvarne pravice, pridobljene pred njegovo uveljavitvijo, ostanejo v veljavi z vsebino, določeno v SPZ. Po določilih Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) je dobroverni in zakoniti posestnik nepremičnine pridobil lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku desetih let (drugi odstavek 28. člena), dobroverni posestnik pa po preteku dvajsetih let (četrti odstavek 28. člena ZTLR). Posest je bila zakonita, če je temeljila na veljavnem pravnem naslovu, in če ni bila pridobljena s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja (1. odstavek 72. člena ZTLR). Po 2. odstavku 72. člena ZTLR je bil posestnik dobroveren, če ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova.

6. Če je bil tožnik le dobroverni posestnik (ne pa tudi zakoniti), bi priposestvovalna doba po ZTLR potekla po 1. 1. 2003, ko je pričel veljati SPZ, ki je ukinil pojem zakonite posesti. Skladno z drugim odstavkom 43. člena SPZ pridobi dobroverni lastniški posestnik nepremičnine lastninsko pravico na njej po preteku desetih let. Zahteva po pravnem naslovu je zaobsežena v zahtevi po dobrovernosti, ne zahteva pa se, da bi bil pravni naslov veljaven. Neveljaven pravni naslov ne izključuje dobrovernosti pod pogojem, da je priposestvovalec v dobri veri tako glede veljavnosti pravnega naslova kot glede pridobitve lastninske pravice. Glede dobrovernosti priposestvovalca velja pravna domneva iz 9. člena SPZ, zato mora nedobrovernost dokazati tožena stranka. Glede na 27. in 28. člen SPZ je dobroverni lastniški posestnik tisti, ki ne ve in tudi ne more vedeti, da ni lastnik stvari. Dobroveren lastniški posestnik je torej tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik stvari. V opravičljivi zmoti je, ko utemeljeno misli, da je postal lastnik neke stvari.(1)

7. Če je bil tožnik dobroverni in zakoniti posestnik sporne nepremičnine, jo je priposestvoval pred uveljavitvijo SPZ, in sicer po drugem odstavku 28. člena ZTLR januarja 1993. Če pa ni bil zakoniti posestnik, je potrebno uporabiti določila SPZ, ker bi se pogoji za priposestvovanje po ZTLR (dvajsetletna dobroverna zakonita posest) iztekli po uveljavitvi SPZ 1. 1. 2003. SPZ je odpravil dvajsetletno priposestvovalno dobo, ker na podlagi priposestvovanja lahko pridobi lastninsko pravico le dobroverni lastniški posestnik, to je dobroverni in zakoniti posestnik po ZTLR. Odločilno za razsojo je zato, ali je bila pogodba, ki sta jo 21. 1. 1983 sklenila tožnik in S. R., veljavna.

8. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da ni bila veljavno sklenjena, vendar je svoj zaključek oprlo na materialnopravno napačne razloge. Zaključek, da je bila prodajna pogodba, ki jo je sklenil tožnik s pravnim prednikom prve toženke, neveljavna, ker nima zemljiškoknjižnega dovolila, niti ni bila prijavljena davčnemu uradu, nima podlage v materialnem pravu. Zemljiškoknjižno dovolilo takrat ni bila bistvena sestavina pogodb o prodaji nepremičnin, pa tudi dejstvo, ali je bila sklenjena pogodba prijavljena davčnemu organu, na veljavnost zavezovalnega posla ni vplivala. Iz podatkov spisa je razvidno, da gre po vsej verjetnosti za nepremičnino, katere prodaja je urejena s prisilnimi določbami Zakona o kmetijskih zemljiščih (gozd). Materialno pravo mora sodišče poznati. Že zato bi moralo veljavnost pogodbe presojati še iz tega vidika. Razen tega pa je na neveljavnost pogodbe zaradi obida prisilnih predpisov opozarjala tudi tožena stranka.

9. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je utemeljevalo nedobrovernosti tožnika na dogodkih, ki so se zgodili v letu 2012. Glede na trditveno podlago, da tožnik predmetno parcelo poseduje na podlagi pravnega naslova že od januarja 1983 dalje, in ker se na podlagi priposestvovanja pridobi lastninska pravica na originaren način, je relevantna dobrovernost tožnika januarja 1993. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi določb 355. člena ZPP ugodilo pritožbi, razveljavilo prvostopenjsko sodbo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Sodišče namreč ni ugotavljalo dobrovernosti tožnika v času, ko bi se stekli pogoji za priposestvovanje.

10. Nedobroverni posestnik nikoli ne more pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. V skladu z načelom ignorantia iuris nocet dobrovernost ne more temeljiti na nepoznavanju prava. Da bo lahko pravilno uporabilo materialno pravo, mora sodišče prve stopnje ugotoviti, ali gre za kmetijsko zemljišče, in če gre, ali je bil speljan ustrezen postopek prodaje. Ker gre za cel sklop pravno relevantnih dejstev, drugostopenjsko sodišče ne more samo dopolniti postopka in odpraviti pomanjkljivosti prvostopenjske odločitve, saj bi s takim ravnanjem strankama odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pravnega sredstva - pritožbe (25. člen Ustave RS).

11. Izrek o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Gl. Komentar M. Tratnika k 43. členu v Stvarnopravni zakonik komentarjem, izdala GV Založba v Ljubljani leta 2004.