Jedro

Vrednost podržavljenega premoženja se določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti, na kar nakazuje 5. člen Odloka, ki določa prilagajanje realne vrednosti, izhodiščne vrednosti zemljišča iz 4. člena in nalaga pristojnemu ministrstvu spremljanje tržne cene zemljišč in v drugem odstavku 5. člena Odloka ustrezno prilagodi do izhodiščne vrednosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano dopolnilno odločbo je prvostopni upravni organ pod točko 1 izreka odločil, da se z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji v korist upravičenca A.A., ..., vzpostavi lastninska in posestna pravica na zemljišč: parcelna številka 458/5, travnik 15.947 m2, v deležu 4153/15947, kar znaša 1453 m2 te parcele, vpisane v vl. št. ... k.o. ...; parcelna številka 458/93, travnik 3.750 m2, v deležu 976/3750, kar znaša 976 m2 te parcele, vpisane v vložni številki ... k.o. ...; parcelna številka 458/68, travnik 4.329 m2, v deležu 20/4329, kar znaša 20 m2 te parcele, vpisane v vložni številki ... k.o. ...; parcelna številka 458/6, travnik 801 m2, v deležu 208/801, kar znaša 208 m2 te parcele, vpisane v vložni številki ... k.o. ...; parcelna številka 634, travnik 5341 m2, v deležu 815/5342, kar znaša 815 m2 te parcele, vpisane v vložni številki ... k.o. ... Pod točko 2 je odločeno, da je zavezana stranka za vračilo nepremičnine Republika Slovenija, Sklad zemljiških zemljišč in gozdov, Ljubljana, da je vrednost nepremičnega premoženja, ki je predmet vračila v tem postopku znaša 2.019,65 EUR na dan izdaje odločbe (3. točka izreka), ter v nadaljevanju še določene formalno pravne podrobnosti, ki pa v tem postopku niso sporne.

Tožena stranka je v pritožbeni odločbi odločila pod točko 1 izreka, da se pritožba zavrne. Pod točko 2 izreka je odločeno, da se dopolnilna odločba prvostopnega upravnega organa odpravi v 1. alinei 1. točke in se nadomesti z novo 1. alineo, ki glasi: na parcelni številki 458/5, travnik 15.947 m2 v deležu 4071/15.947, kar znaša 4071 m2 te parcele, vložna številka ... k.o. ... Pod točko 3 je odločeno, da ostane v ostalem izpodbijana odločba nespremenjena.

Tožena stranka v obrazložitvi navaja celoten postopek odločanja, ki je že bil enkrat predmet obravnavanja ter sedaj ponovljen na podlagi odločitve tožene stranke v odločbi, številka 490-109/2008/2 z dne 12. 3. 2009, s katero je bila odpravljena „prva“ dopolnilna odločba prvostopnega upravnega organa z dne 10. 11. 2008. Navaja, da je upravičenec v letu 1964 pridobil za odvzeta zemljišča nadomestna zemljišča parcelna številka 513/2 te k.o. in odškodnino v vrednosti 145.729 DIN kar pravni naslednik ni prerekal. Navaja, po vrednotenju kmetijskih zemljišč ob podržavljenju v skladu z določbo 44. člena ZDen in Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, številka 16/92 in 21/92) in določanju denarne vrednosti po Odredbi o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Uradni list RS, številka 24/92 in 33/96) je bilo upravičencu tako odvzeto premoženje v vrednosti 7.682,26 EUR, pridobil je nadomestno zemljišče v vrednosti 4.311,23 EUR in odškodnino v sedanji vrednosti 1.352,91 EUR, upravičen je še do vračila 2.019,65 EUR oziroma se mu vrača 26.04 % premoženja v naravi in nadomestnem zemljišču. Upravni organ je v zvezi z nerazjasnjenimi trditvami pravnega naslednika ugotovil, kot je navedeno v nadaljevanju. Predmet vračila v tem dopolnjenem postopku je sledeče premoženje: parcelna številka 458/5 pašnik 1, v izmeri 19.253 m2; parcelna številka 458/68 travnik 5, v izmeri 4.629 m2 in parcelna številka 458/6 travnik 4, v izmeri 801 m2, vse k.o. ..., ki so bile upravičencu A.A., …, podržavljenje z odločbo Občinske skupščine Žalec, Komisije za arondacijo, številka 462-23/1964-3 z dne 26. 2. 1964 na podlagi Zakona o izkoriščanju kmetijskih zemljišč, ki je naveden v 29. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji. Iz navedene odločbe izhaja, da je upravičenec za podržavljena zemljišča prejel nadomestno zemljišče parcelna številka 513/2, travnik 4 v izmeri 5.530 m2 k.o. ... ter denarno odškodnino v višini 145.729 takratnih dinarjev. Upravni organ je na osnovi na novo izdelanega preračuna ugotovil, da znaša vrednost arondiranih zemljišč 14.978,27 DEM oziroma 7.658,27 EUR. Podržavljeno – vložna številka ... k.o. ...: 458/5 pašnik 1, 19.253 m2 x 3,94 x 0,113 = 8.571,82 DEM = 4.382,70 EUR; 458/68 travnik 5, 4.329 m2 x 3,94 x 0,304 = 5.185,10 DEM = 2.651,10 EUR; 458/6 travnik 4, 801 m2 x 3,94 x 0,387 = 1.221,35 DEM = 624,46 EUR; skupaj 7.682,26 EUR. Izračun prejete odškodnine: revalorizirana vrednost prejete odškodnine 145.729 din znaša 1.352,912 EUR; 145.7029,00 din : 300 x 4 = 1.943,05 USD = 1.352,912 EUR. Vrednost nadomestnega zemljišča parcelna številka 513/2, travnik 4 k.o. ... znaša 4.311,23 EUR; 513/2 travnik 4, 5.530 m2 x 3,94 x 0,387 = 8.432,03 DEM = 4.311,23 EUR. Skupaj prejeta vrednost revalorizirane odškodnine in vrednost nadomestnega zemljišča tako znaša 5.664,14 EUR. Razmerje 5.664,14 ERU : 7.658,26 ERU x 100 = 73,96 % - vrača se 26,04 %. Prejeta denarna odškodnina in vrednost nadomestnega zemljišča v primerjavi z vrednostjo podržavljenega zemljišča presega 30 % takratne prometne vrednosti podržavljenega premoženja, točneje znaša 73,96 %, se skladno s 1. točko 72. člena ZDen v postopku upošteva, tako, da se podržavljene nepremičnine vračajo v sorazmerno zmanjšani površini (kvadratura vsake od parcel se zmanjša za % prejete odškodnine in se vrača še 26,04 %).

Iz identifikacijskega potrdila, številka 453-13/41-8/11-92 z dne 10. 9. 2002 je razvidno, da se je parcela, številka 458/5 delila in se danes nahaja delno – 15.947 m2 v parcelni številki 458/5 in delno – 3.750 m2 v parcelni številki 485/93, medtem ko se parceli številka 458/68 in 458/6 površinsko nista spremenili. Podržavljene nepremičnine se sedaj nahajajo v novoustanovljenih parcelah, vračajo se posamezni deli teh parcel, katerih vrednost skupaj z vrednostjo nadomestne nepremičnine tako znaša 2.019,65 EUR.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, tožena stranka s tožbo najprej graja izračun vrednosti podržavljenega premoženja. Upravni organ je v prvostopni odločbi uporabil za izračun vrednosti podržavljenega premoženja količnik 3,94 DEM/m2, kar je napačno.

Tožeča stranka je pred naslovnim sodiščem že uspela s trditvijo, da je materialno pravo napačno uporabljeno in je sodišče v sodbi IV U 195/2009-9 odločilo, da je pritožbeni očitek pravilen. Sodišče je že prejelo stališče, da je po 4. členu Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije, ki je bil sprejet na podlagi 44. člena ZDen, navedeno, da znaša količnik za ugotavljanje vrednosti zemljišč 3,94 DEM/2. Pri tem pa je upravno sodišče sledilo, da pravi 5. člen Odloka, da mora Republika Slovenija, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano tekoče spremljati tržne cene kmetijskih zemljišč in gozdov v RS in če se ugotovi, da ta vrednost odstopa od 10 % tržne vrednosti, določiti novo izhodiščno vrednost zemljišča. Ker je tožnik svoje nestrinjanje z uporabo količnika navedel že v pritožbi, je odločitev tožene stranke s tem, kot je zavrnilo pritožbo tožnika, napačno in je kršen materialni predpis. Ker zakonski predpis v 44. členu ZDen obvezuje upravni organ, da ugotovi vrednost podržavljenega zemljišča po stanju v času podržavljanja in ob upoštevanju sedanje vrednosti, bi moral že prvostopni upravni organ, pa tudi tožena stranka prilagoditi izračun 5. členu Odloka. V kolikor so se tržne razmere v času od leta 1992 dalje pa do danes spremenile za več kot 10 % navzgor, ni mogoče več uporabiti 4. člena Odloka, zaradi česar je tožena stranka kršila materialni predpis.

Podobno stališče je sprejelo tudi Višje sodišče v Celju v sklepu II Cp 974/2008 z dne 9. 4. 2008. Če bi prvostopni organ uporabil količnik skladno z zakonodajo, potem je logično, da vrednost podržavljenega premoženja v višini 7.682,26 EUR ni pravilno ugotovljena. Posledica tega je tudi, da ni pravilno ugotovljeno razmerje med podržavljenim premoženjem in nadomestnim zemljiščem in plačano odškodnino in posledica tega je napačna odločitev glede obsega vračanja premoženja. Takšne navedbe oziroma ocene glede vrednosti zemljišč pa vplivajo na nadaljnje napačne zaključke tožene stranke glede višine odškodnine, ki jo je denacionalizacijski upravičenec sprejel za odvzeta zemljišča. Meni, da razlaganje tožene stranke v zadnjem odstavku na 3. strani obrazložitve drugostopne odločbe nasprotuje samemu izreku dokončne odločbe. Preuranjen je zaključek o zahtevku tožnika glede vračanja premoženja v celoti, proti plačilu vrednosti, ki je bila dana ob podržavljenju in preračunu na današnjo vrednost. Ni pravilen zaključek tožene stranke, da tožnik ni postavil zahtevka o povrnitvi premoženja za tisto premoženje, za katero je bila ob podržavljenju izplačana odškodnina, proti pripravljenosti vrniti znesek prejete odškodnine. To zatrjevanje je protispisno, ker samoupravni organ opredeljuje zneske, ki jih je bil tožnik pripravljen vrniti zato, da bi dobil zemljišča vrnjena na 100 % površini. V tem znesku pa je zajet tudi znesek izplačane odškodnine za podržavljena zemljišča. Takšen zahtevek pa je tožnik lahko postavil le od dneva datuma odločanja upravnega organa. Nesprejemljiva je tudi trditev tožene stranke, da pri odločanju o vračanju premoženja ni relevantna obveza iz postopka podržavljenja premoženja po delitvi zemljišča v površini 1 ha. Čeprav se je k temu zavezal B., pa ni mogoče obiti temeljnega namena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ki je v odpravi krivic, ki so bile povzročene razlaščencem. Ni mogoče prezreti, da je bila tožniku v postopku vračanja premoženja storjena materialna škoda, ki je zanemarjena.

Po odločbi RS Upravne enote Žalec, številka: D 321-261/92-03-LH z dne 20. 11. 1995, ki je bila opremljena s pravnomočnostjo z dnem 22. 12. 1995, je tožnik izpolnil zavezo iz odločbe in plačal „C. znesek 98.502 SIT iz naslova v času podržavljenja izplačane odškodnine 145.729,00 din. Ta znesek je tožnik plača v dobri veri pravnomočnosti odločitev, katero pa je RS UE Žalec z odločbo, številka: 32100-261/92-0572 z dne 30. 5. 2002 izrekla za nično. RS UE Žalec je izrekla odločbo za nično v času, ko je nad C. že tekel stečajni postopke, saj je bil uveden leta 1997 in ko so pretekli vsi zakonski roki za vložitev zahtevka za vračilo zneska 98.5'02,00 SIT in 41.564,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od leta 5. 2. 1996 dalje, do česar bi bil tožnik upravičen. Tožnik namreč ni plačal samo zneska 98.502,00 SIT, temveč po odločbi tudi vlaganja C. vrnjene nepremičnine čeprav brez dokazov v upravnem postopku v višini 42.564,00 SIT, tako da je tožnik plača skupaj 140.066,00 SIT, kar je upravnemu organu znano. Če se preračuna ta vrednost v takratno valuto DEM, je komentar sedanji odločitvi, odveč. Vendar tega premoženja tožnik ni dobil vrnjenega, niti zneska, za katerega ga je zadolžila TS UE Žalec.

Tožnik se je zanesel na 2. člen Ustave RS, ki govori o pravni in socialni državi in prepričanju, da bosta RS UE Žalec in tožena stranka odpravila krivice. Tožnik postavlja trditev, da je znesek odškodnine prejet v postopku podržavljenja premoženja, v ugotovljeni realni vrednosti po odločitvi RS UE Žalec že vrnil tako, da ta znesek sploh ne bi smel biti predmet vključevanja v denacionalizacijski postopke. Prilaga kopijo dokazila o izpolnitvi odločbe po kasneje izrečeni nični odločbi. Tožnik je podal odškodninski zahtevek RS UE Žalec dne 26. 22. 2007, ki pa do sedaj še ni bil rešen v korist tožnika. Tožena stranka bi morala upoštevati, da je tožnik prejeto odškodnino iz časa podržavljenja že vrnil in bi moralo to dejstvo upoštevati pri vračanju zemljišča v naravi. Predlaga, da se obe izpodbijani upravni odločbi odpravita in se zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek in da sodišče odloči, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške tega postopka v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za odločanje v obravnavanem primeru je 44. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ki določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti, nakar nakazuje 5. člen Odloka, ki določa prilagajanje realne vrednosti, izhodiščne vrednosti zemljišča iz 4. člena in nalaga pristojnemu ministrstvu spremljanje tržne cene zemljišč in v drugem odstavku 5. člena Odloka ustrezno prilagodi do izhodiščne vrednosti. Glede na to, da gre za določeno materialno – procesno odločitev organa izraženo v 5. členu Odloka, bi moral upravni organ oziroma tožena stranka sedanjo vrednost ugotavljati tako, da bi ugotovila ali je izhodiščna vrednost vrednotenja zemljišča korigirana. Kot je navedla tožena stranka v obrazložitvi pritožbene odločbe, je iz pisnega pojasnila Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, številka 490-41/2008/3 z dne 27. 10. 2009 razvidno, da je na podlagi spremljanja podatkov o tržni ceni kmetijskih zemljišč ugotovljeno, da razlika med tržno ceno in vrednostjo zemljišča ugotovljena po Odloku, ni večja od 10 % in zato ni razloga, da bi se izhodiščna vrednost zemljišča spremenila. Glede na navedeno je neutemeljeno sklicevanje tožnika na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani, številka II CP 974/2008 z dne 9. 4. 2008, ob upoštevanju dejstva, da je bila ta odločba izdana pred zgoraj navedenim potrdilom pristojnega ministrstva. Izračun, ki temelji na izhodiščni vrednosti 3,94 DEM/m2 je tako po presoji sodišča pravilen. Neutemeljen pa je tožbeni ugovor, ki se nanaša na to, da je tožnik pripravljen vrniti znesek izplačane odškodnine za podržavljeno zemljišče zato, da bi dobil zemljišča vrnjena v 100 % površini, ker takšne zahteve nimajo pravne podlage v določbah ZDen, kot je navedla že tožena stranka oziroma prvostopni organ, pa se s tem tudi ni strinjala stranka z interesom, to je D. Prav tako sodišče ne more upoštevati tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na to, da je bila tožniku v postopku vračanja premoženja storjena precejšnja materialna škoda, glede na to, da je po odločbi RS, Upravne enote Žalec, številka D 321-261/92-03-LH z dne 20. 11. 1995, ki je postala pravnomočna dne 22. 12. 1995, izpolnil zavezo iz odločbe in plačal C. znesek 98.502 SIT, iz naslova v času podržavljenja izplačane odškodnine 145.729 takratnih din, pa jo je kasneje Upravna enota z odločbo, številka 32100-261/92-0572 z dne 30. 5. 2002 izrekla za nično, v času, ko je nad C. že tekel stečajni postopek in so pretekli tudi vsi zakonski roki za vložitev zahtevka za vračilo tega zneska in 41.564 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 1996 dalje, zaradi česar je plačal tožnik 140.066 SIT, glede na to, da se takšni tožbeni ugovori vsebinsko ne nanašajo na pravna razmerja, ki se obravnavajo v tem postopku.

Glede na to, da tožeča stranka ni prerekala načina in višine izračuna odškodnine in procenta vrnjenih zemljišč, se sodišče v presojo pravilnosti le-teh ni spuščalo.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, številka 105/06, dalje ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijana odločba na zakonu utemeljena.

K točki 2 izreka: Tožeča stranka s tožbo ni uspela, zato po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ni upravičena do povrnitve stroškov postopka. Po navedeni določbi v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.