Jedro

Ko je zastaranje uvedbe in vodenja disciplinskega postopka odvisno ali ima dejanje, s katerim je bila kršitev storjena, znake kaznivega dejanja, te znake ugotavljajo disciplinski organi, in zaradi tega ni nujno vložiti ovadbe. Pa tudi poznejša ustavitev kazenskega postopka (zaradi spremembe KZ), ne vpliva na potek zastaranja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče združenega dela v Murski Soboti je z določbo št. S ... z dne .... zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev odločbe disciplinske komisije tožene stranke z dne ..., s katero je bil tožnik spoznan za odgovornega hujše kršitve delovne obveznosti po 5. točki 73. člena pravilnika o obveznostih in odgovornosti delavcev tožene stranke in mu je bil izrečen ukrep prenehanje delovnega razmerja, in sklepa zbora delavcev tožene stranke z dne 15.4.1987, s katerim je ta potrdil odločbo disciplinske komisije. Posledično je sodišče zavrnilo tudi nadaljnji tožnikov zahtevek, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu izplačati osebni dohodek do vrnitve na delo. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik storil očitano mu kršitev delovne obveznosti - opustitev dejanj, s čimer se hudo ovira ali onemogoča delovni proces - ker v obdobju od 17.4.1986 do 15.7.1986 ni pravočasno odredil škropljenja nasadov jablan, zaradi česar se je razširil škrlup in je zaradi tega nastalo za 10,883.584 din škode zaradi manjšega in slabšega pridelka jabolk. Sodišče ni sprejelo tožnikovega ugovora zastaranja, ker je menilo, da ima dejanje znake kaznivega dejanja nevestnega gospodarjenja po členu 127/2 KZ SR Slovenije in da zato uvedba in vodenje disciplinskega postopka zastarata v dvanajstih mesecih od dneva, ko se je zvedelo za kršitev in storilca.

Sodišče združenega dela SR Slovenije je kot pritožbeno sodišče z odločbo Sp zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je sprejelo stališče prvostopnega sodišča, da disciplinski postopek ni zastaral, da ni bilo bistvenih kršitev postopka in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje dovolj razčistilo in zato ni potrebe po zaslišanju novih prič.

Tožnik je po svojem pooblaščencu 8.12.1994 vložil revizijo zoper dve pravnomočni drugostopni odločbi in sicer Sp. V delu revizije, ki se nanaša na odločbo Sp, ki je predmet revizije, tožnik uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da ni podana vzročna zveza med opustitvijo in nastalo posledico - škodo. Smiselno vztraja pri zastaranju disciplinskega postopka, ker je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen 3.5.1990. Podana naj bi bila bistvena kršitev določb postopka pred sodiščem prve in druge stopnje in sicer iz 13. točke 2. odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku. Pozneje je bilo ugotovljeno, da je bil v letu 1986 samo za 4 % nižji pridelek, kot povprečni pridelek v letih 1987, 1988 in 1989. Tožena stranka je zlorabila kazensko ovadbo, da je pridobila nezakoniti rok o podaljšanju vodenja disciplinskega postopka. Ker škoda ni nastala, tudi kršitve delovne obveznsoti ni. Tožena stranka je skupaj z izvedenci Višje agronomske šole v Mariboru zavajala sodišče o višini škode. Za 4 % zmanjšani pridelek prvorazrednih jabolk ni v vzročni zvezi s kakršnimikoli opustitvami tožnika, ampak gre za objektivne kriterije pridelovanja sadja. Tožnik predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi prvostopno odločbo in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Skladno z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

O delu revizije, ki se nanaša na odločbo Sp, je bilo že odločeno, in sicer je bila v tem delu revizija s sklepom revizijskega sodišča VIII Ips 18/95 z dne 10.10.1995 zvržena kot nedovoljena.

Revizija zoper odločbo Sp 1148/88-3 z dne 25.8.1988 ni utemeljena. Revizija je vložena na podlagi 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94), ki v 3. odstavku določa, da v tem primeru revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizijsko sodišče zato ne pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku in na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP). Po določbi 3. odstavka 386. člena zakona o pravdnem postopku revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je revizijsko sodišče pri presoji izpodbijane sodne odločbe vezano na ugotovljeno dejansko stanje. Revizijsko sodišče to povdarja zato, ker se navedbe v reviziji predvsem nanašajo na dejansko stanje.

Vprašanje vzročne zveze med tožnikovim ravnanjem in nastalo posledico - škodo - je dejansko vprašanje, zato je revizijsko sodišče vezano na ugotovitev nižjih sodišč, da vzročna zveza obstoji. Enako velja za višino ugotovljene škode. Tožnik v reviziji tudi navaja, da naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku, pri tem pa ne navaja, s kakšnim ravnanjem bi naj sodišče zagrešilo to kršitev. Očitana kršitev se namreč lahko stori na več načinov, in ker tožnik ne navaja s čim bi naj bila ta kršitev storjena, revizijsko sodišče ne more preizkusiti, ali je podana taka kršitev.

Zmotna so tožnikova stališča v zvezi z zastaranjem disciplinskega postopka. Po določbi 2. odstavka 154. člena zakona o delovnih razmerjih (Uradni list SRS, št. 24/77, 30/78, 27/82, 45/82, 11/83 in 5/86), ki je veljal v času storitve kršitve delovne obveznosti, sta uvedba in vodenje disciplinskega postopka, če je imelo dejanje, s katerim je bila storjena kršitev delovne obveznosti, znake kaznivega dejanja, zastarala v dvanajstih mesecih od dneva, ko se je zvedelo za kršitev in storilca. Revizijsko sodišče se strinja z zaključki nižjih sodišč, da je tožnikovo dejanje imelo znake kaznivega dejanja nevestnega gospodarjenja po 127. členu KZ SRS. Pravilno je tudi stališče nižjih sodišč, da so znake kaznivega dejanja ugotavljali disciplinski organi samostojno. V ta namen, oziroma zaradi tega, ni bilo nujno vlagati kazenske ovadbe. Vložitev ovadbe zato ni imela nobenega vpliva na podaljšanje roka za vodenje disciplinskega postopka. Zaradi istih razlogov tudi poznejša ustavitev kazenskega postopka zaradi spremembe kazenskega zakona glede navedenega kaznivega dejaja, nima vpliva na zastaranje vodenja disciplinskega postopka in ne na tožnikovo odgovornost za storjeno kršitev delovne obveznosi.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe zakona o pravdnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkon 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).