Jedro

Tožena stranka je na podlagi pričevanj tožnika v upravnem postopku pravilno sklepala, da tožnik ni preganjan s strani muslimanov zaradi njegove vere, ki je katoliška, ampak zaradi lastništva zemlje. Šele v tožbi tožnik, po svetovalki za begunce navaja, da gre za preganjanje na verski podlagi, vendar je to z vidika tožnikovih navedb v upravnem postopku novo dejstvo, v podporo katerega pa tožnik ni predložil nobene informacije o stanju v izvorni državi, zato v danih okoliščinah primera tožnik ni izpolnil svojega dokaznega bremena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 33. člena v povezavi s 3. točko 3. člena in 3. alineo 1. odstavka 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) odločila, da se prošnja za priznanje mednarodne zaščite A.A., roj. ... 3. 1989 v kraju Onitsha, državljana Nigerije, zavrne. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je tožnik dne 7. 9. 2009 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Prosilec je pri sprejemu prošnje navedel, da je v Republiko Slovenijo prišel preko Egipta, Turčije in Hrvaške, kjer je bil od 5. 2. 2009. Iz izvorne države je odpotoval decembra 2008, ko je z letalom odpotoval v Egipt, kjer je bil 2 meseca. Stanoval je v Kairu v najeti hiši. Treniral in igral je nogomet. V Egiptu je bil zaradi pridobivanja vizuma za Hrvaško. Iz Kaira je februarja 2009 odpotoval na Hrvaško. Potoval je preko Istanbula in Ljubljane. Agent mu je rekel, da v Ljubljani ne sme zapuščati letala. V Zagreb je prispel z letalom dne 5. 2. 2009. V Zagrebu naj bi poskusno igral nogomet za nogometni klub Dinamo, zato je vizum za Hrvaško dobil za 7 dni. Po 7 dneh so jim rekli (njemu in drugim kolegom nogometašem – op. u.o), da morajo na policijo v Zagreb, da bi podaljšali vizum. Za podaljšanje vizuma so plačali 2000 kun. Ko so prinesli dokazilo o plačilu, so jim rekli, da jim bo vizum podaljšan za 3 mesece. Zapustili so hotel in najeli stanovanje v mestu ter čakali na izdajo vizumov, a so jih zavrnili. Ker bi s morali vrniti v Nigerijo, tja pa se ne more vrniti, ker je njegovo življenje tam ogroženo, je na Hrvaškem zaprosil za azil (prosilec je priložil izkaznico za azil na Hrvaškem). Na Hrvaškem je po 3 mesecih dobil odločbo o zavrnitvi prošnje za azil. Odvetnik mu je rekel, da na Hrvaškem ne marajo „črncev“ in da tam ne bo dobil azila, saj ga priznajo le državljanom Afganistana in Pakistana. Naloženo mu je bilo, da mora v 8 dneh zapustiti Hrvaško. Na odločitev se je pritožil preko odvetnika, vendar ni dobil nobenega odgovora. V azilnem domu na Hrvaškem je spoznal osebo iz Albanije, ki je prav tako dobila negativno odločbo. Imel je zemljevid in odločil se je, da gre z njo v Slovenijo. Pot iz Nigerije mu je organiziral agent B.B. Obljubil mu je, da bo lahko v Evropi igral nogomet. Agent mu je uredil vse potrebno za pot, njegova mati pa je za pot v Evropo agentu plačala 1000 EUR. Ko je odpotoval iz Nigerije, je imel potni list, ki mu ga je agent odvzel in z njimi pobegnil v Nigerijo. Njegova mati je odšla k njemu in pridobila njegov potni list nazaj. Na Hrvaškem je za azil zaprosil, ker je njegovo življenje v izvorni državi ogroženo. Mati mu je povedala, da želi moški, ki je ubil njegovega očeta, ubiti tudi njega. Da naj zaprosi za azil, če mu ne bo podaljšan vizum, mu je rekla mati.

Nigerijo je zapustil, da bi igral nogomet. Še preden je spoznal agenta, mu je mati svetovala, naj zapusti državo, zato se je ves čas zanimal za različne vizume. V Nigeriji je igral za amaterski nogometni klub Morning star v mestu Onistha, kjer je nogometna šola. Pustil je šolo in igral nogomet, zanj pa je skrbela mati. Ko je igral nogomet za klub Morning star, je s klubom precej potoval po državi. Ko se je nekega dne vrnil domov, mu je mati povedala, da so ubili očeta. Oče je bil gradbeni inženir in so ga ubili, ko je prišel z dela. Neki fantje, ki jim on pravi morilci, so očetu med vožnjo z avtomobilom zaprli pot in ga potegnili iz avta ter ga hudo pretepli. Po treh dneh je oče v bolnišnici umrl. Mati mu je povedala, da je nek moški zahteval njihovo hišo zase, na kar pa njegov oče ni pristal. Ta moški je vsak dan hodil k njemu in očeta nadlegoval zaradi hiše. Oče ga je vedno zavrnil. Ljudi, ki so očeta pretepli, ni poznal. Dve leti po smrti očeta, se je ta moški spet vrnil. Mati je medtem hišo prepisala na njega (prosilca – op.u.o). Ta moški je mater nadlegoval in spraševal, zakaj je hiša prepisana na njega. Mati mu je potem svetovala, da naj čim prej zapusti državo, ker ga ta moški zasleduje. Oče je umrl februarja 2007. Mati je hišo nanj prepisala šele eno leto po očetovi smrti, saj se v Nigeriji eno leto po smrti nihče ne sme dotikati pokojnikove lastnine. Njemu osebno ta moški ni grozil, grozil pa je njegovi mami. On (prosilec op. u.o) je igral nogomet in potoval po državi. Policiji opisanih dogodkov ni prijavil, ker je policija v Nigeriji muslimanska in vsi držijo skupaj. V izvorni državi je bil preganjan zaradi svoje veroizpovedi, ker je katoličan. Če bi se vrnil v Nigerijo, bi ga moški, ki ga je omenil, ubil. Vse, kar ve o tem moškemu, je njegovo ime. Ime mu je Mohamed. To mu je povedala mati. Z njim se nikoli ni osebno srečal in ga ne pozna. V Nigerijo se noče več nikoli vrniti, ker je tam huda kriza. Muslimani so večkrat zažgali katoliške cerkve, pri čemer so zaprli vrata in okna, zato so ljudje v njej zgoreli. Na območju River Delta potekajo boji in mečejo bombe. Na osebnem razgovoru je tožnik povedal, da je izvorno državo zapustil zaradi ljudi, ki so ubili njegovega očeta. Preganjajo ga, ker hočejo njegovo hišo. Oče je umrl sredi leta 2007. Ko je oče umrl, je igral nogomet. Mati mu je povedala, da so ga pretepli in hudo ranili neznani ljudje, ko se je vračal z dela. Odpeljali so ga v bolnišnico, kjer je bil tri dni. Oče je imel težave z C.C., ki je očetu rekel, da mora zapustiti hišo, ker ni njegova. Ne ve, kdaj so se začele očetove težave s tem moškim, ker mu oče tega ni povedal. O očetovih težavah mu je povedala mati po tem, ko je oče umrl. Mati mu je rekla, da je šla na policijo, vendar policija ni naredila nič, ker ni bilo dokazov in prič.

Po očetovi smrti je mati hišo prepisala nanj, ker je prvorojeni sin. Ne ve točno, koliko časa po očetovi smrti se je to zgodilo, misli, da po enem letu. Prepis hiše je urejala mati z odvetnikom. Malo preden je zapustil Nigerijo, mu je mati povedala, da je ta moški prišel do nje in jo nadlegoval zaradi hiše. Mati mi je povedala, da je hišo prepisala nanj (prosilca – op.u.o). Od takrat, ko mu je oče umrl pa do dneva, ko je zapustil izvorno državo, težav s tem moškim ni imel. Groženj očetovega sovražnika ni prijavil policiji, ker na policiji ne more nič urediti, ker so tudi oni muslimani in so vsi isti. Ko je oče umrl, je šla mati na policijo, da bi prijavila njegovo smrt. Policija ni storila nič, ker ni bilo dokazov. V času, ko je bil v izvorni državi, mu ta moški ni nikoli neposredno grozil, mati pa mu je povedala, da je prišel dvakrat k njim na dom. Od matere je zahteval, da mu preda dokumente o zemljišču, a mu je povedala, da so dokumenti sedaj glasijo na ime njenega sina. Moški jo je nadlegoval, vendar ne ve kako, ker ga ni bilo doma. Misli, da je vprašal zanj, a ne ve točno. Mati mu je rekla, da naj odide, zato je zapustil domači kraj in bil približno dva ali tri mesece v Enugu. Onisha je od Enuga oddaljena eno uro vožnje z avtobusom. Tam ni bil varen, ker so oni povsod in bi ga lahko našli kjerkoli v Nigeriji. Dokler ni odšel iz države, je šel v Enugu velikokrat. V Enugu ima prijatelje in igrajo nogomet. Lahko se je prosto sprehajal po ulici, vendar, če bi ta moški izvedel, da je v Enugu, bi prišel tja. Ko je bil tam, ni bil preveč srečen. Bilo ga je strah, ni se gibal po mestu, teh mož se je bal. Mati mu je povedala, da so v zadnjih treh mesecih vlomili v hišo, jo preiskali in ji vzeli denar – 60000 nair. Povedala mu je, da so morda iskali dokumente. Njihova hiša je na dobri lokaciji, zato je ta moški hotel njihovo hišo. Meni, da sosedje niso imeli podobnih težav, a ne ve točno. Drugih težav v Nigeriji ni imel. Težave imajo samo z muslimani, ki stalno pobijajo kristjane. Sam osebno kot katolik ni imel težav z muslimani. Njegovega bratranca so ubili muslimani, osebno pa težav ni imel. Če bi se moral vrniti v Nigerijo, bi ga ta moški iskal, ga napadel in ga ubil kot njegovega očeta. Prosilec je dne 27. 7. 2010 v dokumentacijo upravne zadeve predložil potni list Nigerije na ime A.A. Pristojni organ je v predmetni zadevi ugotovil, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Kot izhaja iz prosilčevih izjav, podanih pri sprejemu prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru, prosilec svojo prošnjo utemeljuje z ogroženostjo s strani moškega, ki je od njegovega pokojnega očeta zahteval hišo. Oče je umrl februarja 2007, pretepli so ga neznanci. Moški, ki je zahteval njihovo hišo, se je vrnil dve leti po očetovi smrti in od njegove matere zahteval hišo, ki je po očetovi smrti last prosilca. Mater je nadlegoval, prosilca neposredno pa nikoli. Prosilec meni, da ta moški zahteva njihovo hišo zase zato, ker je na dobri lokaciji. Zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini prosilcev v izvorni državi ni bil preganjan. Razlog za takšno ravnanje je pa po mnenju prosilca dejstvo, da je njihova hiša na dobri in dragi lokaciji. Pri sprejemu prošnje za mednarodno zaščito je prosilec sicer navedel, da je bil v izvorni državi ogrožen zaradi vere, vendar pa je na osebnem razgovoru izjavil, da zaradi vere ni imel težav. Iz tega razloga je bil ubit njegov bratranec, on osebno pa v zvezi s tem ni imel nobenih težav. Glede na navedeno pristojni organ ugotavlja, da prosilec v postopku uveljavlja ogroženost s strani nedržavnega subjekta, ta ogroženost pa je zasebne narave in nima zveze z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo posebni družbeni skupini. Poleg tega je prosilec zatrjevano preganjanje zaradi vere pri sprejemu prošnje za mednarodno zaščito na osebnem razgovoru zanikal. Glede na vse navedeno prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Pristojni organ je v predmetni zadevi ugotovil tudi, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike. Kot je pristojni organ že ugotovil, prosilec v postopku uveljavlja preganjanje s strani nedržavnega subjekta, t.j. moškega, ki je zaradi hiše ubil njegovega očeta. Po 24. členu ZMZ se nedržavni subjekti štejejo kot subjekti preganjanja ali resne, če je mogoče dokazati, da država in politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem in resno škodo. Glede na to, da je prosilec na osebnem razgovoru navedel, da groženj subjekta preganjanja ni prijavil policiji, ker tam ničesar ne more urediti, ker so vsi muslimani, kot je tudi ta moški, nadalje pa tudi, da je mati očetovo smrt prijavila policiji, vendar pa policija ni storila nič, ker ni bilo dokazov, pristojni organ ugotavlja, da se v konkretnem primeru moški, ki prosilcu grozi s smrtjo, ne more šteti za subjekt preganjanja, saj prosilec v postopku ni izkazal, da mu država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne nuditi zaščite oziroma, da mu zaščite nočejo nuditi. Izjava prosilca, da groženj ni prijavil policiji, vendar policiji ni mogla storiti ničesar, ker ni bilo dokazov, pomeni, da je policija prijavo o dogodku sprejela, ni pa izvedla nadaljnjega postopka zaradi pomanjkanja dokazov, kar pa po mnenju pristojnega organa ne izkazuje neučinkovitosti države pri pregonu tovrstnih kaznivih dejanj, temveč ravno nasprotno dokazuje, da je država zaščito sposobna nuditi. Glede na vse navedeno pristojni organ ugotavlja, da prosilec v postopku ni izkazal, da bi v primeru vrnitve v izvorno državo utrpel resno škodo v smislu 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ, saj moškega, ki mu v izvorni državi grozi, ni mogoče opredeliti kot subjekt preganjanja v smislu 24. člena ZMZ. Prosilec v postopku tudi ni zatrjeval, da bi mu v izvorni državi grozila resna nevarnost za njegovo življenje ali osebnost, in sicer zaradi samovoljnega nasilja v situaciji mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. V izvorni državi prosilca, kot je splošno znano, situacija mednarodnega ali oboroženega spopada ne obstaja, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji mednarodnega ali oboroženega spopada nedvomno množično poročali. Poleg tega pa je pristojnemu organu tudi v zvezi z njegovim delovnim področjem in odločanjem o prošnjah drugih prosilcev za mednarodno državo iz iste izvorne države, pa tudi v zvezi s spremljanjem sodbe prakse Evropskega sodišča za človekove pravice ter sodne prakse s področja mednarodne zaščite nekaterih drugih držav EU znano, da varnostna situacija v Nigeriji ni takšna, da bi vzpostavljala utemeljen razlog, da bi bila vsaka, v to državo vrnjena oseba, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, v smislu 3. alinee 28. člena ZMZ.

V tožbi tožnik pravi, da je bistvena kršitev določb postopka podana, ker tožena stranka ni celovito presojala navedb tožnika. Tožena stranka ni preverjala stanja v izvorni državi. Tožnik je zatrjeval, da je njegovega očeta ubil moški, ki je bil po veroizpovedi musliman, kasneje pa je isti moški grozil še materi in posredno preko matere tožniku. Tožnik je v izjavah izpostavil preganjanje muslimanov nad katoliki. Tožnik je katolik in je zaznal preganjanje muslimanov nad katoličani v svoji soseski in pri sorodnikih. Njemu se osebno ni zgodilo nič hudega, ker ga je pravočasno zavarovala mati in mu svetovala, naj nemudoma zapusti državo, ko so se pričeli obiski muslimana, ki je ubil tožnikovega očeta. Tožena stranka teh dejstev ni presojala. Prav tako ni presojala družbeno političnega položaja v Nigeriji. Če bi to preverjala bi ugotovila, da so kristjani preganjani v večinsko muslimanskem okolju, kar pomeni v posledici mučenje in poniževalno ravnanje s pripadniki krščanske vere. Tožena stranka ni presojala pisma, ki ga je tožnikova mati poslala toženi stranki in ga je tožnik kot dokaz vložil v spis. Ker tožena stranka ni presojala vseh predloženih dokazov, je storila bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivalo na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Tožnik je povedal, da je katolik, v Nigeriji pa vladajo muslimani. Osebno zaradi tega ni imel problemov, kar pa je razumljivo, saj je še zelo mlad. Imel pa je probleme njegov oče, ki je zaradi tega umrl, saj ga je ubil musliman. Ko je isti musliman pričel groziti še njegovi materi, mu je mati nemudoma svetovala naj zapusti državo. Glede na navedeno izpoved, je tožnik občutil preganjanje zaradi verskih razlogov, ki so ogrozili življenja in osebno integriteto najožjih sorodnikov, zaradi česar ima tožnik utemeljen strah pred preganjanjem. Tožena stranka ni presojala pisma tožnikove matere niti splošne situacije v Nigeriji, zato ne more objektivno presojati ali so državni organi sposobni in ali hočejo nuditi zaščito prebivalcem pred nedržavnimi subjekti. Predlaga, da sodišče odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje, da bo preverila splošno stanje v izvorni državi in prevedla pismo tožnikove matere in se do njega opredelila. Prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

Tožba ni utemeljena.

Tožeča stranka ima sicer prav, ko pravi, da tožena stranka v odločbi ne omenja pisma tožnikove mame z dne 16. 8. 2010, ki je v spisu v prevodu, in sodišče ugotavlja tudi, da tožena stranka ni v dokazni oceni posebej omenjala potrdila o smrti tožnikovega očeta, ki se tudi nahaja v spisu. Vendar iz obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da je tožena stranka verjela tožniku, da je njegov oče umrl v začetku leta 2007, in je očitno verjela tudi tožnikovi trditvi, ki se ujema s pismom njegove mame, da je bil tožnikov oče napaden s strani neznancev zelo verjetno zaradi vpletenosti v spor zaradi zemlje. Zato dejstvo, da se tožena stranka v dokazni oceni izrecno ne sklicuje na navedeni dve listini ni takšna napaka, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve, poleg tega pa tudi tožnik v tožbi, ob tem ko ga zastopa svetovalka za begunce, ni navedel, kako bi lahko upoštevanje pisma matere vplivalo na drugačno odločitev (3. odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010). Tožena stranka je na podlagi pričevanj tožnika v upravnem postopku pravilno sklepala, da tožnik ni preganjan s strani muslimanov zaradi njegove vere, ki je katoliška, ampak zaradi lastništva zemlje. Tožnik je namreč v prošnji in na osebnem razgovoru, ko je govoril na splošno o razmerah v izvorni državi, omenil vladanje muslimanov, ki povzroča probleme katolikom, med tem ko nadlegovanja v zvezi z zemljo njegovega očeta, ki je bila prepisana na tožnika, zelo jasno ni povezal z versko pripadnostjo. Šele v tožbi tožnik po svetovalki za begunce navaja, da gre za preganjanje na verski podlagi, vendar je to z vidika tožnikovih navedb v upravnem postopku novo dejstvo, v podporo katerega pa tožnik ni predložil nobene informacije o stanju v izvorni državi in v danih okoliščinah primera zato tožnik ni izpolnil svojega dokaznega bremena (2. odstavek 21. člena ZMZ). Zato sodišče lahko sledi utemeljitvi tožene stranke, kar zadeva zavrnitev prošnje za status begunca in ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (2. odstavek 71. člena ZUS-1 v zvezi z določilom 4. odstavka 75. člena ZMZ).

Tudi kar zadeva odločitev glede subsidiarne zaščite, ima tožeča stranka prav, ko pravi, da tožena stranka ni ugotavljala razmer v Nigeriji glede na pravno relevantne okoliščine konkretnega primera, vendar je dokazno breme deloma tudi na prosilcu za azil in ne samo na toženi stranki, še posebej v konkretnem primeru, ko naj bi tožnik zatrjeval, da izvorna država ne nudi učinkovite zaščite pred ogrožanjem z usmrtitvijo s strani nedržavnega subjekta v smislu 2. odstavka 25. člena ZMZ, pri čemer tožnik ni izkazal, da bi imel težave s pridobitvijo dokazov iz izvorne države. Nasprotno, tožnik je pridobil tako potni list, ki mu ga je poslala mama, dobil je pismo od mame in potrdilo o smrti očeta ter vozniško dovoljenje, kot je povedal v prošnji za mednarodno zaščito, in z mamo ima telefonske stike; ni pa predložil nobenega dokaza o prenosu lastništva zemlje nanj, zaradi česar naj bi mu grozili neznanci, čeprav je v postopku govoril o pravnem prepisu premoženja, ki ga je z mamo opravil odvetnik, in ni predložil nobenega dokaza o tem, da je kdo koli iskal oziroma prijavil očetovo nasilno smrt na policiji. Ob sprejemu prošnje za mednarodno zaščito dne 7. 9. 2009 je tožnim dobil 15 dnevni rok, da predloži vse dokument in dokaze, s katerimi utemeljuje prošnjo. Skoraj eno leto kasneje dne 28. 7. 2010 je bil opravljen osebni razgovor in tudi takrat ni predložil dveh bistvenih dokazov in sicer o prenosu lastništva in o tem, da bi kdor koli prijavil umor očeta na policiji. Tudi na osebnem razgovoru je dobil rok 30 dni, da predloži dokaze in osebne dokumente, a navedenih dveh ključnih dokazov ni predložil. Od dne 23. 5. 2011 naprej ga zastopa svetovalka za begunce in tudi v upravnem sporu tožnik ni predložil nobene informacije o stanju v izvorni državi glede morebitnih groženj v zvezi z lastništvom zemlje oziroma stanjem v izvorni državi v povezavi s specifičnimi okoliščinami konkretnega primera. Ker tožnik ob izkazani komunikaciji, ki jo je imel z mamo v izvorni državi, in ki mu je pošiljala določene listine, v upravnem postopku ni navedel objektivnega razloga in tudi v tožbi ni navedel objektivnega razloga, zakaj ni mogel predložiti dokaza o prenosu lastništva in o neučinkoviti zaščiti v Nigeriji v smislu 2. odstavka 25. člena ZMZ ter kakršne koli relevantne informacije o stanju v izvorni državi, sodišče ni tožbi ugodilo. To pa hkrati pomeni, da sodišče ni dalo nobene teže ugotovitvi tožene stranke, da mediji ne poročajo o oboroženem spopadu in da ji ni znano, da bi Evropsko sodišče za človekove pravice ugotovilo, da je varnostna situacija v Nigeriji takšna, da bi vrnitev tožnika povzročila realno nevarnost za povzročitev resne škode. Splošno sklicevanje na medije in na nepoznavanje primera iz sodne prakse mednarodnega sodišča namreč ne more biti zadosten dokaz za zavrnitev prošnje za subsidiarno zaščito. Sodišče je ob tem upoštevalo, da pojma „usmrtitev“ iz 1. alinee 28. člena ZMZ ni mogoče omejiti na situacije, ko grožnja prihaja izključno od državnih subjektov po nekem bolj ali manj formalnem postopku, ampak tudi, ko stranka zatrjuje, da ji nasilna smrt grozi s strani nedržavnih subjektov, povsem mimo formalnih postopkov. Kajti drugačna razlaga bi vodila do nesprejemljive pravne situacije, ko bi prosilec lahko dobil subsidiarno zaščito, če bi mu grozilo nehumano ravnanje, ne pa če bi mu grozila nasilna smrt. Tožnik je zgolj pavšalno predlagal zaslišanje tožnika in izvedbo glavne obravnave z vpogledom v prevod pisma tožnikove mame, ne da bi utemeljil in tudi sodišče ne vidi, kako bi lahko zaslišanje tožnika vplivalo na odločitev, če tožnik do dneva odločanja sodišča ni predložil nobenega od treh zgoraj omenjenih pomembnih dokazov (2. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1). Ker je tožnik že po Zakonu o sodnih taksah (ZST-1, 4. odstavek 10. člena) oproščen plačila sodnih taks, sodišče ni posebej v izreku odločalo o prošnji za oprostitev plačila sodnih taks.