Jedro

Tožnik kljub temu da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Zato tožena stranka dejanskega stanja, ob upoštevanju drugega nosilnega stališča, da je Maroko skladno Odlokom Vlade o določitvi seznama varnih držav razglašen za varno izvorno državo (tretji odstavek 61. člena ZMZ-1), ni bila dolžna ugotavljati s pridobivanjem dodatnih poročil o izvorni državi, saj je mogoče sklepati, da v tej državi na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno, ker je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in ker prihaja iz varne izvorne države, po prvi in drugi alineji 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik musliman, arabske narodnosti, iz Maroka, vendar njegova istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko. V zvezi z razlogi za mednarodno zaščito je navedel, da je izvorno državo zapustil zaradi revščine in brezposelnosti. Delal je v gradbeništvu, a opravljal le občasna dela. Dnevno je prejel šest evrov, delal pa dvakrat ali trikrat na mesec. Državo je zapustil zato, da bi si v Evropi našel delo, si ustvaril družino, pomagal družini v Maroku in normalno zaživel. V kolikor bi se moral vrniti, bi moral preprodajati droge, da bi v Maroku lahko normalno živel. Tega ne želi početi, zato se noče vrniti.

3. Glede na navedeno je tožena stranka presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Ugotavlja, da je navajal samo dejstva, ki so nepomembna in iz njih očitno izhaja, da je Maroko zapustil zaradi ekonomskih razlogov. Teh pa ni mogoče povezati z utemeljenim strahom in ogroženostjo zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Poleg tega prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije (RS) z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo, pri čemer ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država. Prav tako opisane težave ne morejo šteti za resno škodo po 28. členu ZMZ-1. 4. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Navaja, da si je tožnik med upravnim postopkom prizadeval, da bi pridobil osebne dokumente, vendar mu to še ni uspelo. Izpostavlja, da je bilo življenje v Maroku težko, redne zaposlitve ni imel, zaslužek je bil zelo slab. Zato zanj Maroko ni varna država, saj mu ne zagotavlja varovanja človekovih pravic v smisli 3. člena EKČP. Vrnitev v Maroko zanj predstavlja vrnitev v pekel. Tožena stranka bi ga morala seznaniti z uporabo koncepta varne izvorne države, tožnikove navedbe pa bi morala preveriti z informacijami o izvorni državi.

5. V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe tožnika in se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijana odločba temelji na 1. in 2. alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katerima se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alineja), oziroma, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (2. alineja). Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa dodaja:

8. Neposredno odločilen razlog za odločitev tožene stranke ni bila ugotovitev, da tožnikova istovetnost ni ugotovljena, saj ni dvomila, da je državljan Kraljevine Maroko. S tem povezan tožbeni ugovor torej ni utemeljen.

9. Tožena stranka je v zvezi s presojo razlogov iz 1. alineje 52. člena ZMZ-1 tožnikove navedbe v zvezi z brezposelnostjo oziroma neredno zaposlenostjo, torej ekonomske razmere, v katerih je živel, pravilno ocenila za nepomembna dejstva za obravnavanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite po ZMZ-1. Za svojo odločitev o tem, da tožnik ni upravičen do mednarodne zaščite, je navedla jasne, prepričljive in logične razloge. Ker je pravilno ocenila, da so navedbe tožnika, da je za mednarodno zaščito zaprosil zaradi slabih ekonomskih razmer v Maroku, nepomembne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, je nastopil zakonski razlog, po katerem je moč zavrniti prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alineje 52. člena ZMZ-1. 10. Tožnik ob navajanju razlogov za zapustitev izvorne države ni uspel izkazati, da bi bi bil v Maroku deležen ravnanj, ki bi imela znake preganjanja, kot jih določa 26. člen ZMZ-1, niti ni izkazal takšnih osebnih okoliščin, iz katerih bi izhajal utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Tožnik je med razlogi navajal zgolj težave z redno zaposlitvijo in s tem povezane slabe ekonomske razmere. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da se je tožena stranka do tožnikovih podanih razlogov zapustitve izvorne države opredelila dovolj celovito ter jih zavrnila s pravilno oceno kot premalo tehtne za ugotovitev o upravičenosti do mednarodne zaščite, s čimer so tudi po mnenju sodišča podani razlogi iz 1. alineje 52. člena ZMZ-1. 11. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je skladno s sodno prakso ESČP za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.1 Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.2 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.3 Vendar pa tožnik, kljub temu da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Zato tožena stranka dejanskega stanja, ob upoštevanju drugega nosilnega stališča, da je Alžirija skladno Odlokom Vlade o določitvi seznama varnih držav razglašena za varno izvorno državo (tretji odstavek 61. člena ZMZ-1), ni bila dolžna ugotavljati s pridobivanjem dodatnih poročil o izvorni državi, saj je mogoče sklepati, da v tej državi na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu ZMZ-1, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1).4 Ob tem tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da toženka tožniku ni pojasnila uporabe koncepta varne izvorne države. Z navedenim konceptom je bil tožnik seznanjen5, tožbeni ugovor, da mu ni bil pojasnjen pa je zgolj pavšalen. Tudi sicer je iz podatkov obravnavane zadeve razvidno, da je bilo tožniku na ustrezen način zagotovljeno (imel je tudi pooblaščenca)6, da se opredeli do vseh okoliščin, ki bi v njegovem primeru lahko pripeljale do drugačne odločitve.

12. Sodišče še pojasnjuje, da za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.7

13. Po povedanem je bilo v obravnavani zadevi po presoji sodišča dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno.

14. V tej zadevi glavna obravnava ni bila opravljena. Tožnik je sicer predlagal svoje zaslišanje, ki pa po oceni sodišča ni potrebno, saj je v upravnem postopku podal izjavo tako ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito kot tudi na osebnem razgovoru. Tudi sicer je iz tožbe razvidno, da med strankama ni sporno dejansko stanje (tožnik v tožbi celo ponavlja svoje navedbe, dane v upravnem postopku), ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ampak ali je tožena stranka ravnala po pravilih postopka in ali je pravilno uporabila relevantne določbe ZMZ-1. 1 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 2 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 3 Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka). 4 Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča v zadevi 292/09, Up-1427/09 z dne 8. 1. 2010 je razvidno, da je obseg ugotavljanja teh dejstev in informacij je v prvi vrsti odvisen od navedb in izjav prosilca glede subjektivne ogroženosti (18. točka obrazložitve). 5 Glej 7. stran zapisnika prošnje za mednarodno zaščito z dne 11. 2. 2020, iz katere je razvidno pojasnilo tožene stranke, da je Vlada Republike Slovenije dne 13. 6. 2019 izdala Odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav, med katerimi je tudi izvorna država tožnika ter na dano pojasnilo navezano vprašanje tožniku, naj navede osebne razloge, zaradi katerih se v izvorno državo ne more vrniti. 6 S tem v zvezi pa je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da prosilec in njegov pooblaščenec delita breme za izvedbo hitrega in procesno pravilnega postopka in da se pooblaščenec ne sme omejiti na pasivnega opazovalca izvedbe procesnega dejanja (sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 90/2019 z dne 3. 7. 2019 (19. točka obrazložitve). 7 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (13. točka obrazložitve).