Jedro

Uveljavljanje kršitve kazenskega zakona kot posledice zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ni mogoče, saj kršitev kazenskega zakona vselej pomeni, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakonik je uporabilo napačno ali pa ga sploh ni uporabilo, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso v višini 280,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po prvem odstavku 220. člena v zvezi s členom 47 KZ-1 izreklo denarno kazen 30 dnevnih zneskov po 12,50 EUR, kar znaša 375,00 EUR, ki jo mora obdolženi plačati v roku treh mesecev po prejemu plačilnega naloga. V primeru neizterljivosti se bo kazen izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska določil en dan zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso, kar bo odmerjeno po pravnomočnosti sodbe. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je sodišče prve stopnje oškodovanca B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 450,00 EUR napotilo na pravdo.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik obdolženega, ki se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, tudi zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, v pritožbi ne konkretizira katero kršitev iz člena 371 ZKP uveljavlja. Iz njegove pritožbe pa izhaja, da z navedbami, da se datum 23. 10. 2018, ki izhaja iz izvedeniškega mnenja, ne ujema z datumom 19. 10. 2018, torej z dnem storitve kaznivega dejanja. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana. Pritožnik namreč meša datum storitve kaznivega dejanja, z datumom, ko je oškodovanec fotografiral poškodovane grme plintovca in ki izhaja iz izvedenskega mnenja. Izvedenca forenzične stroke je namreč sodišče prve stopnje pritegnilo v postopek zato, da bi ugotovil kdaj so bile opravljene fotografije poškodovanih grmov. Izvedenec C. C. je v svojem mnenju ugotovil, da je po pregledu datuma nastanka datotek ugotovil, da so fotografije nastale dne 23. 10. 2018, kar je skladno z izpovedbo oškodovanca. Ker navedeni izvedenec ni ugotavljal datuma storitve kaznivega dejanja, so vsi pomisleki pritožbe v tej smeri neutemeljeni. Datum storitve kaznivega dejanja je sodišče ugotavljalo na podlagi izpovedbe oškodovanca B. B., ki je potem, ko je bil opozorjen na dva različna datuma storitve dejanja, pojasnil, da je pravilni datum dne 19. 10. 2018 in da je v predlogu za pregon pomotoma prišlo do navedbe datuma 19. 9. 2018. Tako se v pritožbi zagovornika smiselno uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP pokaže kot neutemeljena.

5. Prav tako ostaja nekonkretiziran pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, saj zagovornik v pritožbi ne navaja katero kršitev iz člena 372 ZKP uveljavlja. S trditvami, da je šlo za samopomoč oškodovanca in da obdolžencu kaznivo dejanje ni dokazano, pa zagovornik graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Uveljavljanje kršitve kazenskega zakona kot posledice zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pa ni mogoče, saj kršitev kazenskega zakona vselej pomeni, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakonik je uporabilo napačno ali pa ga sploh ni uporabilo, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

6. Sicer pa ni pritrditi zagovorniku niti, ko skuša prepričati, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo samega opisa, časovne opredelitve in konkretizacije, kaj konkretno bi naj obdolženi poškodoval in na kakšen način. V kolikor zagovornik z navedenim meni, da obdolžencu očitano kaznivo dejanje nima vseh njegovih zakonitih znakov, ne more biti uspešen. Opis dejanja, kot izhaja iz izreka napadene sodbe, je po oceni pritožbenega sodišče zadosti konkretiziran tako glede datuma, kraja in načina storitve kaznivega dejanja, iz česar jasno izhajajo znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja iz člena 220/I KZ-1, saj iz izreka izhaja tudi, kaj je obdolženi poškodoval in čigava last so poškodovani plintovci, kar vse je tekom postopka tudi ugotavljalo sodišče prve stopnje, s čimer je v celoti sledilo napotkom višjega sodišča iz razveljavitvenega sklepa z dne 5. 4. 2022. Zato so vsi pomisleki pritožbe v tej smeri neutemeljeni, kršitve, na katere je dolžno paziti skladno z določilom člena 383/I ZKP, pa pritožbeno sodišče ni zasledilo.

7. Neuspešno pa zagovornik uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze pa je pravilno ocenilo. Takšno svojo odločitev je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki napadene sodbe ter le še glede pritožbe zagovornika dodaja:

8. Bistvo pritožbe je v trditvi, da sodišče ni v zadostni meri ugotavljalo, ali je sploh prišlo do poškodovanja tuje stvari, kaj konkretno bi naj obdolženi poškodoval in na kak način, to pa ne izhaja niti iz fotografij, iz katerih ne izhaja, na katerem zemljišču so bile fotografije opravljene ter se sklicuje na zagovor obdolženca, ki je povedal, da je odrezal veje, ki so visele na njegovo zemljišče ter meni, da je šlo v obravnavani zadevi za samopomoč in da je sodišče neutemeljeno sledilo izpovedbi oškodovanca.

9. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je namreč ravnalo pravilno, ko je sledilo izpovedbi oškodovanca, ki jo je ocenilo kot skladno in prepričljivo ter utemeljeno sledilo tudi pojasnilu oškodovanca glede datuma storitve kaznivega dejanja, zato pritožba, ki meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo izpovedbi oškodovanca, ni utemeljena. Oškodovanec je namreč določno povedal, da je obdolženi kritičnega dne 19. 10. 2018 porezal 5 grmov plintovca čisto pri zemlji. Ker je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju sledilo navodilom iz razveljavitvenega sklepa, je dopolnilo dokazni postopek glede časovne opredelitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, zato je tožilstvo datum storitve v izreku obtožbe tudi ustrezno spremenilo. Sodišče prve stopnje je namreč po izvedenem dokaznem postopku glede na izpovedbo oškodovanca in ugotovitve izvedenca tehnične stroke C. C., pravilno zaključilo, da so posnetki nastali dne 23. 10. 2018. Izveden dokazni postopek je tudi brez vsakega dvoma pokazal, da so požagani plintovci last oškodovanca B. B., kar ni zanikal niti obdolženi, prav tako pa ni ugovarjal pokazanim fotografijam, ki prikazujejo stanje po storitvi dejanja. Iz fotografij, ki jih je sodišče tudi primerjalo, pa je razvidnih 5 porezanih grmov plintovca, kar ovrže zagovor obdolženca, s katerim je zatrjeval, da je porezal zgolj veje plintovcev, zato mu sodišče prve stopnje ni verjelo. Zagovornik, ki v pritožbi skuša prepričati, da sodišče ni ugotavljalo ali je prišlo do poškodovanja tuje stvari in kaj konkretno je obdolženi poškodoval ter na kak način, ter na katerem zemljišču, ne more biti uspešen. Da v obravnavani zadevi ne gre za samopomoč, na katero se v pritožbi sklicuje zagovornik obdolženca, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, kar je v napadeni sodbi v točki 11 ustrezno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na te razloge v celoti sklicuje in jim nima kaj dodati. Tudi po zaključku pritožbenega sodišča je obdolženi poškodoval tujo premično stvar, in sicer 5 grmov plintovca, s čimer je v celoti spremenil oziroma poslabšal njihovo stanje, zaradi česar je oškodovancu tudi nastala škoda. Pri tem ni pomembno ali bodo ti grmi ponovno zrasli, saj je dejanje potrebno ocenjevati v času storitve kaznivega dejanja, kot je to pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v napadeni sodbi, ki je pravilno ocenilo tudi fotografije, ki jih je zagovornik obdolženca vložil v spis, ampak je stanje požaganih grmov na dan 19. 10. 2018 ocenjevalo na podlagi fotografij iz priloge A2 oziroma C2. Sicer pa je oškodovanec še povedal, da veje plintovca, ki jih vsako jesen tudi sam poreže, uporabi za izdelavo pletenih košar, zaradi obdolženčevega dejanja pa jih ni bilo mogoče uporabiti. Kazenske odgovornosti obdolženca glede na vse navedeno ne zmanjšuje niti ne opravičuje okoliščina, da je del vej plintovca segalo na obdolženčevo parcelo, saj ni prezreti, da obdolženi ni samo porezal vej, ampak je požagal cele grme. Zagovornik, ki v preostalem v bistvu podaja lastno oceno izvedenih dokazov ter se sklicuje na zagovor obdolženca ter skuša prepričati, da je izpovedba oškodovanca neverodostojna, glede na vse navedeno ne more biti uspešen. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je obdolženec s svojim ravnanjem izpolnil vse objektivne in subjektivne znake kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 ter takšno svojo odločitev v napadeni sodbi tehtno obrazložilo. Pritrditi pa je tudi sodišču prve stopnje, ki pri obdolžencu ugotavlja tudi subjektivni znak očitanega kaznivega dejanja, in sicer direktni naklep, ki ga v točki 15 napadene sodbe ustrezno obrazloži, tem razlogom pa pritožbeno sodišče nima kaj dodati.

10. Glede na navedeno, in ker zagovornik obdolženega v pritožbi niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni krivdni izrek, je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

11. Zagovornik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge, torej tudi pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji, pritožbe glede tega ne obrazloži. Pritožbeni preizkus odločbe o kazenski sankciji, ki jo je sodišče prve stopnje izreklo obdolžencu, pa je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ocenilo vse okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije ter obdolžencu utemeljeno izreklo denarno kazen v višini 375,00 EUR. Pri izreku denarne kazni je ustrezno upoštevalo obdolženčevo dosedanjo nekaznovanost, pri čemer obteževalnih okoliščin ni zasledilo, saj bo izrečena denarna kazen na obdolženca vplivala tako, da v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj.

12. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe skladno z določilom člena 383/I ZKP ni ugotovilo kršitev, je pritožbo zagovornika obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Izrek o plačilu stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse, temelji na določilu člena 95/I v zvezi s členom 98/I ZKP, višina sodne takse pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Taksno tarifo.