Jedro

Tožnik je ugovarjal postavitvi izvedenca in izvedenskemu mnenju Centra za forenzične preiskave pri MNZ. Ker je izvedensko mnenje temelj odločitve sodišča prve in druge stopnje, bi glede na pritožbo tožnika drugostopenjsko sodišče moralo zavzeti stališče do pritožbene navedbe, da v zvezi z dokazovanjem, ali obstajajo znaki kaznivega dejanja, tožniku ni bila omogočena pravica do poštenega obravnavanja. Ker je rok iz 2. odstavka 110. člena ZDR prekluziven, je ugotovitev, kdaj se je delodajalec seznanil z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, bistvena za pravilno odločitev. Zato je treba v primeru, če pritožba izrecno navaja, da je delodajalec za razloge izvedel prej, kot je to štelo sodišče prve stopnje, tako pritožbeno navedbo preizkusiti in do nje zavzeti stališče.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku, razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku vpisati v delovno knjižico delovno dobo za čas od 16.2.2004 do 18.2.2004 in mu za ta čas priznati vse pravice iz delovnega razmerja, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16.2.2004 nezakonita, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki še traja in da ga je ta dolžna pozvati nazaj na delo in mu za čas prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu obračunati in plačati plače za vse obdobje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. Tožnik je namreč v pritožbi izrecno navajal, da mu je bila kršena pravica do poštenega sojenja, ker sodišče ni izločilo izvedenca, ki deluje kot institucija policije in je podal izvedensko mnenje tudi v kazenskem postopku, ki je tekel zoper tožnika. Sodišče tudi ni ugotavljalo pooblastil tožnika, kar zopet predstavlja kršitev postopka. Sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o zamudi roka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Prav tako se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem posega v zasebnost tožnika zaradi avdio video posnetkov, saj sodišče druge stopnje ni navedlo razlogov v zvezi z zakonitostjo uporabljenih dokazov. Zmotno je uporabljeno tudi materialno pravo o dokaznem bremenu. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni smelo preizkusiti (pooblastila tožnika, pridobljeni dokazi s pomočjo avdio video nadzora).

Sodišče druge stopnje ni bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, bistveno pa je kršilo določbe pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar revizija izpodbija vsebinsko.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, čeprav sodišče do nekaterih pritožbenih navedb res ni zavzelo stališča, vendar zato sodba ima razloge, čeprav ne popolne, in jo je, tako kot je, tudi mogoče preizkusiti.

Po določbi 350. člena ZPP sodišče druge stopnje mora preizkusiti sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem se s pritožbo izpodbija in v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. V obravnavanem primeru sodišče druge stopnje ni preizkusilo sodbe sodišča prve stopnje v skladu z zahtevo ZPP v delu, kjer je pritožba izpodbijala ugotovitev sodišča prve stopnje, ki bi lahko bila bistvena za odločitev. Zato revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

Gre predvsem za dve vprašanji, na kateri pritožbeno sodišče sploh ni odgovorilo in sicer za vprašanje, zakaj sodišču prve stopnje ni bilo potrebno postaviti drugega izvedenca oziroma zakaj izvedenca, kljub predlogu tožnika, ni bilo treba izločiti in drugo vprašanje, pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi se je očitno sodišče druge stopnje strinjalo z ugotovitvami oziroma zaključki sodišča prve stopnje, ni pa obrazložilo zakaj.

Glede obeh vprašanj je pritožbeno sodišče pritožbo odpravilo s pavšalno ugotovitvijo, da pritožbene navedbe niso bistvene, ker se ne nanašajo na pravno določilna dejstva in zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo sodišča. Revizijsko sodišče ne soglaša s tako pavšalno navedbo pritožbenega sodišča, da ne gre za pravno odločilna dejstva. Tožnik je ugovarjal postavitvi izvedenca in izvedenskemu mnenju Centra za forenzične preiskave pri MNZ. Ker je izvedensko mnenje temelj odločitve obeh sodišč, bi moralo glede na pritožbo tožnika sodišče druge stopnje zavzeti stališče do pritožbene navedbe, da v zvezi s dokazovanjem, ali v tožnikovem primeru obstajajo znaki kaznivega dejanja, tožniku ni bila omogočena pravica do poštenega obravnavanja.

Rok iz drugega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS., št. 42/2002) je prekluziven rok. Zato je ugotovitev, kdaj se je delodajalec seznanil z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, bistvena za pravilno odločitev. Zato je treba v primeru, če pritožba izrecno navaja, da je delodajalec za razloge izvedel prej (23.11.2003), kot je to štelo sodišče prve stopnje, tako pritožbeno navedbo preizkusiti in do nje zavzeti stališče. V pritožbi tožnik ni izpodbijal zaključkov sodišča glede pooblastil tožnika pri opravljanju njegovega dela, niti ni izpodbijal uporabe dokazov v zvezi z avdio video sistemi. Ugotovitve v zvezi s tem so dejanske ugotovitve, zato je glede tovrstnih revizijskih navedb treba ugotoviti, da predstavljajo novoto, ki je v revizijskem postopku, zaradi vezanosti revizijskega sodišča na prehodne dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ni več mogoče obravnavati. Zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je revizijsko sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Sodišče je o revizijskih stroških odločalo na podlagi določb tretjega odstavka 165. člena ZPP.