Jedro

Kaj je nadomestitev dosežene koristi, je treba ustrezno interpretirati. Korist se namreč od trenutka, ko jo okoriščenec prejme, s časom lahko spremeni (poslabša, pokvari, poveča, izboljša). V našem pravu velja obogatitveno načelo, torej pravilo, da okoriščenec, če je v dobri veri, vrne le tisto, kar od stvari še ima oziroma nadomestke od stvari, če je z njo razpolagal. Če namreč stranka ni pripomogla k premiku premoženja s svojo krivdo, potem ne bi bilo primerno, da bi nosila posledice takega premika.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. točka odločbe) razveljavi ter v tem delu vrača istemu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tem sporu izdalo sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe nekaterih tožnikov, hkrati pa je izdalo delno sodbo, s katero je Mestni občini ...(MO), torej prvi tožnici oz. toženki po nasprotni tožbi naložilo, da toženki oz. tožnici po nasprotni tožbi plača 803.433,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 3. 2008 dalje do plačila. Zavrnilo je zahtevek nasprotne tožnice za neveljavnost vknjižbe na MO pri parc. 1 (dvorišče v izmeri 63 m²) in za vzpostavitev prejšnjih vpisov na tej nepremičnini.

2. Podlaga za prisojeno plačilo je ocenjena vrednost za zemljišča, ki jih je toženka prejela po menjalni pogodbi med strankama, ki je bila kasneje razdrta.

3. Proti odločitvi o obveznosti plačila (II. točka odločbe) se pritožuje MO (za potrebe te obrazložitve dalje: toženka), nominalno iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga spremembo oz. razveljavitev tega dela sodbe, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške. Meni, da je sodišče kršilo pravila vračanja (210. in 214. čl. ZOR), ko je ugotavljalo današnjo vrednost primerljivega zemljišča, obresti od te pa dosodilo od postavitve zahtevka. Korist, ki jo je toženka prejela, je bila vrednost 3004,5 m² parcele 361/13 na dan sklenitve menjalne pogodbe, zmanjšano za njena vlaganja, kar je bilo upoštevajoč vrednost na en m² 230,25 din 691.786,12 din, kar je danes 29.893,34 EUR, ne pa današnja vrednost parcele, ki je toženka nesporno nima več; prodana so bila družbi I. za gradnjo družinskih hiš. Pritožba očita, da sodišče ni upoštevalo tudi njenih vlaganj v nepremičnino.

Sicer pritožba še opozarja, da je tožnica zahtevala odškodnino – škodo zaradi izgube zemljišča, in ne vračila koristi zaradi razdrte pogodbe. Dejstev glede koristi zato sploh ni navedla, posledično pa je njen zahtevek nesklepčen.

Končno pritožnica meni še, da izvedensko mnenje višine njene koristi ne izkazuje in da je sodišče izvedenki dalo napačna navodila, saj bi morala ugotoviti vrednost zemljišča v času koristi za toženko, torej v času sklenitve menjalne pogodbe, pa še odšteti vrednost njenih vlaganj v zemljišča. 4. Toženka oz. tožnica po nasprotni tožbi (tako tudi poimenovana v nadaljevanju te obrazložitve) je na pritožbo odgovorila; predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba je utemeljena.

6. V bistvenem nesporno dejansko stanje je povzeto v točki 14. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in ga kaže še enkrat ponoviti: med tožnico in Občino ... (pravno prednico toženke) je bila 18. 5. 1983 sklenjena menjalna pogodba namesto razlastitve, s katero je občina pridobila tožničin del parcele 1 k. o. X, in sicer zemljišče v izmeri 3004,5 m², tožnica pa naj bi pridobila parc. 2 v k. o. Y v izmeri 1457 m²; za razliko je bilo dogovorjeno izplačilo po ceni 230,25 din/m². Izvedba menjalne pogodbe v zemljiški knjigi je bila odložena do izvedbe sklepa o dedovanju (119/74 z dne 14. 2. 1974). Ko je ta pogoj nastopil (2. 2. 2007), izvedba menjalne pogodbe ni bila več mogoča, ker toženka zaradi denacionalizacije ni bila (več) lastnica nepremičnin v Y. Prišlo je do razdrtja pogodbe zaradi objektivne nezmožnosti izpolnitve, kar je že pravnomočno ugotovljeno v tem postopku s sodbo prvostopenjskega sodišča 11. 11. 2010, ki je bila potrjena s sodbo tega pritožbenega sodišča 6. 12. 2011. 7. Nastopila je torej obveznost vrnitve, in sicer glede na zgoraj povzeto časovnico že v času veljavnosti Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS 83/2001), zato se glede pravil vračanja uporabljajo že določbe tega zakona. Vsebinsko so sicer v bistvenem enake kot določbe pred tem veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

8. Ni res, da tožnica ni zahtevala vrnitve koristi, kot to očita toženka v pritožbi, saj nasprotno izrecno izhaja iz njene vloge z dne 23. 6. 2014, ko je svoje trditve prilagodila izdani pravnomočni sodbi. Le obseg te koristi že v izhodišču napačno razume, čemur je (napačno) sledilo tudi sodišče prve stopnje.

9. Relevantna določba za presojo, kaj in koliko je treba vrniti v primerih, kot je ta, je najprej 1. odst. 116. čl. OZ, ki določa: „Če je postala izpolnitev obveznosti ene stranke dvostranske pogodbe nemogoča zaradi dogodka, za katerega ni odgovorna niti prva niti druga stranka, ugasne tudi obveznost druge stranke; če pa je ta že izpolnila del svoje obveznosti, lahko zahteva vrnitev po pravilih o vračanju tistega, kar je bilo neupravičeno pridobljeno.“

10. Splošno pravila vračanja za primere neupravičene obogatitve je 1. odst. 190. čl. OZ: „Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.“

11. Bolj konkretno pa določa še 193. čl. OZ: „Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.“ In še glede na pritožbo relevantno besedilo 194. čl. OZ: „Pridobitelj ima pravico povračila potrebnih in koristnih stroškov; če pa je bil nepošten, mu pripadajo koristni stroški samo do zneska, ki pomeni povečanje vrednosti ob vrnitvi.“

12. Prav ima pritožba, da je sodišče pravila vračanja napačno uporabilo in zaradi napačne uporabe materialnega prava vseh relevantnih dejstev ni ugotovilo.

13. Kaj je nadomestitev dosežene koristi (restitucija denarne vrednosti dosežene koristi), je treba ustrezno interpretirati. Korist se namreč od trenutka, ko jo okoriščenec prejme, s časom lahko spremeni (poslabša, pokvari, poveča, izboljša). V našem pravu velja obogatitveno načelo(1), torej pravilo, da okoriščenec, če je v dobri veri, vrne le tisto, kar od stvari še ima oziroma nadomestke od stvari, če je z njo razpolagal.(2) Če namreč stranka ni pripomogla k premiku premoženja s svojo krivdo, potem ne bi bilo primerno, da bi nosila posledice takega premika.(3)

14. Pritrditi je zato treba pritožbi, da je sodišče dalo izvedenki napačno nalogo, ko ji je naložilo, naj ceni primerljiva zemljišča po današnji vrednosti oz. današnjih cenah, saj to ni korist, ki jo je pridobila toženka.

15. Pritožbeno sodišče je na podlagi obrazloženega ugodilo toženkini pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo (355. čl. ZPP), zadevo pa vrača prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, saj bo treba dokazni postopek znatno dopolniti in ugotovitvi resnično korist, ki jo je od menjave imela tožnica - bodisi (valorizirano) pogodbeno določeno vrednost bodisi (valorizirano) ceno, doseženo s prodajo zemljišč I., ob tem pa ustrezno (glede na pravočasno navedena dejstva) upoštevati še določbi 193. in 194. čl. OZ.

16. Odločitev o priglašenih pritožbenih stroških je v skladu z določbo 3. odst. 165. čl. ZPP pridržana za končno odločbo.

Op. št. (1): Glej več npr. v N. Plavšak, R. Vrenčur, Obligacijsko pravo, GV Založba Ljubljana, 2009, splošni del, str. 667. To stališče izrecno povzema tudi sodna praksa, ki je glede tega enotna in ustaljena, glej odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 193/2010, 194/2011, 1103/2008 in mnoge druge.

Op. št. (2): S. Cigoj, Obligacijska razmerja, Zakon s komentarjem, Uradni list SRS, Ljubljana, 1978, str. 230. Tudi skopo stališče B. Strohsacka (Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, Uradni list Ljubljana 1990, str. 282), da je treba vrednost dosežene koristi presojati po času uveljavitve vrnitvenega zahtevka oz. po času odločanja o njem, v resnici ne vodi do drugačnega zaključka, saj malo naprej (str. 286) to pojasnjuje kot kritiko vztrajanja na načelu denarnega nominalizma, češ da poznejše razvrednotenje vrednosti denarja ne more vplivati na višino terjatve. Ne zavzema se za princip vrnitve.

Op. št. (3): S. Cigoj, prav tam.