Jedro

Tožnik ne izpolnjuje pogojev za podelitev statusa begunca niti subsidiarne zaščite, saj gre pri sporu zaradi dediščine in siljenja k poroki za njegovo zasebno družinsko zadevo, ne pa za preganjanje zaradi katerega izmed razlogov po Ženevski konvenciji oziroma ZMZ-1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijani odločbi_

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Hkrati mu je določila tudi prepoved vstopa na območje RS ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 6. 12. 2022 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Svoje istovetnosti ni izkazal, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito (v nadaljevanju prošnja) je povedal, da dokumentov nima.

3. Tožena stranka je povzela tožnikove izjave ob vložitvi prošnje, iz katerih je razvidno, da je državljan Kraljevine Maroko (v nadaljevanju Maroko, tudi izvorna država), muslimanske veroizpovedi, brez zaposlitve, zaključil je devet razredov šole. Ne pripada nobeni stranki, vojaškega roka ni služil, nikoli ni bil kaznovan, zaporne kazni ni prestajal. Iz Maroka je zaradi družinskih težav odšel septembra 2022 in po balkanski poti nezakonito vstopil v Slovenijo. V Maroku ima mater in šest sester, ena sestra je v Italiji, stric pa v Franciji.

4. Iz nadaljevanja obrazložitve je razvidna vsebina osebnega razgovora, ki ga je tožena stranka s tožnikom opravila dne 20. 12. 2022. Takrat je navedel, da je Maroko zapustil zaradi težav z dediščino po očetu, ki si jo želijo prisvojiti tožnikovi strici. Eden od njih hoče prisiliti tožnika, da bi se poročil z njegovo hčerko, saj želi na tak način priti do premoženja tožnikovega očeta. Da bi to zadevo lahko uredil, bi tožnik moral stopiti v stik s strici in pridobiti številko, pod katero se zadeva vodi na maroškem sodišču. Če se s sestrično ne bo poročil, si bodo njegovi strici zemljo prisvojili, če pa bo z njo sklenil zakonsko zvezo, si bo zemljo moral deliti z njo, kar pomeni, da bodo njegove sestre ostale brez nje. Zatem je povedal, da mu strici niso grozili, če bi mu, bi jih lahko prijavil na policijo. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je nadalje razvidno, da naj bi tožnik izvorno državo zapustil tudi zaradi rasizma. Zaznal ga je v zdravstvu. Ko se je odpravil v zdravstvene ustanove, je bil tam grdo obravnavan. Kadar je želel pridobiti kakšno potrdilo, je moral potovati iz kraja v kraj. V bolnišnicah so bili vzvišeni, termin za pregled je dobil šele po treh ali štirih mesecih. Sicer je povedal, da je imel v Maroku zaposlitev in dovolj prihodkov, glede tega ni imel težav. Dejal je še, da v uradnih ustanovah dolgo traja, da urediš dokumente, delodajalec pa jih od tebe zahteva v treh dneh, kar je neizvedljivo. Z opisanimi težavami se prebivalci Maroka na splošno srečujejo, nekateri imajo še večje izzive. Pojasnil je, da so tam Berberi izpostavljeni rasizmu. On je »mešane narodnosti«, zato tolikšnih težav v zvezi s tem ni imel, če pa bi ostal, bi nastopile psihične težave, saj je bil tam pod pritiskom. Želi si v Italijo, kjer ima sestro.

5. Tožena stranka je tožnikovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno. Ocenila je, da razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, ne utemeljujejo priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Poudarila je, da se v tovrstnih postopkih ugotavlja in presoja ogroženost posameznika (prosilca) v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji1 in ZMZ-1 (na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini). Tožnikovih navedb, da je državo zapustil, ker naj bi mu hoteli strici vzeti dediščino oziroma ker naj bi od njega zahtevali, da se poroči s sestrično, ne gre povezati z nobenim od omenjenih zakonsko določenih razlogov preganjanja, kakor tudi ne gre zaključiti, da bi mu bile v izvorni državi trajno in sistematično kršene človekove pravice. Tožnik je namreč povedal, da postopek v zvezi z dediščino na sodišču še traja, kar pomeni, da dediščina še ni razdeljena. Dejal je tudi, da mu strici glede poroke s sestrično niso grozili, saj bi jih sicer lahko prijavil policiji. Glede na to je tožena stranka sklepala, da tožnik v Maroku ni bil ogrožen.

6. Glede zatrjevanega rasizma je tožena stranka s sklicevanjem na stališče UNHCR2 ugotovila, da tožnik ni izkazal konkretnih dejanj, uperjenih zoper njega na relevantnih področjih (pri dostopu do trga dela, nastanitve, šolanja in drugih javnih dobrin, kot so nujno zdravstveno varstvo, socialna pomoč, pridobitev dokumentov). Dejanj torej, ki bi mu z zadostno intenzivnostjo individualno onemogočile uresničevanje pravic, in bi predstavljale hudo kršitev človekovih pravic v smislu prvega odstavka 26. člena ZMZ-1. 7. Po njeni oceni tožnik ni izkazal ne objektivnega ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma ni utemeljil strahu pred ogroženostjo v izvorni državi. Ob hkratnem upoštevanju zgoraj predstavljenih okoliščin ter dejstva, da le-teh ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini, niti z razlogi resne škode, je tožnikove izjave, s katerimi je ta utemeljeval svojo prošnjo, tožena stranka označila za nepomembne oz. zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ-1. 8. Na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 mu je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ker ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka. Tožena stranka je na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 upoštevajoč, da ni izkazano, da bi tožnik imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v RS, odločila, da se ga v primeru, da ne bo zapustil območja te države ter območja držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v 10 dnevnem roku, odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na območje RS ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če tožnik zapusti ta območja v roku, določenem za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

_Povzetek navedb strank_

9. Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razlogov nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne v ponoven postopek. Z dokazno oceno tožene stranke se ne strinja. V postopku je namreč navajal dlje časa trajajoče kompleksne družinske težave zaradi dednega spora in družinskih odnosov, ki so mu pustile psihične posledice. Bil je pod pritiskom in je s težavo prenašal vse težave s sorodniki, saj je ostal edini moški v primarni družini. Bratje pokojnega očeta so ga želeli prisiliti k poroki z njegovo sestrično in so mu posredno grozili. Čeprav se na policijo ni obrnil, se jih boji, kar bo zaslišan pred sodiščem podrobneje pojasnil. Meni, da je bil diskriminatorno obravnavan s strani Arabcev, predvsem v zdravstvenih in javnih ustanovah. Dokler ni izkazal, da je po očetovi strani arabske narodnosti, so se do njega vedli vzvišeno in nespoštljivo. Meni, da je v Maroku rasizem do državljanov berberske narodnosti kot drugih etničnih skupin omniprezenten. Tožena stranka zato njegove prošnje v pospešenem postopku ne bi smela zavrniti kot očitno neutemeljene, temveč bi jo morala obravnavati v rednem postopku in ob tem upoštevati procesne garancije zaradi posebnih individualnih okoliščin.

10. Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni upravni spis. V odgovoru na tožbo se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja.

_O sodni presoji_

11. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.

Tožba ni utemeljena.

12. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da obstaja razlog iz prve alineje 52. člena ZMZ-1 za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene. Zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

13. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa.3 Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 14. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

15. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirana z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Kvečjemu nasprotno. Na osebnem razgovoru je izjavil, da kot Berber po materini strani v Maroku zaradi rasizma ni imel tolikšnih težav, kot jih imajo tisti, ki so Berberi po obeh starših. Končal je devet razredov šole in zaslužil dovolj za preživetje. Povedal je tudi, da so opisane težave zaradi počasnega poslovanja državnih organov in zdravstvenih ustanov v Maroku splošno prisotne in da imajo nekateri prebivalci te države še večje težave kot jih je imel on. Zaslišan na naroku je izpovedal, da naj bi bil diskriminiran, ker Berberi v Maroku niso enakopravni z drugimi in se težko zaposlijo, saj imajo Arabci prednost. Sodišče njegove posplošene izpovedbe v tem delu ni moglo sprejeti, saj ni izkazal, da bi bil deležen takšne diskriminacije. V nadaljevanju je namreč izpovedal, da je izvorni državi imel delo in da je mesečno zaslužil med 700 in 800 EUR.

16. Tožnik je na osebnem razgovoru pojasnil, da zatrjevane družinske težave izvirajo iz nesoglasij pri delitvi dediščine po njegovem očetu, ki je umrl februarja 2019. Sodišče ugotavlja, da je tekom postopka glede tega spreminjal izjave. Sprva je dejal, da si je njegov oče to premoženje s svojimi brati že razdelil, zatem pa v nadaljevanju povedal, da spor glede tega na sodišču še traja. Čeprav naj bi ga zaradi tega strici silili k poroki s sestrično, jih ni prijavil policiji, saj mu niso grozili. Zatem je v tožbi navedel, da se jih boji, in da bo to pojasnil zaslišan na naroku, na sodišču pa v zvezi s tem izpovedal, da je med njim in strici prišlo le do verbalnega spora, da pa mu nikoli niso grozili. Glede na to se sodišče pridružuje oceni tožene stranke, da tožnik njegovi strici niso ogrožali.

17. Po presoji sodišča je tožena stranka upoštevaje vsa ugotovljena dejstva pravilno ugotovila, da tožnik zaradi zgoraj navedenih razlogov ne izpolnjuje pogojev za podelitev statusa begunca niti subsidiarne zaščite, saj gre pri sporu zaradi dediščine in siljenja k poroki za njegovo zasebno družinsko zadevo, ne pa za preganjanje zaradi katerega izmed razlogov po Ženevski konvenciji oziroma ZMZ-1. Takšnega stališča ne morejo spremeniti niti tožnikove trditve o rasizmu. Končal devet razredov, izobrazil se je za mojstra aluminija, imel je zaposlitev, zato ni mogoče šteti, da bi mu bila kršene pravica do izobrazbe ali dela. Pravilno je stališče tožene stranke da to, da tožnik ni takoj dobil dokumentov pri uradnih organih oziroma da je moral čakati v zdravstvenih ustanovah, ne pomeni preganjanja v skladu z 26. členom ZMZ-1. 18. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov osebne in ekonomske narave, hkrati pa ni niti zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1).

19. Morebitno zmanjšanje ekonomskih pravic zaradi nerešenih družinskih sporov zaradi dediščine in poroke s sestrično, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik je na osebnem razgovoru povedal, da stricev zaradi njihovih pritiskov naj se poroči s sestrično, ni prijavil na policijo, ker mu niso neposredno grozili. Zaslišan je izpovedal, da je šlo med njimi le za besedni spor. Sodišče tudi pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da če tožniku ni mogoče priznati mednarodne zaščite, ker je po materini strani Berber. V postopku pred toženo stranko je namreč iskreno povedal, da se z opisanimi težavami v zdravstvu in zaradi počasnega postopanja državnih organov srečujejo vsi prebivalci Maroka, pri čemer imajo nekateri večje težave kot on. Sodišče poudarja, da za priznanje mednarodne zaščite ne bi zadoščal niti dokaz o tveganju, da bo tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč bi moralo tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.4 Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. 20. Zato je bila po presoji sodišča pravilna odločitev tožene stranke, da prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1, ki določa, da se prošnja, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1, šteje za očitno neutemeljeno.

21. Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izdana izpodbijana odločba vsebinsko pravilna in na zakonu utemeljena, v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Ženevska konvencija o statusu beguncev z dne 28. julija 1951, spremenjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967 (v nadaljevanju Ženevska konvencija) 2 Na 3. strani izpodbijane odločbe. 3 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče RS je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve). 4 Prav tam, 13. točka obrazložitve.