Jedro

Glede na konkretne okoliščine primera, ko je šlo za betonske bloke, postavljene na najožjo stranico v prostorih stanovanjskega bloka, kjer so se pogosto igrali otroci in je tudi ob igri tožnika kot otroka v starosti 11 let, prišlo do prevrnitve, ko je sicer ta s silo dosegel, da se je betonski blok prevrnil, je šlo za nevarno stvar.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu tako s p r e m e n i, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 899.562,00 SIT (in ne 1.219.562,00 SIT), oziroma sedaj 3.753, 80 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe na prvi stopnji do plačila, v 15-ih dneh po pravnomočnosti sodbe, ter glede odločitve o stroških postopka tako, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 39.878,00 SIT (sedaj 166,41 EUR) pravdnih stroškov, v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje.

sicer se pritožba zavrne in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba prvostopenjskega sodišča. Tožnik mora povrniti toženki 251.45 EUR stroškov pritožbenega postopka, v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je delno ugodilo zahtevku tožnika in toženi stranki naložilo, da tožniku plača 1.219.562,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v 15-ih dneh po pravnomočnosti sodbe, pod izvršbo ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je še naložilo, da tožniku povrne 20.349,00 SIT pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe na prvi stopnji do plačila, v 15-ih dneh po pravnomočnosti sodbe, pod izvršbo.

Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka, izpodbija ugodilni del sodbe ter uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno naj pritožbi tako ugodi, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Uvodoma uveljavlja bistvene postopkovne kršitve. Kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je podana, saj so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju, sodbe tudi ni mogoče preizkusiti. Sodišče namreč, ko ugotavlja temelj odškodninske odgovornosti, zaključi, da je tožnik soodgovoren do 60%, tožena stranka pa 40% (stran 7). Ko pa ugotavlja višino tožbenega zahtevka, to razmerje upošteva le pri določeni odškodnini iz naslova telesnih bolečin, glede strahu, duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in skaženosti pa odloči kot bi znašal prispevek tožnika le 60%, obratno torej kot izhaja iz odločitve o temelju. Če bi sodišče upoštevalo odločitev glede temelja, bi bil tožnik upravičen kvečjemu do odškodnine iz naslova strahu 80.000,00 SIT (in ne 120.000,00 SIT), iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 400.000,00 SIT (in ne 600.000,00 SIT) in iz naslova skaženosti 160.000,00 SIT (in 240.000,00 SIT), kar s pravilno izračunano odškodnino iz naslova telesnih bolečin v znesku 200.000,00 SIT in za premoženjsko škodo v znesku 59.562,00 SIT, skupno 899.562,00 SIT in ne več, kot zmotno zaključi sodišče prve stopnje. Če se to upošteva, je uspeh tožnika po višini le 36%, glede na uspeh po temelju 40% torej skupen uspeh 38% in je napačna tudi odločba o stroških, posebej ker se toženi stranki ne prizna kot strošek tudi položen predujem za izvedenca gradbene stroke v znesku 150.000,00 SIT, kar izhaja iz potrdila o plačilu z dne 14.02.2005 in so razlogi sodbe v tem delu v nasprotju z listinami. Sicer pa je tudi materialno pravo zmotno uporabljeno saj ne more iti za objektivno odgovornost tožene stranke. Dokazni postopek je pokazal, da izpovedba tožnika glede načina prevrnitve betonskega bloka ni verodostojna. Tožnik je tisti, ki je s svojim ravnanjem, katerega namen je bila prevrnitev ali premaknitev bloka, prevrnil betonski blok, in se pri tem poškodoval, torej ne more biti podana odgovornost toženca, saj so bloki stali trdno in stabilno, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Priče so izpovedale, da so jih odrasli ljudje uporabljali za vstopanje na podstrešje, večkrat zadeli vanje in nikoli ni prišlo do prevrnitve, nihče niti pomislil ni, da bi lahko bili nevarni. Sami po sebi torej nevarna stvar niso, pravna teorija in sodna praksa pa sta že večkrat zavzeli stališče, da niso nevarne tiste stvari, ki take šele postanejo z nepravilno uporabo (pravno mnenje občne seje VS RS, z dne 15.12.1998). Ker je torej tožnik sam želel doseči prevrnitev blokov in se je to tudi zgodilo, je prišlo do škode izključno zaradi njegovega ravnanja in tudi niso podane ob povedanem predpostavke subjektivne odgovornosti tožene stranke. Podrejeno pa je tožena stranka prepričana, da je prispevek tožnika bistveno večji kot 60%, saj je sam poskušal betonske bloke premakniti. Napačno je uporabljeno materialno pravo tudi pri presoji pravične denarne odškodnine saj je ta previsoka, po drugi strani pa sodišče sploh ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika, gre pa za izrazito subjektivno dejstvo. Zato tudi zaključek glede intenzivnosti in stopnje posameznih oblik premoženjske škode ni mogoč in sodbe v tem delu ni mogoče niti preizkusiti, sploh pa sodba nima razlogov o višini prisojene odškodnine iz naslova pomoči staršem v znesku 100.000,00 SIT in tudi v tem delu ni mogoče ugotoviti, na podlagi katerih kriterijev je sodišče prve stopnje to odškodnino prisodilo v tem znesku.

Pritožba je delno utemeljena.

Bistvene postopkovne kršitve, ki jih uveljavlja pritožba, niso podane. Razlogi sodišča so jasni, tako glede temelja odgovornosti, kot glede okoliščin, pomembnih za presojo odškodnine tako za negmotno kot gmotno škodo. Sodba ima vse potrebne razloge tudi glede odškodnine za gmotno škodo zaradi pomoči staršev (razlogi na strani 10 sodbe, zadnji odstavek). Res je, da je sodišče prve stopnje zapisalo oziroma napačno izračunalo glede na soprispevek tožnika zneske odškodnin za posamične oblike negmotne škode (razen za telesne bolečine, kot pravilno povzema pritožba), ne gre pa s tem za bistveno postopkovno kršitev, pač pa le za napačen izračun (kar spada v okvir zmotne uporabe materialnega prava), saj je iz razlogov sodbe povsem jasno, in je to očitno jasno tudi pritožniku, da je ugotovljen soprispevek tožnika v višini 60%. To pa že v okviru uradnega preizkusa (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku-ZPP) in tudi glede na pritožbene navedbe omogoča spremembo sodbe tako, da se znesek prisojene odškodnine zniža kot to pravilno opozarja že pritožba, glede na soodgovornost tožnika 60%, za skupno tedaj 320.000,00 SIT, in je torej tožnik glede na po oceni sodišča prve stopnje pravično odškodnino za posamične oblike negmotne škode in za gmotno škodo in ugotovljeno odgovornost 60%, upravičen do nižjega zneska odškodnine, to je 899.562,00 SIT oziroma sedaj 3.753, 80 EUR.

Materialno pravo je pravilno uporabljeno tudi glede vprašanja ali je podana odgovornost tožene stranke. Glede na konkretne okoliščine primera, ko je šlo za betonske bloke, postavljene na najožjo stranico v prostorih stanovanjskega bloka, kjer so se pogosto igrali otroci in je tudi ob igri tožnika kot otroka v starosti 11 let, prišlo do prevrnitve, ko je sicer ta s silo dosegel, da se je betonski blok prevrnil, je glede na njihovo postavitev, ko so se v bližini igrali otroci, ko bi nenazadnje do prevrnitve očitno lahko prišlo tudi ob sami otroški igri (prerivanje otrok in podobno), šlo za bloke, ki so sami po sebi (in ne zaradi njihove uporabe kot to trdi pritožba) predstavljali v tedanjih okoliščinah nevarno stvar, povečano nevarnost za prebivalce oziroma tam nahajajoče se otroke. To, da bi tožnik želel blok prevrniti, ni ugotovljeno v sodbi (le premakniti), te trditve v pritožbi nimajo dokazne podlage. Po drugi strani pa je ugotovljeno tudi, da so se le-ti večkrat uporabljali tudi za stopanje nanje in so zatem nanje postavljali stol, zaradi dostopa do podstrešja, kar lahko napotuje le na zaključek, da tožnik ni mogel misliti, da bo do prevrnitve prišlo, če pa so se uporabljali že dlje čase, pa se dotlej še niso prevrnili. Zato tudi ugotovljeni prispevek tožnika ne more biti višji od 60%, kot to zmotno meni tožena stranka, za katero pa je tudi sicer sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ne le objektivno, pač pa tudi krivdno odgovorna, saj je bloke postavila na najožjo stranico, a bi se morala zavedati nevarnosti, posebej, ker so se v bližini večkrat igrali otroci, da lahko pride do prevrnitve, pa jih ni zavarovala oziroma prestavila tako, da bi prevrnitev preprečila.

Procesna zakonodaja sodišču ne predpisuje, kateri so tisti dokazi, ki jih mora izvesti za ugotovitev določenega dejstva. Res je treba pri presoji pravične odškodnine za negmotno škodo ugotoviti, da obstoji na primer pri odškodnini zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zavest oškodovanca, da gre za zmanjšanje njegovih življenjskih aktivnosti in da ima zaradi tega tudi duševne bolečine, saj gre tudi pri strahu in telesnih bolečinah ter duševnih bolečinah za skaženost za subjektivno notranje doživljanje oškodovanca, je pa o tem izpovedala mati tožnika, ki se je nenazadnje poškodoval, ko je bil še otrok, star približno 11 let. To izpovedbo, ki jo je objektivno potrdil tudi izvedenec medicinske stroke, je sodišče prve stopnje tudi ocenilo, in ugotovilo odločilne okoliščine, pomembne za uporabo pravnega standarda pravične odškodnine za posamične oblike negmotne škode, teh pa tožena stranka s pritožbo niti ne izpodbija. Odškodnina je prisojena skladno s kriteriji iz 200. in 203. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih -ZOR, ta zakon se za razmerja, nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika, še uporablja, enako sedaj 179. in 182. čl. OZ-1060. čl. OZ), primerljiva z odškodninami, ki se prisojajo v podobnih primerih v sodni praksi, in nikakor ni previsoka.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbi delno ugodilo in sodbo delno spremenilo, sicer pa neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo (4. tč. 358. čl. In 553. čl. ZPP). Zaradi delne spremembe je poseglo tudi v odločbo o stroških, saj je uspeh tožnika po višini le še 36% skupno torej 38% (z upoštevanjem 40% uspeha po temelju). Stroške obeh strank je izračunalo že prvostopenjsko sodišče (stroškov za izvedenca toženi stranki sodišče ni moglo priznati, saj njihove povrnitve ni zahtevala), 38% tožnikovih sedaj znaša 189.721,00 SIT, 62% toženčevih pa 229.599,00 SIT, ter je tako tožnik po opravljenem pobotu dolžan tožencu povrniti 39.887,00 SIT oziroma sedaj 166,41 EUR pravdnih stroškov, z obrestmi (3. odst. 165. čl. ZPP).

Glede na delni uspeh s pritožbo je toženec upravičen tudi do povrnitve dela pritožbenih stroškov in so ti odmerjeni na 251.45 EUR (250 točk za sestavo pritožbe, materialni stroški in DDV, skupno 306 odvetniških točk, po vrednosti točke 0,459 EUR, kar znaša 140,45 EUR ter 111 EUR takse za pritožbo). Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 165., 154. in 155. čl. ZPP.