Jedro

Zdravnik je dolžan pacienta v okviru pojasnilne dolžnosti seznaniti z možnimi zapleti, do katerih lahko pride pri operaciji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z sodbo P 305/2012 z dne 14. 10. 2014 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je tožnik zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupni višini 14.700,00 EUR zaradi strokovne napake bolnice pri operaciji, ki jo je opravil dr. L. in sicer, ker ploščice in vijaki niso bili pravilno vstavljeni, zaradi česar je prišlo do angulacije prsta za 14 stopinj. Na podlagi mnenja izvedenca, ki ni v nasprotju z izpovedbami kot prič zaslišanih zdravnikov dr. M. M., Z. O., M. L., J. P. in D. P., je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik utrpel prečni zlom četrte dlančnice z dvema kostnima odlomkoma, ki spadajo med enostavne zlome, da je bil prvi operativni poseg izvršen 22. 5. 2009 z namenom, da se pri tožniku vzpostavi boljši položaj kostnih odlomkov in s tem ugodnejši končni estetski in funkcionalni rezultat, da je bil ta operativni poseg izveden v skladu s pravili medicinske znanosti, izbrana je bila ustrezna metoda zdravljenja, za fiksacijo uporabljen ustrezen material (kovinska plošča in vijaki), ki je bil vstavljen pravilno in strokovno, saj so bili ploščica in vijaki v tesnem stiku s kostjo, v dovolj želenem tesnem stiku pa nista bila kostna odlomka, saj je bil končni odlomek za nekaj stopinj anguliran proti tretji dlančnici in angulacija končnega odlomka proti tretji dlančnici, ki je povzročila zasuk četrtega prsta proti tretjemu prstu. Razmik med kostnima odlomkoma pa je bil z veliko verjetnostjo vzrok, da se zlom ni zacelil. Zato je prišlo tudi do psevdoartroze, do katere pa verjetno ne bi prišlo, če bi operaterju uspelo vzpostaviti tesnejši stik med površinama kostnih odlomkov, vendar pa sodišče prve stopnje zaključuje, da je bil prvi poseg opravljen strokovno in dokazni postopek ni potrdil trditev tožnika, da je operater pri prvem operativnem posegu nepravilno vstavil ploščico in vijake, oziroma vstavil neustrezen osteosintetski material. Enako velja za trditve, da bi uporaba kotno stabilnih vijakov preprečila angulacijo prsta. Uporaba kotno stabilnih vijakov ne bi spremenila poteka zdravljenja tožnikove poškodbe. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo stanje pred prvim operativnem posegom popolnoma razjasnjeno z rentgensko preiskavo, ter da dodatna CT preiskava ne bi izboljšala ocene poškodbe in spremenila načrta za zdravljenje, saj je bil rentgensko jasno dokazan prečni zlom četrte dlančnice, zato ni bilo potrebe po CT preiskavi, ki ni preiskava izvora pri tovrstnih poškodbah, ki se opravi v primeru, ko z enostavnejšimi preiskavami ni mogoče ugotoviti prisotnosti poškodbe oziroma natančno opredeliti njene obsežnosti. Dodatni kirurški poseg je bil zato nujno potreben. Sodišče je zaključilo, da angulacija končnega odlomka proti dlančnici ni posledica neskrbnega oziroma malomarnega ravnanja operaterja oziroma drugih delavcev zavarovanca tožene stranke pred, med in po prvi operaciji, ampak gre za medicinski zaplet ali komplikacijo, do katere lahko pride med zdravljenjem zloma dlančnice z dvema kostnima odlomkoma, ki je sicer potekala strokovno, ustrezno in v skladu z dolžno profesionalno skrbnostjo. V primeru zapleta, ki se pojavi naključno in ga kljub predvidljivosti ni mogoče preprečiti, pa ni odškodninske odgovornosti zdravstvene organizacije. Sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da ni bila kršena pojasnilna dolžnost v zvezi z možnostjo nastanka takšnega zapleta med prvo operacijo, kar bi pomenilo kršitev dolžnega skrbnega ravnanja pred prvim operativnim posegom. Operater dr. M. L. je tožnika seznanil z možnimi najpogostejšimi komplikacijami, do katerih lahko pride, med njimi tudi, da lahko pride do rotacije, nezaraščanja in do psevdo artroze. Dodatni razlog, da sodišče verjame v izpovedbo dr. L., pa je tudi ugotovitev izvedenca, ki je v okviru naloženega pregleda tožnikove medicinske dokumentacije, pregledal tudi s strani tožnika podpisano izjavo o pristanku na poseg, in da iz nje izhaja, da je tožnik zahteval dodatna pojasnila, tudi o posledicah in tveganjih pri operativnem posegu. Ta izjava sicer ni predložena, vendar izvedeni dokazi negirajo tožnikove izpovedbe in potrjujejo, da je bil s strani operaterja ustrezno poučen o možnih komplikacijah operativnega posega. Tožnik pa tudi ni izkazal, da se ne bi odločil za drugo operacijo pri zavarovancu toženke, ampak bi se odločil za drugo bolnišnico. Sodišče ni verjelo njegovi izpovedbi, da se ne bi odločil niti za prvo operacijo pri zavarovanki tožene stranke, saj je tudi nadaljnji dve operaciji opravil pri zavarovancu toženke, čeprav je pred obema operacijama poiskal drugo mnenje, v drugih bolnišnicah, kot izhaja iz izvidov bolnice in izvida bolnice ter izvida U. Tako tožnik ni uspel dokazati kršitve pojasnilne dolžnosti, ki bi vplivala na tožnikovo soglasje za opravo posega pri zavarovancu tožene stranke. Po zaključku sodišča prve stopnje niso podani elementi civilnega delikta, zato je bilo potrebno tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrniti. Sodišče je pri svoji odločitvi kot materialno pravo uporabilo prvi odstavek 6. člena OZ, 45. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti in 246. člen OZ, ki ureja vprašanje poslovne odškodninske odgovornosti in prvi odstavek 131. člena OZ. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Po mnenju pritožbe je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna in nima osnove v ugotovljenih dejstvih, katere je sodišče prve stopnje ugotovilo napačno in nepopolno ter pri tem tudi absolutno kršilo določbe ZPP. Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določbe 2. člena ZPP v povezavi s členom 214 ZPP, ko je raziskovalo dejansko stanje v zvezi s tem, ali predstavlja opustitev uporabe kotnih stabilnih vijakov in pa neoprava CT pred samo prvo operacijo tožnika protipravno ravnanje, ki je imelo za posledico nastanek škode. Gre namreč za nesporna dejstva, ki se v skladu z ZPP ne bi smela raziskovati. Tožeča stranka je na naroku dne 11. 6. 2013 podala dodatno trditveno podlago in toženi stranki očitala, da je storila napako, ker pri prvem operativnem posegu ni uporabljala kotno stabilnih vijakov, kateri bi preprečili angulacijo poškodovanega prsta, kar je bil vzrok za nastanek škodnega dogodka, da bi lahko že pred prvim operacijskim posegom opravila CT poškodovanega prsta, kateri bi pokazal, da je potrebno operacijo izvesti na drug način, kar bi preprečilo angulacijo. Tožena stranka teh trditev sploh ni konkretno prerekala in bi se morala v skladu z načelom afirmativne litiskonstentacije šteti za priznana, ni prerekala niti opustitve, niti ni zatrjevala tega, da tudi kotno stabilni vijak in oprava CT ne bi preprečila angulacije - prerekanje vzročne zveze. Odgovora na omenjene trditve je tožena stranka na zapisnik podala le v enem stavku na strani 6 in sicer, da glede tega povzema izpovedbo in pojasnila dr. O. Takšna trditev pa je tudi preveč pavšalna in nesubstancirala, da bi se lahko štela za konkretizirano prerekanje trditev tožeče stranke, kakršna se zahteva v skladu z ustaljeno sodno prakso. Toženka v nobenem primeru zatrjevanih dejstev s strani tožeče stranke ni konkretizirano prerekala. Iz tega razloga, bi moralo sodišče prve stopnje v danem primeru ob pravilni uporabi določb ZPP šteti, da je toženka ta citirana dejstva dejansko priznavala, ker jih ni konkretizirano prerekala. Ker je sodišče prve stopnje raziskovalo dejansko stanje v zvezi z neprerekanimi dejstvi, je storilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP, v posledici česar je izpodbijana sodba nezakonita. V kolikor bi sodišče prve stopnje upoštevala pravila ZPP glede nedovoljenosti ugotavljanja neprerekanih dejstev, bi moralo glede na obstoječa nesporna dejstva tudi materialno pravo pravilno uporabiti ter zaključiti, da je na strani tožene stranke podana krivdna odgovornost za nastalo škodo. Nadalje v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje povsem zmotno odločilo, da v danem primeru ni bila kršena pojasnilna dolžnost na strani tožene stranke. V zvezi s tem je sodišče prekoračilo trditveno in dokazno podlago tožene stranke, saj je svoje zaključke utemeljevalo med drugim tudi na ugotovitvah izvedenca medicinske stroke, primarija asistenta E. V. dr. med; ki je podajal izvedensko mnenje glede tega vprašanja preko priložene listinske dokumentacije pravdnih strank in se posledično takšne ugotovitve ne bi smele uporabiti. Če je izvedenec ugotovil, da naj bi bila s strani tožnika podpisana izjava o pristanku na poseg in da naj bi iz nje izhajala dodatna pojasnila tožniku o posledicah, tožnik ne bil pristal na operativni poseg. Ta izjava pa ni bila predložena s strani toženke. Sodišče takšnih ugotovitve ne bi smelo upoštevati. V danem primeru bi moralo šteti, da takšna izjava ne obstaja. Glede na navedeno je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da naj bi dal tožnik privolitev v prvo operacijo in da naj bi bil o njej poučen, materialnopravno povsem napačna. Tožeča stranka je v zvezi s tem zatrjevala negativno dejstvo, pri čemer je pojasnila, da v kolikor bi dobila takšno seznanitev z riziki operacije, bi to odklonila. Na toženi stranki je bilo dokazno breme, da dokaže, da je tožnik pristal na operacijo in je bil v zvezi z njo poučen o rizikih. Toženka pa takšnemu dokaznemu bremenu ni zadostila. Do konca prvega naroka za glavno obravnavo namreč ni zatrjevala, da bi tožnik podpisal kakršenkoli izjavo, da pristaja na operativni poseg in da je bil z njo poučen o rizikih, oziroma v vsakem primeru takšne izjave s podpisom tožnika, do konca prvega naroka ni predložila. Zato je potrebno šteti, da takšna izjava ne obstaja in da tožnik privolitve v opravo operativnega posega tudi ni dal. Operativni poseg je bil pri tožniku opravljen v nasprotju z zakonom, zaradi česar je podana tudi krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Toženka ni uspela dokazati, da bi tožnik podpisal izjavo in tako pristal na poseg. To dejstvo v celoti negira izpovedbo priče dr. L., v kolikor bi bila omenjena priča tako skrbna, kot sama izpoveduje, bi zagotovo tožnik tudi dobil v podpis izjavo glede pristanka na poseg, pa le te ni dobil. To pa nedvomno kaže na to, da je bilo predoperativno postopanje na strani toženke pomanjkljivo, protipravno in vzbuja dvom v verodostojnost izpovedbe dr. L. Prav tako je zmoten tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal, da bi izbral operativno poseg v drugih bolnišnicah, če bi bil predhodno seznanjen z riziki. Tožeča stranka poudarja, da toženka vzročne zveze med pojasnilno dolžnostjo in nastalo posledico ni prerekala, zaradi česar tožniku tega dejstva sploh ni bilo potrebno dokazovati. Nikoli namreč ni zatrjevala tega, da bi se tožnik v vsakem primeru odločil za prvo operacijo pri njej. Sodišče prve stopnje je tako ponovno raziskovalo dejansko stanje v smeri neprerekanih dejstev ter s tem bistveno kršilo ZPP. Ne glede na navedeno pa je tožnik v svoji izpovedbi in sicer na vprašanje sodišča o tem, kaj bi naredil, če bi vedel za možnost komplikacij, eksplicitno odgovoril, da se v tem primeru že pred prvo operacijo ne bi odločil za bolnico. S tem je torej v vsakem primeru bilo dokazano, da prva operacija ne bi potekala pri toženki, s tem pa tožniku ne bi nastala škoda. Tožnik je pojasnil, da se je kasneje pri drugih dveh operacijah odločil za bolnico ravno zaradi menjave operaterja, česar pa sodišče ni upoštevalo, ampak je enostavno gledalo samo na to, da če sta bili drugi dve operaciji v bolnici, je bila tudi prva. Ravno to dejstvo je vplivalo na takšno odločitev tožnika v nadaljnjem postopku, kar pa ne pomeni avtomatsko, da bi tožnik tudi v prvo izbral toženko. Odločitev sodišča prve stopnje je v nasprotju z izpovedbo stranke in je dejansko stanje zato bilo ugotovljeno napačno. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zahtevku ugodi. Priglaša še pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

5. Ni podana bistvena kršitev določb ZPP iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki jo očita tožnik, da jo je storilo sodišče prve stopnje s tem, da je raziskovalo dejansko stanje v zvezi z neprerekanimi trditvami tožeče stranke, da je tožena stranka storila napako, ker pri prvem operativnem posegu ni uporabila kotno stabilnih vijakov (ker jih ni imela na voljo, pa to predstavlja protipravno ravnanje), kateri bi preprečil angulacijo poškodovanega prsta, kar je bil vzrok za nastanek škodnega dogodka (nastala angulacija), in da bi lahko že pred prvim operacijskim posegom opravila CT poškodovanega prsta, kateri bi pokazal, da je potrebno operacijo izvesti na drugi način (na takšen, kot je bil pri drugem operacijskem posegu, kar bi preprečilo angulacijo). Po mnenju pritožbe tožena stranka teh trditev sploh ni konkretizirano prerekala in bi se morala v skladu z načelom afirmativne litiskonstenstacije šteti za priznana in da niti ni zatrjevala tega, da tudi kotno stabilni vijaki in oprava CT ne bi preprečila angulacije. Po določbi prvega odstavka 286. b člena ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti, določba prejšnjega odstavka pa se ne uporablja glede kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po pregledu kronološkega poteka te pravdne zadeve sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožeča stranka do konca postopka na prvi stopnji teh relativnih kršitev določb ZPP iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni uveljavljala skladno s prej omenjenimi določili ZPP. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 14. 10. 2014 je tožeča stranka grajala le tiste napake sodišča prve stopnje, ki se nanašajo glede na zavrnitev dokaznega predloga po dopolnitvi izvedenskega mnenja oziroma za neposredno zaslišanje izvedenca ter pridobitve novega izvedenskega mnenja in je le v tej zvezi uveljavljala bistveno kršitev določb ZPP in je še bila mnenja, da bo glede na že obrazložene pripombe na pomanjkljivo in neobrazloženo izdelano izvedensko mnenje, ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Teh kršitev določb ZPP, katere naj bi storilo sodišče prve stopnje s tem, da naj bi ugotavljalo dejansko stanje tudi v smeri teh neprerekanih trditev s strani tožene stranke, pa tožeča stranka ni podala do konca naroka za glavno obravnavo in jih zato ne more uspešno uveljavljati v pritožbenem postopku(1). Tožeča stranka se do konca prvega naroka ni sklicevala na prekluzijo o trditvah tožene stranke. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo navedbe tožeče stranke in tožene stranke v vseh njunih vlogah, podanih tekom postopka na prvi stopnji, pri čemer je upoštevalo tudi vlogo tožene stranke, katero je le-ta podala po prvem naroku za glavno obravnavo in v kateri je tožena stranka dne 26. 6. 2013 (list. št. 61 spisa) prerekala še zadnje trditve tožeče stranke, katere je le-ta podala pred pričetkom glavne obravnave, ki je bila dne 11. 6. 2013. Na naslednjem naroku za glavno obravnavo bi tožeča stranka morala v skladu z določbo 286. b člena ZPP, pravilno opozoriti sodišče prve stopnje, da bo storilo bistveno kršitev določb ZPP, v kolikor bo upoštevalo tudi to vlogo tožene stranke, katera je bila podana po prvem naroku za glavno obravnavo. Kot že povedano, pa takšnega grajanja ni uveljavljala, temveč je grajala le tiste kršitve določb ZPP, katere bo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko ni postavilo drugega izvedenca medicinske stroke. Ta kršitev tudi ni podana zato, ker je sodišče prve stopnje kronološko obravnavalo vse vloge tožeče in tožene stranke in s tem tudi ni kršilo načelo kontradiktornosti in s tem ni storilo absolutno bistvene kršitve določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je obravnavalo vso procesno gradivo tako tožene in tožeče stranke in je s tem omogočilo pristop na sodišče obema pravdnima strankama in ni obravnavalo trditev in izvajalo dokazov v škodo ali korist katere od pravdnih strank. Tožeča stranka je namreč v tožbi zatrjevala, da je S. B. opustila svojo dolžno strokovno skrbno ravnanje, ker ni z vso potrebno skrbnostjo, ki se sicer zahteva od medicinskega osebja, poskrbela za pacienta. Navajala je, da je pri rutinskem operacijskem posegu bila napravljena strokovna napaka, saj vstavljene ploščine in vijaki niso bili pravilno vstavljeni, niso bili v tesnem stiku, tožnik pa je posledično utrpel dodatno škodo na svojem zdravju in, če bi bolnica ravnala s potrebno strokovno skrbnostjo do škode, za zdravje, pri tožniku ne bi prišlo. Zaradi strokovne napake pri prvem operacijskem posegu je prišlo pri tožniku do angulacije prstanca leve roke ter rotiranja poškodovanega prsta proti mezincu. Kasneje je prišlo še do razvoja psevdoartroze. Zaradi sanacije napake sta bili potrebni dve dodatni operaciji, tožnik pa je posledično prestajal dodatne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem in v zvezi s tem je tožeča stranka tudi zahtevala plačilo nepremoženjske škode. Na te tožbene trditve je tožena stranka odgovorila z navedbami, da malomarnega zdravljenja pri tožniku ni bilo. Tožnik je bil zdravljen po principu zdravljenja zlomov v skladu z medicinsko doktrino (lege artis). Očitek, da vstavljene ploščine in vijake niso bili pravilno vstavljeni ne drži. Rezultat zdravljenja je bil dober, tožnik normalno uporablja roko in ima odlično gibljivost prstov. Zavarovancu tožene stranke tako ni mogoče očitati nikakršne odgovornosti. V tožbi in v odgovoru na tožbo se tako zatrjujejo in prerekajo le splošne navedbe o storjeni medicinski napaki. Tožeča stranka je v svojem četrtem pripravljalnem spisu, katerega je podala na sodišče dne 18. 10. 2013, torej že po prvem naroku za glavno obravnavo, prvič izpostavila vprašanje ali bi ob predhodno opravljenem CT imeli v bolnici pravo sliko tožnikovega poškodovanega prsta, ali bi oprava slednjega olajšala delo operaterju v nadaljevanju tožnikove operacije, prispevala k boljši izvedbi posega oziroma celo k odločitvi o drugačnem načinu operacije ter ali so imeli v času operativnega posega v bolnici na voljo kotno stabilne vijake, v kolikor jih niso imeli, zakaj ne in ali bi jih lahko imeli, ali so le-ti bili v tistem času na voljo oziroma na tržišču v Republiki Sloveniji in ali bi ob uporabi slednjih lahko preprečili nastale posledice oziroma bi poseg izvedli drugače. Na to vlogo je odgovorila tožena stranka, in je navedla, da CT preiskava, v kolikor bi bila opravljena pred prvim operativnim posegom ne bi pokazala ničesar več, kot navadna rentgenska slika. Navedla je še, da je dosedanji dokazni postopek pokazal, da se zdravljenje s kotno stabilnimi vijaki, oziroma s tem materialom v Sloveniji opravlja šele nekaj let in je tudi navedla, da naj sodišče izvedencu postavi vprašanja, ali je zavarovanec tožene stranke v času prvega operativnega posega omogočal uporabo stabilnih vijakov za zdravljenje večfragementalnega zloma dlančnice in, če v katerih primeru je poškodba upravičevala zgolj in edino njihovo uporabo. Glede CT preiskave pa je navedla, da naj izvedenec odgovori na vprašanje ali je bilo potrebno pred prvim operativnim posegom opraviti tudi CT preiskavo in ali bi ta, v kolikor bi bila opravljena, vplivala na odločitev glede izbrane metode zdravljenja. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju tako štelo te izjave ene in druge stranke za kontradiktorne in je izvedencu v sklepu z dne 18. novembra 2014 (list. št. 90) postavilo med drugim vprašanja glede kotno stabilnih vijakov v času prvega operativnega posega ter ali bi zavarovanec toženke moral pred prvim operativnem posegom opraviti CT preiskavo. Izvedenec je v nadaljevanju odgovoril na vsa ta vprašanja. Sodišče prve stopnje je to mnenje povzelo v razloge svoje sodbe. Tako sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb ZPP, saj je tožena stranka konkretizirano prerekala navedbe tožeče stranke v nadaljnjih vlogah glede neuporabe CT in glede neuporabe kotno stabilnih vijakov in je zato sodišče prve stopnje imelo dovolj trditvene podlage obeh pravdnih strank, da je bilo dolžno raziskati ti dve sporni vprašanji. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni bilo potrebno uporabiti kotno stabilnih vijakov in, da CT preiskava ne bi dodatno pripomogla k bolj učinkoviti prvi operaciji. Tako je iz spisovnega gradiva jasno razvidno, da je navedbam tožeče stranke tožena stranka nasprotovala in je zato sodišče prve stopnje imelo podlago, da je raziskalo tudi to trditveno podlago obeh pravdnih strank in zato ni bilo dolžno upoštevati le navedb tožeče stranke, saj jih je tožena stranka v tej zvezi konktradiktorno prerekala. Zato je sodišče prve stopnje bilo dolžno raziskovati dejansko stanje v zvezi s tema dvema dejstvoma glede neuporabe CT in glede neuporabe kotno stabilnih vijakov. Tako pritožba v tem delu ni utemeljena.

6. V nadaljevanju tožeča stranka očita sodišču storitev relativne bistvene kršitve določb ZPP, ker je prekoračilo trditveno podlago tožene stranke, ker je upoštevalo tudi navedbe tožene stranke o tem, da je tožniku bila dana pojasnilna dolžnost v smislu 45. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti. Glede pojasnilne dolžnosti je tožeča stranka podala pavšalne trditve v svoji vlogi, dani neposredno pred glavno obravnavo in sicer dne 7. 6. 2013 (list. št. 37 do 38 spisa). V tej vlogi je tožeča stranka navedla, da tožena stranka prav tako ni izpolnila niti svoje pojasnilne dolžnosti, kot ji to nalaga 47. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti. Tožnik namreč pred samim prvim operativnim posegom s strani zdravstvenega osebja s strani bolnice sploh ni bil ustrezno poučen, niti seznanjen z načinom zdravljenja, je pa opozarjal na to, da lahko pride med samim posegom do morebitnih zapletov, niti ni bil seznanjen s samimi riziki posega in pa nadaljnjimi posledicami. Ta vloga je bila toženi stranki vročena dne 10. junija 2013. Tožena stranka je nato na te očitke glede opustitve pojasnilne dolžnosti odgovorila v svoji vlogi dne 26. 6. 2013 (list. št. 61 do 62 spisa). Navedla je, da gre za kasne ugovore tožeče stranke glede neizpolnitve pojasnilne dolžnosti, saj je bil ta očitek podan v drugi pripravljalni vlogi tožeče stranke. Navedla je še, da je tožnik bil pred prvim operativnim posegom, ki ga je opravil M. L., gotovo obveščen o izbrani metodi diagnosticiranja in zdravljenja ter najbolj tipičnih in pogostih posledicah in učinkih, povezanih z medicinskim posegom. Tožena stranka je tako substancirano prerekala navedbe tožeče stranke glede neizpolnitve pojasnilne dolžnosti. Res je to vlogo podala po prvem naroku za glavno obravnavo, tožeča stranka se je v nadaljevanju spustila v obravnavanje glede te odgovorne podlage tožene stranke, ni izvedla procesnega grajanja v smislu 286. b člena ZPP, da sodišče prve stopnje ne sme obravnavati te vloge tožene stranke, ker je bila podana po prvem naroku za glavno obravnavo, zato teh navedb o grajanju, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb ZPP, ne more sedaj prvič uveljavljati v tej zvezi v pritožbenem postopku. V nadaljevanju je bilo izvedencu tudi postavljeno vprašanje v tej zvezi in je tako sodišče prve stopnje raziskovalo dejansko stanje v zvezi z zatrjevanimi in prerekanimi dejstvi okoli takoimenovane pojasnilne dolžnosti kirurga. Zato ni prekoračilo trditvene in dokazne podlage tožene stranke in je sodišče prve stopnje pravilno svojo odločitev v tej zvezi oprlo tudi na mnenje izvedenca medicinske stroke prim. asis. E. V. Sodišče prve stopnje je izvedencu v sklepu o njegovi postavitvi med drugim naložilo (list. št. 91) in je izvedencu postavilo vprašanje, da upoštevajoč dokumentacijo v zvezi z operativnim posegom naj izvedenec pojasni, kakšen je bil postopek sprejema tožnika na oddelek bolnico in bil odgovoril na vprašanje, ali je tožnik bil opozorjen na morebitne zaplete in seznanjen z riziki posega ter nadaljnjimi morebitnimi posledicami. Iz izvedenskega mnenja izvedenca izhaja, da je pregledal zdravstveno dokumentacijo v zvezi z zdravljenjem in je izvedenec v točki 15 svojega mnenja (list. št. 107 spisa) navedel, da je iz razpoložljive dokumentacije razvidno, da je sprejem tožnika na predlagan operativni poseg potekal primerno in po predpisanem postopku. Opravljene so bile vse potrebne preiskave za operativni poseg v splošni narkozi. Na dogovorjen datum dne 22. 5. 2009 se je javil na sprejemnem oddelku za kirurgijo roke in opekline. Izpolnjena je bila ustrezna dokumentacija, navedene podatke je tožnik potrdil s svojim podpisom. Tožnik je tudi podpisal pristanek na poseg, s čimer je soglašal z izvedbo planirane operacije, z možnimi nujnimi dodatnimi posegi in tudi s spremembo ali razširitvijo posegov, v kolikor bi se za to izkazala potreba med samim posegom. Izjava je sicer bila izpolnjena pomanjkljivo, ker je manjkal le podpis zdravnice. Tožnik je zahteval dodatna pojasnila o načinu, pomenu, posledicah in tveganjih pri operativnem posegu in morebitnih dodatnih posegih. To mnenje je sodišče prve stopnje upoštevalo. Da je tožniku bila podana pojasnilna dolžnost, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi na podlagi izpovedi zdravnika operaterja M. L., saj je ta zdravnik izpovedal, da je tožniku pred operativnim posegom razložil najpogostejše možne komplikacije, tudi, da lahko pride do rotacije, nezaraščanja in s tem do psevdoartroze. Izvedenec je še pojasnil, da je v tožnikovem primeru šlo za rutinsko poseg. Pojasnilno dolžnost opredeljuje določba člena 45 Zakona o zdravstveni dejavnosti in pa določba 20. člena Zakona o pacientovih pravicah. Obseg pojasnilne dolžnosti ni podrobneje določen, upoštevaje citirano zakonsko določbo je pojasnilno dolžnost potrebno prilagoditi konkretnemu primeru. Pojasnilo o tveganju, priskrbi pacientu informacije o nevarnostih in možnih zapletih zdravstvenega posega, ki se jim tudi, če zdravnik poseg izvede lege artis, ni mogoče z gotovostjo izogniti. To pojasnilo pacientu omogoči odločitev, v katero zdravljenje se bo spustil in katerim tveganjem se bo pri tem izpostavil. Pacientu je treba dati pojasnilo tako, o stalnih, kot tudi o začasnih možnih negativnih posledicah posega. Pojasnilo o tveganjih mora zajemati tudi stranske učinke, kot je npr. možnost učinkovanja posega na druge organe. Pacientu pa ni treba pojasnjevati vseh podrobnosti o posegu, temveč ga je treba informirati le na splošno. Zadošča, da je informiran toliko, da ve, v kaj privoljuje. Podana mu mora biti splošna slika resnosti posega in osnovne značilnosti specifičnih tveganj posega, ni pa mu treba naštevati vseh pojavnih oblik tveganj, ki se jih je mogoče zamisliti ali mu našteti tveganj natančno in v podrobnostih opisovati. Vsa tveganja je treba pacientu pojasniti človeško in razumljivo.(2) Ker je v konkretnem primeru šlo za rutinsko operacijo, se tako izkaže, da je tožnik bil dovolj informiran o možnih zapletih in posledicah, na katere je dejansko tudi pristal in tako zavarovanec tožene stranke ni kršil takoimenovane pojasnilne dolžnosti in je tožnik tako privolil v operacijo in le-ta ni postala protipravna. Tožnik je privolil v prvo operacijo in ker je bilo na toženi stranki dokazno breme, da dokaže, da je tožnik pristal na operacijo in je bil v zvezi z njo poučen o možnih rizikih, je pritožba tožene stranke neutemeljena, saj je tožena stranka z izvedenimi dokazi dokazala, da je opravila pojasnilno dolžnost. Operativni poseg tako ni bil opravljen v nasprotju z zakonom, kot to trdi pritožba, zato tudi ni podana krivdna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Tožnik je dobil izjavo v podpis, saj se je o tem prepričal izvedenec, ki je v skladu z napotili sodišča prve stopnje pregledal vso razpoložljivo zdravstveno dokumentacijo v zvezi z opravljenim operativnim posegom in je v njej tudi ugotovil, da je tožnik izjavo podpisal. Pritožba v tem delu tako ni utemeljena.

7. Pravilen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da bi se že pred prvo operacijo odločil za drugo zdravstveno ustanovo. Pritožba v tej zvezi ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pravilno zavzelo stališče v točki 16 obrazložitve, ko je zapisalo, da tožnik ni izkazal, da se ne bi odločil za operacijo pri zavarovancu toženke, ampak za drugo bolnišnico. Sodišče v tej zvezi ni verjelo njegovi izpovedbi, da se v primeru, če bi vedel za možnost komplikacije ne bi odločil za prvo operacijo pri zavarovancu toženke, saj je tudi nadaljnji dve operaciji opravil pri zavarovancu toženke, pa čeprav je pred obema operacijama poiskal tudi drugo mnenje v drugih bolnišnicah. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je tožnik v izpovedbi pojasnil, da se je za drugi dve operaciji odločil, da se opravita v bolnici zaradi menjave operaterja in sodišče prve stopnje te izjave naj ne bi upoštevalo, vendar pa že po ustaljeni sodni praksi izjava stranke ne more nadomestiti ustrezne trditvene podlage tožeče stranke in ker le-te tožeča stranka v takšni smeri, kot jo sedaj podaja v pritožbi tekom postopka na prvi stopnji ni podala, sodišče prve stopnje te izjave ni bilo dolžno upoštevati brez ustrezne trditvene podlage.

8. Ker tako niso podane v pritožbi očitane bistvene kršitve določb ZPP, je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbe 6. člena OZ in določbe o takoimenovani poslovni odškodninski odgovornosti (člen 243 in 246 OZ), katere pa glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje ni uporabilo, saj ni ugotovilo, da je zavarovanec tožene stranke kršil pogodbeno dolžnost in da njegovo ravnanje ni bilo malomarno in ni bilo protipravno, zato tudi ni krivdne odškodninske odgovornosti (prvi odstavek 131. člen OZ). Pravilno je svojo odločitev oprlo tudi na določbe 45. člena ZZDej. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

9. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).

Op. št. (1): Tožeča stranka se do konca prvega naroka ni sklicevala na prekluzijo o trditvah tožene stranke.

Op. št. (2): Tako sodba VSM I Cp 1161/2014 z dne 25. 11. 2014.