Jedro

Učiteljici obsojenčevih otrok nista privilegirani priči iz razloga 5. točke prvega odstavka 236. člena ZKP, saj o dejstvih nista izvedeli od obsojenca, ampak od mladoletnih oškodovancev, kot učiteljici pa sta v primerih iz tretjega odstavka 65. člena ZKP bili dolžni zaupne podatke posredovati pristojnim organom.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 16. 11. 2009 pod točko II izreka spoznalo obsojenega J. Ž. za krivega storitve dveh kaznivih dejanj zanemarjanja otroka in surovega ravnanja po drugem in prvem odstavku 192. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, v kateri mu je za vsako kaznivo dejanje določilo kazen deset mesecev zapora in zatem določilo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja; določilo mu je tudi ukrep varstvenega nadzorstva v obliki pomoči in nadzora za čas dveh let, ob katerem mu je odredilo še navodilo, da se udeleži treninga nenasilne komunikacije. Oprostilo ga je plačila stroškov postopka. Z isto sodbo je sodišče pod točko I izreka iz razloga po 1. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zoper obdolženca zavrnilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let po tretjem in prvem odstavku 173. člena KZ-1, ter odločilo, da stroški tega dela postopka obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 13. 5. 2010 pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper obsodilni del navedene pravnomočne sodbe je obsojenčeva zagovornica pravočasno dne 2. 7. 2010 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitve 237. člena ZKP in kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem dne 30. 7. 2010, predlaga zavrnitev zahteve. V odgovoru navaja, da je zagovornica predlog za zaslišanje oškodovancev vezala na njuno sposobnost pričanja, izvedenka pa je ocenila, da otroka nista sposobna pričati. Obsojenec zaslišanja oškodovancev ni nikoli predlagal. Zato mu niso bile kršene pravice do obrambe. Z navedbami o nasprotjih med mnenjem izvedenke B. in klinične psihologinje Ž. ter izpovedjo posameznih prič, pa zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija dokazno oceno.

4. Z odgovorom državne tožilke je bila obsojenčeva zagovornica seznanjena dne 23. 8. 2010, ter se o njem izjavila z vlogo z dne 30. 8. 2010. Obsojencu sodno pismo z odgovorom državne tožilke ni bilo vročeno, ker kljub poskušanim vročitvam dne 17. 8. in 18. 8. 2010 ter obvestilu pošte, sodnega pisma ni dvignil in je bilo dne 6. 9. 2010 vrnjeno sodišču. B. - 1

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve torej izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva – tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere vložnik konkretizira tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti; da je Vrhovno sodišče glede zaslišanja privilegiranih mladoletnih prič v svojih odločbah že presodilo, da določbe tretjega odstavka 236. člena ZKP ni mogoče razlagati tako, da bi sodišče vedno ko to zahteva obdolženec, mladoletno pričo moralo zaslišati (sodba I Ips 382/2007 z dne 15. 1. 2009, Vrhovno sodišče Republike Slovenije, Kazenski oddelek, Zbirka odločb 2007 – 2010, Založba GV, Ljubljana 2010), ter da s tem, ko sodišče ni zaslišalo mladoletnih oškodovancev (obsojenčevih otrok), ki glede na svojo starost in duševno razvitost nista mogla razumeti pomena pravice da nista dolžna pričati in je tak dokazni predlog obsojenčevega zagovornika zavrnilo, ni prekršilo pravic obrambe, saj zaslišanja obeh mladoletnih otrok ni zahteval obsojenec sam (sodba I Ips 403/2007 z dne 24. 4. 2008, Vrhovno sodišče Republike Slovenije, Kazenski oddelek, Zbirka odločb 2007 – 2010, Založba GV, Ljubljana 2010).

B. - 2

6. Neutemeljeno zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev kazenskega zakona nakazuje z navedbami, da naklep, niti razlogi zanj v sodbah za kaznivo dejanje po prvem in drugem odstavku 192. člena KZ-1 niso podani, da celo izvedenka B. ni našla znakov zanemarjanja pri otrocih, kar predstavlja odsotnost zakonskih znakov za temeljno obliko kaznivega dejanja po 192. členu KZ-1, zato je pojmovno nemogoče očitati obsojencu kvalificirano obliko kaznivega dejanja po drugem odstavku in da bi sodišče moralo, glede na to, da sodba očita obsojencu da je kaznivo dejanje začel izvrševati junija 2008, uporabiti takrat veljavni kazenski zakonik, ki je milejši od sedaj veljavnega.

7. Kaznivo dejanje zanemarjanja otroka in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1 storijo starši, skrbnik, rejnik ali druga oseba, ki hudo krši svoje dolžnosti do otroka; kaznivo dejanje po drugem odstavku istega člena pa isti subjekti storijo, če silijo otroka k pretiranemu delu ali k delu, ki ni primerno njegovi starosti, ali ga iz koristoljubnosti navajajo k beračenju ali drugim dejanjem, ki so škodljiva za otrokov razvoj, ali z otrokom surovo ravnajo, ali ga trpinčijo. Ne le da iz opisa dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje in tudi razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je obsojenec kaznivo dejanje na škodo svojih dveh mladoletnih sinov storil v obeh izvršitvenih oblikah (tako s hudo kršitvijo svojih dolžnosti do otrok, kot tudi s surovim ravnanjem z njima – pretepanjem otrok s pasom), temveč je tudi zmotno stališče zagovornice v zahtevi, da bi odsotnost znakov za temeljno obliko kaznivega dejanja po 192. členu KZ-1 onemogočala očitek izvršitvene oblike kaznivega dejanja iz drugega odstavka istega člena. V drugem odstavku 192. člena KZ-1 določno navedena izvršitvena dejanja storilca (npr. surovo ravnanje z otrokom ali trpinčenje) namreč bistveno odstopajo od dolžnosti staršev, da z neposredno skrbjo in svojim delom otrokom omogočijo razmere za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje. Pretepanje osemletnih, oziroma desetletnih otrok s pasom po zadnjici in nogah, na način kot izhaja iz opisa dejanja v izreku sodbe, ni le kršitev osnovnih dolžnosti starša do otroka, temveč je surovo ravnanje z otrokom in ne dopušča dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje v izpodbijani pravnomočni sodbi o fizičnem in psihičnem maltretiranju otrok v grobi obliki. V delu, kjer pa zagovornica navaja, da naklep obsojenca ni podan ter da izvedenka ni našla znakov zanemarjanja otrok, zaradi česar obsojencu ni mogoče očitati kvalificirane oblike kaznivega dejanja, zagovornica v zahtevi zatrjuje drugače, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi. Zatrjevanje, ki izhaja iz nasprotne dokazne ocene in drugačnih zaključkov od tistih, ki jih je sodišče sprejelo v izpodbijani pravnomočni sodbi, pa pomeni z zahtevo za varstvo zakonitosti nedopustno izpodbijanje dejanskega stanja.

8. Zmotno je stališče zagovornice v zahtevi za varstvo zakonitosti, da bi sodišče moralo glede na čas storitve kaznivih dejanj uporabiti določbo kazenskega zakonika, veljavnega v času, ko je obsojenec pričel izvrševati kaznivi dejanji (junij 2008), ne pa KZ-1. Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, ki je enako pritožbeno navedbo zagovornice obrazloženo zavrnilo (stran 6 sodbe sodišča druge stopnje). Ker iz opisa obsojencu očitanih kaznivih dejanj izhaja, da ju je storil v času od junija 2008 do aprila 2009, je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi pravilno uporabilo določbe KZ-1, ki je stopil v veljavo s 1. 11. 2008 in obsojenčevo ravnanje opredelilo po 192. členu KZ-1. 9. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev 237. člena ZKP. V zahtevi navaja, da ker sodišče prve stopnje učiteljici T. T. in M. Z. ni poučilo o pravni dobroti skladno z določbo 5. točke prvega odstavka 236. člena ZKP v povezavi z drugim odstavkom 236. člena ZKP, na njuni izpovedi ne bi smelo opreti sodbe. Enako kršitev določb kazenskega postopka je zagovornica uveljavljala v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, in jo je sodišče druge stopnje obrazloženo zavrnilo (stran 2 – 3 sodbe).

10. Določba 236. člena ZKP omogoča oprostitev pričevanja, ki jo lahko izkoristijo v tem členu navedene osebe. Pravna dobrota oprostitve dolžnosti pričevanja je določena v korist navedenih oseb in ne obdolženca. Če bi bile namreč dolžne pričati, bi te osebe, zaradi tesnih družinskih vezi (sorodniki) ali posebnega razmerja zaupnosti (verski spovednik, odvetnik, zdravnik) lahko prišle v položaj, da bi morale izpovedovati v škodo obdolženca, na katerega jih veže takšno razmerje. Gre torej za privilegij, dan v korist oseb, navedenih v 236. členu ZKP, da ne bi prišle v položaj, ko bi morale izpovedovati v škodo obdolženca, na katerega jih veže določeno razmerje.

11. Iz navedb zagovornice v zahtevi za varstvo zakonitosti ne izhaja, da bi v zahtevi za varstvo zakonitosti navedeni učiteljici obsojenčevih otrok, z obsojencem vezala razmerja ali vezi iz 1. do 4. točke prvega odstavka 236. člena ZKP. Zmotno pa je stališče zagovornice, da sta učiteljici otrok privilegirani priči iz razloga 5. točke prvega odstavka 236. člena ZKP, torej da sta kot učiteljici otrok oproščeni dolžnosti pričanja o dejstvih, za katera sta izvedeli (od otrok) pri opravljanju svojega poklica. Zagovornica povsem prezre, da učiteljici o dejstvih nista izvedeli od obsojenca, ampak od mladoletnih oškodovancev in da sta imenovani priči kot učiteljici v primerih iz tretjega odstavka 65. člena ZKP (torej tudi pri kaznivem dejanju zanemarjanja otroka in surovega ravnanja) bili dolžni zaupne podatke posredovati pristojnim organom. Zato s tem, ko je sodišče svojo dokazno oceno oprlo (tudi) na njuni izpovedbi, ni prekršilo določbe 8. točke 371. člena ZKP, saj njuni izpovedbi nista dokaz, na katerega se po določbah Zakona o kazenskem postopku sodba ne more opirati.

12. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev pravice do obrambe z navedbo, da je sodišče prve stopnje oprlo razloge sodbe izključno na izjave mladoletnih oškodovancev, ki sta jih povedala T. in Z., dokaz z zaslišanjem mladoletnih oškodovancev pa se ni izvedel. V zahtevi navaja, da je obramba zahtevala zaslišanje obeh mladoletnih oškodovancev tako v preiskavi, kot v ugovoru zoper obtožnico. Zato ne drži trditev pritožbenega sodišča, da obsojenec ni nikoli predlagal zaslišanja obremenilnih prič – mladoletnih otrok. Sodišče svoje dokazne presoje ne bi smelo opreti na izpovedbe prič T. T. in M. Z. o tem, kar sta jima mladoletna oškodovanca povedala, saj obsojenec ni mogel uveljaviti dokaza z zaslišanjem mladoletnih otrok, ker je izvedenka B. ocenila, da otroka nista sposobna pričati.

13. Navedbam zagovornice v zahtevi, da je „obramba zahtevala zaslišanje obeh mladoletnih oškodovancev tako v preiskavi, kot v ugovoru zoper obtožnico“, Vrhovno sodišče ne more pritrditi. Zagovornica je v preiskavi dne 22. 5. 2009 predlagala „postavitev izvedenca pedopsihologa za oba otroka, ki bo odgovoril na vprašanje, ali sta sposobna otroka pričati, ali razumeta dolžnost govoriti resnico, ali lahko razumeta, da v primeru da govorita neresnico, je to lahko kaznivo dejanje in ali lahko razumeta pomen odpovedi pričanju. Po odgovoru izvedenca bo obramba predlagala zaslišanje obeh otrok, v kolikor bo izvedenec ugotovil, da sta sposobna za pričanje“ (list. št. 162). Takega (pogojnega) predloga zagovornice nikakor ni moč šteti kot predlog za izvedbo dokaza z zaslišanjem mladoletnih oškodovancev. Izvedensko mnenje psihološke stroke za mladoletna oškodovanca, iz katerega izhaja, da dečka nista sposobna pričanja pred sodiščem, je bilo zagovornici vročeno 20. 7. 2009, do konca preiskave zagovornica predloga za zaslišanje oškodovancev ni podala. Navedbe zagovornice, da je v ugovoru zoper obtožnico, vloženo dne 27. 7. 2009, zahtevala zaslišanje mladoletnih otrok, v podatkih spisa (ugovoru zagovornice zoper obtožnico – list. št. 290 – 291) nimajo opore, saj ugovor takega predloga ne vsebuje. Ker zagovornica zaslišanja mladoletnih oškodovancev sploh ni predlagala, saj takšnega dokaznega predloga ni vložila, niti ni tega nikoli v postopku pred sodiščem prve stopnje zahteval obsojenec (skladno z določbo tretjega odstavka 236. člena ZKP lahko takšno zahtevo poda le obsojenec osebno), je neutemeljen očitek v zahtevi za varstvo zakonitosti o kršitvi pravice do obrambe zaradi neizvedbe s strani obrambe predlaganega dokaza.

14. Sodišče prve stopnje mladoletnih oškodovancev v postopku ni zaslišalo. Kot izhaja iz razlogov sodbe, je opirajoč se na izvedensko mnenje izvedenke Z. B. in izpoved priče B. Ž. zaključilo, da otroka nista sposobna pričati pred sodiščem. Obsojenec zaslišanja oškodovancev – svojih mladoletnih otrok ni zahteval, in temu vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti ne oporeka. Zato so neutemeljene navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da obsojenec (ki izvedbe dokaza z zaslišanjem svojih otrok sploh ni predlagal) ni mogel uveljaviti pravice do zaslišanja obremenilnih prič.

15. Zagovornica v zahtevi uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ker da izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni. Vrhovno sodišče ugotavlja, da težišče navedb zagovornice v zahtevi za varstvo zakonitosti predstavlja nestrinjanje obrambe z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi z obsojencu očitanima kaznivima dejanjema zanemarjanja otroka in surovega ravnanja v izpodbijani pravnomočni sodbi sprejeli sodišči. Sodišče prve stopnje, ki je izvedlo podroben in obširen dokazni postopek, je v obrazložitvi sodbe povzelo vsebino obsojenčevega zagovora, ki fizičnega kaznovanja otrok ni zanikal, in se opredelilo do vseh dejstev in okoliščin, ki so odločilne za presojo obsojenčevega ravnanja. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je sodišče po izvedenem dokaznem postopku, ob kritični presoji zagovora, izpovedb priče B. Ž. (iz svetovalnega centra za mladostnike in otroke), šolske logopedinje M. Z., šolske psihologinje E. G., učiteljic T. T. in B. B., zdravnic M. O. in S. J., izvedenskega mnenja izvedenke Z. B. ter listinske dokumentacije zaključilo, da so v ravnanju obsojenca, ki je oba svoja otroka pogosto pretepal s pasom, vsi znaki očitanih mu kaznivih dejanj, saj takšno pretepanje otrok presega običajne vzgojne metode pri otrocih (sodba sodišča prve stopnje, stran 3 – 10). Tem razlogom je ob zavrnitvi pritožbe obsojenčeve zagovornice pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (sodba sodišča druge stopnje, stran 3 – 6), ko je presodilo, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, pravilno ugotovilo dejansko stanje in s potrebno gotovostjo zaključilo, da sta obsojencu obravnavani kaznivi dejanji v celoti dokazani.

16. Neutemeljeno zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti z obširnimi navedbami, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe obrambe glede nasprotij med mnenjem izvedenke B. in pričevanjem klinične psihologinje Ž., nakazuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 395. člena ZKP, ki nalaga sodišču druge stopnje, da v obrazložitvi svoje odločbe presodi navedbe prič. Istočasno pa zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je glede nasprotij med mnenjem izvedenke B. in izpovedbo klinične psihologinje „pritožbeno sodišče odgovorilo, da ni našlo razhajanj med njima“ ter da „obe sodišči sprejemata mnenje izvedenke B. in ne najdeta bistvenih nasprotij med njenim in izpovedbo B. Ž.“. Že iz teh navedb v zahtevi je očitno, da zagovornica s temi navedbami izpodbija dokazno oceno sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi in ne uveljavlja kršitve določb kazenskega postopka po prvem odstavku 395. člena ZKP, ki se presoja v okviru 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, za katero pa vložnica v zahtevi niti ne zatrjuje, da je vplivala na zakonitost sodbe.

17. Zatrjevane kršitve po prvem odstavku 420. člena ZKP niso podane, poleg tega pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčeve zagovornice za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

18. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornica z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.