Up-171/97

11. 4. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. B. iz Ž. na seji senata dne 11. aprila 2000

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. U 962/95 z dne 9. 4. 1997 v zvezi s sklepom Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 56210/044/94 0029 BZ z dne 23. 5. 1995 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik v svojem in otrokovem imenu izpodbija sodbo, s katero je Vrhovno sodišče zavrglo tožbo, ki jo je pritožnik vložil v imenu mladoletnega otroka, in zavrnilo tožbo, ki jo je vložil v svojem imenu. Zavrženje tožbe je sodišče obrazložilo z navedbo, da je zastopanje otroka, ki živi le z materjo, del roditeljske pravice, ki jo izvršuje mati, zato ga zakonito lahko zastopa le ona. Glede zavrnitve tožbe za obnovo postopka pa je navedlo, da stranka lahko zaradi novega dejstva predlaga obnovo postopka le, če ga v prejšnjem postopku ni mogla navesti.

Dejstvo, ki nastane po končanem postopku, je lahko razlog za uvedbo novega postopka, ki mu je podlaga novo nastalo in spremenjeno dejansko stanje, ne more pa biti takšno dejstvo razlog za obnovo končanega upravnega postopka, ki predpostavlja staro in že poprej obstoječe stanje. Pritožnik meni, da je zavzeto stališče o zastopanju mladoletnega otroka zmotno.

Izpolnjene pa naj bi bile tudi vse predpostavke za obnovo postopka, saj naj bi pričakovano skorajšnjo zaposlitev izkazal kot verjetno. Njemu in otroku naj bi bile zato kršene pravice po 14., 23., 41. in 54. členu Ustave.

2.Ustavno pritožbo, ki jo je v otrokovem imenu vložil oče, je bilo šteti za njegovo lastno ustavno pritožbo, saj oče, ki ne živi z otrokom, a se je označil za zakonitega zastopnika, ni predložil niti soglasja otrokove matere, s katero otrok živi niti ustreznega akta pristojnega centra za socialno delo, ki bi nadomestil materino soglasje za očetovo zastopanje otroka pred Ustavnim sodiščem. Takšno stališče je Ustavno sodišče zavzelo že v sklepu št. Up-103/94 z dne 22. 1. 1997 ob takratni pritožnikovi ustavni pritožbi.

3.Pritožnik izpodbija sodbo, izdano v obnovitvenem postopku.

Ustavno sodišče zato pri obravnavanju zatrjevanih kršitev človekovih pravic lahko presoja navedbe pritožnika le v okviru odločanja o zahtevi za obnovo postopka. Navedb o kršitvah pravic v postopku, ki je bil pravnomočno končan pred vložitvijo predloga za obnovo postopka, zato v postopku te ustavne pritožbe ni mogoče upoštevati.

4.Ko pritožnik smiselno zatrjuje napačno uporabo procesnega prava, v bistvu nasprotuje temu, kako je sodišče v sporni zadevi razumelo in uporabilo določbo prvega odstavka 114. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. - ZZZDR) ter določbe tedaj veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 in nasl. - ZUP), ki so urejale uvedbo obnove. Kot je Ustavno sodišče že večkrat navedlo, napačne uporabe procesnega prava same po sebi v postopku ustavne pritožbe ne ocenjuje, pač pa presoja le, ali je sodišče sprejelo izpodbijano sodbo na podlagi zakona, ki je v nasprotju z Ustavo, ali na podlagi z Ustavo neskladne interpretacije zakona ter s tem kršilo človekove pravice in temeljne svoboščine. V tem primeru očitno ne gre za nobeno od takšnih kršitev Ustave. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da sta tako Vrhovno sodišče kot Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve utemeljila, zakaj uveljavljani obnovitveni razlog ni podan in zakaj pritožnik pred njima ne more zastopati mladoletnega otroka. Utemeljitvam ni mogoče očitati neskladnosti z Ustavo.

5.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: namestnik predsednice senata ter člana dr. Janez Čebulj in dr. Mirjam Škrk.

Namestnik predsednice senata:

Lojze Janko