Jedro

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna, v ponovljenem postopku pa je tudi upoštevala vsa napotila Upravnega sodišča RS v sodbi opr. št. U 463/2004. Za njeno odločitev na podlagi 1. odstavka 37. člena ZAzil zadostuje ugotovitev tožene stranke, da tožnik prihaja v Republiko Slovenijo iz varne tretje države. Tožena stranka je svojo ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne tretje države oprla na dejstvo, da je bil prijet na železniški postaji v Sežani, kjer je tudi policistom povedal, da je prišel v Italijo iz Istanbula z letalom in je vstopil na vlak z namenom, da potuje proti Franciji, nato pa je ugotovil, da je potoval napačno, zato je bil na železniški postaji Sežana z namenom, da bo potoval nazaj v Italijo. Tako je tožena stranka lahko svoj zaključek oprla na izjavo tožnika, ki jo je dal na Policijski postaji A, prav tako pa tudi na tožnikovo izjavo v njegovi prošnji za azil. Iz obeh skladno izhaja, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo iz Italije.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom v ponovljenem postopku zavrgla prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je sklep izdala na podlagi 37. člena Zakona o azilu ob uporabi 6. alinee 1. odstavka 2. člena tega zakona. Tožena stranka je upoštevala, da je tožnik navedel v svoji prošnji za priznanje azila, da je iz Afganistana ilegalno odšel do Irana, od tam v Turčijo in nato v Grčijo. Iz Grčije je odšel z ladjo v Italijo kot slepi potnik, skril se je pod tovorno vozilo, ki je pot nadaljevalo proti Sloveniji. Tožnik je mislil, da gre proti Franciji, ker želi priti v Anglijo k prijatelju, ki mu naj bi priskrbel delo. Dejstvo, da je tožnik prišel iz Republike Italije izhaja tudi iz depeše Policijske postaje A z dne ...2003. Vlada RS je dne 11. 7. 2002 sprejela Odlok o določitvi varnih tretjih držav št. 262-08/2002-1 (Uradni list RS, št. 63/02) o tem, da je Republika Italija varna tretja država v smislu 6. alinee 1. odstavka 2. člena Zakona o azilu, zato je tožena stranka vlogo tožnika s sklepom zavrgla.

Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijani sklep preuranjen, ker dejansko stanje ni popolno ugotovljeno. Navaja, da v Italiji tožnik najverjetneje še sploh ni bil, ampak je tja šele nameraval oditi in je vprašanje kje je tožnik sploh bil v času svojega potovanja v Slovenijo. Nadalje navaja, da je gotovo tožnik misli, da je v Italiji in dejansko je bil v kakšni drugi državi. Ob splošno znanih dejstvih, da si večina emigrantov želi priti ravno v Italijo, je v tem primeru zelo neživljenjska situacija, da bi nekdo, ki je že v Italiji od tam pobegnil v Republiko Slovenijo. Tožniku bi bilo zato potrebno omogočiti zaslišanje, prav tako je lahko pri zapisu tožnikove vloge prišlo tudi do napake. Tožena stranka ni popolno ugotovila dejanskega stanja in zato je bil tudi Zakon o azilu napačno uporabljen. Sklicevanje na odločbo upravnega sodišča pa je preuranjeno, ker še ta ni pravnomočna. Tožnik predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. Hkrati predlaga, da se ga oprosti plačila sodnih taks, saj je brez premoženja in brez dohodkov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik ob podaji prošnje za azil povedal, da je njegov materni jezik farsi, zato je tožena stranka zagotovila, da postopek sprejema prošnje za azil poteka v tem jeziku. Tožena stranka nadalje še navaja, da je bil tožnik seznanjen z vsemi pravicami in dolžnostmi ter pravili azilnega postopka. Pri tem pa tudi poudarja, da je obveznost zaslišanja prosilcev za azil izključena v postopku s prosilci za azil, ki prihajajo iz tretjih varnih držav.

Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je odločila v ponovljenem postopku na podlagi 1. odstavka 37. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/03, uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZAzil). Na podlagi citiranega določila pristojni organ prosilcu za azil, ki prihaja iz varne tretje države v smislu 2. člena tega zakona, prošnjo za azil s sklepom zavrže. Varna tretja država je po 6. alinei 1. odstavka 2. člena ZAzil država, v kateri se je prosilec za azil nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo in je bil v njej varen pred preganjanjem ali pred kršitvami človekovih pravic v smislu 2. in 3. odstavka 1. člena tega zakona, ima v njej zagotovljene osnovne življenjske potrebe in se vanjo lahko zakonito vrne in tam zaprosi za azil, ne da bi tvegal prisilno odstranitev ali izgon v državo, kjer bi bilo njegovo življenje ali svoboda ogrožena. Na podlagi 2. odstavka 2. člena ZAzil pa varno tretjo državo določi Vlada Republike Slovenije.

Iz upravnega spisa izhaja, da je bil tožnik prijet ... 2003 na železniški postaji v Sežani. Iz njegove prošnje, ki jo je tožnik podal ...2004, pa izhaja, da je tožnik iz Afganistana potoval preko Irana, kjer je bil 30 dni v Turčijo, kjer je bil 40 dni in nato v Grčijo, kjer je bil 60 dni in nato v Italijo, kjer je bil tri ure. Iz prošnje tudi izhaja, da je iz Grčije potoval v Italijo z ladjo, kjer je bil skrit kot slepi potnik pod tovornim vozilom, ki je pot nadaljevalo proti Sloveniji. Sam pa je mislil, da gre v Francijo, od koder je želel priti v Anglijo k prijatelju, ki bi mu priskrbel delo. Tovorno vozilo je prečkalo državno mejo s Slovenijo, tu pa je hotel oditi na vlak in se odpeljati nazaj v Italijo v Milano, od tam pa naprej v Anglijo in pri odhodu na vlak ga je prijela slovenska policija.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna, v ponovljenem postopku pa je tudi upoštevala vsa napotila Upravnega sodišča RS v sodbi opr. št. U ... . Za njeno odločitev na podlagi 1. odstavka 37. člena ZAzil zadostuje ugotovitev tožene stranke, da tožnik prihaja v Republiko Slovenijo iz varne tretje države. Tožena stranka je svojo ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne tretje države oprla na dejstvo, da je bil prijet na železniški postaji v Sežani, kjer je tudi policistom povedal, da je prišel v Italijo iz Istanbula z letalom in je vstopil na vlak z namenom, da potuje proti Franciji, nato pa je ugotovil, da je potoval napačno, zato je bil na železniški postaji Sežana z namenom, da bo potoval nazaj v Italijo. Tako je tožena stranka lahko svoj zaključek oprla na izjavo tožnika, ki jo je dal na Policijski postaji A, prav tako pa tudi na tožnikovo izjavo v njegovi prošnji za azil. Iz obeh skladno izhaja, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo iz Italije. Tožena stranka je pri svoji odločitvi pravilno upoštevala podatek, da je tožnik prišel iz Italije in zato se je tudi pravilno oprla na Odlok o določitvi varnih tretjih držav št. 262-08/2002-1, po katerem je tudi Italija varna tretja država v smislu določb 6. alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil. Tožnik v tožbi navaja, da v Italiji najverjetneje še sploh ni bil, ampak je tja šele nameraval oditi in da je vprašanje kje je tožnik sploh bil v času svojega potovanja v Slovenijo. Po presoji sodišča pa je tožena stranka razpolagala tako z izjavo tožnika, ki je bila dana na Policijski postaji A, kot tudi s podatki, ki jih je tožnik navedel v svoji prošnji za azil, pri kateri je bil tudi opozorjen na svoje pravice in obveznosti po določilih ZAzil. Vendar tožnik v tožbi ne navaja podrobnosti svojega potovanja in samo navaja, da je vprašanje, kje je tožnik sploh bil v času pred prihodom v Slovenijo. Iz upravnega spisa pa izhaja, da je tožnik dvakrat navedel, da prihaja iz Italije in tudi pri podaji prošnje za azil je navedel kako je potoval iz Grčije (kjer je ostal po lastni izjavi 60 dni) do Italije in naprej do Slovenije, zato ob dejstvu, da tožnik ne navaja in ne dokazuje, da bi prišel v Slovenijo iz druge države kot Italije, sodišče temu tožbenemu ugovoru ni moglo slediti. Tožnik tudi opozarja, da bi ga bilo potrebno zaslišati, vendar se pri odločitvi po 1. odstavku 37. člena ZAzil ne uporablja 1. odstavek 29. člena ZAzil (4. odstavek 37. člena ZAzil). Tožnik tudi navaja, da je pri podaji prošnje za azil lahko prišlo do napake, vendar tega podrobneje ne obrazlaga. Iz upravnega spisa pa izhaja, da je tožnik navedel, da je njegov materni jezik farsi in je bila prošnja za azil sestavljena s pomočjo tolmača za farsi jezik. Ker pa tožnik v tožbi le omenja možnost, da je prišlo do napake in tega podrobneje tudi ne obrazlaga, sodišče ni moglo slediti temu ugovoru, ker je tožnik prošnjo za azil sestavil s pomočjo tolmača za farsi jezik in iz same prošnje tudi ne izhaja, da se zaradi jezika s tolmačem tožnik ne bi razumel. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena ZAzil. K 2. točki izreka: Tožnik predlaga, da se ga oprosti plačila sodnih taks, ker je brez premoženja in brez dohodkov. Sodišče je temu predlogu ugodilo na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, RS, št. 14/91 in nadaljnji). Iz podatkov upravnega spisa namreč izhaja, da tožnik nima sredstev za preživljanje, pri svoji odločitvi pa je sodišče upoštevalo tudi njegov status.